Luzmila Luz Soto Bravo: "Zadovoljstvo sem našla v sebi in kamorkoli grem, ga vzamem s sabo."

Njun dom in okolico krasijo različne rastline, kosi pohištva, lesene skulpture, keramični mozaiki, mandale, tradicionalne južnoameriške poslikave in posebni kotički. V svojem domu skupaj ustvarjata lepe produkte: rastline, hrano, umetnost ... in vzgajata tudi sina Osha.

Kako ste si nekoč predstavljali, da boste živeli?

Luz: Takrat niti nisem mislila na to, kaj bo naslednjih pet let. Rekla pa bi, da sem zdaj našla to, kar mi je všeč. Uživam v tem, kar delam. V centru Pachamama seveda še naprej delamo projekte, razvijamo ideje in ustvarjamo. Avgusta nameravamo imeti dan odprtih vrat.

Imate veliko dela?

Luz: Za najin center in projekte sta potrebna dva človeka, sama vsega tega ne bi zmogla. Moraš biti garač, imeti sanje, da delaš. Seveda je lepo, če najdeš koga, ki ima podobne interese kot ti, da skupaj ustvarjata lepe produkte.

Kaj so za vas produkti?

Luz: Zame so naši produkti rastline, hrana, otrok, umetnost, vse, v kar vlagaš življenje, čas, ljubezen, trenutek, meditacijo ...

Ste si kdaj predstavljali, da boste živeli v Sloveniji?

Luz: Nisem. Mislim, da je to usoda, ker včasih razmišljaš, kaj je najboljše, kaj ni, pa se obrne povsem po svoje.

Menite, da vam je Slovenija bila usojena?

Luz: Večkrat se vprašam, kaj delam tukaj. Tako kot gredo tudi beli ljudje v Peru, Indijanci oziroma ljudje z inkovskimi koreninami pridejo sem.

Imate inkovske korenine?

Luz: Rodila sem se v kraju Ajacucho na višini 2.700 metrov, med džunglo in hribi. Tam so pogoji za življenje odlični, džungla je bogata in imaš vse, sadje ter zelenjavo, tudi zima ni takšna, kot je tu.

Česa se spomnite iz svojega otroštva?

Luz: Ko sem bila majhna, je moj ati govoril, da je najlepše živeti od zemlje in svoje hrane, ki jo daš naravnost v svojo posodo. To so bile njegove največje sanje. Sicer je profesor, uči inkovski jezik, je pa tudi glasbenik, piše pesmi ... In zdaj živim tako, da z možem vse pridelava sama. Tudi mož ima občutek za takšne stvari, veliko je potoval po svetu, seveda pa sva oba pomešala svoji kulturi, ideje in ustvarila ta kotiček.

Sta se skupaj odločila, kako bi rada živela?

Luz: Nisva niti mislila, kaj bi, ampak povedal mi je, da bi bilo lepo, če zemljo pustiva lepšo, kot sva jo dobila. To mi je bilo zelo všeč. Tudi moj ata, ki je napisal toliko knjig, ima veliko znanja, potuje po svetu in razmišlja tako. Ugotovila sem, da to ni slabo, da mi je vešč in da bova tako živela. Bilo pa je ogromno dela. Ravno letos mi je mož povedal, da si želi delati na sebi, ker je vsa ta leta, ko sva ustvarjala center Pachamama, pozabil nase. Tudi sama sem se letos odločila, da bom več delala na sebi, zato zdaj delam različne vaje. Navsezadnje ljudem ne moreš dati, česar nimaš. Daš tisto, kar imaš, a se izčrpaš, saj več, kot imaš, ne moreš dati. Imej se rad, ljubi samega sebe, ker ljubezni do sebe ne boš našel v drugih, ne v moškem ne v ženski.

Kako najdete ljubezen v sebi?

Luz: Tako da se gledam v ogledalu in si rečem, da se ljubim, da sem vesela, ker diham, živim, sem zdrava ... Na to velikokrat pozabimo. Zato tudi živimo, in ne zato, da jamramo ali razmišljamo negativno. To nikamor ne pelje. Treba je kaj narediti na sebi. Drugih ljudi nimamo pravice spreminjati, spremenimo lahko le sebe. Če si pozitiven človek, tudi oddajaš pozitivno energijo, vibracije.

Kako ste sploh pristali v Sloveniji?

Luz: Brat je igral v glasbeni skupini Machu Picchu, v prvi skupini, ki je prišla iz Južne Amerike v Slovenijo, in sem prišla na obisk. Sicer pa sem po poklicu frizerka in sem v Ljubljani imela devet let svoj lastni frizerski salon, oboževala sem svoje delo in tudi zdaj obožujem vse, kar počnem.

S tem mislite na negovanje las?

Luz: Ne samo to, ljudem, ki me vprašajo, kaj delam, odgovorim: "Delam frizure, krompir in paradajz." Ko sem namreč iz Ljubljane prišla v Kunovo, so me spraševali, kaj bom tu delala, glede na to, da sem tako umetniška in delam fantastične frizure. V resnici mi je bilo zelo hudo zapustiti Ljubljano, ker sem tam imela zelo dobre prijatelje in stranke, s katerimi smo bili kot družina. Ugotovila sem, da enkrat moram to pustiti. Tudi mož je želel, da pridem v Kunovo, češ da ne morem biti pol v Ljubljani in pol v Kunovi. Takrat sem bila noseča in otrok mi je pomenil vse. Rekla sem si, da če želim kaj začeti na novo, moram pred tem reči, da sem umrla, da bom lahko začela na novo. Ne morem hkrati živeti na dveh koncih. Zelo sem hvaležna za vse, kar sem v Ljubljani dobila: čudovite ljudi, stranke, prijatelje, vse, kar je bilo. Bili smo kot mala družinica, na koncu pa sem prišla sem in začela na novo. Pri tem mi je pomagal tudi sin Osho. Ko se je rodil, nisem imela niti časa, da bi mislila na kaj drugega, razmišljala sem le, da mu je dobro, da je zdrav, ker mi je to bilo na prvem mestu. Potem sem se začela vklapljati, živeti z naravo in od zemlje. Tako kot je vedno govoril ata.

Želite povedati, da so s preselitvijo v Kunovo očetove besede zaživele?

Luz: Seveda, saj me je pred tem, ko sem še delala frizure, zanimalo bolj modno življenje, drugačen svet. Vse sem iskala navzven, kar je iluzija, ker človek ni to, kar je videti, ampak tisto, kar je v njem. Pravzaprav je najlepše, če paziš, kakšna je tvoja zunanjost in delaš na notranjosti. Ljudje večinoma želijo pokazati, da obstajajo in si zato delajo modne pričeske, pozabijo pa, da je najbolj pomembno, da si tisto, kar si znotraj, in ne tisto, kar kažeš navzven. Nisi avto, ki ga imaš. Lepo je, če imaš možnost in si tudi rečeš: "Želim biti boginja in imeti vse najboljše in najlepše. Ne bom kupovala le na popustih in iskala najbolj poceni stvari!" Kupiš si lepo oblekico in si princeska, ki se ima rada. Včasih mi ženske rečejo, da niso srečni, ne najdejo moškega ... Rečem jim, da naj ljubijo same sebe. Moškega bodo dobile takrat, ko bodo imele rade same sebe in ne bodo potrebovale nikogar. Takrat bo prišel pravi.

Ste vedno tako razmišljali?

Luz: Tako razmišljam zdaj. Seveda sem se sčasoma spremenila, medtem pa tudi marsikaj doživela, da sem prišla do vsega tega. Večinoma ne grem od doma nikamor in sem tukaj, če se le da. Nekaj malega pa grem okoli, ker tudi to potrebujem, ampak ko se vrnem, vedno rečem, da je tu fantastično. Zjutraj vstanem in grem takoj na vrt, vzamem si fige, za katere nič ne plačam, in jih pojem. Narava ti vse da, ampak to so 'semena', ki so obrodila z leti. Vsega ne moreš imeti čez noč. Da sva prišla do centra Pachamama, je bilo potrebnih 22 let, in zelo sem vesela. Če želiš sadove, se moraš potruditi. Če čakaš, da se bo zgodil čudež, se ta ne bo zgodil kar tako.

Kje ste spoznali moža Braneta Rožmana, ki se je preimenoval v Dhiraja Roschmanna?

Luz: V Sloveniji, prav v Kunovi. Kolega iz Ljubljane mi je povedal, da ima prijatelja, ki veliko potuje po svetu in je odprt človek. To je bil Dhiraj. Deset let je potoval in raziskoval duhovnost. Nisem vedela, kaj išče, potem pa sva začela razvijati svojo idejo. Povedal je, da želi, da narediva prostor za meditacijo. Živel je v Indiji, Novi Zelandiji, Avstraliji in Ameriki. Skupaj sva začela ustvarjati center, kar ni bilo enostavno, saj je bilo vloženega ogromno truda, in na tej poti pozabila nase. Zdaj sva se odločila, da se bova oba posvečala tudi sebi. Lepo pa je, da bo nekoč, ko ne bom več živa, nekdo, ko bo videl naš center, rekel, kako je lepo.

Kako pa vidite slovensko in inkovsko kulturo?

Luz: Rekla bi, da smo si podobni. V Sloveniji poznam tako čudovite ljudi, ki so mi kot družina. Tukaj sem srečna.

Pogrešate kaj iz Peruja?

Luz: Nič ne pogrešam, ker sem zadovoljstvo našla v sebi in kamorkoli grem, ga vzamem s sabo. Tudi za to, da sem zadovoljna, je bilo treba delati. Ko grem v Južno Ameriko, sem tam 100-odstotno prisotna. Ko sem tam, me ne zanima nič drugega, pokličem le sina, če je v Sloveniji. Vsak trenutek živim polno in ne pričakujem nič več, ker vse pride z namenom. Tudi če bo prišla smrt, bom rekla: "Hvala bogu, super sem živela, zdaj pa moram iti." V življenju ni nič zagotovljeno.

Kaj se v centru Pachamama dogaja?

Luz: Pachamama je naša hiša, v kateri živimo in kjer pridelamo vse sami: sadje, zelenjavo, ogromno rož, zelišč ... Seveda moraš imeti tudi denar. Tako sem začela delati naravno kozmetiko, ker jo obožujem. To so mila, kremica za obraz in vse, kar me v kozmetiki zanima.

Ni to dokaj blizu frizerstvu?

Luz: Ta pot je bolj naravna. Ko se je rodil Osho, sem se odločila, da ne bom nikoli več uporabljala kemikalij. Lepo je, če služiš denar, ampak s tem, kar imaš rad, tako tudi dobiš nazaj tisočkrat povrnjeno. Ko najdeš, kar imaš rad, se ta energija čuti. Zdaj za frizure uporabljam samo naravna sredstva in preparate.

Kako to, da ste sinu dali ime po indijskem duhovnem učitelju Oshu?

Luz: Dhiraj je imel Oshev center, ker mu je Osheva duhovnost blizu. Ime smo mu dali tudi zaradi njega, čeprav me ni ravno toliko zanimal njegov mojster, bolj me je zanimalo, kaj to ime pomeni. Pomeni pa brez mej. To ime zame pomeni, da bom sina, ko bom videla, kakšne sposobnosti ima, tudi v tej smeri podpirala. Ko se je Osho rodil, sem se spraševala, ali bi mu dala inkovsko ali indijsko ime. Iskala sem inkovska imena, pa mi ni bilo nobeno všeč. Ime mora biti kot poezija, ker je potem tudi življenje takšno, kot izbereš ime. Recimo moje ime je Luz Soto Bravo in se sliši zelo poetično. Tako mi je všeč. Ko sva se z Dhirajem poročila, je želel, da sprejmem njegov priimek, a nisem hotela. Zdelo se mi je, da je najlepše, če ostanem Luzmila Luz Soto Bravo, ker mi po mojem njegov priimek ne pristaja. Malo je bil žalosten, pa sem ga vprašala, ali mu ni dovolj, da želim biti z njim. Vprašala sem ga tudi, zakaj mi hoče spremeniti priimek, ki je edino, kar imam od staršev, kar je tudi razumel.

Je res delal na policiji?

Luz: Ja, delal je. Moral je preizkusiti to pot, saj vse življenje pridobivamo nove izkušnje, da potem najdemo tisto, kar je za nas dobro.

Kako pa je zdaj z vašim sinom?

Luz: Oshu vedno rečem, da mu lahko dam dve stvari: življenje, saj sem ga rodila, in to, da bo svoboden človek in se bo odločil, kaj želi biti. To je edino darilo, ki ga lahko dam. Sicer dopoldne z atijem dela moška dela.

Ne hodi v šolo?

Luz: Prvi razred je hodil, potem pa ne več. Zdaj gre v šolo na obisk in dela izpite, uči pa se doma. Dobro mu gre. Pomembno pa je, da sva z njim midva, starša. Ne moreš imeti otroka, če nisi odgovoren.

So tudi vas doma tako podpirali?

Luz: Moj oče je profesor na šoli, ki ima po njem tudi ime, čeprav je še živ. Študentje so zahtevali, da ta osnovna in srednja šola, na kateri uči, dobi ime po njem. Bilo nas je devet otrok in nimam težav z življenjem v skupnosti. Kamorkoli grem, srečujem drugačne ljudi. Eni imajo sposobnost za nekaj, drugi za nekaj drugega. Vsak od nas je pomemben. Če bi se ljudje le zavedali, kako so pomembni. Tudi lenuhi, ko ti rečejo, da ne delaj več, so naše ogledalo. Ati mi je, še ko sem bila majhna, rekel: "Karkoli boš delala, delaj iz srca, ljubezni. Ne delaj za druge, delaj zase in obožuj, kar delaš. Hočeš nočeš boš s tem srečna." Zato sem tudi prišla v Evropo, da bi delala kot demonstratorka v frizerstvu, za modo.

Vi pa zdaj skrbite za bambuse, zelenjavo, cvetje ...

Luz: To, da obožujem zelišča in rastline, je prišlo sčasoma, ampak vse je del celote, tudi to, da sem si lepa in pazim nase, se imam rada, si kupim obleko, ki mi je všeč in sem princeska. Ne morem biti ves čas klošarka, enkrat moram biti princeska, drugič delavka, vse, da nisem le princeska in nič ne delam.

S čim se z možem v centru Pachamama trenutno ukvarjata?

Luz: Ta mesec morava dokončati, kar je potrebno za dan odprtih vrat, ki bo avgusta. Dhiraj si je vse življenje želel meditirati in tu imava tudi center za meditiranje, kar je dobro. Tu z ljudmi delimo celoto, vse, kar se dotika življenja: kako pridelovati naravno hrano, življenje, pravzaprav je na enem hektarju ves mali svet.

Težite k skladnemu življenju z naravo?

Luz: Ja, recimo neki petek, ko je bila polna luna in smo naredili ptičjo hišico, je mož predlagal, da gremo spat ven. Mislila sem si, če gresta Osho in on, grem še jaz, in smo spali kar zraven ptičje hišice na travniku. Gledali smo ptiče, kako so se vselili v hišico in imeli celo akcijo, mi jim pa nismo zaračunali najemnine. Zjutraj smo se zbudili ob petih, štirih, nismo mogli več spati. Na splošno ljudje več spimo, ker smo v hiši, v zaprtem prostoru. Mislim, da bi človek moral spati takrat, ko gredo k počitku piščančki, in vstati prav tako zgodaj kot oni. To delam, ko grem v Bolivijo, kamor grem večkrat, ker mi je tam všeč narava, pravzaprav vse. Bili bi bolj zdravi in živeli dalj časa, če bi hodili spat, ko je tema, in se zbujali, ko se zdani. Prav tako, če bi jedli tisto, kar raste okoli nas.

Kaj pomeni Pachamama?

Luz: Ime Pachamama je zelo močno ime, pomeni Mati Zemlja. Mi pa smo ogromno pozabili v odnosu do Zemlje. Kaj vse zdaj dela človek, kako uničuje zemljo, vodo, pa se ne zaveda, da vse pustimo otrokom in vnukom. Mislimo, da bomo s seboj v grob vzeli ves denar. S sabo ne bomo vzeli ničesar! Lepo je, če imaš za časa življenja vse: ljubezen, hrano, dobre ljudi okoli sebe, zdravje. Več se ne družimo, le delamo, vse življenje garamo, da bi imeli veliko hišo. Raje imam malo hišo, da bom živela dalj časa, bolj zdravo, kot da imam gromozansko in prazno hišo. Zato rečem: "Mala hiša, veliko srce in velika hiša, prazno srce."

Sta vse, kar vas obdaja, naredila sama?

Luz: Večinoma, ideja je najina, seveda pa so nam ogromno pomagali tudi drugi ljudje, za kar sva hvaležna. Večino projektov sva speljala oba, ljudje pa pridejo za nekaj dni in odidejo. Največjo mandalo iz mozaika ob naši hiši je recimo delalo 15 ljudi. Naredili so celotno analizo, vse zrisali, na koncu pa sva jo z možem naredila sama. To je zgodba najinega življenja.

Kako pa gledate na Peru iz takšne razdalje?

Luz: Inki so imeli Mati Zemljo in Očeta Sonce. Ko sem se oddaljila od svoje dežele, sem bolj začutila, zakaj so živeli, kot so: zakaj niso poznali lakote in so imeli hrano za sto let in nikoli niso bili revni. Ustvarili so zgodbo, da smo bili revni, neizobraženi, necivilizirani. Inki so oboževali sonce, zemljo in živeli popolnoma v skladu z naravo. Vedno so bili hvaležni za vodo, darove in so tudi sami zemlji darovali ter ji izkazovali hvaležnost. Vedno rečem, da jem, kar raste v našem rastlinjaku, kar zalivam, v kar vlagam energijo in toliko ljubezni. Pozimi ne kupujem umetnih paradižnikov, jem le tisto, kar pridelam.

Človek se vpraša, ali to res obstaja ali o tem samo sanjate?

Luz: Obstaja, saj sva z možem do tega skupaj prišla. Pomembno pa je tudi, da si srečen s tistim, s katerim živiš, da je med obojim ravnovesje.

Tekst Suzana Golubov.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord