Prvi resničnostni šov v zgodovini: Moralo bi biti idilično, a sta se starša ločila, sin pa je priznal, da je gej

Big Brother, Kmetija, Gospod Popolni, Naslednji top-model, Kardashians ...

Naštevali bi jih lahko še in še, toliko je do danes nastalo resničnostnih šovov, brez katerih si v zadnjih nekaj desetletjih ne znamo več predstavljati televizije. Koncept oddaj je bolj kot ne znan. Kamere spremljajo vsakodnevno življenje kandidatov teh šovov. V nekaterih šteje talent, pri drugih fizični videz, spet pri tretjih pa nič od naštetega, saj gre zgolj za voajerizem.

A kako se je vse skupaj začelo? Kdo so bili tisti prvi, ki so pristali na to, da svoje življenje razkrijejo povprečnim neznancem tega sveta?

Prvi je na takšno idejo prišel Craig Gilbert, ki je umrl lani.

Bil je producent, ki se je leta 1971 domislil, da bi se pustil s kamero povabiti v dom neznanega slehernika. Svojo idejo je predstavil več televizijskim hišam, da bi relativno hitro vzbudil zanimanje pri WNET. Dotična televizijska postaja mu je na račun takoj prenakazala več kot milijon dolarjev, kar je bil za tiste čase precej velik denar za televizijski projekt.

Pričelo se je iskanje prve družine resničnostnega šova. Po krajši raziskavi in več opravljenih intervjujev se je ekipa producenta odločila za družino Loud iz Kalifornije.

Družina se je zdela popolna. Oče Bill je delal, mama Pat pa je doma gospodinjila in skrbela za njunih pet otrok. Pa vendar je Gilbertu uspelo zaslutiti (kar so mu kasneje očitali), da ne gre za povsem običajno družino.

V naslednjih sedmih mesecih so na to posneli za 300 ur televizijskega materiala, ki so ga nato uredili v 12 epizod, od katerih je bila vsaka dolga eno uro. In to, kar so na koncu pokazali na televizijskih sprejemnikih, je šokiralo, pa tudi zintrigiralo Ameriko.

V povprečju si je vsako epizodo ogledalo do deset milijonov gledalcev, člani družine Loud pa so čez noč postali zvezdniki.

To, kar bi sprva moral biti socialni eksperiment, s katerim naj bi (takrat) najdlje spremljali dinamiko povprečne ameriške družine, njihove vsakodnevne odnose, prepire, pomiritve, odraščanje ... se je prelevilo v pravo žajfnico.

Pred milijonskim avditorijem se je mama Pat odločila, da se želi ločiti od moža. Prosila ga je naj se iz hiše izseli. Medtem je njun najstarejši sin Lance javno priznal, da je gay in tako postal LGBT ikona. Iz še včeraj popolne družine so Loudovi postali 'disfunkcionalna družina'.

"Tisto, kar je bilo negativno, so prenapihnili, tisto, kar je bilo pozitivno, pa zanemarili. Zaradi prisotnosti kamer smo se vsi vedli drugače, vse je bilo zrežirano, da bi gledalce kar najbolj zabavalo. Šlo je za zabavo in ne za resnico," so člani družine pripovedovali pred nekaj leti.

Ko se je šov iztekel, je bila družina razdvojena in razdeljena po klanih. Njihova življenja so se seveda nadaljevala tudi po šovu.

Medijsko najbolj izpostavljen je bil Lance, ki je postal uspešen glasbenik, novinar in vodja LGBT gibanja. Imel pa je tudi kar nekaj slabih razvad. Več kot 20 let je užival drogo kristalni metamfetamin, ki ga je na koncu - skupaj s HIV-om in hepatitisom - pokončal leta 2001.

Malo pred smrtjo se je Lance odločil, da bo 'popravil krivice'. Nezadovoljen z zadnjo epizodo, pa tudi tem, kako je sicer izpadel v šovu, je v svoje življenje še enkrat povabil kamere, da ga spremljajo v zadnjih tednih njegovega življenja. Oddaja je nosila naslov: 'Lance Loud!: smrt ameriške družine', predvajana pa je bila leta 2003. Ena od Lanceovih poslednjih želja je namreč bila, da bi starša ponovno prišla skupaj, kar se je na koncu tudi uresničilo.

"Zelo smo bili naivni. Bili smo pionirji, poskusni zajčki. V tistih časih v medijih ni bilo govora o homoseksualnosti ali ločitvi. Svet je bil šokiran. Tudi zato je bil šov nekaj posebnega. Za razliko od današnjih šovov, v katerih je vse zrežirano," so ob priliki sporočili iz družine.

Danes so živi le še štirje člani družine Loud: Delilah, Grant, Michelle in Kevin. Najstarejši sin Lance je preminil leta 2001, oče Bill leta 2018, mama Pat pa leta 2020.

Povzeto po 24sata.hr

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del