Spolzka tla, drzen plesno-igrani projekt Matjaža Fariča na odru Cankarjevega doma

Predstava, ki nosi pomenljiv podnaslov antimuzikal Nezaželenih, nadaljuje umetniško raziskovanje, začeto s predstavo Nezaželeni. Tokrat nas Matjaž Farič in ekipa povabijo v intimnejši svet – pogled od znotraj, kjer se resničnost razkraja na množico interpretacij.

Med resničnostjo in fikcijo

"Naš čas je sestavljen iz množice resnic," pravi Farič. "Vsakdo vidi, sliši in občuti drugače – in tako tudi pripoveduje drugače. Z vsako novo interpretacijo se resnica spreminja, dokler ni več jasno, kaj je zares bilo."

V tem duhu se tudi Spolzka tla poigravajo z gledalčevim dojemanjem. Liki na odru preskakujejo med dogodkom in njegovim spominom, med dvomom in prepričanjem, vse to pa se odvija v neposredni bližini občinstva, ki je kot soudeleženec umeščeno v samo središče odrskega dogajanja.

Igralka Tina Resman, je zapisala verze, ki povzemajo bistvo predstave: "Res, kar je res, ni res al’ je zares, ni res, kar je zares, in zares ni več smešno." Besedilo je uglasbil Žigan Krajnčan, ki v predstavi edini nastopa kot plesalec in pevec.

Resnični dogodek kot umetniško izhodišče

Predstava izhaja iz resničnega dogodka – nesporazuma med brezdomci in plesalci sodobnega plesa, ki se je zgodil med pandemijo na Prekmurskem trgu v Ljubljani. Iz tega drobca družbene napetosti je Farič izpeljal kompleksno uprizoritev o mejah empatije, predsodkih in iskanju smisla v svetu, kjer »so vsi žrtve in hkrati vsi, po malem, povzročitelji problema«.

Igralec Jure Žavbi, ki v predstavi igra samega sebe in lik brezdomca Lepi, pravi: "S prejšnjo predstavo Nezaželeni smo želeli pokazati, da se konflikti dogajajo tudi med tistimi spodaj in spodaj. Tokrat pa se sprašujemo, ali se je dogodek sploh zgodil – in če se je, kaj to sploh pomeni."

 

Novo na Metroplay: Generacija Z v oglaševanju brez filtra:“Kot generacija nismo navajeni slovenskega jezika, ker slovenščina ne živi tam, kjer živimo mi!”