Lado Bizovičar: Na nacionalki bi se moralo eksperimentirati in želel bi si, da bi bilo tako

Ob nedeljah popoldne me ni doma, pa sem večino Tistih lepih popoldnevov, ki so našega tokratnega sogovornika izstrelili na vrh slovenskega televizijskega voditeljstva, zamudil. Tu in tam sem ­vseeno kaj ujel, če ne v živo, pa na You Tube in podobnih medijih – kakšno Đurovo zaušnico pa Let 3, seveda, in njihovo gologuzenje. Take reči. Lado je imel (in ima še vedno) skrbno neurejen videz, takrat pa tudi odvezane vezalke in je bil nasploh čisto drugačen od Maria, ki je haral v udarnejšem terminu.

Medtem ko je on zabaval popoldansko občinstvo, se je v večernih urah podeljevanja viktorjev na programu konkurenčne televizije rodil Jurij Zrnec kot najboljši slovenski komik. Do takrat nisem zdržal pri nobeni od podobnih emisij, pri tisti se mi je pa oko zataknilo ob nekem skeču, pa ob naslednjem in tako do Marie Mutole in naprej in še enkrat ob ponovitvi naslednjega dne.

Potem sta ta dva združila moči v As ti tud not padu?! No, sem si rekel, zdaj bo pa Lado pogrnil na trdna tla. Kako naj bo človek enako zabaven? Ni šans, zmrznil bo ... Pa ni. Po nekem čudežu je preživel, in ko ob kakšnem sivem dnevu začnem dan z ogledom Skodelice kave na Bohemian Rhapsody, ne vem, kdo je bolj nor in boljši, Lado kot Cankar ali Jurij kot njegova mati. Ja, As ti tud not padu?! je zelo zabavna in gledljiva oddaja. Edina, pravzaprav, ki v najbolj gledanem terminu nagovarja t. i. urbane ljudi, in to kljub Wernerjem in podobnim kalibrom, ki jih tudi gosti.

Z nekdanjim članom prvega slovenskega boy benda (kar itak veste), danes 32-letnim Ladom Bizovičarjem, smo se pogovarjali v zadnji sobi kafiča Zeleni zajec, delovnih prostorih Urbanega plemena, delniške družbe, katere ustanovni član je. Bil je na udarni dozi malaronov, zdravila zoper malarijo, ki jo je staknil na obisku svoje mame, ki ji je pred leti kupil zemljišče v Gani (tudi to veste). Tistega dne so ga čakale še priprave na snemanje naslednje oddaje As ti tud not padu?! s Sašem Pečetom (če se ne motim), zvečer pa dva nastopa v gledališki predstavi Pet moških.com v Sežani.

Malarija ni ravno pogosta bolezen tukajšnjih ljudi. Kako ste jo pa staknili?

Prvič na Kitajskem, nekje v delu Xixiangbana pred mnogimi leti. Kakimi desetimi ... In odtlej me ganja. Nazadnje sem jo staknil pa v Afriki, v Gani, v neki vukojebini.

Na novo?

Ja, na novo, četrtič sem zbolel. Čeprav ta zalega lahko miruje v jetrih, malarija se lahko ponovi po več mesecih, celo letih. Vendar je tale sveža, iz tropskih krajev, imenuje se vivax in jo zdaj zdravim. Če jo zalotiš pravočasno, je menda čisto ozdravljiva. Pri kaki drugi sorti malarije bi bilo bolj zoprno. Je treba paziti. Na potovanjih sem srečal ogromno nekih tipov, ki so izgubili polovico telesne teže, napol so crknili: »Mau mam vročino ...«

Krivili so hrano, jamrali nad svinjarijo in driskali, a ne bi na malarijo pomislili? V tropski državi, pa ne pomisliš na malarijo? Razumem, da greš kdaj kam brez 'spalke' ali gat, ampak da greš pa nekam daleč popolnoma brez pomisleka na vse zoprne bolezni in strupeno golazen, ki te tam čaka ... potem si pa res moron. Videl sem modele, gotove, dehidrirane, napol mrtve. Ma-la-ri-jo imaš! Potem je najbrž prepozno za udarno dozo zdravila, ker ga revčka ubije. Ker ko te malarija zaloti, moraš takoj, ko posumiš nanjo, vzeti udarno dozo, ki te pa itak podre. Desetkrat tak šus je kot malarija sama.

Zaščitnih zdravil niste jemali?

Drezate v svežo rano moje lastne nespameti ... Če potuješ več kot 28 dni, antimalarikov menda ne jemlješ, zaradi stranskih učinkov in tega. Zato po navadi dlje časa skupaj potujem z udarno dozo zdravil, ki jih pogoltneš, če sumiš na malarijo. Če si v neki državi pol leta, pač ne moreš ves ta čas jesti strupa. No, tokrat sem sicer šel samo za 14 dni in bi jih lahko komot jedel, ampak sem se odločil za pot tako, da sem v ponedeljek po božiču prišel spakiran z ruzakom na rami na Brnik, prosil za karto za Džibuti, ki pa ni bila na voljo, in sem potem pač vzel karto za Akro, ki je bila na voljo. Skratka, zelo nepripravljeno, tako da sem se v bistvu sam zajebal.

Sem pa računal na svojo previdnost in to, da sem po treh malarijah že psihopat, kar se tiče zaščite pred njo. Od oblek za afterdark do zaščitnih maž in spanja pod mrežo ... Samo, jebiga, še zmeraj pa, ko sem enkrat tam, rinem iz varnega zavetja turističnih vasic nekam v p.m., bogu izza leđa, kjer pa čakajo komarji, in to taki majhni, manjši od teh naših tolstih dalmatinskih, ki jih vidiš in slišiš: zzzz, zzzz, zzzz ... Ne, to so neki taki super duper majhni. Se jim vidi, da so zlobni.

Najbrž vas malarija ovira pri snemanju nove serije oddaj As ti tud not padu?! …

Oddaje se snemajo po načrtih, brez kakršnihkoli prekinitev. Posneli smo dve oddaji. V nedeljo smo snemali kakih 14 ur. Me ovira, ja, rahlo sem podrt, ampak nimaš kaj ...

Bo nova sezona oddaj kaj drugačna?

Nova sezona ... Ah, zame sezona traja od septembra do septembra, torej smo zdaj po moje sredi sezone. Uradno pa imate prav, nova sezona je. No, torej, četrta sezona je v bistvu iztek drugega loka Not padu. Zunanji in notranji okvirji ostajajo isti, teh 67 punktov oddaje, od uvodnega štosa do poslednjega nasveta, bo ostalo na istih pozicijah.

Oddajo torej posnamete v 14 urah?

Dve oddaji. V ta čas so vštete še vaje, priprava tehnične ekipe, snemanje Večernika, ki ga snemamo posebej, ker gre za drug format, vsi odmori, kosilo za ekipo, skeči, vse. Ljudje, kolegi, pridejo na snemanje ob šestih, sedmih zjutraj in potem gre: maska, najprej snemanje Večernika, ki je čisto svoj trip, paf, z Juretom na svoji poziciji, potem pa imava na voljo 30 minut, da se preoblečeva v, ne vem... Joca in Joca, redneck retardiranca ali pa v zajca in ježa, potem je pa že gost tam in gremo: »Poslušaj, tlele bi blo super, ko bi ...«

Pri Severini, ki oddaje seveda ni poznala od prej, sva se spraševala, kako bo reagirala na pripravljene zajebancije v skečih, ampak ko sem jo pričakal na vrhu stop­nic, oblečen v Pepelkino zlobno sestro s taaakooo belo čupo ... Takoj se je režala, ker je vedela, da nikoli ne bo videti tako butasto, kot sva videti midva, dedca, oblečena v dekoltirane krinoline ... Pa se je opustila in je bilo super. No, potem jih počakava, skupaj preberemo tekste, če ni kje kaj jasno, potem pa akcija in snemamo.

Je slovenski kotiček improvizacija?

Kakor kdaj. Nastaja na razne načine. Ali z Jurijem in Igorjem Gajičem, ki je tret­ji kos našega štrudla, sedemo in obkladamo nič hudega sluteče prihajajoče goste z raznimi rečmi po toku zavesti. Brez meja. Izluščimo bistvo in hladno ponudimo na koncu oddaje. Največkrat je pa tako, da paberki, kaj se s tem gostom dogaja, prihajajo med oddajo, Gajo jih zapiše in potem prileti s kompjutrom: »Tole, lejta tole, lejta tole ... Je v redu?« Običajno je. No, v kriznih razmerah, ko se je v zadnjem trenutku zamenjal gost ali kaj podobnega, pa sva šla tudi a prima vista.

V nekem intervjuju ste rekli, da se zdaj oglašajo tudi ljudje, ki nimajo nič z oddajo in predlagajo skeče.

Ja, to je fantastično. Luda kuča.

Je kaj uporabnega?

Je. Imate kaj? To je zame najljubši del pri oddaji. Oddaja zares zintrigira toliko ljudi, toliko ljudi jo je poštekalo, da se jav­ljajo, pokličejo ali pribodejo kakšno, ko se srečamo. Zame kot ustvarjalca je ta oddaja pomembna prav zato, ker ima potrebo po poslušanju vsega živega, od novic do družabne kronike, znanosti, politike ... vsega ... sociale ... In s tem pomeni nujo po sodelovanju, ker nihče ne more vsega tega sam spremljati in žvečiti v izvedljivo idejo.

Kar na koncu, da lahko uporabimo, posnamemo, izvedemo, še vedno pomeni veliko sedenja in pisanja in snemanja za Jureta, Gajota, vse nas. Komunikacija pa je nujna. In če so ljudje še voljni komunicirati, je pa sploh norišnica. Tako se je oglasil Jernej Dirnbek, član skupine Mi2, z genialno idejo za muzikal Ivan Cankar, Skodelica kave na Bohemian Rhapsody. Ali pa poet Lovro Matič in drugi. Super je, ker lahko pokličem toliko dobrih ljudi in jih povprašam po mnenju, po inspiraciji. Še nihče ni rekel, da ne bi.

Oddajo izdelujete, vodite v paru z najboljšim slovenskim komikom, Jurijem Zrnecem. Vas je bilo kaj strah pred začetkom, da bi ob njem zbledeli?

Z Jurijem sem si sam želel početi tele stvari. Pred to oddajo sva že itak sodelovala kaki dve leti. Če s kom, potem z njim. TLP je v zadnji sezoni začel lesti proti temu, kar je zdaj Not padu. Seveda v nekem drugem kontekstu, ker je bila tisto vendarle štiriinpolurna oddaja. Bili so skeči, songi, spufi, montaže, chroma key studii. Z Bručanom sva vozila bicikel po chroma keyju pa tako naprej. Jurij pa vse te stvari šteka in zna, pa še marsikaj drugega. Koga boljšega bi si še lahko želel kot sodelavca pri tem?

Da bi zbledel? Ne vem, pri čem, saj v Not padu ne stavimo na mojo glumo in smeš­nost. Mislim, da Jure dela nekaj čisto drugega. Pride, naredi ksiht in je gotovo, vloga je narejena, izdela se direktno tam, v njegovi glavi. Ve, kaj dela, in je smešno. Poleg tega Jure poda vsako stvar popolnoma drugače, lahko ti mnogo bolj brutalno pove resnico v obraz s tistim svojim nasmeškom, pa ne zveni žaljivo, čeprav bo pri tem uporabil vse vulgarizme tega sveta, pa še kakšnega novega, jaz ti pa lahko rečem kaj zelo prijaznega, pa boš mislil, da sem te užalil na smrt. Ali da te provociram. Drugače delava.

Po drugi strani pa so mnogi šolani igralci pogoreli pri vodenju TV-oddaj. Zakaj?

Kateri igralci? Dajmo, bodimo konkret­ni ... Ne spomnim se. Kateri igralec je pa delal kakšno oddajo? Aja, Vito Rožej je delal Štrudl, Tjaša dela TLP, samo ne verjamem, da je pogorela, ko pa ga še vedno dela. Janko Petrovec ni pogorel, več let je vodil kvize in oddaje na TV Slovenija. Pa da se ne bom lovil na ta pogoreli; Vito Rožej je imel morda res težave s tistim Štrudlom ali kako se je imenoval, ampak mogoče je pa težava v tem, da ni bil ravno impresiven kviz, in ne v voditelju. Janko Petrovec je igralec, pa je delal kvize in oddaje godinama.

Ki pa se niso razvile v nekaj takega, kot je Asi ti tud not padu?

Oddaje se niso razvile, ne pa voditelji.

Ali ni to povezano?

Ne nujno. Not padu in midva smo usodno povezani. Ampak to je tudi zato, ker jo z Gajotom, Juretom v končni ... ali pa osnovni fazi še vedno namaštamo mi. Zato so še toliko bolj navdušujoči momenti, v katerih z idejami uletavajo sodelavci in znani in še neznani prijatelji.

V nekem intervjuju ste rekli, da imata z Jurijem isti smisel za humor. Razlika naj bi bila nekje petodstotna. Seveda me zanima teh pet odstotkov.

Pa ravno pet odstotkov sem rekel, ali kaj? Z Jurijem sva se začela skupaj režati oziroma bila združena v smehu, ko sva skupaj z Igorjem Gajičem sedela v garderobi nekega maturantskega plesa tisoč let nazaj in smo gledali na kompu vse smeš­nosti tega sveta. Pythoni sploh niso bili potrebni na playlisti, ker smo vse njihove skeče itak poznali, smo pa gledali stand-upe do nezavesti, pa še Weeds, ki jih zdaj rolajo na nacionalki, pa Saturday Night Live, Family Guy, Robot Chicken ... No, spomnim se, da je Family Guy meni ekstremno smešen, Juriju pa ne tako ekstremno.

Poskušal sem se dokopati do gledanosti posameznih oddaj, pa mi ni uspelo. Veste mogoče vi, kako je s tem?

Ne vem, morda ste kopali na napačnem mestu. Sama si s tem redko beliva glavo. Dejansko ne poznam gledanosti zadnjih petih oddaj. Pri ustvarjanju oddaje je namreč bolje, da se s tem ukvarja, o tem razmišlja in to pelje poseben človek. Če bi to počela midva, če to počne človek na odru, zlahka začne popuščati šodru ali kako drugače narobe reagira in včasih napačno sklepa iz prekratkega zaporedja oddaj, potem pa spreminja oddajo tam, kjer ne bi bilo treba. Point je, da ... Mater, so uničili to besedo, sproš­čenost. Kadarkoli jo uporabim, se mi zatakne v grlu. Point je torej v sproščenosti. Če midva na odru ne bova delala opušteno, potem naj gre pa tudi vse nekam. Ne bi bilo dobro. Je pa fino, da nekdo vseeno opazi vzorec padca gledanosti na eni in isti točki ter opozori na morebitne vzroke in šit v vsebini.

Neko osnovno gledanost najbrž zahtevajo od vaju ...

Vem, da obstaja, ne vem pa, kolikšna je. Zanjo se zelo površno zanimam. Poleg tega je najbrž pogodbena skrivnost.

Omenili ste šoder. Po kakšnem načelu pa izbirate goste? Dobro, znani morajo biti, to že ...

Ne govorim o šodru med gosti, ampak pri humorju, vsebini. Zdaj že kakšnega pol leta nisem videl nobene krivulje, ampak če jih predolgo in prepanično gledaš, lahko hitro začneš razmišljati, da bi kdaj kak skeč zapeljal tako, da ga bo razumelo več ljudi. In to je lahko rahlo poceni humor. Po navadi je to zgolj podcenjevanje ljudi. Kar se pa gostov tiče, jih pa izbirava skupaj z bando iz uredništva. Tukaj pa ne morem govoriti o šodru. Če ne drugega, bi bilo to izredno netaktno do naslednje oddaje, a ne? V grobem bi lahko goste razdelil na nekak­šne deserte, tiste, ki se redko pridejo kazat, Svetlana Makarovič, Iztok Mlakar pa tudi Brena ... Zanje je škoda neke klasične zabavne oddaje, malo debate pa muske ... Z njimi se lahko oddaja odpelje v resno odbite dimenzije.

Potem so tu prvoligaši, kot so Predin, Magnifico, Košir, Milič, Plestenjak, Severina ... plodoviti velikani v domači ali tuji estradni čredi, ki pa so po letih ustvarjanja, žal, used and abused, povsod so že gostovali, vse že povedali. Z njimi je užitek iskati situacije, v katerih nikoli niso bili in ne bodo. V nekakšni sekciji Tukajinzdaj so tisti, ki se svaljkajo po prizorišču, aktualne misice, s svežimi kolajnami ovenčani mladi športniki pa tudi poganjki iz raznih reality šovov.

Skupaj uživamo v njihovem trenutku slave in priljubljenosti. Na koncu so tu še eksoti, ti Murkoti in podobni, za katere pa ne veš točno, zakaj sploh so. Ampak štos, čar oddaje ni v profilu gosta, ampak v tem, da vsakdo lahko dobro, celo odlično funkcionira. Pa še totalen žur je mnogim.

Kdo pa ima pri tem glavno besedo? Vidva ali producent?

Saj niso neumni, da bi nama dali nekoga, ki ga ne bi marala, in producent je itak sodelavec. Ni višja inštanca, je kolega.

Že od TLP naprej se vas drži sloves ostrega, zajedljivega sogovornika ...

Kar se mi zdi smešno.

So razvedrilne oddaje bliže realnosti, fikciji ali resničnostnim šovom, kjer se ljudje pretvarjajo?

No, razvedrilo je fikcija. Je pa zabavno premakniti fikcijo v intervju. Kar se nonstop prepleta v Not padu. Če se le gost ne jemlje preresno. Enkrat smo v TLP-ju preizkusili eno zadevo. Marko Derganc, Roza in Niko Goršič so bili gostje in smo vso oddajo, od prve besede do zadnje, lagali. Vse, kar smo rekli, je bila brutalna laž. Če se prav spomnim, smo kazali 'dokumentarne' posnetke, kako je Niko Goršič igral trobento z Louisom Armstrongom, kako je bil na snemanju Botra. »Glejte, on je bil tale ...« Pa smo kazali neko neprepoznavno glavco na fotografiji. Vse je sicer baziralo na resničnih dogodkih, Niko je res igral trobento, vendar smo zgodbe peljali kar nekam.

»Roza, povej, nekoč ste bili na turneji na Novi Zelandiji.« »Ja, bili.« »In ste – bom kar direkt vprašal – tam jed­li človeško meso?« »Ne,« pravi Roza, »jaz nisem. Jaz nisem.« »Dobro,« pravi Derganc, »nisi, ker si šel spat. Nehal si pit in si šel spat, midva s Goršičem sva pa šla ...« »Ma, ne bomo zdaj o tem,« se oglasi Goršič. »Ne, ne, naj povem, kako je bilo,« Derganc, »sva šla do enih Maorov, tam gledala tribalne plese v čast boga Atuja, ki je bog plodnosti ... In zdaj, ljudožerstva tam ni več, imajo pa njihovi vrači še vedno ful velike skrinje, hladilnice, in v njih spravljene svoje prednike, kakšno ne prestaro gospo in to. In sva pač tudi midva, da jih ne bi užalila, obredno jedla tisto.« »In kakšen je okus?« »Ts ..., mislim, ni švoh ...« Totalno, ves intervju. In potem so bila, se mi zdi, jasno, neka pisma ... Nihče ni podvomil, da ni res.«

Ob nekem obisku indijske tovarne sanj, Bollywooda, ste rekli, da je vsaka estrada, če jo pogledaš od zunaj, bizarna.

Ja, vendar je Bollywood še posebej bizaren. Po drugi strani je bizarna vsaka estrada. Na primer srbska. Zadnjič je pri nas gostovala Lepa Brena in po oddaji, tam okrog enajstih, smo bili sestradani in smo šli jest. Okrog smo se vozili v beli limuzini, kar pa je bilo smešno samo meni, med Breninimi glasbeniki sem zastonj računal, da se mi bo kdo pridružil v duhovičenju na račun limuzine. Mogoče sem pa samo v glavi majhen Slovenček ... mogoče je pa to v redu, samo ne razumem.

Kaj pa avstrijska estrada? Brki fantastični, rekelci z zaplatami in z višjim zapenjanjem ali celo z dvojnim. Ja, vsaka estrada je smešna s svojimi insignijami drugačnosti, pomembnosti. Poglej mene in rekelce z dihtungami in šraufi ... Ampak bollywoodska res vse poseka! Lepi, nehigienično bogati ljudje, ki se po Mumbaju, nad katerim apokaliptično namesto galebov krožijo krokarji, vozijo v belih rollsih in iz njih na perverzno čudovite partije stopajo v belih oblekah. Celo krzno sem videl na spedenanih estradničicah v raznih vrtovih s pavi in sloni. Za vogalom pa gobavci in beda.

Joj, Bollywood ... se je tudi stari bollywoodski film precej spremenil v nekakšno high budget produkcijo, manj high budget kot Hollywood, seveda, ampak kljub temu boš tam pri Mumbaju naletel na postavljene newyorške ulice, na kamnolome, dirke, eksplozije ...

Je res, da traja tam vsak film ogrom­no časa, ker ljudje, ki jim je namenjen, ne dojemajo filmskega preskoka časa?

Obstaja razlika med sodobnim bollywoodskim filmom, ki se dogaja na new­yorških ulicah in v katerih igra Amitabh Bachchan, nekakšen indijski Al Pacino in De Niro skupaj, in retro, masala filmi, ki trajajo po štiri ure. O tem sem spraševal svoje indijske prijatelje, ko smo šli v vaški kino zunaj na klopcah. Za svoj denar Indijec pač pričakuje polnovredno zabavo!

»A ni zanimivo,« so rekli: »glej, zdaj se bojujejo v švicarskih Alpah, zdaj plešejo, zatem se spet bojujejo v puščavah Radžastana, pa plešejo v Alpah ...« in na koncu ima heroj v sebi že 16 krogel, ampak še vedno vihti indijsko zastavo. »I will kill you all ...« pa nekaj hindi žlobudranja in potem spet plešejo v Alpah. Epska zgodba, okrancljana kot spektakel, muzikal s tradicionalnimi plesi, realizmom in fantazijo, glasbo in petjem.

Filmi so celodnevna fešta. Celodnevni kino, ob katerem se jedo pohane piške, eden se dere in prodaja samose, sadeže in oreške, kadi se ... Doživljanje filma je pa isto kot v Afriki ali kje drugje, na primer v Aziji. »Ne it tjaaa! Lej ga, za tabo jeee!« Pa ne eden, vsa družina se dere. No, ne več povsod, Indija se po mestih spreminja.

Če se vrnemo k slovenski specifiki. Kmalu starta (intervju je potekal konec januarja, op. a.) tudi Spet doma. Glede na maloštevilnost slovenskega plemena se ne vidva ne Mario najbrž ne moreta izgovarjati na to, da nagovarjata različne ciljne skupine.

V bistvu se lahko. Naš dil s POP TV je dosegati uspeh pri skupini gledalcev med 18 in 49 let za t. i. aktivno populacijo. To tudi večkrat navedejo, ne vem pa, kako imajo opredeljeno Marijevo ciljno publiko. Največkrat sem zasledil podatke 'plus štiri', kar pomeni vso populacijo nad starostjo štiri leta. Kar se mene tiče, delava oddajo za vsakogar, ki mu dogaja.

Jurijev odnos do Maria poznamo z Viktorjev. 'A bi en čajček?' Kaj pa vi menite o njem?

Mario ima vrhunsko gledanost pri starejših, pri tistih nad 55, in ti imajo radi čaj. Tam je Marijeve oddaje nemogoče doseči. Je prijazen, gledljiv, kontroliran ... Včasih smo mu očitali zategnjenost, ampak očitki nič več ne zdržijo. Povsem obvlada svoj studio in uredništvo. Nekoč sem po TLP odšel v studio, kjer je snemal takrat­no oddajo. Gledalce v studiu je pozdravil: »Pozdravljeni, dobrodošli, naši prijatelji ...« In se je oglasila gospa z natupiranimi lasmi na tribuni, ob kateri sem stal, pa bolj sama zase: »Tudi ti si naš prijatelj.« Iskreno, spontano. On jih žeži, pelje. Že pet tisoč let, kar ne vem, kako mu uspe. In kako se mu še da. Vsak gost je bil že 36-krat pri njem.

Še en vaš citat iz starih časov: »Javna RTV je najboljši poligon za razvoj novih programskih vsebin, ker je dopustila razvoj nekaj dobrih stvari, in sicer Hri-bar, Izza odra, Aritmija ...« Dve od teh sta ukinjeni, tretja pa na sporedu ob pol enajstih ...

Neverjetno, ne?

Kaj nam to pove o javni RTV?

Na nacionalki bi se moralo eksperimentirati in želel bi si, da bi bilo tako. Nacionalka je fantastičen poligon za 'debilne' oddaje, odtrgane, mladinske, polmladinske, nočne, znanstvene in kulturne ..., od katerih nobena ne bi mogla biti na komercialni televiziji. Zdaj javna televizija, poleg nekaterih izjem, nima oddaje o ničemer več. Ne vem, kaj mislijo. A bodo tekmovali s komercialnimi televizijami? Z armado tržnikov na vsaki komercialki? Samo na ProPlus jih je za celo nadstrop­je! In hit šovi Big Brother pa to?

TLP ste začeli voditi, še preden je desnica zavladala RTV in še pod prejšnjim medijskim zakonom. Se je zamenjava poznala tudi pri vodenju takšne oddaje, kot je bila TLP?

Precej. Uredniki in tisti višje so v vsebini pogosto zaznali zarote, napade in provokacije.

Sodijo težave z Let 3 v ta kontekst?

Popolnoma v ta kontekst. Tu se je presija začela.

Pa kdo je pritiskal? Ljudje, gledalci, ali samo funkcionarji RTV?

Tisti, ta moteči, so bili iz bajte. Gledalci so bili do tiste oddaje po večini pozitivni.

Ste se pred oddajo pogovorili z Let 3? Ste vedeli, kaj vas čaka? Navsezadnje bi se oni znali spomniti še kaj hujšega, kot je vrtnica v riti?

Ne, veselili smo se njihovega nastopa in z radostjo pričakovali, kaj nas bo doletelo tokrat. Let 3 so bili gostje v oddaji tretjič ali četrtič. Enkrat so prišli s ciplji namesto kravat, drugič s kletkami na tičih, pri Miši so skakali okrog z nagimi ženskami in prepevali Mačka v žaklju ...

Pač, Let 3, jebiga, pridejo, provocirajo, ampak saj smo razvedrilna oddaja. Pri nas se tudi ne moremo izgovarjati na kakšne puristične ameriške standarde, kjer pa po drugi strani dopuščajo še bolj, celo najbolj bolne stvari. Zdaj se bomo pa mi ukvarjali in po možnosti cenzurirali nekoga, ki ima tak, če hočete, umetniški izraz? S tiči opletajo! Pa kaj. Mi bi, da jaz skačem s črno flehco pred njimi. Dok­ler koga ne zaštihajo, je v redu. Pa tudi stebla vrtnic niso nikamor penetrirala, ampak so bila ljubko zataknjena za rit­nici.

Odšli ste z nacionalke, Bojana Krajnca ste pa pustili tam?

Ja, ampak še vedno sva prijatelja. [smeh]

Vprašam, ker se je govorilo, da stoji on v ozadju oddaje As ti tud not padu?!

Krajnc je posredno vplival na to, da se je Not padu zgodil. Je še eden tistih ljudi, s katerimi se je užitek ne strinjati. Ker v takem odnosu argumenti prevladajo in največkrat ima on dobre argumente. V času najinega skupnega dela sva se pogovarjala o oddajah, kam jih peljati, razvijati ... Vsi, ki smo delali ta jebeni TLP, smo ga pošteno čutili, to je bil eden od tistih naših eksperimentalnih poligonov.

Začel se je v miniaturnem studiu, končal pa v precej večjem s publiko. Začelo se je z eno plejbek punčko, ki je tam nekaj jam­rala, končalo se je z nastopi slovenskih bendov, ki so samo še tam lahko igrali v živo, s skeči in ostalimi štosi. No, Krajnc je posredno vplival na rojstvo As ti tud not padu?!, ne sodeluje pa konspirativno z nami. O, ga pa vprašam za kako mnenje, nasvet. In lepo bo kdaj spet sodelovati.

Kdaj se vam je posvetilo, da gre v Sloveniji za spopad civilizacij – za ruralno in urbano?

Slutil sem že dolgo [smeh], dokončno se mi je pa posvetilo – tako kot slehernemu občanu – ko nekaj izkusi na svoji koži. Trudim se, da ne bi pretirano razmišljal o stvareh, ki si tega ne zaslužijo, in mi je vseeno, kdo je kmet in kdo ni; ampak ko začne ruralno – pa niti ne ruralno, ampak kmetavzarsko vdirati v tvoj svet, ko se začnejo mesta siromašiti – kulturno, po utripu, po glasbi, ki doni od povsod, po hrani ... Ko po vsej Ljubljani sili ven repa, zelje ... Pivski šovi na TV ... odstranili so vse oddaje z mestnim filingom, frekvence, rončele ...

Spopad civilizacij je očiten, ko ima uspešen predmestni radio sredi mesta, sredi Ljub­ljane, orto ruralen koncert in nanj pride orto veliko ljudi. Res pa je, da Slovenčeva nacionalna identiteta temelji na ruralnih atributih, mlajih, kozolcih, harmoniki ... nimamo kakšnih urbanih ikon, mejnikov, zgradb, če hočete, s katerimi bi se Slovenci kitili. Saj je v redu, a ne za vsako ceno. Imam pa občutek, da se stvari v zadnjem času popravljajo, tudi zaradi oddaje As ti tud not padu?!

Sta Urbano pleme in Zeleni zajec zrasla iz tega revolta?

Ne. Urbano pleme ni zraslo iz revolta proti kmetavzarskosti, ampak so vsi, ki v Urbanem plemenu delajo, sodelujejo, po svojem nazoru urbani. Urbano pleme ni antipod ruralnemu plemenu, ampak kmetavzarskemu. Pred petimi leti smo tako poimenovali podjetje, za katero še nismo vedeli, da bo delniška družba.

In kaj počnete v tej delniški družbi? Pijete absint in se imate lepo?

Tudi, ne pa samo. [smeh] Prav danes imamo nadstropje više kolegij. V osnovi je Urbano pleme odprta platforma za uresničevanje poslovnih podjemov oziroma, lepše rečeno, sanj. To pomeni, da poskušajo ljudje, s katerimi že dolga leta sodelujemo, z nami uresničiti svoje tripe, poslovne ideje. V okviru Urbanega plemena se dogajajo Supreme turizem, Pri zelenem zajcu, trženjska agencija, pijače – Absinthe Supreme, Supreme Icon, ki je v bistvu Hemingwayeva različica šampanjca z absintom, vodka Fukoff ... Izvoz v Ameriko, Srbijo, London, na Japonsko ... ne vem, kam vse nas nese ...

Je to resna stvar? Vas dostikrat vprašajo, ali je to resna stvar?

V bistvu samo v Sloveniji. V tujini smo s kolegi zelo lepo sprejeti. We are the absinth guys, pravijo! In že nosijo našo absint žličko okrog vratu. V Londonu nas radi vidijo, in to zato, ker delamo točno ta absint, točno ta Icon, ki je pa sploh edini proizvod te vrste. Odličen Isteničev šampanjec v kombinaciji z absintom, twist of absinth, pravilna doza pa la, la, la ... To je fantastičen drink za sladokusce, pa tudi hohštaplerje po vsem svetu. Aristokratski pridih in tako naprej. Vodka Fukoff pa je še en derivat tega, kar počnemo, in našega stališča do sveta. Naša firma izhaja iz benda. Imeli smo bend, na odru pili absint in se drli. Pri Fukoff je precej tega attituda.

Kakšna je pa razlika med absintom in navadnim pelinkovcem?

Pelinkovec je pelin pa gotovo, v absintu pa je 14 in več zelišč. Ta mešanica zelišč da pri neki reakciji tujon, aktivno substanco, ki ima ...

... halucinogene učinke?

Ti halucinogeni učinki izvirajo iz tega, ker je postalo vino v nekem obdobju po tragičnem propadu zelene golazni, ki se je naselila v Franciji na vinski trti tik pred vojno, blazno drago in so začeli predvsem Parižani na veliko piti absint. Takrat je bilo tam ogromno absinterij in so ga začeli delati že iz vsega. Uporabljali so zanič alkohol in tisti alkohol je imel te učinke: pa smo slepi, dementni pa haluciniramo.

Metilni alkohol in umetna barvila na osnovi kovin, ne absint. Absint sam ima tak fin okus travic in listkov in bolj te, poživ­ljajoče učinke. Pijan si, zraven se ti pa zdi, kot da bi spil še kavo. Zato je zelo primeren za pogovor, za zelene urice in zato so se Picasso, Manet pa razni igralci, gospodarstveniki in ne vem kdo vse dobivali ob njem. In so pili in reševali svet in jim je bilo vse jasno.

Ali vas ni kot zelo znano osebnost in opinion makerja strah, da bi se kak najstnik prenapil absinta, da bi s tem postal tako kul kot Lado Bizovičar?

Vendar Lado Bizovičar ne pije absinta iz flaše in ga ne požre šest litrov. Pred leti je na POP TV tekel reality šov Bar in je tam nekdo tistim modelom prinesel stek­lenico absinta. Takrat smo bili še skupaj v hiši, v kateri se je začelo naše podjetje in v kateri smo stanovali do nedavnega. Ob enih, dveh zjutraj se je začel nekdo pred televizorjem režat kot zmešan: »Pridi dol, pridi dol!« Televizor je bil nastavljen na POP TV, v kotu ekrana pa je tekla živa slika iz tega Bara.

»A ni to naša flaša?« Treba je vedeti, da je v takih oddajah običajno vse potrženo. Tam pijejo to in to pivo, to in to vodko in jejo ta in ta kruh. Tam pa od nikoder naša flaša. Nekdo jim jo je dal pod pajsho in so jo nesli domov. In se tam pogovarjajo: »Kaj je to absint? To je strupeno, jas tega neom piu ...«

Midva se reživa kot idiota. Oni začnejo piti in mi trije – ker je vmes klical še Griša, ali gledava – smo spremljali te ljudi, zaprte kot podgane v laboratorijskem eksperimentu, kako so rapidno postajali agresivni, zadeti kreteni ... Pač, pili so absolutno narobe. Pili so grozljivo grozno in smo lepo videli, kako deluje narobe zaužit absint, kaj absint, alkohol! Začeli so se obmetavati, eden je kar padal: »Aaaaeee ...« In, jasno, potem – »Absint, to je pa nevarno!«. Na flaši lepo piše: pij odgovorno. [smeh]

V rani mladosti ste bili član boy benda. Kaj vam je pa bilo?

To se je zgodilo v mojem obdobju rockabillyja. Frizura stray cats, usnje in podobni artikli. Harley-davidson, špičasti škornji in tako. Pač rockabilly. In niti ne vem, po kakšnem naključju je prišlo do tega. V neki studio sem šel delat nekaj v zvezi z rok glasbo, ko mi je nekdo rekel: »Ti, boy bendi so zdaj ful in. Daj mi zberi kakšne te modele.«

Jaz sem pa pač poznal te plesalce, glumce in podobne in sem rekel, da bom. Res sem jih povabil na avdicijo, prišli so in on je zbral neki boy bend. »Ampak,« je rekel, »ti bi moral biti tudi notri.« »Stari, a si ti normalen, kaj bom jaz to ...« Sem pa bil takrat najstnik, ki je iskal počitniško delo, in ko je omenil honorar za počitniško delo, je bil ful boljši kot v lokalni fotokopirnici ali lokalnem buf­tlnu, kjer bi kelnaril 36 ur na dan. Denar je bil zelo lep.

To ste potem počeli eno poletje?

To smo počeli zelo malo časa, ker so nas v parih tednih prijavili na EMO. Od tam je tudi eden najbolj gledanih posnetkov nacionalke, na katerem se slečem in pokažem bradavičke. Mlado telo. Mi, mulčki, se med seboj nismo najbolje poznali, skušali smo prepevati v živo in je bilo za posrat smešno. Totalen dizaster, ampak nas je bolel čošak za to. Potem se je oglasil neki menedžer, ki je po vsem svetu iskal formirane boy bende, ki jih je treba preoblikovati in prodati v tujino. Ta človek nas je zelo dobro prodal v Nemčijo.

In ste šli in tam prepevali?

Prepevali, vadili, dajali intervjuje, se vozili v velikih vozilih, spali v fantastičnih hotelih, srečevali odbite ljudi ...

Prepevali ste pa v nemščini?

V angleščini. Predstavljali so nas, da prihajamo iz bližine Trsta ali Benetk. Nismo smeli bili Slovani in so nam med seboj prepovedali govoriti slovensko. V eksternem okolju smo lahko govorili samo angleško. In potem smo bili Italijani. To je bil kar hud experience, dril iz šovbiznisa, ampak dirty šovbiznisa, nemškega, ki je še danes meka za različne pop variante.

Zanimivo je bilo opazovati, koliko ljudi je delalo na projektu štirih, kasneje petih fantov, od katerih nihče ni bil pretirano talentiran in niti ne posebno ambiciozen, kot kakšni Američani iz šova Mickeyja Mousa. Bili smo Slovenčki iz Ljubljane ali okolice. To je bil za nas veliki beli svet. V studiih, v katerih smo bili, so gospel bendi snemali back vokale. Ni bilo zajebancije. Vozili so nas z limuzinami, jaguarji, beemveji, s kombiji ... Menedžer je imel incident z rusko mafijo, pa so nas nekje, mislim, da v Münchnu, razhajkali vsakega v svoj kombi in odpeljali v svojo smer z osebnim bodyguardom, ker je dobil grožnjo, da nas bodo Rusi drugega za drugim postrelili.

Ali ni imela ta zadeva tudi homoseksualno ozadje?

V nekem trenutku sta član benda, naš vrstnik, in šestdeset plus, 65-letni menedžer s slabo vzdrževanim zobovjem in podbradki in ekstremno slabimi manirami, sta torej ... Pač, nekako sta razvila nekakšno bizarno nežnost drug do drugega. In skupaj pobegnila v tople kraje. Jebiga, a ni smešno?

Ajme ...

Ajme! No, skratka, take štorije so se dogajale. Mislim, da je kasneje pristal v zaporu v Hamburgu. Ta izkuš­nja, prodajati nekaj, kar nima nobene vsebine, je neprecenljiva. Šovbiznis – kakšen velik, prazen mehur!

Slovenija je maj­hna. Če si talentiran in imaš pri tem še nekaj sreče, si hitro na vrhu. Kaj pa potem? Ali obstaja življenje po As ti tud not padu?!

Seveda obstaja. Že pri Not padu je veliko rezerve, toliko idej, zadev, ki jih še nismo počeli. Če jih ne bomo v Not padu, jih bomo pa kje drugje. Obstaja pa tudi življenje izven televizije, veste! Kje drugje.

Kje drugje kot 'kje v tujini'?

Ne, ne, drugje kot 'ne v Not padu'.

Nekje, v nekem starem intervjuju, sem namreč prebral, da bi si želeli poskusiti tudi v New Yorku.

To je moral biti pa res star intervju, prastar. V New York sem se šel samoizobraževat, samoštudirat. Napisal naj bi članek s snemanja videospota Lennyja Kravitza, pa nisem prepričan, da sem to kdaj res storil. S tem naj bi si plačal pot in druge stroške. Potem sem tisti mesec, ki sem ga preživel tam, študiral produkcijo in promocijo muzikalov na Broadwayu, off Broadwayu in off off Broad­wayu. To pomeni, da sem poklical tiste, ki sem jih poznal: »A lahko jaz hodim k vam in vam magari kofe nosim, samo da vidim, kaj počnete?«

In sem videl, kako so zbombali, vadili, delali največje bolanosti od muzikalov, ogledal sem si tudi ta stare muzikale, ker sem začel gledati kar vse, pa potem hoditi še v teater, pa kakšna dva, tri dni sem delal kot animator publike na MTV-ju. Niso bili zadovoljni z menoj, ker je na nekem snemanju režiser začel kričati ... Če bi kdo moral ploskati, bi moral jaz. Jaz sem pa sedel in gledal, mislim da Beyonce, v rit. In je bilo: »What the fuck is this guy doing!« Mislim vsaj, da je bila Beyonce. Prav bolščal sem vanjo, kar jim ni bilo všeč in sodelovanja nismo podaljšali. Ta kariera ploskača v New Yorku mi ni bila blizu, sem pa imel tam druge ambicije. Še danes, s tem, da se danes tam verjetno ne bi šel šovbiznisa.

Še ena tema, ki je seveda ne smemo izpustiti: bili ste v Gani, bili ste sami in Lady je priobčila vprašanje, kaj da to zdaj pomeni. Ali sta s Katarino še skupaj?

A res? To me pa veseli. Ta interes teh medijev me obdaja z neko toploto pri srcu in veseljem, da nekoga skrbi zame.

Pa preberete vse, kar napišejo o vas?

Nič. Držim se pravila, po katerem ne preberem nič, kar napišejo o meni, in ne pogledam nobene svoje fotografije. Mislim, da je Magnifico nekoč rekel, da takoj, ko začneš brati o sebi in za seboj, si na pol poti v Kukavičje gnezdo. Dodajam pa še to, da ko enkrat začneš gledati nase kot na objekt, je gotovo. In to je lahko ful hitro. Še oddaj, ki jih delam, ne pogledam, pa bi jih moral. Ampak nam preprosto zmanjka časa.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord