Lana Trotovšek "Glasba ni, da odigraš vse note, glasba je, da daš občinstvu energijo"

Kako doživljate poklic violinistke?

Ne vidim ga kot poklic. Rodila sem se z violino v roki, ker sta moja starša glasbenika. Mama je violončelistka in je čelo, na katero sem tudi sama stalno brenkala, imela vedno pri roki. Niti ne spomnim se, da bi kdaj bila brez instrumenta. Ko sem bila stara štiri leta, sta mi Darko in Ksenija kupila malo violino, na kateri je pisalo Stradivari, ki je bila luštkan ponaredek iz Kitajske. Tako sem že takrat nekaj sama brenkala, potem pa se takoj začela učiti v glasbeni šoli Moste-Polje.

Prav na tem koncu Ljubljane?

Mama je učila v Mostah, poznala je pedagoge in že imela idejo, kje bi rada, da se učim igrati violino. V tem je tudi prednost, če sta starša glasbenika, ker poznata glasbenikovo pot, vesta, kaj je treba narediti, te dobro usmerjati. Tudi zaradi njiju sem šla študirat v tujino, saj sama najbrž ne bi šla.

Ne bi šli, ker ste bili stari 17 let, ko ste šli?

Pri 17 letih sem obiskovala akademijo za glasbo v Ljubljani, hkrati pa tudi Mozarteum v Salzburgu. Vozila sem se sem in tja, hkrati obiskovala gimnazijo, ker sem na srednjo glasbeno šolo šla leto dni prej, gimnazijski del pa začela obiskovati leto dni pozneje. Tako sem hkrati delala troje: gimnazijo, akademijo in še Mozarteum, kar je bilo super, saj sem se v gimnaziji lahko izmišljevala: "Ni me bilo, ker sem bila tam." V resnici pa sem bila na kavici.

Glasbeniki resne glasbe le niste tako resni, kot se zdite?

Zdi se mi, da sem postala resna šele zdaj, ko ne študiram več, sem na svojem in nisem odvisna od drugih.

Se vam zdi, da bi vas v Sloveniji bolj ujčkali kot v tujini?

Tu sem le imela starša in prijatelje, s katerimi sem se že zelo dolgo poznala in hodila na kavice. Tukaj je drugače, težko se osamosvojiš in začneš misliti s svojo glavo. Hitro padeš pod vpliv drugega, nekdo ti spere možgane in nisi samosvoj.

Ni videti, da bi bili takšni.

Prej sem bila, zdi se mi, da sem se v Londonu zelo spremenila.

Koliko let ste v Londonu?

Osem let, študirala sem pet, zdaj pa že tri leta živim od glasbe.

In ljubezni?

Ta je tudi potrebna, sicer se v glasbi čuti, da je ni, vsaj pri meni. Pri nekaterih je tako, da morajo biti v ljubezni nesrečni, da to dajo v glasbo, medtem ko sem jaz nervozna, če nisem srečno zaljubljena. Ne morem se sprostiti. Ko pa vem, da je res vse v redu, se lahko osredotočim na glasbo.

Je tudi vaš fant glasbenik?

Ja, je flavtist, Boris Bizjak. Študiral pa je v Parizu in super je, ker imava veliko skupnega. Zdaj še snemanje, ker sva ustanovila svojo založbo Hedon records.

Kako je biti klasičen glasbenik v Londonu in kako v Ljubljani?

Prvotno naj bi šla v London študirat za leto dni, a sem potem študij podaljševala. Starša sta mi rekla: "Pojdi ven za leto dni, da si malo razširiš obzorje, potem pa pridi nazaj." Tam sem se veliko naučila. Videla sem, da ni le en način, ena pot. Zunaj zelo spodbujajo individualnost, njim je pomembno, da iste skladbe nikoli niso zaigrane enako. Zdi se mi, da smo tu bili trenirani, naučeni s preveč navodili. Glasba iz tebe pride vsakič drugače, ne moreš dvakrat čutiti istega.

Kaj se je zgodilo po letu dni študija v Londonu, da ste ostali?

Res je, da bi v Sloveniji imela starša, prijatelje, bila bi razvajena, po drugi strani pa bi bilo težje, ker ne bi mogla biti res jaz. Bivanje v Londonu mi je res pomagalo, da sem se našla. Ko si sam, živiš sam, ne moreš se za vsako malenkost obrniti na starša. Povsem drugače je. Ostala pa sem, ker sem spoznala čelista Stjepana Hauserja.

Sta bila par?

Tri leta. V študentskem naselju sva bila soseda. Teden dni sploh nisva vedela, kdo je kdo. Slišala sem čelo, ki je 'razturalo', in si govorila: "Ta čelist stalno 'nabija' tega Šostakoviča, pa še tako zgodaj vstane in vadi!" Baje si je tudi on o meni mislil podobno: "Ta violinistka! Morda bi lahko igrala kaj skupaj?" On je že razmišljal o skupni karieri. Niti ni vedel, da sem iz Slovenije, povedal pa je, da je prisluškoval, ko sem se pogovarjala z mamo po telefonu. Pred vrati je hodil gor in dol, da bi me dočakal. Zelo sva uživala, ko sva igrala skupaj.

Sta tudi kaj skupaj realizirala?

Ustanovili smo Greenwich trio, najprej s 17-letnim pianistom iz Turčije, ki je bil zelo talentiran, ni pa nič vadil, saj je bil premlad.

Mislite, da je vedel, kaj bi rad? Ste vi takrat že vedeli, kaj bi radi?

V London sem šla, ko sem bila stara 21 let. Ko smo ustanovili trio in začeli koncertirati, sem vedela, da London ponuja zelo veliko. Ne glede na to, da sem bila študentka, smo imeli že precej nastopov, bili pa smo tudi res dobri in zelo ambiciozni. Iskali smo menedžment, snemali, hodili na tekmovanja. Leto in pol pozneje se nama je pridružila pianistka, Japonka, ki je igrala namesto Turka. Imeli smo tudi veliko težav, ni šlo samo od sebe.

Ste igrali le klasiko?

Ja, Stjepan je imel v mislih le klasično glasbo, popularne glasbe sploh ni poslušal. Ko sem jo poslušala, mi je rekel: "Kaj je to za eno sranje?" Ničesar ni poznal, nobenega pop izvajalca, približala sem mu Michaela Jacksona, ki mu je potem naenkrat bil všeč. Šlo pa mu je tudi na živce, ker smo se toliko trudili, pa ni bilo nič.

To pomeni, da moraš biti res nekaj zelo posebnega, da prodreš?

Mogoče smo imeli prevelik cilj – da bi bili svetovno znan trio. Kar veliko triov in manjših zasedb je. Bilo je težko izplavati iz te množice. Veliko sem se naučila tudi o promociji, česar tu ne učijo. Čeprav gre zdaj promocija v klasični glasbi v ekstreme. Tudi ponudbe je toliko, da je treba pozornost nekako usmeriti.

Kako?

Z dobrimi fotografijami, video posnetki, tudi z dekoltejem. Trudimo se, da bi imeli toliko pozornosti kot pop glasbeniki, zato smo začeli imitirati medijsko izpostavitev, kot jo imajo oni. To je lahko dobro, po drugi strani pa smo prišli že do tega, da je včasih pomemben le videz. Škoda, da je tako. Sama recimo kakšen mesec zelo veliko vadim in si rečem: "Že dolgo se nisem promovirala, nisem nikamor poslala ponudbe, dala kaj na Facebook, Twitter, YouTube ..." To moraš delati, vsi to delajo, sicer ne obstajaš. Moram pa priznati, da se ne počutim dobro, ko se ukvarjam le s tem.

Ponujate sami sebe, ste sami svoj menedžer?

Imam tudi agenta iz Litve, se pa v kratkem dobim z novim menedžerjem, ki sem ga dolgo iskala.

Menda tudi do dobrih violin ni lahko priti, so kar drage. Kako ste se vi znašli?

Te so super drage, za eno garsonjero. Stalno sem imela v redu instrument, ampak nikoli res dobrega. Nikoli mi ni bilo pomembno, kakšen instrument imam, ker mi je moje igranje na vseh violinah zvenelo lepo.

Pa so razlike?

So, a tega nisem vedela, ker nikoli nisem poskusila. Potem so mi rekli: "Zdaj si na takem nivoju, da si moraš nabaviti boljšo violino. Poslovi se od teh svojih škatel in si dobi eno violino." Začela sem iskati in poskušati, da vidim, katera violina mi sploh ustreza. Ni primerna vsaka. Violina je lahko super, pa se ne bosta razumeli. Vsaka violina ima svoj karakter, saj je na njo igralo že toliko ljudi in je dobila neko dušo. Potem sem našla svojo violino, instrument, ki ga je leta 1750 izdelal Pietro Antonio dalla Costa, še prej pa sem našla človeka, ki mi je pomagal pri nakupu.

Kako ste prišli do tega gospoda?

S tem gospodom smo se poznali že prej, skrbel je za trio, nam uredil kakšen dober koncert, kar počne še zdaj.

Govorite o gospodu Stonu?

On želi biti anonimen. O klasični glasbi ve več kot jaz. Vedela sem, da moram najti človeka, ki ima z glasbo nekaj osebnega in mu veliko pomeni. Že v preteklosti je skrbel za glasbenike in jim pomagal. Tudi Stjepanu je pomagal pri študiju, pravzaprav mu ga je našla njegova profesorica. Pred njim sem spraševala že veliko ljudi, ko pa sem njemu poslala elektronsko pošto, je takoj odgovoril.

Povprašal me je, koliko lahko plačam, ni pa mi obljubil, da mi jo bo kupil, le napotil me je, da si jih grem pogledat. Spraševala sem se, kaj bo naredil, saj je vedel, da nimam veliko denarja. Šla sem na turnejo na Škotsko, ko me je poklical in povedal, da ima violino. To je bil eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju. Potem sva se seveda dogovorila, kako in kaj. Violino mi je dal, jaz pa mu jo odplačujem, kadar imam denar.

Prihaja na vaše koncerte?

Če je v Londonu, vedno pride. Organiziral mi je tudi že koncerte v New Yorku, leta 2015 bom v Filadelfiji igrala Čajkovskega, in sicer prek njegove zveze. Dobila sem tudi koncert v londonskem Wigmore Hallu leta 2015, ki je ena od najbolj poznanih dvoran za recitale, kjer sem si vedno želela igrati. Zdi se mi, da sem zaradi njega spoznala še veliko drugih ljudi. Ne vem, ali bi se toliko dogajalo, če bi ostala v Sloveniji.

Bi se tukaj lahko spoznali z glasbeniki iz vsega sveta?

Ne. Imamo super glasbenike, ampak treba je igrati z različnimi ljudmi, da napreduješ, da vidiš, kakšni so še drugačni načini igranja, in se veliko naučiš. Najbolj mi je pomagalo, da sem igrala z različnimi ljudmi iz različnih kultur, šol, načinov igranja. Tudi ko sem bila v triu, sem igrala z Japonko in Hrvatom, se pravi, da so bile možnosti, da imamo koncerte v Sloveniji, na Hrvaškem, Japonskem in v Londonu ...

Kakšna je zdaj vaša kariera?

Po triu sem igrala še v kvartetu, kjer so igrali super glasbeniki, ampak mi čez čas ni bilo več tako do komorne glasbe. Treba je bilo stalno vaditi, biti skupaj, da bi se na koncu slišali kot eno. Tega nisem več zmogla, začela sem delati na solistični karieri, tako mi je kvartet bil povsem odveč. Zdaj igram sama, tudi z Japonko iz tria in še s kom. Rada igram z različnimi ljudmi, si s tem povečam možnosti za nastope in se verjetno obenem še učim od njih.

Sliši se, kot da ste na prepihu in ves čas na nekakšni preži, drži?

Stalno moraš početi več stvari, ni dovolj le vaditi in nastopati. Če bi se zavezala s stalno službo v orkestru ali šla učit po osem ur na dan, kar je super, če rad delaš z otroki, bi bila po opravljenem delu utrujena in se mi ne bi ljubilo početi nič drugega. Treba pa se je veliko ukvarjati tudi s športom, da si v kondiciji, veliko brati, se družiti z ljudmi, da si ves čas v stiku z okolico ...

Torej ste se za solo kariero odločili zavestno?

V življenju sem preigrala precej komorne glasbe in zdi se mi, da je to bilo nekaj, česar še nisem izpopolnila. Toliko možnosti je, lahko igraš v orkestru, triu, oktetu, z orkestrom, nastopaš solo ... Toliko je komponistov, lepe glasbe, da se mi zdi, da bi se omejila, če bi ostala le pri igranju v triu ali kvartetu. Odločila sem se, da hočem poskušati kot solistka.

Vas je kaj strah prihodnosti?

Ni me strah. Vedno je tako, da ne veš, koliko koncertov bo, kako boš prišel skozi, ampak nič me ni strah, v tem zelo uživam. Zame je zelo vznemirljivo to, da ne vem, kaj bo jutri, in se konstantno trudim. Uživam na poti do cilja, ki sem si ga zastavila.

Koliko časa pa se pripravljate za solistični nastop?

Ko sem igrala z dirigentom Valerijem Gergijevim in orkestrom Mariinskega gledališča, sem dobila sporočilo po elektronski pošti aprila, da bom 2. septembra igrala Prokofjev violinski koncert št. 1, ki je eden od zahtevnejših in ga nisem še nikoli igrala. Če se želiš na odru počutiti udobno, začneš takšne koncerte načrtovati že leto dni prej.

Ste se ustrašili?

Ko so me vprašali, ali imam to na repertoarju, sem rekla, da ja, čeprav še nisem imela. Tako zelo sem si želela tega nastopa, da sem si rekla, da bom to naredila.

Ste bili pa kar drzni.

Moraš verjeti vase, moraš verjeti, da ti bo uspelo! Dostikrat zaradi strahu ne sprejmemo stvari, ki jih lahko speljemo, pa ne verjamemo, da smo toliko sposobni. Čeprav en glas v tebi govori: "To je malo časa, boš zmogla?" Medtem pa ti drugi pravi: "Bom, saj sem še vedno zmogla, tudi zdaj bom!" Moramo pogumno naprej. Tega koncerta nisem imela priložnost igrati z nobenim orkestrom, z njimi je bilo prvič. Valerij pa je znan po tem, da pride dirigirat kar na koncert, in to brez vaje, na kar so me pripravili in je bil hud pritisk. Takrat sem vadila pet mesecev kot budala, po šest, sedem, osem ur na dan, ampak sem odigrala.

Kako ste se sploh dogovorili za nastop z Gergijevim?

Ko je imel koncert v Cankarjevem domu, mi je njegov menedžer sporočil, da bo možnost, da mu zaigram, za kar smo se dogovarjali precej časa. Ni pa ničesar obljubil, ker je Gergijev zelo nepredvidljiv. Do zadnjega nisem vedela, kako bo, uigravala sem se v sobi in najprej zaigrala menedžerju. Gergijev se je strinjal, da me bo poslušal, in ko je prišel, je bil napet, saj je bilo tik pred koncertom. Takrat sem bila zelo močna. Rekla sem si: "Ok, zdaj je ta trenutek." Ko je velika stvar, se vedno vzamem skupaj in si rečem: "Kaj je zdaj, bom pa ja zmogla!" Običajn pred tem dvomiš o sebi, potem pa se zbereš. Še vedno je bilo tako, da je bilo vse v redu.

Verjamete, da ste rojeni pod srečno zvezdo?

Vsaj verjeti je treba, da si rojen pod srečno zvezdo, da ti je vse zapisano in namenjeno. Če pristopaš z negativno energijo, ne gre, potem nihče noče delati s tabo. Ko me je Gergijev poslušal, je rekel, da me želi slišati še po koncertu, in to v veliki dvorani. Že to, da me je hotel poslušati še enkrat, je bilo v redu. Saj slovi po tem, da mladim glasbenikom da pet minut in takoj reče ja ali ne. Po koncertu sem mu zaigrala še enkrat, medtem ko me je poslušal z balkona in na koncu povedal: "Zelo dobro, všeč mi je, kako igraš. Vse pošlji mojemu menedžerju in igrala bova skupaj." Dve leti je trajalo, da se je nekaj zgodilo. Septembra bova ponovno igrala skupaj v Italiji.

Lano Trotovšek in njene nastope lahko sledite na: http://www.lanatrotovsek.info/#!concerts

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord