Lara Paukovič | 25. 4. 2024, 08:00

Tina Vrbnjak, igralka: "Občinstvo bi morali imeti za enakovrednega, inteligentnega sogovornika in mu ponuditi bolj poglobljene vsebine!"

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

Pogovor z igralko, ki je na letošnjem Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo igralko v predstavi Mrakijada.

"Je v izjemni igralski kondiciji, sposobna za soočenje z vsemi vrstami odrskih izzivov," je v kritiki monodrame Alica: nekaj solilogov o neskončnosti časa o Tini Vrbnjak, igralki ljubljanske Drame, zapisal dramaturg in gledališki kritik Jaka Smerkolj Simoneti.

Kdorkoli si je igro Tine Vrbnjak v zadnjem času ogledal, ne le v Alici, temveč na primer tudi v klasikah Kar hočete in Cyrano de Bergerac ali epopeji Mrakijada, za katero je pred kratkim, na Tednu slovenske drame, prejela nagrado za najboljšo igralko, se s tem verjetno strinja brez posebnega oklevanja.

Vrbnjak je vsestranska, senzibilna igralka z močno prezenco, hkrati pa tudi družbenokritična umetnica, ki brez dlake na jeziku razmišlja o izzivih današnjega časa. Za njo je gledališko zelo uspešno obdobje, obenem pa je prepoznavnost pridobila tudi zunaj njega, saj je vidnejši vlogi odigrala v popularnih TV-serijah zadnjega časa Gospod profesor in Ja, chef!

Vaša zadnja premiera na velikem odru Cyrano de Bergerac je bila hkrati zadnja predstava v letošnji sezoni SNG Drama. Junija se začne prenova stavbe in gledališče bo prihodnjo sezono nadaljevalo na rezervni lokaciji, v Hali L56 na Litostroju. Zaključek aktualne sezone torej sovpada z zaključkom nekega obdobja, kako se ob tem počutite? Predvsem vznemirjeni, ker bo po končani prenovi Ljubljana dobila narodno gledališče, ki si ga zasluži, ali tudi kaj nostalgični?

Živim in delujem bolj v trenutku, tako da me nostalgija ali kaj podobnega ne grabi zares, dokler se stvari ne zgodijo. Z ekipo smo si sicer ta odhod kar zastavili in se vsak mesec poslavljamo od različnih prostorov, nazadnje smo se od garderob, in je bilo tako zelo lepo, da je bilo prvič, da so me začeli obhajati neki taki občutki ... ampak v glavnem ves čas delamo, zaenkrat se še toliko dogaja, da sploh nimam občutka, da bomo kmalu šli iz te hiše.  

Po drugi strani se mi zdi super, da tudi malo zamenjamo prostor. Kaj bi ta novi Dramin prostor moral biti in kaj bi lahko bil, je stvar neke druge debate, meni se zdi, da ponuja tudi neke bolj progresivne pristope, če si jih bo kdo hotel privoščiti. Strah me je le, da bo vse skupaj trajalo dolgo in da se v Dramo ne bomo mogli vrniti dlje, kot si mislimo.

O novi lokaciji so se kresala mnenja, češ da je prostor predrag, da bi bilo za Dramo bolj logično, če bi si za nadomestne prostore izbrala Cankarjev dom ali kateri drugi javni zavod, da hala za koncerte ni primerna za gledališke predstave ... vi glede specifičnosti prostora torej nimate pomislekov?

Odvisno od tega, kako ga bomo izkoristili. Po mojem mnenju bi morali izkoristiti njegovo specifiko in iz nje nekaj narediti. Če se bomo delali, da je to klasična gledališka dvorana, smo ga že v startu polomili. Ker to pač ne more biti in čutili bomo manko vsega tega.

Če bi pa ta prostor z vsem, kar ponuja in česar nima, poskušali uporabiti takšnega, kot je, v smislu neke hale, če bi prostoru primerno prilagodili repertoar in vsebine, povabili ustvarjalce in ustvarjalke, ki jih tak prostor zanima, seveda pod pogojem, da je za ozvočenje dobro poskrbljeno, lahko iz tega nastane neki presežek.

Ne nazadnje bi se mi zdelo dobrodošlo tudi, če bi nekaj let, dokler bomo na drugi lokaciji, delali koprodukcije z različnimi gledališči. Pri tem sicer obstajajo določene omejitve, a bi na tak način gotovo bolje izkoristili tako prostor kot odsotnost iz matične hiše.

Cyrano de Bergerac je bila njena zadnja premiera na velikem odru v tej sezoni.

Cyrano de Bergerac je bila njena zadnja premiera na velikem odru v tej sezoni.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

Kaj pa dostopnost? Gledališče je trenutno v strogem centru, zdaj bo na precej odmaknjeni lokaciji, v industrijski coni.

Res je, ampak center ponuja tudi druga gledališča z dobro ponudbo, tako da za čas prenove za gledališče ne bo prikrajšan. Glede občinstva, ki si bo želelo k nam, pa ... govorilo se je, da nam bo mesto prišlo naproti, o nekih avtobusnih linijah, ki bodo nastale posebej v ta namen, pa parkiriščih, ampak ta hip so stvari še tako nejasne, da ne znam odgovoriti na vprašanje, kako bo za to zares poskrbljeno, mislim pa, da gotovo bo do te mere, da na račun selitve ne bomo izgubljali gledalcev.  

Je pa Ljubljana precej bolj centralizirana kot druge prestolnice, mi smo kar nekako navajeni, da je vse v centru, drugod pa ima vsak del mesta svoje dogodke, kulturno središče ... morda je ta selitev za mesto dobra, morda nam pokaže, da se lahko nekaj dogaja tudi po drugih delih mesta.

Center je tako ali tako bolj v službi turizma in je za prebivalce mesta vedno bolj nefunkcionalen. Sama sem se pred kratkim preselila v Šiško in šele zdaj vidim, da je to povsem samozadosten del Ljubljane. Centra v resnici ne potrebuješ. Tam je Kino Šiška, vsa infrastruktura, ki jo potrebuješ, od lokalov do parka in zdravnika ... tako da če je to lahko en korak v tej smeri, da dojamemo, da so tudi ostali deli mesta funkcionalni na ta način, se mi to sploh ne zdi slabo.     

Trenutno igrate tudi v monodrami Alica: nekaj solilogov o neskončnosti časa. Ena od motivik v avtorskem projektu, ki ste ga zasnovali skupaj z režiserjem Luko Marcenom in dramaturginjo Evo Kraševec, je premislek o igralskem poklicu – v kakšen družbeni kontekst je vpeta igralka, kakšne vloge so ji dodeljene, kaj z njimi sporoča, jih lahko sprejme, zavrne ... ste med snovanjem te vloge kaj bolj razmišljali o igralskem poklicu kot ponavadi, so se vam porodili kakšni novi uvidi?  

Definitivno so me premisleki v zvezi s tem sploh popeljali na pot raziskovanja, med tem pa sem prišla do nekaterih zaključkov, do katerih prej nisem. Igralka sem že kar nekaj časa, v ljubljanski Drami sem zaposlena od leta 2009. Igralski poklic je zame nekaj, kar se konstantno spreminja. Ves čas se mi zdi nujno spraševati se, na kaj kot igralka ne želim pristajati, sicer lahko hitro zavzamem neko mesto, ki je mogoče škodljivo zame in za okolje, v katerem delam.

Začela sem kot mlada igralka, ki je bila predalčkana v neke vloge, potem pa se je to začelo nekako postopoma razpirati, mislim, da tudi po zaslugi samostojnih projektov. Seveda gre tudi za to, da se udomačiš v tem prostoru, postajaš bolj samozavesten ne glede na okolje in si tudi začneš jemati malo več prostora, se počutiš bolj gotovega v nekih igralskih strategijah, sploh pa ugotoviš, da so napake nujne. Pomirjen si s tem, da si nekaj časa na stranskem tiru, in zadovoljen, ko imaš dobro obdobje, kot se je meni odprlo v minulih sezonah.

Zdi se mi, da se moraš vsega lotevati enako poglobljeno, razen če je kaj sporno v nekem etičnem smislu ali če imaš sodelavce, ki s teboj ali drugimi ne ravnajo lepo. Moja naloga je, da v materialu najdem nekaj, kar me vznemirja, in da znotraj neke poetike dam svoj maksimum. Ker ne nazadnje je pa vseeno to moja služba in sem za to plačana. Tako nekako torej razumem svojo pozicijo in upam, da se v njej nikoli ne bom zasedela, da bom ves čas v koraku s časom, v preizpraševanju. Če se udomačiš v nekih mehanizmih ustvarjanja, te hitro povozi čas, kar ni dobro ne zate ne za projekte, ki jih delaš.  

V avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neskončnosti časa.

V avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neskončnosti časa.

Željko Stevanić, IFP Arhiv CTF UL AGRFT

Pravite, da so vas na začetku predalčkali v določene vloge, potem pa ste si začeli izbojevati svoje mesto z avtorskimi projekti. Kdaj ste začutili, da želite delati tudi drugačne stvari, ste ta prostor za avtorski izraz takoj dobili?

Enkrat takrat, ko se je vzpostavila super platforma Dramin laboratorij, ki nam je ponujala več prostora za eksperimentiranje. Ker znotraj tekočih projektov ni bilo polja za raziskovanje področja, ki je mene začelo zanimati, sem izhajala ne toliko iz tega, katere vloge bi si želela igrati, ampak katere teme bi žele preizpraševat. Prva me je zintrigirala knjiga o Marie Curie in Blanche Wittman Pera Olova Enquista z naslovom Knjiga o Blanche in Marie, ki mi jo je podarila prijateljica in sodelavka Eva Kraševec in na podlagi katere je nastala naša prva avtorska predstava Marie Curie – Hystérie.

Enako je bilo tudi pri vseh naslednjih avtorskih projektih: z avtorsko ekipo smo začeli raziskovati teme, ki so nas nagovarjale in izhajali iz tega. Le pri Alici je bilo malo drugače, ker se je ideja o Alici originalno pojavila v magistrski nalogi režiserja Luke Marcena.  

Toda premislek o igralskem poklicu je pa bil vaš?

Tudi, seveda pri snovalnem gledališču vsak prispeva nekaj svojega. Ta proces je imel veliko faz, od tega, da delamo "navadno" Alico v čudežni deželi do tega, da smo naredili preskok, da je čudežna dežela v bistvu soočenje s smrtjo, pri čemer smo se osredotočili predvsem na to, kako so smrt in vsi obredi ter postopki, ki jo spremljajo, v resnici povsem instrumentalizirani, profitno naravnani. In potem smo se seveda začela ukvarjati tudi s tem, kako znotraj ustvarjalnega procesa igralka  izraža svoje stališče in tako dalje. V petnajstih letih se hočeš nočeš nabere tudi nekaj projektov, ki te razočarajo, zaradi načina dela ali vsebinskih poudarkov, katerimi se ne strinjaš.

Nesodobna evropska in ameriška dramatika je na primer prežeta z moškim pogledom in obravnavo ter umestitvijo ženskih likov, ki izhaja iz patriarhalne družbene ureditve.  Začneš se spraševati, kje je tvoj glas in kako je lahko znotraj procesa uveljavljen. Ker nekaterih vlog se mi res ne zdi smiselno postavljati na oder, nisem pa v poziciji, da bi jih lahko zavračala. A se je dobro o tem vsaj spraševati in o tem govoriti.

Ta hip nastopa tudi v predstavi Dan, ko jaz ni bil več jaz.

Ta hip nastopa tudi v predstavi Dan, ko jaz ni bil več jaz.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

Pa se vam zdi, da bi bilo kaj drugače, če bi imeli možnost, da ostanete na svobodi? To je bila na začetku vaša rahlo idealistična predstava o igralskem poklicu: sodelovanje z različnimi gledališči, samo v projektih, ki vas osebno nagovarjajo ... seveda v resničnosti to ekonomsko ni vzdržno, ampak z vidika kreative bi vam najbrž bolj ustrezalo?

Z vidika kreative je to verjetno pozicija, ki bi ustrezala marsikateremu ustvarjalcu. Vendar je ta vidik v popolni senci mačehovskega odnosa države do umetnosti, sploh tiste, ki ni institucionalizirana. Umetniki, ne samo igralci, so v prvi vrsti prisiljeni razmišljati o socialni varnosti, kar pa za sabo verjetno potegne en kup projektov, ki bi jih morda v ekonomsko stabilnejši poziciji raje preskočili.

Ne bom rekla, da v karieri nikoli nisem razmišljala o tem, o drugih poklicih, drugih gledališčih ali o delovanju "na svobodi", kjer bi bila morda bolj v stiku s progresivnejšimi ustvarjalnimi pristopi, vendar bi se zelo težko poslovila od svojega kolektiva.

Res imam krasne sodelavce, med njimi tudi zelo dobre prijatelje in tudi ko okoliščine niso najbolj ugodne, čutim zelo močno pripadnost. Občudujem njihovo izjemno delovno etiko, vrhunskost, od njih se lahko ogromno naučim. Pa ne le od kolegic in kolegov igralcev, od sodelavcev iz prav vseh sektorjev. Tako da jih res ne bi zamenjala.

No, najbrž so tudi druge druge plati igralskega poklica, ki vas kljub občasnim krizam navdušujejo ...

Seveda. (smeh) To je zdaj izpadlo, kot da sem popolnoma nezadovoljna, pa nikakor nisem. Za mano je ogromno krasnih projektov, imela sem priložnost preizpraševati določene stvari v besedilih, ki me vznemirjajo, zdi se mi, da sem del res dobrih predstav. Imam pa seveda določene pomisleke. Potreben je premislek o poslanstvu naše hiše in kot priložnost za to bi lahko izkoristili, kar se je zgodilo z Mrakijado.

Nobena skrivnost ni, da je bila predstava Mrakijada zelo hitro umaknjena s programa zaradi tega, ker zaradi svoje dolžine ni polnila dvoran. Takšne predstave, kot je Mrakijada, že dolgo ni bilo in je najbrž tudi ne bo. Moje osebno mnenje, seveda. Toda mislim, da si nacionalno gledališče definitivno lahko privošči predstave, ki morda komunicirajo z manjšim spektrom gledalcev, pa vendar nosijo visoko gledališko vrednost. Poleg tega imamo v programu tudi vrhunske predstave, ki privabijo širše množice gledalcev.

Da je Mrakijado kot najboljšo predstavo prepoznala stroka, se mi zdi zato zelo dobra iztočnica za razmislek o tem, kaj je vredno delati ... se pravi, to neko razmerje med polnimi dvoranami in dobrimi predstavami, ki ni nujno premo sorazmerno. In kje je med tema dvema postavkama naše poslanstvo.

Poleg tega, da je Mrakijada postala najboljša predstava letošnjega Tedna slovenske Drame ste zanjo prejeli tudi nagrado za najboljšo igralko. Predstava sicer oživlja dela napol pozabljenega dramatika Ivana Mraka, ki je bil v svojem času izrazito polarizirajoča osebnost: imel se je za genija, a ga je kot takega prepoznavala le ozka skupina njegovih privržencev. Kako pa ste ga doživljali igralci, vpleteni v ta proces? Koliko sta režiserka in dramaturg posegala v Mrakove tekste? Se v njih resnično skriva veličina, ki smo jo lahko videli na odru, ali je to predvsem stvar priredbe?  

Mrak je vztrajal na margini in tudi ko so ga kot igralca povabili v Dramo, je dejal, da če bo delal tam, želi dve vlogi na sezono posvoji izbiri in vmes odmerjen čas za pavzo. Seveda so mu rekli ne. Ravno tako ni pustil, da se posega v njegove tekste. Tako da se je na neki način s svojo pogumno in načelno držo izločil sam. Mislim, da mu je ta pozicija nekako ustrezala in ga celo izjemno navdihovala.

Se mi pa v resnici ne zdi pomembno, ali so njegovi teksti za nas, ki smo to delali, vrhunski ali niso. Mislim, da samimi teksti, ki smo jih imeli na razpolago in brez avtorskih posegov vanje, absolutno ne bi mogli narediti takega presežka. Ampak ravno pozicija, v kateri je vztrajal, ta njegova uporniška drža v času hudih političnih perturbacij vojnega časa in njegov premislek o institucionalnih okvirih, so bili fenomenalno izhodišče za naš ustvarjalni proces. Brez tega se ne bi nikoli na tak način spuščali v ta projekt.

V bistvu je bil on naša muza, neki osnovni miselni poriv. Nina Rajić Kranjac in Tibor Hrs Pandur sta material odlično predelala. Sicer je pa tak na splošno njun način dela. V teatru se ti odločiš za neke teme in kot danes delamo gledališče, jih težko spelješ samo znotraj nekega besedila. Moraš jih zgrabiti in privleči ven, z jasnimi odločitvami in pogumnimi posegi. Ker mi se na vajah velikokrat pogovarjamo o temah, ki bi jih radi izpostavili in z obstoječimi replikami tega ne moreš, tako da besedilo na neki točki postane postransko.

Za vlogo v Mrakijadi je prejela nagrado na Tednu slovenske drame.

Za vlogo v Mrakijadi je prejela nagrado na Tednu slovenske drame.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

V svojih avtorskih predstavah – omenjali sva že Marie Curie – Hystérie – ste se večinoma ukvarjali s feminističnimi vprašanji. V predstavi Kako ostanem lepa in svobodna na primer s patriarhatom, razrednim bojem, lepotnimi ideali, problematiko gospodinjenja in materinstva ... Najnovejše raziskave kažejo, da so mlade ženske sicer vedno bolj liberalne, mladi moški pa konservativni, torej se vračajo k stereotipnim prepričanjem v povezavi s spoloma: sklicevanje na to, kaj pritiče nekemu spolu, kaj drugemu, da je za žensko bolj naravno, da skrbi za dom in podobno ... po osmih letih se torej še vedno pogovarjamo o istih stvareh, vas to kaj žalosti?

Absolutno me žalosti, ne zdi pa se mi čudno. Vpeti smo namreč v na tisoče let vzpostavljanja, vzdrževanja in nadgrajevanja patriarhata in v vse mogoče mehanizme, ki ga potrjujejo, tako da smo jih povsem ponotranjili. Zdijo se nam nujni in naravni, določenemu spolu lastni. To je seveda sranje, ki ne omejuje samo žensk. Tudi moški so žrtve ideala toksičnega moškega, ki je močan, neranljiv, možat, ki oskrbuje družino in zmore zaščiti svojo žensko. In morda se ta ideal sklada z identiteto določenih posameznikov, marsikoga pa omejuje in frustrira.

Predvsem pa se je treba zavedati, da ta dihotomija spolov najbolj ustreza kapitalizmu, ki gre z roko v roki s patriarhatom in ki pod pretvezo "naravnosti" poriva ženske nazaj za štedilnik in neplačano gospodinjsko delo opredeljuje kot skrb za dom in družino, ki naj bi bila naravna lastnost ženskega spola. In seveda je znotraj takšnih družbenih okvirjev in pričakovanj ženska emancipacija, grožnja komoditeti in samopodobi belega moškega, ki je že tisočletja alfa in omega zahodne družbe in na račun emancipacije raznih družbenih skupin, ne samo žensk, izgublja zastonj delovno silo.

A v resnici bomo vsi člani družbe, ne glede na spol, bolj pomirjeni, zadovoljni in srečni, ko se enkrat osvobodimo teh okovov toksične moškosti. Pojmi prava ženska in pravi moški se mi zdijo izključno ideološki, pa tudi ta argument, kaj je naravno ... živimo v svetu, kjer praktično nič ni več naravno: urbano okolje, vsa mogoča zdravila, procesirana hrana ... tako da je izreči kaj takega presmešno.

Kako vzgajati prihodnje generacije, da bo več empatičnosti, več enakopravnosti v odnosih, sprejemanja, strpnosti? Preden sva začeli z intervjujem, ste omenili, da ste med igranjem predstave Kar hočete in Cyrano de Bergerac za šolarje doživeli tudi hihitanje občinstva in oponašanje bruhanja med prizori, v katerih se poljubita moška, kar ni niti malo spodbudno ...

Ja, res je. Skoraj vse risanke, pravljice, vse vsebine, s katerimi pridemo v stik že v zgodnjem otroštvu ... vse je heteronormativno, spoli pa so predstavljeni na zelo stereotipen način. Ko sama berem pravljice, se mi zdi torej najmanj, kar lahko naredim, da kdaj zamenjam spol junaka ali vstavim noter kakšno istospolno ljubezen. Tudi ko se s hčerko pogovarjava, ji rečem: "ko boš ti imela fanta ali punco ...", ker ne želim, da bi se slučajno znašla v stiski, če bi na neki točki ugotovila, da so ji všeč dekleta.

To je seveda eno, ampak drugo pa je, da ona pride iz vrtca ali šole in mi reče, da se dve punci ne moreta poročiti, ker je to pač nekje slišala. Na to, kaj prihaja iz okolja, žal nimam vpliva, a vseeno upam, da se ji bo, zgled, ki ga dobi od naju s partnerjem, zasidral nekam v podzavest. Otroka lahko opremiš z nekimi strategijami kritičnega razmišljanja, ne moreš pa zares vplivati na njegovo mnenje.

Ogromno vlogo pri vzbujanju strpnosti in spoštljivosti do soljudi pa imajo poleg domačega okolja seveda izobraževalne ustanove, kjer pa mislim, da bi se sistemsko dalo še marsikaj narediti, sploh na področju spolne vzgoje. Namesto njih po mojem mnenju to nalogo trenutno opravljata odličen projekt Prvič in fenomenalen podkast Evolucija užitka na radiu Prvi.

Prizor iz predstave Kako je padlo drevo.

Prizor iz predstave Kako je padlo drevo.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

Ko sva že pri heteronormativnosti in stereotipih: poleg gledališča ste eden prepoznavnejših obrazov slovenskih serij. Igrali ste na primer v eni od glavnih vlog v dveh popularnih serijah zadnjega časa, Gospod profesor in Ja, chef!. Omenjali ste že, da bi si želeli, da bi lik profesorice Klavdije vseboval tudi nekatere poteze, ki jih ima "gospod profesor" Samo, torej da ne bi bil vedno glavni moški lik tisti, ki dogajanje potiska naprej, ima ideje, se spomni nečesa novega. Se vam zdi to na splošno problem 'mainstream' produkcij? Kako to preseči, glede na to, da gre večinoma za tuje predloge?

Zelo smo se trudili preseči te stereotipe in emancipirati Klavdijo vsaj v tej neki aktivnosti. In hkrati v nekem drugem smislu zmehčati Sama. Oba lika sta namreč v osnovi zastavljena zelo črno-belo: on je aktiven iniciator, ona pasivna pomočnica. Se pravi: obvladane punce in podivjani fantje. Tako da smo se trudili to razbijati, a bolj s kozmetičnimi popravki, ker je ta dihotomija tako fundamentalno vpisana v scenarij. Gre že za to, katere teme so dodeljene katerim likom.

Veliko delo je  pri predelavi teh deset let starih scenarijev naredil že kreativni vodja serije in eden izmed režiserjev Boris Bezić in vsi, ki so pri tem sodelovali. In mislim, da se je do neke mere vseeno obrestovalo. Poleg tega se mi zdi zelo dobrodošlo, da so v seriji za mlade zastopane neke problematike, s katerimi se mladi soočajo in jih zanimajo in ki jih v drugih "mainstream" vsebinah ne najdemo pogosto.

Popularnih serij se zdaj tudi v Sloveniji snema več in so na višjem nivoju kot pred leti. V kakšno smer bi si želeli, da bi šle?

Želela bi si, da bi šle ven iz teh 'mainstream' okvirjev in razmišljanja, da je treba izbirati take teme, da pokriješ čim več ljudi in da ni v njih ničesar tako spornega, da bi lahko gledalce odvrnilo od gledanja. Namesto tega bi lahko naredili 20 korakov naprej, jemali občinstvo za enakovrednega, inteligentnega sogovornika in mu ponudili bolj poglobljene vsebine.

Saj na svetovni ravni obstajajo fenomenalne, inteligentne serije in provokativne serije, ki jih vseeno gleda ves svet. In ki razbijajo stereotipe. To bi si lahko privoščili tudi mi, ampak bi morali imeti več sredstev za razvoj scenarijev, izobraževanje in vse drugo.

Pa da bi šli tudi proč od teh licenčnih serij, imeli več avtorskih scenarijev, domačim avtorjem pa dali prostor za kontinuirano rast in razvijanje teh izdelkov, ne da morajo čakati deset let, da spet lahko kaj naredijo. Mogoče je dober primer, v katero smer bi lahko šli, serija V dvoje, ki se mi je zdela res inteligentna in zabavna, ali pa recimo LP Lena.

Bo Gospod profesor glede na priljubljenost dobil še tretjo sezono?

Morali bi snemati še eno sezono, ampak so jo preklicali. Tako da ne.

Pa zdaj snemate kaj novega?

Ne, v bližnji prihodnosti me ne čaka nobeno snemanje in tudi v gledališču sem vaje že končala, le predstave bom igrala, dokler se ne začne selitev v Litostroj. Nad tem sem sicer navdušena, ker imam občutek, da sem že res zgarana. Zaželeno je, da imaš kot igralec kontinuiteto, ampak po drugi strani je pa potem hitro preveč, izčrpan si, nimaš več od kod črpati. Obstaja rek "Dober igralec je utrujen igralec". Prepričana sem, da ta rek ne drži.

"Obstaja rek "Dober igralec je utrujen igralec". Prepričana sem, da ta rek ne drži," pravi igralka.

"Obstaja rek "Dober igralec je utrujen igralec". Prepričana sem, da ta rek ne drži," pravi igralka.

Borut Bučinel

Ste bili kdaj na meji izgorelosti?

Mislim, da sem bila. Ampak odkar imam družino in otroka, ta čas, ki ga imam zase, res poskušam izkoristiti zase in veliko lažje odklopim, čeprav je potem po nekih dolgih počitnicah zelo težko priti spet nazaj v ta tempo, v to kolesje. Tako da se s temi odklopi regeneriram – vsaj mentalno. Kar še vedno ne nadomesti pravega počitka, ampak nekaj je.       

Novo na Metroplay: Pri pop petju lahko gre več 'narobe' kot pa pri zboru | Ana Praznik in Urška Bernik