Lučka Koščak: Biti v Švici umetnica, tujka in mati samohranilka je, kot bi šel volku v zobe

17. 10. 2016, 11:50 | Scena | Vir: Liza

                            Lučka Koščak: Biti v Švici umetnica, tujka in mati samohranilka je, kot bi šel volku v zobe (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Življenjska pot kiparke Lučke Koščak s Plešivice pri Grosupljem je vse prej kot preprosta. Od ljubljanske akademije za likovno umetnost do študija v Ženevi, od dela z begunci v Švici in Sloveniji do kiparskih kolonij Grosuplje – mesto kipov ... Na številnih postajah na svoji življenjski poti za sabo vseskozi pušča sledi tudi v obliki svojih kipov.

Kako to, da se niste že takoj odločili za študij kiparstva?

Lučka: V osnovni šoli še niso opazili mojega talenta. Šele v osmem razredu je prišla akademsko izobražena profesorica in bila navdušena nad mojimi risbicami, kar je bilo premalo. Potem sem šla na pedagoško gimnazijo, kjer smo imeli malo več likovnega pouka, nikoli pa se nisem imela za nadarjeno in sem šla študirat jezike na filozofsko fakulteto.

Moja prva služba je bila v Motovunu, kjer sem učila angleščino, nakar sem šla v Ljubljano. Pri učenju jezika sem precej uporabljala drugačne metode, da so si otroci lažje zapomnili, v šolo sem recimo prinesla glino. Otroci so me vprašali, ali sem končala likovno akademijo, s čimer so me spodbudili, da sem se odločila za sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost.

Imela sem že 28 let, šest let starega otroka in že šest let učila.

Ste nehali poučevati v šoli?

Lučka: Dala sem odpoved, da sem lahko redno študirala. Pravzaprav sploh nisem vedela, kako težko se je vpisati na akademijo. Sprejeli so le pet kandidatov, na sprejemnem izpitu pa nas je bilo 30. Bila sem odločna, da bom sprejeta, in sem tudi bila, čeprav se je govorilo, da imajo največ možnosti otroci profesorjev, ki so poučevali na akademiji.

Kako je bilo na akademiji?

Lučka: Nisem najbolje prenašala njihovega sistema. V družini pa tudi nihče ni razumel, zakaj sem pustila službo, razen očeta, ki mi je tudi poziral. Vmes sem se ločila in ostala sama s sinčkom, ki je ravno snemal otroško nadaljevanko Zlata ribica, v kateri je imel glavno vlogo. Končala sem prvi letnik, nisem pa želela več nadaljevati študija na ljubljanski likovni akademiji, čeprav še nisem vedela, kam naj bi šla naprej.

Kaj ste naredili?

Lučka: Tisto poletje sem štopala iz Anglije in nekako šla mimo Švice, natančneje Ženeve, kjer sem videla njihovo lepo akademijo E:S:A:V. Šla sem vprašat, kakšni so pogoji za vpis. Nisem niti vedela, ali me bodo vpisali v prvi ali drugi letnik. Priznali so mi prvi letnik in vpisala sem se v drugi letnik, čeprav nisem znala francosko. Doma sicer niso bili najbolj navdušeni, mama mi je celo svetovala, naj s kiparjenjem počakam do upokojitve. Meni se je zdelo, da imam to eno edino življenje in tudi energijo zdaj. Bila sem kar pogumna.

Kako ste se vživeli v novo okolje?

Lučka: Imeli so drugačen sistem, recimo v drugem letniku niso delali z modeli, temveč interdisciplinarno, jaz pa sem hotela delati figure in sem tudi dosegla, da so najeli model. Prvo leto mi je bilo najbolj hudo, potem pa sem dobila še štipendijo. Pravzaprav posojilo.

Kako ste se preživljali med študijem?

Lučka: Živela sem v skvotih, bila podnajemnica, delala ponoči, z mano pa je bil še sin. Francoščine se je naučil v pol leta, jaz pa v dveh letih. Dala sem ga v valdorfsko šolo, ni pa bilo lahko. Sploh ne vem, kako sem vse skupaj izpeljala, zdi se mi, da sploh nisem spala. S sinom sva se tudi velikokrat selila, nemalokrat me je vprašal: "Kje bova pa spala nocoj?" Navadno sem mu odgovorila, da po svoji šoli pride v mojo šolo in bom do takrat že kaj našla. Povedal mi je, da je njegov dom tam, kjer sem jaz, in da sem njegova prenosna igračka.

Ste končali študij na akademiji?

Lučka: Sem, zelo redno sem delala, sproti sem se učila francoščino, izpite pa sem delala v angleščini, ampak mi je bilo v redu.

Ste le ugotovili, da je kiparjenje tisto, kar želite početi?

Lučka: Drži. Spomnim se, da sem vsakič pred predavanji šla mimo študentskega servisa, da si poiščem kakšen posel za tri ure. Tako sem srečala gospo, ki je delala pri ZN z begunci in je potrebovala nekoga, da sprehaja njenega psa. Pes je bil zelo lep, največkrat sem z njim šla v park. Nekoč sem s sabo vzela tudi glino ter naredila portret tega psa za gospo, ki je bila sama in je imela le tega psa ter službo. Bila je navdušena nad njegovim portretom in prosila me je, da jo pokličem, ko bom imela razstavo.

Ste jo poklicali?

Lučka: Sem in prišla je. Celo pozanimala se je, koliko stane ena moja skulptura, da bi jo kupila za kolegico. Profesorja sem vprašala, koliko bi skulptura lahko stala, in bila presenečena, ko mi je predlagal, da je cena 1.500 frankov. Ni se mi zdelo logično, saj sem skulpturo naredila v le dveh dneh. Razložil mi je, da sem za to, da sem ta kip naredila, kar nekaj časa študirala.

Kip sem ji prinesla in ji ga prodala za 1.200 frankov, ampak čez mesec dni je bil še vedno pri njej doma. Priznala mi je, da ga je kupila zase. Povedala mi je, da sem nadarjena, a bom vseeno umrla od lakote. Povabila me je, da pridem k njej na ZN na visoki komisariat za begunce in fotokopiram za 30 frankov na uro, kar se mi je zdelo celo bogastvo.

In?

Lučka: Začela sem jim pomagati še pri drugih stvareh, tudi računalniške programe sem jim delala. Nekaj let pozneje pa so me poslali še v Ruando, kot delegatko, ker so potrebovali žensko.

Ste medtem začeli delati tudi z begunci?

Lučka: Ko sem diplomirala, sem se vpisala še na podiplomski študij, ampak leta 1991 se je v Sloveniji začela vojna, kar me je zelo prizadelo. V Ženevi sem pred ZN organizirala prve manifestacije proti vojni, ki so se imenovale Mirna Bosna zaradi novinarja Iva Štandekerja, ki je takrat umrl v Sarajevu.

Seveda sem o manifestacijah morala obvestiti policijo in mestni promet. Ko so me klicali s policije, so ves čas želeli govoriti z mojim možem. Morala sem jim razložiti, da gre zame, ker jim je bilo nenavadno, da se gre ženska kaj takega.

Začela sem humanitarne projekte in delala z bosanskimi otroki v slovenskih in ženevskih zbirnih centrih. Iz Švice sem v Slovenijo vozila veliko humanitarne pomoči, ampak ženske v Sloveniji so rekle, da dobivajo 'pelc montle' in nič spodnjih hlačk, ki so jih potrebovale. Potem sem kupila tovornjak spodnjih hlač.

Kaj ste v Sloveniji delali z begunci?

Lučka: V Slovenijo sem prišla z valdorfsko šolo in imeli smo kulturni program za otroke, predavanja za prostovoljce, ki so delali z njimi. V Švici sem tudi zbrala precej denarja, da smo otrokom kupili inštrumente, in iz vsega tega je Etvin Štefančič ustanovil Dertum band. Pravzaprav se je iz tega veliko tega razvilo, saj so se tako ti otroci lahko uveljavili in predstavili v pozitivni luči. Zdaj vsi igrajo okoli po svetu. Takrat so tudi ustanovili Orffov orkester, ki mu je leta 1995 v Strasbourgu dirigiral veliki Yehudi Menuhin.

Ste medtem kiparstvo dali na stranski tir?

Lučka: Ne, stalno sem po malem delala. Očitno sem razpršen človek in vedno počnem več stvari hkrati. V Švici sem imela stanovanje, polno beguncev, sicer pa sem se čez noč vozila v eno smer in bila tu čez dan, da vse uredim, in zvečer šla spet nazaj. V Sloveniji pa sem imela umetniški status in razstavljala. Leta 2001 sem na Metelkovi dobila tudi atelje.

Kako je bilo z vašima sinovoma?

Lučka: Hodila sta v valdorfsko šolo. Sta mi pa rekla: "Ti kar govori, midva poslušava z očmi." Moram povedati, da sem se od svojih otrok zelo veliko naučila.

Kdaj ste se dokončno vrnili v Slovenijo?

Lučka: Pred dvema letoma, medtem pa sem tudi kiparila. Tudi ZN so mi odkupili nekaj skulptur, delala pa sem še z različnimi galerijami po Evropi, predvsem v Belgiji, na Nizozemskem ...

Ste v glavnem delali skulpture iz gline in kamna?

Lučka: V glavnem, večkrat sem šla tudi na tekmovanja izdelave skulptur iz snega v Kanadi, Franciji in Švici ter bila tudi nagrajevana. Dobro je bilo delati velike kipe iz snega.

Čeprav se stopijo?

Lučka: Ne, to je dobra plat, drugače ti je čez deset let, ko jih vidiš, lahko nerodno.

Kaj se dogaja z vami, ko kiparite?

Lučka: Imam občutek, da me potegne skupaj. Pravijo, da je vedno dobro, da si prisoten tukaj in zdaj in da je naše življenje zares en sam dolg danes. Tako v resnici tudi živimo, čeprav vedno mislimo za naprej in nazaj. Ampak ko kiparim, sem zares povsem prisotna, kar mi je zelo lepo.

Ste veliko delali po naročilu?

Lučka: Neko obdobje sem bila celo dvorna kiparka, saj so me v Belgiji prepoznali kot dobro portretistko. Tako sem šla od gradu do gradu in delala portrete.

Neka družina mi je naročila, da iz gline naredim Marijo. Ko sem naredila kalupe, so želeli, da jo naredim iz bolj trajnega materiala, izbrali so marmor in naredila sem še eno Marijo iz marmorja. Takrat nisem več imela štipendije in sem živela od kipov. Pravzaprav od kipov živim že ves čas, čeprav vedno rečem, da živim od božje milosti in ljudske dobrote.

Kako vam gredo od rok portreti?

Lučka: Vidim ljudi, kako se zares počutijo, kar prenesem v portret, ki potem zares izraža nekakšno čustvo. To sem izvedela, ko sem delala portret zelo lepe ženske. Bila sem zadovoljna, ker si je bila podobna. Ko je bilo odprtje skulpture na dvorcu, bili pa so lepa družina in fina, mi je rekla: "Že nekaj prijateljev mi je reklo, tako vesela si, ta skulptura pa je melanholična. Drugače mi je skulptura všeč, le to, da imam melanholičen izraz, mi ni."

Ko so gostje šli, pa me je vprašala, kako vem, da hoče vsak dan narediti samomor. Ni mi bilo jasno, zakaj, ko so vsi v njeni družini videti zdravi in lepi. Razložila mi je, da je s poroko razen priimka izgubila tudi ime in je zdaj le gospa. Od nje pričakujejo, da je lepa in ne moti, ter nima pravice povedati svojega mnenja.

Ste bili tako uveljavljeni, da so si pri vas kar naročali svoje portrete?

Lučka: Ja, naročali so jih. Sicer je galerist vzel pol zaslužka, ampak bilo mi je super, saj sem z zasluženim lahko krila življenjske stroške. Sem pa zraven vedno delala še kaj drugega. Kaže, da sem to potrebovala, včasih se pa tudi zgodi, da pet mesecev nimaš nobenega naročila. Vodila sem tudi delavnice za otroke in odrasle, ki se jim reče umetnost portreta in so pravzaprav terapevtske delavnice.

Kdaj ste začeli delati angele z zaprtimi očmi?

Lučka: Mislim, da na začetku tega stoletja. Vsi, tudi visoka komisarka za begunce Sadako Ogata, mi je povedala, da jo ta kip pomiri: "Zjutraj se zbudim in že mislim, kaj vse moram narediti. Potem pogledam vašega angela in si rečem, da kar v miru. Zaprem oči in diham."

Nas z angeli opozarjate, da se zavedajmo sami sebe v sedanjem trenutku?

Lučka: Že to, da sem lahko umetnica, je velik privilegij. Sicer je umetnik lahko vsak, ker imamo za to sposobnost. Na likovni akademiji so rekli: "Talent je nula, pridnost pa enka. Če imaš talent in nikoli nič ne delaš, si zanič, če pa daš oboje skupaj, si za deset." Zdi se mi, da je res. Vem, da bi lahko veliko več delala, ampak očitno sem tako vzgojena, da zraven poskrbim še za druge. Ves čas, ko sem živela v Švici, sem pomagala še mami, hodila k njej in ji pospravljala, kuhala za naprej ...

Ste svoj čas imeli idejo, da bi Grosuplje 'opremili' s kipi?

Lučka: Tudi, začelo pa se je tako, da je Zavod za kiparstvo organiziral razstavo skulptur v ledu pred Arhivom Republike Slovenije. Naredila sem angela velikana, visokega dva metra. Pozneje bi nekdo moral za isti prostor narediti kipe, pa jih ni.

Staša Kokot z Zavoda za kiparstvo me je prosila, naj naredim kip, kot je bil tisti iz leda. Sprva sem ga mislila narediti iz šibja, da bo ekološki. Opozorila me je, da bodo po kipu plezali, in sem se odločila, da bo kip iz cementa. Bila je iz Ivančne Gorice in domislila se je, da bi Grosuplje bilo mesto skulptur, ker je ravnokar dobilo status mesta, pa ni imelo identitete. Tako smo začeli kiparske kolonije.

Najprej so postavili moje tri kipe iz cementa, ki se imenujejo Reminiscence. Šest let zapored smo imeli kiparske simpozije in kolonije, hkrati pa še kiparske delavnice za otroke. Nazadnje smo imeli kiparsko kolonijo leta 2008, ki sva se je udeležila le še dva kiparja, ker ni bilo denarja.

Kaj ste s kiparjenjem želeli doseči?

Lučka: S kiparstvom nisem hotela delati česa groznega, izpostavljati svojih dilem. Se mi zdi, da imamo tega dovolj na televiziji. Z leti pridejo izkušnje in znanje, čeprav slovenski kmetje pravijo: "Saj se stalno učiš, pa neumen umreš." Zdi se mi lepo, da se začenjam učiti šele zdaj, skoraj pri 60 letih.

Zjutraj rečem: "Hvala za vdih, da sem še tu." Nekoč me je novinarka Dela Jelka Šutej Adamič vprašala, ali se mi zdi, da sem v življenju uspešna. Odgovorila sem ji, da ja, ker sem živa, pri zdravi pameti in imam še vedno energijo, voljo in sanje, kaj bi še rada videla. Seveda je v mislih imela, ali mi je uspelo kot kiparki.

Sanjarite tudi kot kiparka?

Lučka: Ko sem naredila Marijo z Jezusom, so mi rekli, da je to ta kip, da sem svoje naredila. Seveda je z njim bilo kar dela. Sicer pa se ti včasih, če imaš petkrat pet metrov snega in hočeš iz tega nekaj narediti, zdi fino, ker je drugačen pristop, saj imaš le teden dni časa, hitro delaš in se igraš kot otrok. Niti ne razmišljaš, da bo kip ostal za vedno. Sicer je odgovornost drugačna, kot če si za kip vzameš več časa, čeprav ga prav tako lepo narediš.

Je odgovornost, če nekaj ostane za vedno?

Lučka: Seveda je. Naredila sem kar nekaj kipov, eden je recimo v Rožni dolini, drugi blizu Maribora, v Grosupljem in Žalni so tudi moji kipi, Izoli, kar nekaj jih je v tujini ... Pred kratkim pa sem bila na trans festivalu Boom na Portugalskem, kjer sem se posvečala le delu in sebi.

Si želite spremeniti način dela?

Lučka: Včasih si želim povsem spremeniti način dela, bolj delati inštalacije in uporabljati druge materiale.

So angeli, kipi, ki ji delate, vedno znova tudi vam v tolažbo?

Lučka: Vedno začnem s kakšnim angelom, da se malo zagrejem, potem pa že nimam časa za naprej. Včasih sem naredila tudi kaj iz žice, ampak še vedno so to bile kakšne angelske leteče stvari. Sem pa ugotovila, da starejša sem, manj se obremenjujem, kar je prednost staranja. Hitreje se spomniš, da življenje prehitro mine. Če se tega zavedaš, je to super priložnost, da določeno situacijo sprejmeš in se sam s seboj pomiriš. Moje skulpture so kot simboli, da se pomirimo sami s sabo in smo bolj v stiku s sabo. So kot ogledalo, da nas spomnijo in da si rečemo, da je vse v redu. Kar strinjam se z nemškim konceptualnim umetnikom Josephom Beuysom, ki je napisal, da je umetnik človek, ki ljubi brezkončno, pa to še ni zadosti.

Pripravljate kakšno razstavo?

Lučka: Spomladi sem imela razstavo v Galeriji Gema na Ptuju na temo ptujskogorske Matere božje. Kmalu, 20. septembra, pa bom v Kosovelovi galeriji v Sežani imela razstavo na temo Kosovelove pesmi Prerojenje.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Helena Kermelj.