Lov na čarovnice (Maxa Seecka): kdo (in zakaj) je umoril ženo pisatelja Rogerja?

Maria pograbi telefon in natipka sporočilo Rogerju. Ne ve natančno, zakaj čuti potrebo, da moža nadleguje s tako malenkostjo, še zlasti ker ve, da je v tem trenutku na odru, sredi pogovora s svojimi bralci. Nemara je razlog trenuten naval osamljenosti, pomešan s ščepcem negotovosti in neutemeljenim ljubosumjem. Maria gleda poslano sporočilo, čaka, da bosta majhni puščici na spodnjem robu pomodreli, a se to ne zgodi; Roger trenutno ni pozoren na telefon.

V tistem hipu se plošča zatakne. What I’m about to. What I’m about to. What I’m … Wonderjev glas zveni negotovo zaradi drobca, izvzetega iz čudovite balade. Nekaj Rogerjevih plošč je v tako slabem stanju, da se jih ne splača več obdržati. Ali sploh kaj v tej prekleti hiši deluje tako, kot je treba?

In potem Maria začuti, kako jo ovije val hladu. Preden utegne logično povezati, kar je pravkar začutila, pogleda skozi drsna vrata in vidi nekaj, kar ne spada tja. Oblika se za hip združi z obrisom njenega odseva. Potem se postava premakne in se preobrazi v jasno razpoznavno samostojno bitje.

Lov na čarovnice je naslov novega kriminalnega romana nagrajenega finskega avtorja Maxa Seecka in je do tega trenutka že postal velika uspešnica na lestvici New York Timesa.

Izvorni zaplet je groteskno vznemirljiv. Ženo slavnega pisatelja kriminalk Rogerja Koponena umorijo na nadvse nenavaden način, ki bega tudi vsega vajene kriminaliste.

Preiskavo primera prevzame detektivka s skrivnostno preteklostjo Jessica Niemi.

»Kje je truplo?«

»Trudila sva se, da ne bi ničesar kontaminirala,« reče Koivuaho in zakašlja v pest. Jessica si odmakne pramen vlažnih las s čela in zakoraka proti panoramskemu oknu, ki gleda na morje. Gre mimo stranišča in kuhinje ter stopi v dnevno sobo, kjer so vse stene steklene. Zaradi modrih luči, ki se bleščijo skozi ogromna okna, pohištvo modro utripa v taktu z njenim srcem. Soba je vse preveč podobna akvariju, da bi bila udobna, a ko Jessica zagleda postavo, sedečo na čelu mize, v hipu preneha ocenjevati notranjo opremo.

Jessica zastane in skuša ugotoviti, zakaj je ženska, ki skoraj popolnoma vzravnano sedi na stolu, videti tako neverjetno nenaravna. Ko se približa, jo stisne v želodcu.

»Ste že kdaj videli kaj tako srhljivega?« vpraša Koivuaho nekje izza Jessice, toda ona ga ne sliši. Obraz mrtve ženske je spačen v histerično režanje. Še celo njene oči se smejijo. Izraz je v skrajnem nasprotju z dejstvom, da je ženska umrla pred nekaj trenutki. Na sebi ima črno koktajl obleko, katere najopaznejša značilnost je globok izrez, prekrižane dlani počivajo na mizi. Miza je prazna. Nobenega telefona, nobenega orožja. Ničesar.

Jessica pomisli, ali morda vendarle ne gre za samomor, potem pa soočena z informacijo, da na telefonsko številko klica v sili, ki je organe pregona tako hitro pripeljal do hiše, ni klicala preminula.

Koivuaho pomolči za nekaj sekund, da si oblizne razpokane ustnice. Jessica ve, kaj bo rekel, a kljub temu vzdrhti, ko sliši besede.

»Klicatelj je bil moški.«

Razvoj dogodkov nato vse bolj kaže, da bi zločin kaj lahko bil povezan z okultizmom. In ko se nato zgodi še več umorov,  postane jasno, da so ti med seboj povezani in da morilec več kot očitno posnema umore iz uspešne Rogerjeve trilogije kriminalk.

Gre za norega preveč zvestega bralca ali pa je razlog zanje bolj oseben?

O avtorju

Max Seeck je finski avtor, ki je svojo kariero začel v prodaji in marketingu, sedaj pa že nekaj časa svoj čas posveča pisanju. Poleg tega rad bere skandinavske krimiče in medtem ko piše, posluša filmsko glasbo. Zaslovel je že s svojim prvim romanom, Hamurabijevi angeli, in zanj leta 2016 prejel tudi nagrado za najboljši prvenec med finskimi kriminalnimi romani.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol