Avtorja slovenske serije Truplo: "Vedno poskusiva vsakega gledalca tudi vsaj malo užaliti"

Pri nas sta bila med prvimi, ki so se snemanja spletnih serij lotili že pred desetimi leti, ko sta na YouTubu objavila dve sezoni nadaljevanke Model Fnt Prjatu in tudi prva, ki sta pri nas posnela spletno oddajo – Mikićevi fitnes sistemi. Stroka je prikimala tudi njunemu kratkemu filmu Štokholm, eden njunih zadnjih projektov pa je slovenska serija Truplo, prav tako v dveh sezonah.

Pri dvojnih intervjujih se pogosto zgodi, da eden od sogovornikov vzame glas drugemu, prevzame besedo ali pa si vanje skačeta med seboj. A ne tokrat. Sanja in Luka sta ena tistih dinamičnih ustvarjalcev, ki si očitno nadgrajujeta stavke, in to ne v osladnem, predvidljivem ali dolgočasnem smislu ...

Lahko bi vaju oklicali za pionirja spletne produkcije pri nas, prve serije sta namreč kot brezplačne vsebine objavljala na YouTubu. Predstavljam si, da sta imela s takšnim ustvarjanjem poleg vsega vloženega truda in časa predvsem stroške, ne pa zaslužkov. Kdaj in kako ustvarjanje za dušo in referenco postane posel?

Luka: Začela sva pred več kot desetimi leti, ko je bil YouTube star kakšne tri in se je spletna scena šele začela razvijati. Takrat se je pri nas že pojavilo nekaj ekip, ki smo se navduševale nad snemanjem spletnih vsebin. To je potem počasi raslo in bi verjetno raslo hitreje, če v teh desetih letih vmes ne bi bilo sedem let krize. Takrat je bilo težko po hitrem postopku priti do tega, da bi lahko to postala služba. Prav stoodstotno v tem sva šele zadnji dve leti, saj sva imela prej oba poleg še eno službo. Šele zdaj je to dejansko najin posel, od katerega živiva. Trajalo je, a ni bilo nemogoče.

Sanja: Da je na koncu to postala najina služba, je prišlo kot posledica tega, da sva nekaj hotela narediti, se v tem trudila in ustvarjala. Ko začenjaš, se lahko stvari lotiš na različne načine. Če imaš neko strast, vizijo, željo, lahko k realizaciji pristopiš tudi, če nimaš vseh sredstev. Midva sva začela na tak način in tako tudi dolgo delala. Če bi rekla, bova začela, ampak šele ko bodo izpolnjeni določeni pogoji, ne bi nikoli začela. To so bili bolj gverilsko-pionirski projekti.

Luka: Pa tudi duh časa je bil takrat manj ambiciozen in bolj pesimističen. Da si imel občutek, da se sploh nekaj da narediti, je bilo že veliko. Nismo niti razmišljali o tem, da bi od tega lahko živeli, že sama možnost, da sploh lahko snemamo, nam je bila »vau«. Ne vem, če je takrat kdo šel posnet film, da bi si z njim lahko kupil hišo. Šele zdaj smo v fazi, da to lahko delamo kot del službe.

Torej ste šli s snemanjem Model Fnt Prjatu najprej v minus?

Luka: Za ta projekt nismo imeli nobenega poslovnega modela. O zaslužku nihče ni sploh razmišljal, v to smo šli sami entuziasti.

Sanja: Po principu, kaj kdo ima, kdo koga pozna, kaj si lahko kje izposodimo. Vse je temeljilo na tem.

Luka: Je pa to nekaj, kar se lahko greš na začetku. Potem pa ni več pošteno, če igralcu že za tretji projekt rečeš, če bi delal tudi on zastonj. Na določeni točki se moraš zavedati, da je to tvoj projekt in tudi če ti ljudje radi naredijo uslugo in tudi njih projekt veseli, to ne pomeni, da to lahko do onemoglosti izkoriščaš.

Pa sta si takrat mislila, da bo tak format vsebin v prihodnosti postal tako razširjen?

Sanja: S serijo Model Fnt Prjatu se je začelo tako, da je imel Luka škatlo za čevlje, polno materiala in idej, ki jih je želel pretočiti v film. Ker sem sama bolj praktičen tip človeka, sem mu predlagala, da bi bilo iz tega verjetno lažje narediti serijo. Tako da v bistvu s tem nisva mislila toliko na prihodnost, ampak na to, kako izpeljati ta projekt.

Luka: Tako je. To je bil tudi edini izvedljiv način, saj bi bilo posneti film takrat nepredstavljivo drago. Medtem ko je bil YouTube nekaj novega, kar se je zdelo dostopno, če imaš neko idejo za zgodbo. Tudi če je bil produkcijski vidik bolj postranskega pomena. Takrat je še vedno odzvanjal film Tu pa tam, ko je Mitja Okorn pokazal, da se da tudi drugače. Imeli smo motivacijo, da se vendarle nekaj da narediti, tudi če nisi iz znanih filmskih krogov. To nam je dalo zagon, a potem je vse skupaj malo poniknilo. Šele zdaj, ko je streaming na vrhuncu, se spet nekaj dogaja, čeprav smo pričakovali, da se bo to zgodilo veliko prej.

Ima torej dobra zgodba večjo težo od tehničnega vidika in slike?

Luka: Mislim, da bi morala v prvi vrsti vedno biti dobra zgodba, ne samo pri nas. Mogoče se trenutno več ukvarjajo s tem, kdo bo za več denarja in z večjo produkcijo nekaj naredil, medtem ko sam veliko raje pogledam nek skeč na YouTubu, ki je bil zelo dobro napisan in posnet zastonj, kot pa nekaj zelo dragega, ko ni te želje in strasti, da bi nekaj povedal.

Ko ima nekdo nekaj za povedati, bo to dal ven, pa tudi če bo to zastonj ali slabo posneto. In to bi moralo biti vodilo. Vedno je zgodba prva.

Kakšna ekipa danes stoji za Squareme? Kaj je pri sestavljanju takšnih zgodb ključ do sinhronega delovanja ekipe, ki je v primerjavi s tujimi produkcijami v bistvu zelo majhna?

Luka: Na kar sem pri naši ekipi najbolj ponosen, je to, da je od začetka do danes v osnovi praktično enaka. Smo super skupina, ki dela brez negative, stresa in zamer in to, da si toliko let sposoben delati z istimi ljudmi, pomeni, da nekaj delamo prav in dobro. Skozi leto med večjimi projekti delamo tudi komercialne oglase, kar poleg prihodka pomeni tudi, da ekipa ves čas dela, ima izkušnje in kilometrino, kar pa se potem pozna tudi pri avtorskih stvareh.

Je tudi pri tem poslu tako, da se kakšen del leta ogromno dela, potem pa pride zatišje?

Luka: Zatišje je morda januarja, a načeloma je delo skozi vse leto. Hkrati pa, če bi se zanašali samo na avtorske stvari ali pa samo na oglase, bi imeli vmes verjetno več lukenj. Ko pa združiš vse to, je več dela, kot časa. Poleg tega pa vedno, ko imava »preveč« časa, začneva razmišljati, kaj novega bi lahko ustvarili. Če samo čakaš, da stvari pridejo do tebe, imaš morda lahko zatišje, če si sam svoj avtor, pa delo vidiš sam. In sploh, če te to delo veseli, ti začne manjkati, če ga ni kmalu spet.

Sanja: Potem ko smo zaključili Truplo, sva začela drugi dan delati nov projekt. Ne ker bi morala, ampak sva med sprehodom v gozdu med pogovorom prišla na idejo, ki nama je bila tako všeč, da se je takoj začelo dogajati naprej. Ko imaš enkrat končno prosto, je to lahko popoln trenutek, da najdeš nekaj novega, kar ti da delo.

Podpisala sta se kot avtorja in režiserja slovenske serije v dveh sezonah Truplo, ki je nastala po naročilu za naročniški video na zahtevo Voyo. Ste imeli torej pri produkciji in idejni zasnovi povsem odprte roke?

Luka: To je bilo vsaj pri nama videti tako, da imaš idejo, jo predstaviš Voyu, če jim je to zanimivo, pa potem dobiš sredstva za izvedbo po naročilu.

Sanja: Ne veva, kako je drugje, a najina izkušnja je bila super, saj kot avtorja nisva imela omejitev, cenzure, direktiv. Presenečena sva bila, da je bil edini komentar spodbuda, če lahko na določenih točkah, ki so bile že tako na robu, to še malo potencirava. Na tak način vedno rad delaš.

V vaših produkcijah je poleg peščice šolanih igralcev veliko naturščikov in nekaj starih znancev z improvizacijskih odrov, kar prinese svežino tudi v smislu pristnosti. Na kakšen način ste izbirali igralsko zasedbo?

Sanja: Mislim, da v Sloveniji ni nikogar, ki ima večjo kilometrino in izkušnje od improvizatorjev. To so pogosto ljudje, ki se vsak drugi dan izpostavljajo na nekem odru. Tega ni za podcenjevati in spregledati. Res je sicer tudi, da od njih ne moreš vedno dobiti tistega, kar bi pri igralcu, to je dejstvo. Lahko pa dobiš veliko stvari, ki jih niti ne moreš predvideti ali pričakovati. Takšni navadno tako dobro poznajo sebe, da vedo, kaj počnejo in kako ti bodo to dali. S tega zornega kota je delati z njimi zelo pozitivno.

Luka: Poleg tega naturščiki, ki imajo veliko željo po nastopanju, znajo odlično igrati like, ki so njim podobni ali izhajajo iz okolja, ki je njihovo, ga razumejo ali imajo s tem kakšno izkušnjo. Ti ljudje v to vlogo dajo VSE. In to se čuti. Hkrati te lahko presenetijo s tem, da ti dajo še več, kot si od njih morda pričakoval. In to prinese neko pristnost. Ampak, so tudi omejitve. Ne moreš naturščiku dati vloge, ko igra nekaj, kar je popolno nasprotje njega, saj mu manjka kilometrine, metod in morda samozavesti, da bi to znal. In tu šolani igralci pridejo do izraza. Pri vlogah, pri katerih morda še nimava razdelano, za koga je bil pisan lik, saj imajo preprosto širši spekter igralskih sposobnosti.

Najraje pa delava kombinacijo obojega, torej šolanih igralcev in amaterjev. Ker odlično vplivajo drug na drugega. Naturščiki vedno malo sprostijo profesionalce in jih spomnijo, da je delo lahko zabavno, njihov entuziazem je nalezljiv. Medtem ko igralci prinesejo določene izkušnje in profesionalizem, ki pa ga zna zmanjkati, če pred kamero spustiš ekipo nadobudnih amaterjev, ki morda kdaj pozabijo, da je poleg zabave treba stvar dejansko tudi narediti.

Slovenski filmi in serije so pogosto veljali za trde, nepristne, je razlog v preveč »pravilni igri«?

Luka: Največ pri tem ima raba pravilne slovenščine. Ko se trudiš biti kulturen in ohranjati jezik, to žal lahko izpade neživljenjsko. To ni jezik, ki bi ga mi v resničnem življenju govorili. Takšna raba je super gesta za jezik, a slabo za pristnost. Naši scenariji so zato že pisani v jeziku, ki ga bodo igralci brali, torej v slengu. Ker če bi bil pisan v pravilni slovenščini, bi med branjem podzavestno kakšno besedo prebrali drugače.

Mislite, da bi vam kdo znal to očitati?

Sanja: Čisto mogoče, da so ljudje, ki bi nama očitali, da s tem kvariva ali zlorabljava jezik. A jezik je živa stvar in tudi ta del jezika obstaja in se razvija. Mislim, da to ne bi smelo biti negativno označeno. Do zdaj se je izkazalo, da sva se s tem bolj približala gledalcem.

Ne moremo mimo dejstva, da je v Truplu igral tudi Saša Dončić, nekdanji slovenski reprezentant in oče Luke Dončića. Kako ste ga spravili v svojo ekipo?

Sanja: Saša je imel svojo avdicijo za naju na evropskem prvenstvu v košarki. Košarke sicer sploh ne gledava, takrat sva bolj ponesreči ujela studijski prenos in potem do konca gledala vse. Ker sta bila oba s Sanjo Modrić tako fenomenalna. Saša ima neko prezenco, ki je ne moreš zaigrati, jo imaš ali je nimaš. Bila je ljubezen na prvi pogled.

Luka: In takrat sva rekla, njega hočeva v svoji seriji! Tako sva si izmislila vlogo, ki bi jo on lahko igral (smeh). Prav o tem smo govorili prej, naturščik se bo odlično znašel v vlogi, ki mu je pisana na kožo. Takoj je bil za! Ljudje smo radi akcijski junaki in super je videti, da ima nekdo željo igrati v taki vlogi, četudi je na nekih drugih področjih življenja dosegel vse. Ker je bil prenos košarke v isti hiši, kot sva snemala serijo, ni bilo težko dobiti njegove telefonske številke in ko sva mu predstavila, kakšen je njegov lik, ga ni bilo težko prepričati, da se nam pridruži.

Za okus, kaj pomeni majhna produkcija: del druge sezone je posnet v Hongkongu. So bili ti prizori posneti med zasebnim dopustovanjem in sta snemalno ekipo sestavljala praktično sama?

Sanja: V Hongkong sva šla na najino deseto obletnico. Luka je vse organiziral in me presenetil s potovanjem. V to obletnico in dopust sta na koncu padla dva polna snemalna dneva za Truplo (smeh). Ugotavljava, da je to neka najboljša prispodoba najinega življenja.

Najina deseta obletnica zveze je bila v bistvu tudi najina deseta obletnica najinega kariernega sodelovanja. Imava skupno življenje, ampak tudi skupaj delava, zato se to hitro malo zmeša, da ni jasne ločnice med zasebnim in poslovnim. Prizori iz Hongkonga so bili med gledalci zelo opaženi in dobila sva veliko navdušenih odzivov na to, da sva dejansko snemala tam. Od kakšnih sva slišala pa tudi, da je to gotovo CGI (op. p. računalniško generirane podobe).

Luka: Ta dopust je bila ena taka lepa vrnitev k najinim koreninam pred desetimi leti, ko sva bila samo midva in kamera. Tako sva sama posnela tudi ta del iz Trupla, ki se dogaja v Hongkongu in je v bistvu izpadel prav super. Mislim, da nihče ni opazil, da sva bila za vse skupaj samo dva. Je pa to še en dokaz, da se da.

Lahko jamraš, da se nič ne da, lahko pa žrtvuješ svoj dopust in si edina slovenska serija, ki je posneta v Hongkongu (smeh). Vsaj zdi se mi, da je edina.

Zakulisje snemanja serij, filmov, oglasov in podobnega je gledalcem na drugi strani ekranov pogosto tako neznano, da si niti ne znamo predstavljati, kako so kakšne stvari narejene in koliko kreativnosti zahtevajo. Na primer to, v čem je skrivnost posnetka iz Trupla, ko nekoga utapljate v straniščni školjki. Predvidevam, da se snemalec ne skriva v odtoku?

Luka: To je scena, ki mi jo je Sanja petkrat prepovedala in vrgla ven, ker je grozna in slaba. Potem ko so bili spisani dialogi, je popustila. Ampak, kako to posneti? Vzeli smo jupolovo vedro za barvo, ki je podobno ovalne oblike kot straniščna školjka, ga dali čisto zraven prave školjke, da je ista perspektiva, ga napolnili z vodo in na dno postavili GoPro kamero. Potem je bilo pa na Chorchypu, da popije veliko vode in nas prepriča, da je zadeva realna.

Sanja: Čeprav sem bila toliko proti, je bila to na koncu ena mojih najljubših scen. Črt in Jan sta bila v tej sceni tako fenomenalna, čeprav imata na obrazu ves čas maski. Maska te oropa mimike, zato se moraš izraziti na drugačen način. Kljub temu sta bila v izrazu odlična samo z dialogom in telesno govorico, kar res ni lahko.

V Truplu nekajkrat omenita tudi štokholmski sindrom, psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. Trojica, ki igra v Truplu, je namreč igrala tudi v vajinem kratkem filmu Štokholm. Je bila to referenca nanj, za tiste, ki jo bodo dojeli, in ki deluje sicer tudi za tiste, ki ga niso gledali?

Luka: Res je. V seriji Truplo so glavni junaki isti trije igralci, kot so bili v filmu Štokholm. Malo se igrava z razširjenim vesoljem Štokholma. Tako se lahko vsi najini izdelki dogajajo v paralelnem svetu. Seveda je to en sladkorček, referenca za tiste, ki so gledali oboje, da jim malo pomahava, ker so že od začetka z nami. Mogoče imamo pa tudi mi kot ekipa že malo tega sindroma, ker smo vedno skupaj in se nam že malo pozna (smeh).

Vrnimo se še v čas začetkov na YouTubu. Že pred desetimi leti sta na YouTubu objavila serijo Model Fnt Prjatu. Se samo meni tako zdi, ali imata res rada zgodbe, ki se vrtijo okoli nelegalnih zapletov, hkrati pa rade razbijajo tudi predsodke, od homofobije do rasizma. Bi lahko rekli, da se težjih tem rada lotevata na humoren način?

Luka: V najbolj priljubljenih ameriških filmih ali serijah, ki jih gledamo, je veliko kriminala. Medtem ko je tega pri nas v resničnem življenju veliko manj. Midva se pogosto šaliva iz tega, kako je pri nas videti, ko nekdo poskuša biti kriminalec. Ko se loti nečesa čisto banalnega, pa se stvari veliko hitreje zapletejo, kot v nekem ameriškem filmu. V bistvu delava neko parodijo na to. Ideje najinih likov so tako pogosto prišle iz filmov, ki so jih gledali. V teoriji te stvari poznajo, v praksi pa to propade, ker je resnično življenje drugačno.

Sanja: Ameriški filmi, ki so polni kriminala, imajo hkrati velik vpliv na gledalce in dojemanje realnosti. Zato rada to težo postaviva na drugo stran tehtnice.

Če imaš privilegij, da imaš glas, moraš razmišljati tudi o sporočilu, ki ga daješ. In ni treba, da ob tem moraliziraš.

Luka: Res ne marava moralizirati, rada pa dava neko sporočilo. In veliko lažje je to narediti skozi humor. Hkrati pa vedno poskusiva vsaj malo vsakega gledalca tudi užaliti. Vsakega enakovredno. Če si užaljen, pomeni, da se te je dotaknilo. In da razmišljaš o sebi. Čeprav je danes moderno biti tudi užaljen namesto drugih, kar je bedarija. Vsekakor pa rada dava ljudem misliti tudi o sebi, četudi skozi šalo. Želiva si, da bi se spet znali pošaliti. Iz vsega in vsakega. Seveda ni prav, če si za tarčo izbereš le eno osebo in se ves čas norčuješ iz nje, ampak če se spet naučimo vsi pošaliti iz vseh in sprejeti tudi šale na svoj račun, bomo vsi bolj sproščeni in nam bo lažje.

Kako vidva gledata filme, ki jih nista naredila sama? Uživata v zgodbi ali vama poklicna deformacija skače v sliko in secira kadre v ozadju ter trzne ob napakah, kot so narobe postavljena skodelica, ko se kadra obrneta na drug zorni kot ali modrica igralca v enem kadru, ki ni povsem ista kot v prejšnjem, saj je bil prizor očitno posnet ob različnih dneh?

Sanja: Sebe pogosto preverjam, če sem sposobna gledati nekaj, ne da to hkrati seciram. Lahko! Z lahkoto padem v zgodbo in pozabim na ostalo, ampak takrat, ko struktura in scenarij funkcionirata. Če pa zgodba ne deluje, če so neke bistvene napake v režiji oziroma scenariju, potem začnem analizirati in opažati tehnične napake ... Je pa veliko ljudi, ki samo iščejo napake. Na primer nedavna afera s Starbucksovim lončkom za kavo – jaz ga nisem opazila. Ta del je bil meni dovolj dober, da tega nisem videla. Ampak ja, so včasih zadeve, ki izstopajo in bi bilo bolje, če se ne bi zgodile.

Luka: Včasih gledava film čisto tako, za sprostitev, pa se zalotiva, da ga analizirava, ker pač ima določene napake, ki zmotijo. A se zgodi tudi obratno. Ko se aktivno lotiva, da bova kaj analizirala, pa je tako dobro, da »padeva notri« in pozabiva, kaj je bil najin namen. Ni pa to tako, da ne bi bila sposobna normalno gledati filmov zgolj zato, ker jih ustvarjava tudi sama.

Verjamem, da do takšnih napak lahko hitro pride tudi pri najboljših in največjih, četudi gre čez več oči, poleg tega pa je vedno še kaj, kar bi lahko naredili malo drugače. Kako sta se naučila projekte na neki točki končati in izvoziti datoteko kot končni izdelek?

Sanja: Vsak tak projekt nastaja v treh fazah. V predprodukciji, produkciji in postprodukciji. Če se na prvi stopnji res dobro pripraviš, imaš srednjo fazo zelo olajšano.

Ko snemaš, je to en vlakec smrti, sedeš nanj, vmes kričiš, misliš, da boš bruhal in ko je konec, ti ostane material, s katerim narediš končni izdelek.

Vse te faze so med seboj zelo soodvisne. Če torej slediš scenariju, stvar sestaviš do konca. Res pa je, da lahko stvari na koncu niso povsem take, kot si načrtoval ali predvidel. Morda kaj ne funkcionira, kot si želel, pa to popravljaš z glasbeno podlago, ki naredi bistveno razliko, pa z barvanjem slike in podobnim. Ko enkrat vidim, da stvar deluje, nimam več potrebe po tem, da bi drezala vanjo.

Luka: Ko pogledava končni izdelek in če nama je dober, zabaven, je to načeloma to. Je pa zelo priporočljivo, da imaš nek rok oddaje, do kdaj mora biti stvar končana. Ko daš to enkrat iz rok, je to to. Ker veš, da si naredil po najboljših zmožnostih, tudi če kasneje vidiš kakšno napako. Olajša seveda tudi to, da midva delava vse; če bi nekdo drug pisal, tretji režiral in četrti montiral, bi morda hitreje prišlo do kakšnih nesoglasij, tako pa že veva, kaj hočeva skozi ves proces.

Na naših televizijah je v zadnjih letih opaziti velik poskok domače produkcije, ne le resničnostnih šovov, ampak tudi serij. Je razlog v tem, da jih gledalci tako radi spremljajo, v tem, da so na koncu cenejše od odkupa pravic za predvajanje tujih ali v čem tretjem?

Luka: Mislim, da domača produkcija za televizije ni ceneje, kot kupiti nekaj prežvečenega iz tujine. Kar pomeni, da se v to vlaga in splača vlagati, kar pozdravljava. Eden od razlogov so lahko ponudniki vsebin na zahtevo iz tujine, ki so konkurenca televiziji. Vendar pa so to, česar oni ne morejo ponuditi, prav lokalne vsebine. Lokalna problematika, lokalne šale in seveda slovenski jezik. To je konkurenčna prednost, ki jo lahko ponudiš gledalcu, česar nekdo iz tujine ne more.

Sanja: Te domače vsebine – oddaje, serije ali filmi – so vedno neko ogledalo. Ogledalo časa, družbe, aktualnih težav in če nimaš tega, si vedno odvisen od problemov, občutkov in idej, ki sploh niso tvoji. In ti so nujni. Tudi jaz rada kaj pogledam v slovenskem jeziku. Ja, mogoče bom do teh vsebin še bolj kritična, kot do tujih. In lažje si kritičen do nečesa, kar ti je bližje. Ampak še vedno je občutek drugačen in ključen za nek družbeno-kulturni razvoj.

To torej pomeni, da se prostor za slovenske produkcije odpira in biti režiser, igralec, tonski mojster, umetnik ličenja, specializiran za kamero in vse druge vloge, ki pridejo zraven, ne šteje več kot poklic, za katerega pri nas ni dela?

Sanja: Mislim, da je bilo v Sloveniji dovolj dela za produkcijske ekipe tudi do zdaj. Nenazadnje je že samo oglaševanje široka veja, kjer je veliko dela. Je pa razlika, če imaš fiksno idejo, kaj želiš v življenju početi, recimo biti režiser celovečercev. Če si pot do tja predstavljaš izključno tako, da ti bo nekdo dal sredstva za ustvarjanje celovečercev in če se to ne zgodi, čakaš. Drugi način je seveda ta, da vmes delaš tudi druge stvari in nato sproti gradiš še svoje sanje. Izjema so igralci, ki so specifična skupina.

Luka: Pri igralcih je drugače, ker so drugače izpostavljeni. Če boš v oglasu za eno podjetje, jutri ne boš pri njihovi konkurenci. Če si danes v eni slovenski seriji, ki se predvaja na tej televiziji, je vprašanje, ali boš jutri v seriji, ki se predvaja na drugi. Za igralce je težje, saj se določene vloge ne smejo ponavljati. Medtem ko pri drugih v ekipi to ni težava. Prav vsak dan se v Sloveniji snemajo oglasi. Kadra za to je kvečjemu premalo kot preveč.

Del vajine zgodbe se je po koncu snemanja na nič kaj humoren način prenesel tudi v resnično življenje ...

Sanja: Skozi nastajanje Trupla že v prvi sezoni in nato še v drugi se je dogajala ista, prav nenavadna stvar. Luka je dokončal scenarije in ko sva šla čez, sva imela v mislih, kdo so liki in kako jih bomo uprizorili. Ko smo že izbrali igralce, se je izkazalo, da so imeli številni med njimi točno te bizarne izkušnje, ki so bile zanje napisane v scenariju, že kdaj tudi v resničnem življenju. Od prepira z monstero do drugih nenavadnih stvari ...

Še najbolj bizarno pa je bilo to, da se od prve sezone delamo norca, kako gre lik Bojčy v zapor, nakar je igralec, ki ga je upodobil, tudi v resničnem življenju dobil zaporno kazen in je za zapahi že od poletja. Mislim, da je Luka jasnoviden.

Ko že omenjamo igralce, Sanja, poleg scenarija in produkcije Trupla je bila vaša tudi igralska vloga. Vaš lik ni imel skoraj nič besedila, hkrati pa je imel odločilno vlogo ...

Sanja: To je zakuhal Luka. Vlogo je napisal tako, da je bila ustvarjena zame.

Luka: Potrebovali smo psihopatko in samo ona je lahko to zaigrala (smeh). Vedel sem, kako jo napisati, da jo bo Sanja z veseljem sprejela.

Sanja: Sicer nimam nobenih igralskih ambicij, a ta vloga je bila tako dobra, da enostavno ni bilo pogojev, da jo dam komurkoli drugemu. Zdi se mi zelo pomembno, da delamo takšne like. V slovenskih filmih in serijah so  redko ženski liki zastopani na način, da se ne drži neke matrice, kdo so ženske. Bodisi so arhetip cankarjanske matere ali pa zgolj neka podpora moškim likom, so dobrota, ponižnost, ljubezen, mehkoba. Žena, punca, sestra, mama, to so najpogostejše vloge ženske v številnih produkcijah, redko pa je to v celoti izdelan lik, ki bi imel neko prezenco. Tudi to, da nihče ženskega lika ne upa postaviti kot slabega ali grdega, manjka. In ta naš lik je v osnovi sociopat. Kar mi je bilo prav v veselje odigrati.

Luka: Zanimivo je, da ko delava zgodbo, ne razmišljava o kvotah. Ne računava ali bo »pravo« razmerje moških in žensk, istospolno usmerjenih, tistih iz tega kraja in onih iz drugega. Na nič ne paziva, samo napiševa zgodbo. Ko sva Truplo spisala do konca, sva šele dojela, da imava v celi zgodbi le dve ženski. Ampak ti dve ženski sta daleč najmočnejša lika, saj edini vesta, kaj delata. Obema uspe prebrati ena drugo, medtem ko drugi nimajo pojma, kaj se dogaja. 

Kako pa je s priznanji in nagradami, kaj vama takšne potrditve dajo?

Luka: Največ od vseh priznanj nam je pomenilo, ko smo s filmom Štokholm prišli v tekmovalni program Festivala slovenskega filma. Predvsem zato, ker ti v Sloveniji vsi govorijo, da če nisi »njihov«, tam ni prostora zate. In to je bil lep dokaz, da ni toliko negative. Mi smo nekaj naredili, brez večjih pričakovanj smo poskusili priti zraven in so nas sprejeli. Tudi ko smo prišli na filmski festival, so bili do nas vsi prijazni, vedeli so, kaj počnemo in to je bila ena lepa in najmanj pričakovana izkušnja.

Sanja: Štokholm je bila res super izkušnja. Brutalna, ampak lepa. Film je bil narejen skoraj zastonj. Oziroma, dobili smo 500 evrov in 20 zabojev piva. Posnet je bil v 24 snemalnih urah. Prvi dan smo snemali 17 ur, ker smo imeli lokacijo le toliko časa in smo jo morali izkoristiti. Potem smo še dva dni v nekaj urah posneli, kar je bilo zunaj. Takrat je bilo to še ljubiteljsko in se še nismo držali omejitev delovnih ur, kakor se danes.

Luka: Hoteli smo posneti resnejši kratki film, na koncu je bil scenarij tako dolg, da film ne bi bil več kratek. Potem sem šel guglat in po slovenskih standardih se projekti, dolgi 40 minut, še štejejo v kratki film. Posneli smo 39 minut dolg film. Na koncu je bila to res super izkušnja. Nenazadnje smo zaradi Štokholma dobili zeleno luč za Truplo in konec koncev smo lahko s tem tisto ekipo, ki je nekoč z nama ustvarjala zastonj, peljali v uspešen in plačan projekt.

Na katerega od svojih projektov sta najbolj ponosna?

Luka: Z vsako stvarjo poskušaš biti boljši. Najin prijatelj vedno pravi, da si vedno tako dober, kot je dober tvoj zadnji projekt. Trenutno sva torej najbolj ponosna na Truplo. Od končanih projektov je to tisti, v katerega sva dala največ sebe in ga speljala na najvišji ravni do zdaj. Upava pa, da bova to isto lahko rekla tudi za naslednjega.

Sanja: Jaz na drugi strani nisem tako sentimentalna, a mislim, da je Truplo projekt, s katerim sem najbolj zadovoljna kot s celoto. Ne samo s končnim izdelkom, ki pride do gledalca, tudi s promocijo, snemanjem in zadovoljstvom, ki ga je prinesel. Pa sicer res nisem tako hitro zadovoljna (smeh). Truplo je nekaj, kar bom imela vedno v lepem spominu, hkrati pa ko nekaj končam, je to za mano in raje gledam naprej. Trenutno zato raje razmišljam o prihodnjih projektih.

Pa lahko o tem skrivnostno svežem projektu že kaj povesta?

Luka: Prav veliko res ne. Lahko pa poveva, da gre za novo serijo, v najinem duhu.

Prvo epizodo prve sezone serije Truplo najdete TU, svežim projektom ekipe Squareme pa lahko sledite tudi na Facebooku.