Izšla je slovenska grozljivka, ki vas bo sezula z napetim zapletom

Potem ko so Avgust Demšar, Tadej Golob, Irena Svetek in preostali domači avtorji bralce pri nas navdušili za žanr slovenske kriminalke, ki še kar cveti, tako da ves čas dobivamo nova in nova izvirna dela, se je pisatelj Tomaž Kotnik odločil iti še korak dlje.

Napisal je namreč prvo slovensko grozljivko Mor, ki bo vsak hip izšla pri založbi Primus. Roman, ki je njegov prvenec in obsega častitljivih petsto strani, opisuje kot "fantastično povest, v kateri se kriminalka prepleta z elementi folklore, psihološke napetosti in nadnaravnega".

Dogaja se v nenavadnem letu 1816, ki je v zgodovini poznano tudi kot leto brez poletja. Mladega orožnika Oskarja Kendo na začetku decembra pošljejo iz Ljubljane v odročno, pozabljeno vas Police na Cerkljanskem, da bi raziskal nepojasnjeno smrt. A Oskar niti sluti ne, da bo stopil na prag sveta, kjer razžaljene starodavne sile v sencah še vedno prežijo nad človeškimi dušami. Njegova vera v razumen red sveta bo postavljena na težko preizkušnjo. 

Mor je že na voljo za prednaročilo, še preden začne osvajati police knjigarn, pa smo avtorju Tomažu Kotniku postavili nekaj vprašanj.

Za bralce, ki vas še ne poznajo – kdo je Tomaž Kotnik? S čim se sicer ukvarjate in kako ste pristali v svetu literature?

Moja pot se je začela v novinarstvu – leta sem pisal in urejal za revije, kot so Connect, Playboy in Men’s Health, preden sem se odločil preizkusiti se v oblikovanju. Danes se ukvarjam z oblikovanjem celostnih digitalnih izkušenj in vodenjem kreativnih ekip. Kadar sem v službi pisal, sem za hobi risal. Zdaj, ko za preživetje delam v oblikovanju, pa za hobi pišem. Drugega vzgiba razen tega, da sem hotel zapisati zgodbo, ki jo bom lahko postavil na domačo knjižno polico, ni bilo.

Kako je nastala ideja za roman MOR?

Sem ljubitelj fantastičnega žanra, še bolj pa grozljivk. Po drugi strani me privlači mitologija lokalnega prostora z bogatim panteonom božanstev in spremljevalnih bitij. Iskal sem pot, kako zapakirati večni boj dobrega proti zlu v neko odročno, neprijetno okolje in pristno domačo grozljivo zgodbo, ki jih je čisto premalo, če sploh so, hkrati pa na več mestih pustiti bralcu dovolj manevrskega prostora za neko lastno interpretacijo.

Zakaj ste izbrali leto 1816 – ‘leto brez poletja’ – in zakaj ravno Police na Cerkljanskem kot prizorišče dogajanja?

Vedel sem, da se bo zgodba odvijala nekje na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Izbral sem si čas po Napoleonovih vojnah, ko se je klima v Evropi postopoma umirjala, čeprav so bile posledice vidne na vsakem koraku.

Med brskanjem po zgodovinskih virih sem naletel na podatek o "letu brez poletja". Zdelo se mi je, da leto 1816 že samo po sebi zveni kot kulisa za nekaj temačnega. Leto prej je namreč prišlo do največjega vulkanskega izbruha v zapisani zgodovini, razneslo je goro Tambora v Indoneziji, posledice tega izbruha pa so se čutile po vsem svetu.

Leta 1816 se je zgodilo tudi to, da se je junija na Ženevskem jezeru zbrala skupina prijateljev, tako vsaj pravijo viri. Med njimi so bili pesnik Lord Byron, pesnik Percy Shelley in Mary Goodwin. Zaprti v vili, ni jim šlo sicer slabo, so se kratkočasili in padla je ideja o natečaju, kdo bo napisal najbolj strašljivo zgodbo o duhovih. Kdor pozna žanrsko branje, ve, da je Mary Goodwin (ki je po poroki s Percyjem postala Mary Shelley) napisala zgodbo, ki je postala eno najvplivnejših del v zgodovini literature. Postavila je temelje celotnemu žanru grozljivk in odprla vrata gotski tradiciji v literaturi. Kdo ne pozna njenega Frankensteina? Iz tega istega druženja pa je prišla še ena kratka zgodba. Napisal jo je osebni zdravnik Lorda Byrona, dr. John Polidori, njen naslov pa je The Vampyre. Služila naj bi kot inspiracija za nastanek romana Drakula, ki ga je leta 1897 napisal Bram Stoker.

Police na Cerkljanskem pa sem izbral, ker sem iskal kraj, ki je dovolj odmaknjen, da bi lahko imel svojo lastno tišino – in tudi svoje skrivnosti. Drugi, še večji razlog pa je bil ta, da sem med raziskovanjem domačega staroverstva naletel na kar nekaj namigov o tem, da se ravno tam, na polju med cerkvijo in vasjo, križajo močne prostorske in energijske osi. Ko sem kraj obiskal, sem vedel, da je pravi. Več pa v knjigi.

Roman prepleta kriminalko, grozljivko, folkloro in psihološki triler. Kako ste našli ravnotežje med temi žanri in zakaj ste jih želeli združiti?

Žanre sem združil, ker se mi zdi, da zgodbe – tudi resnične – nikoli ne živijo v enem samem predalu. Zločin je pogosto le površinski, groza tli zares spodaj, folklora pa daje vsemu skupaj neke korenine, iz katerih vse to zraste. Pišem za hobi, nič več. Ne trdim, da mi je uspelo. To bodo povedali bralci.

Katero sporočilo ali občutek želite, da bralec odnese s seboj, ko zapre zadnjo stran romana?

Preveč si domišljam, a želim, da bralec zapre knjigo z občutkom tihega nelagodja, praznine, ki se naseli pod kožo in z njim nekaj časa ostane še po prebrani zadnji strani. Da začne dvomiti o tem, kar imamo za resnično, naravno ali dobro (kar nam je bilo tekom stoletij privzgojeno in vsiljeno). Da se vpraša, kje se zares skriva zlo: zunaj nas – ali v tistem, česar si nočemo priznati o sebi? In da ga spremlja občutek, da nekatere stvari nočejo biti pozabljene. 

To je vaš prvenec. Kako ste doživeli pisanje knjige – tako ustvarjalno kot čustveno? Imate že zamisel za naslednji roman?

Pisanje romana je velik izziv in spoštujem večino avtorjev, ki so zmogli ta križev pot. Družina, služba in hobi, ki se začne po deseti uri zvečer. Poleg 500 strani romana, ki sem jih napisal, sem zbral še okoli 750 strani zapisov. V njih so opisi likov, okolij, dogodkov, prizori in pogovori, ki niso bili vključeni v knjigo, torej cel kup zavrženih stvari. Zraven pa seveda na stotine spletnih povezav, fotografij in izsekov iz starega časopisja in knjig, ki so mi služili bolje razumeti čas dogajanja.

Naslednji roman pa je že končan, opravil je že beta branje in je trenutno pripravljen za založbe. Ostajam zvest fantastičnemu žanru, naslovil sem ga Krvavec.

Kaj najraje berete sami? So kakšni avtorji, ki so vas posebej zaznamovali ali navdihnili pri pisanju?

Berem zares vse po vrsti. Težko bi izpostavil kot vpliv ali navdih enega avtorja, prej njihova posamezna dela, ki pa jih je preveč, da bi jih našteval. Osebno menim, da je sam na vrhu Cankar, potem pa dolgo nobenega. Ampak zares vsakomur svoje.