Lara Paukovič: Sploh ne vem, kdaj sem začela pisati ...

14. 8. 2017, 10:01 | Scena | Vir: Liza
Lara Paukovič: Sploh ne vem, kdaj sem začela pisati ... (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

... ampak se mi zdi, da je od nekdaj z mano.

V knjigi 24-letne Lare Paukovič, Poletje v gostilni, se Nastja, nadobudna študentka slovenščine in sociologije, med poletnimi počitnicami nerada zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tam se znajde v središču vsega, kar jo na tem svetu moti: od narobe izpisanih imen vin na meniju do mehkih ć-jev in trdih l-jev v govoru zaposlenih ... Na koncu le ugotovi, da gre za kup stereotipov in predsodkov, s katerimi se vsak posameznik spopada, kot ve in zna, medtem ko avtorica v takšnih in podobnih primerih najraje kar skoči v vodo in splava.

Kako ravnate s predsodki, ki jih imate?

Lara: Zdi se mi, da je na splošno recept za čim bolj odprto glavo ali ravnanje s predsodki ta, da se prisiliš, da si v stiku z ljudmi, situacijami, kulturami, ki ti na prvi pogled niso preveč blizu. Se pravi, da se vržeš v vodo in splavaš. Potuješ tja, kamor sicer ne bi, preživljaš čas z ljudmi, za katere se ti na prvi pogled zdi, da nimaš z njimi nič skupnega.

Dejansko to počnete?

Lara: Trudim se. Na začetku gimnazije sem bila na primer precej zaprta, sramežljiva, v svojem svetu, bolj sem se bala ljudi in bila zelo introvertirana.

Zakaj ste se bali ljudi?

Lara: Ne vem, zdi se mi, da sem bila krhka, pa tudi, da smo ljudje, ki rastemo ob knjigah, na splošno bolj nagnjeni k temu, da živimo v nekem svojem svetu, in se nočemo spuščati v interakcijo z drugimi. Potem pa me je na točki, ko sem začela delati, že to prisililo, da sem šla v interakcijo z ljudmi.

Kaj ste počeli?

Lara: V gimnaziji sem se v tretjem letniku pridružila ekipi gimnazijskega časopisa Pravi kot. Bila sem pomočnica urednice, v četrtem letniku pa sem bila že glavna urednica, kar je bila zame prelomnica. Morala sem zbrati ekipo in jo usmerjati. Bili smo zelo dober tim, zelo dobro smo delovali in tudi zunaj šole veliko časa preživljali skupaj. Za nekoga, ki se je včasih pred ljudmi zapiral, je bil to velik preskok. V četrtem letniku sem se bolj odprla, kar mi je pozneje pomagalo tudi na fakulteti, kjer sem gledala, kam se lahko vključim. V drugem letniku študija sem se priključila ekipi kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, s katero sodelujem še danes in urednikujem področje literature. Tudi to sodelovanje je bila zame prelomnica v življenju, saj sem ponovno morala skočiti v vodo in splavati, če sem želela delati.

Če se vrnem na začetek našega pogovora, je ravnanje s predsodki to, da se pripelješ v situacijo, ki ti je neprijetna in si prisiljen splavati. Vas je introvertiranost ovirala?

Lara: Ko zdaj gledam za nazaj, menim, da me je kar ovirala. Motilo me je, da sem tako zaprta, ker mi je bil tudi najmanjši stik mučen. Če se ves čas nečesa bojiš in si previden, s tem pride tudi to, da se bojiš, da bi lahko bil videti neumen, da bi se osramotil ali karkoli, da bi drugi o tebi mislili to in to ... Takrat sem se zelo vznemirjala glede tega, kaj si drugi mislijo o meni, zdaj pa mi je vseeno. To se je zgodilo postopoma, korak za korakom. Bolj ko sem postajala zadovoljna s sabo in videla, kaj sem že naredila, manj me je zanimalo, kaj si ljudje mislijo o meni.

Čeprav sem stalno imela knjige, se pravi svoj svet, in sem se tudi znala zaposliti, mi je manjkal občutek pripadnosti, saj človek potrebuje povezavo z zunanjim svetom. Mogoče pa je komu dovolj, da ima le svoj svet, ker smo si ljudje zelo različni. Nekateri nikoli ne pridejo iz svojega sveta in so v njem popolnoma srečni, ampak osebno sem vesela, da sem stopila ven in sem del svojega imaginarnega sveta s pomočjo knjige Poletje v gostilni delila z bralci.

Je bil izid prve knjige za vas prav tako prelomnica v življenju?

Lara: Brez dvoma te prva knjiga zaznamuje, hočeš ali nočeš. Tako da vsak avtor, ki reče, da mu izid knjige ne pomeni nič, po mojem laže. Pred časom so me za neki intervju vprašali, ali je ta knjiga zame najbolj reprezentativna, ali sem želela v prvi knjigi povedati vse, kar vem, in se izpostaviti v najboljši mogoči luči. Odgovorila sem, da ne. Knjigo sem zastavila tako, kot sem jo zastavila, imam pa še ogromno povedati, kar tudi bom v drugih knjigah. Ne vem, mogoče bo moja druga ali tretja knjiga bolj reprezentativna zame in bom v njej tudi dejansko povedala kaj o sebi kot osebi, ker ta knjiga ne pove nič o mojem osebnem življenju, saj ni avtobiografska. Ni pa rečeno, da se kdaj v kakšni knjigi ne bom bolj razkrila.

Mar pri pisanju ne izhajate iz sebe?

Lara: Vsak avtor pri pisanju do določene mere izhaja iz sebe. Že to, da sem delala v srbski gostilni, je izkušnja, ki je moja. Duh avtorja je v vsakem primeru prisoten na straneh knjige. Ampak eno je, da bralec med branjem razbira avtorja, drugo pa je, da nekdo poskuša like enačiti z avtorjem. Vem, da veliko ljudi to počne, in zato v vseh intervjujih poudarim, da Nastja, glavna junakinja, pač ni jaz in naj naju ne mečejo v isti koš.

Kakšen odnos imate do ljudi drugih nacionalnosti?

Lara: Povsem normalen, nikoli nisem imela nobenih predsodkov, rasla sem v zelo mešanem okolju z ljudmi od vsepovsod. Potem sem šla na filozofsko fakulteto, kjer so ljudje iz vse Slovenije, tudi iz tujine. Fakulteta je na splošno znana kot takšna, da spodbuja k odprtosti in je liberalna. Naj bi bila, pa ni, saj se najdejo tudi ljudje, ki niso liberalni. Ravno zato sem ustvarila takšno junakinjo, da porušim ideale liberalnega humanista, ker ona to ni.

Čeprav je študirala sociologijo?

Lara: Študirala je sociologijo, študij, za katerega pravijo, da vzgaja najbolj odprto misleče in razumevajoče ljudi. Vedno sem bila obkrožena z ljudmi, ki znajo razmišljati, moji najbližji prijatelji so strašno odprti, tudi takšni, da se aktivno zavzemajo za pravice manjšin. Zase moram priznati, da se v študentskih letih nisem vključevala v različna gibanja.

Ste se bolj posvečali pisanju?

Lara: Pisala sem, kot že rečeno, za Koridor, objavljala različno prozo v okviru Literarno- umetniškega društva (LUD) Literatura, tudi kakšne mnenjske tekste, recenzije, prav tako sem delala intervjuje, kar mi je bilo in je še najljubše. Intervju je zame dosti blizu pisanju, ker veliko izveš o človeku ter življenju. Kar se lahko naučiš od posameznika, lahko vneseš v tekst ali tudi kamorkoli, tudi v samo življenje. Ne bom ravno rekla, da spoznanja o življenju prelivam v literaturo, je pa pisanje moj medij izražanja.

Vam je izražanje s pomočjo pisanja pisano na kožo?

Lara: Očitno je, po mojem sem pisala od malega. Sploh ne vem, kdaj sem začela pisati, ampak se mi zdi, da je od nekdaj z mano. Ne govorim le o pisanju leposlovja, ampak na splošno. Kot otrok sem ustvarjala revije, pisala različne zgodbice ...

Niste začeli že zelo zgodaj brati?

Lara: Ja, brati sem začela pri treh letih, ker me je babica imela doma in naučila brati še pred vstopom v vrtec. Bilo je smešno, ker mi v vrtcu niso verjeli, da znam brati. To je tisto, ko so otroci malo žleht, češ da sem se delala pametno, in so hoteli, da preberem, kaj piše. Ko sem prebrala, so trije, ki niso znali brati, rekli: "Lažeš, sploh ne znaš brati, tukaj piše nekaj drugega." Vsi trije so se celo uskladili, kaj naj bi pisalo. Bila sem besna, nisem pa jim mogla dokazati, da imam prav. V osnovni šoli pa sem na razredni stopnji dobila zelo dobro učiteljico, Viljenko Jalovec, ki je vodila gledališko skupino, bila odlična učiteljica in pisala učbenike ter delovne zvezke. Takoj je opazila, da imam talent in strast za pisanje, ter me stalno spodbujala.

Ste že zelo zgodaj vedeli, v katero smer jo boste mahnili?

Lara: Da bom šla študirat primerjalno književnost, sem vedela že v petem ali sedmem razredu osnovne šole.

Je za vas življenje še kaj razen pisanja?

Lara: Naša literarna scena je zelo raznovrstna, ampak določeni ljudje dejansko mislijo, da se mora umetnik posvečati samo umetnosti, v smislu, če delaš pravo umetnost, je življenje nekako postranskega pomena. To je zame idealistično gledanje, romantična podoba umetnika, češ če je dober, bi ga nekdo moral podpirati.

Pa lahko piše, če živi le za pisanje?

Lara: Zame je to povsem zgrešena predpostavka. Absolutno ločujem življenje in umetnost. Literaturo imam zelo rada, ne bi si mogla predstavljati življenje brez pisanja in branja, a če bi mi nekdo rekel, da moram pisati vsak dan in razmišljati le o tem, kaj bom napisala, se raje ustrelim! Rada delam ogromno stvari, navsezadnje imam dve službi. Že nekaj časa delam kot novinarka za medijsko hišo Media 24, pri reviji Zvezde, kar je za nekatere bolj komercialna plat novinarstva. Mene pa to zelo veseli, navsezadnje sem pridobila ogromno izkušenj. Zadnja leta pa sem še pri Kreativni bazi - Zavodu za razvoj in promocijo kulture kot piarovka in predvsem tekstopiska.

Želim povedati, da mi je takšno življenje super, ne bi si mogla predstavljati, da sedim le doma za štirimi stenami in pišem. Tako pa vse te izkušnje akumuliram, kakor tudi ljudi, in potem vse to na neki točki predelam in si rečem: "Okej, zdaj pa imam dovolj snovi za knjigo ali kratko zgodbo." Potem to v kratkem času napišem, ker ko se nabere precej teh stvari, tega ne moreš držati v sebi, mora iti ven.

Je tako tudi prišlo do knjige Poletje v gostilni?

Lara: Bilo je isto, delala sem v srbski gostilni, s tem, da gre v knjigi za eno poletje, sama pa sem delala dve leti zaporedoma. Eno poletje sem delala bolj priložnostno in nekajkrat na teden pomagala, naslednje leto pa sem bila stalno tam. Še pred tem sem delala v nekem kafiču v centru. Poudarila bi, da se do Nastje, ki je sicer študentka in poleti dela v srbski gostilni kot natakarica, vsi obnašajo nespoštljivo, s tem, da ona to še bolj potencira, obenem jo težijo moško-ženski odnosi, zaradi česar jih toliko bolj secira.

Imam ogromno znank, ki so delale v kafičih, v gostilnah, ampak vse so – ne glede na to, kje so delale, v centru mesta ali na vasi – rekle, da so povsod ljudje, ki pridejo slonet na šank in se začnejo obnašati, kot da je natakarica njihova lastnina.

Ste med delom v srbski gostilni naštudirali, kako je s predsodki Slovencev do južnjakov?

Lara: Do neke mere sem lahko opazovala odnos Slovencev do Srbov in obratno, veliko pa sem tudi črpala iz drugih izkušenj. Vse te stvari, ki jih opisujem v knjigi, se niso odvijale pred mano, je pa bilo dobro izhodišče.

Kje se vam zdi, da imajo Slovenci dvojni odnos do Srbov?

Lara: Nastja ima več pasaž, kjer razmišlja, kako so Srbi nemogoči, ker nimajo delovne etike, so leni, zelo počasni, nič se jim ne da, v nasprotju s Slovenci, ki so zelo marljivi in vse uredijo. Ampak dobro je, da so Srbi bolj sproščeni od nas. V tem je tudi njena dvojnost v odnosu do Srbov. Pa le ni tako, da so Srbi bolj počasni, mi pa bolj zategnjeni. To je posplošeno mnenje, čeprav gre za dva različna naroda, od katerih ima vsak svoje posebnosti, kar ni nič takšnega, ker jih ima vsak narod. Kot recimo tudi posplošujemo, da Srbi znajo izražati čustva, Slovenci pa delamo samomore. To se mi prav tako zdi poenostavljeno gledanje, ker jih ne delajo vsi. So pa Srbi bolj temperamenten narod, tako kot so Španci ali Italijani, ki sploh nimajo težav z izražanjem čustev. Obstajajo narodi, ki so bolj zadržani, kot smo mi, in narodi, ki so ekspresivni. Za Srbe bi rekla, da so na splošno ekspresiven narod.

Kakšne ekspresije ste zaznali, ko vam je pri 23 letih izšla prva knjiga?

Lara: Čeprav je minilo skoraj pol leta od izida knjige, tega občutka še nisem povsem ponotranjila oziroma ga sploh nikoli nisem dojela. Ker sem si to toliko časa želela in si sploh vse življenje želim biti pisateljica, saj sem od malega obkrožena s knjigami, za to sem toliko delala, imela faze slabih osnutkov, v najstniških letih sem tudi pisala romane, s katerimi potem ni bilo nič. Stalno sem morala pisati, po domače povedano tudi sranje. Želim povedati, da bom čez deset let napisala knjigo, ki bo tematsko in slogovno popolnoma drugačne in se mi ta mogoče več ne bo zdela tako dobra, ampak gre za življenjske faze. Ko pa se je dejansko zgodilo, da sem napisala knjigo, jo spilila, založba Beletrina pa jo je hotela objaviti in me uvrstila v program kot mlado avtorico ter mi naredila največjo mogočo promocijo, tega pa kar še zdaj ne dojamem.

Ne?

Lara: Ljudje, ki jih sploh ne poznam, mi na FB ali Instagram recimo pišejo: "Dosti sem slišala o tvoji knjigi, zdaj sem si jo končno izposodila in prebrala v enem dnevu. Zdi se mi odlična, kdaj bo naslednja knjiga?" Potem pomislim, vau, neznani človek mi je pisal, vzel si je toliko časa, da mi je posredoval svoje mnenje. Koliko bi morala biti meni všeč knjiga, da bi nekomu tako pisala? To mi je nekaj najlepšega in vprašam se, ali se to sploh dogaja meni ali komu drugemu.

Se družite s pišočimi?

Lara: Precej se družim z ostalimi pišočimi ljudmi, ker smo s Koridorjem ustvarili skupnost in smo se zelo udeleževali literarnih dogodkov, tudi delala sem v Hiši literature in pisala poročila z dogodkov ter spoznala ljudi. Kar se slovenske literarne scene tiče, poznam kar precej ljudi, ampak se bolje počutim med tistimi, ki ne pišejo. Pisatelji, pesniki ali kakršnikoli ustvarjalci imajo svoj način funkcioniranja. Nekateri delujejo na specifične načine, drugi jemljejo delo preveč resno, nekateri ne znajo ločevati med sabo in svojim delom in tabo ter tvojim delom, veliko se jih jemlje preveč resno, kar me moti.

Se vi radi hecate na svoj račun?

Lara: Menim, da kar. Ne bi preživela, če se ne bi znala pošaliti na svoj račun. Tako tudi ne jemljem osebno negativnih mnenj na svoj račun, temveč z distanco. Če pa se jemlješ preresno, si stalno v konfliktu z ljudmi.

Boste življenje nadaljevali v sedanjem slogu?

Lara: Vsekakor, pisanje bom vedno morala kombinirati s svojim delom, takšna pač sem. Kot prvo, najbolje funkcioniram pod pritiskom, kot drugo, če ne delaš, če ne živiš, ne moreš pisati, vsaj zame to velja. Te teme, ki me zanimajo, je nemogoče obdelovati v samoti, mogoče, če bi pisala znanstveno fantastiko ali filozofske refleksije, ampak osebno potrebujem ljudi okoli sebe, ker me navdihujejo. To je življenje, ki ga hočem živeti.

Kaj se vam v življenju zdi bistveno?

Lara: Da delujem v skladu s svojimi načeli, ostajam zvesta sebi, ne glede na odzive in vse, grem naprej po svoji poti. Vseeno je, ali si izbereš pot umetnika ali te veseli kaj drugega, ustvarjaš, kar ti je v življenju najbolj pomembno. Ugotovi, kaj je to in se drži te poti. Zdi se mi, da si s tem zmagal. Če pogledamo biografije uspešnih ljudi, je marsikdo nekje na sredini povsem 'zabluzil' in delal tisto, kar sploh ni imelo zveze s poznejšo potjo, potem pa ga je naenkrat tisto pripeljalo do točke x in ta je bila točka vzpona. Prav tako ne smemo preveč osebno jemati različnih porazov. Zato imam na roki tatu Panta rei, kar pomeni, da vse teče, se spreminja.

Foto: Primož Predalič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri