Mag. Andrej Breznikar: Odnos, ki ga ima družba do gozda, je odraz kulture te družbe

18. 1. 2017, 08:16 | Scena | Vir: Liza

                            Mag. Andrej Breznikar: Odnos, ki ga ima družba do gozda, je odraz kulture te družbe (foto: Goran Antley) Goran Antley

Po deležu gozdov je Slovenija na tretjem mestu v Evropi in na petem mestu na svetu, saj ima skoraj 60 odstotkov površine gozdnate. Po besedah mag. Andreja Breznikarja, gozdarskega inženirja, ki na Zavodu za gozdove Slovenije skrbi za odnose z mediji, Slovenci sploh več ne opazimo, kako je živeti v drugi pokrajini, ker je povsem normalno, da nas obdajajo gozdovi, s tem da je približno 75 odstotkov gozdov v zasebni lasti in ima skoraj vsak četrti Slovenec v lasti gozd.

Kakšni so slovenski gozdovi?

Mag. Andrej Breznikar: Po deležu v Evropi je Slovenija na tretjem mestu. Posebni smo zato, ker je pri nas krajina z gozdovi tako pogosta, da zaradi tega po navadi ne opazimo več, kako je živeti v drugi pokrajini. To, da nas obdajajo gozdovi, je za Slovence povsem normalno.

Je pa to nekaj zelo posebnega, ker sta na prvem in drugem mestu Švedska in Finska, ki sta povsem drugačni deželi. Slovenija je navsezadnje v srcu Evrope in smo tudi, ko je Slovenija predsedovala EU, slovenske gozdove reklamirali s sloganom 'Gozd v srcu Evrope', ker je to tu tako redka zadeva. Ker je Slovenija na stičišču Alp, Panonske nižine in Sredozemlja, to našim gozdovom daje veliko pestrost.

V Sloveniji je 72 avtohtonih drevesnih vrst. Mislim, da je letos poleti bila na univerzi Yale v Ameriki narejena študija, kjer so po več faktorjih poskušali razvrstiti države in Slovenija je v tej študiji prišla na peto mesto na svetu. Najprej gre za delež, potem gre tudi za to, kako skrbimo za gozdove, zelo pomemben je tudi podatek, koliko gozdov je v omrežju Natura 2000, in 45 odstotkov slovenskih gozdov spada v območje Natura 2000.

Kaj sploh je Natura 2000?

Mag. Andrej Breznikar: Natura 2000 zaobjema tiste dele narave, ki so tako ohranjeni, da jih je treba posebej varovati.

So še tako prvinski?

Mag. Andrej Breznikar: Za prvinske lahko označimo predvsem pragozdove. V Sloveniji imamo približno 540 hektarjev pragozdov, se pravi gozdov, kjer ni bilo nikoli sekano. To je strašno pomembna dediščina.

Poleg tega imamo še več kot 9000 hektarjev naravnih rezervatov, kar pomeni, da je na 9.500 hektarjev gozda prepuščenega naravnemu razvoju in se z njim ne gospodari ter vanj ne posega. Ti rezervati so področja, kjer se učimo, kako deluje naravni ekosistem. Tam dobimo usmeritve, kako se naj sonaravno gospodari.

V Sloveniji so trije osnovni postulati gospodarjenja z gozdovi: da je sonaravno, se pravi, da delamo tako, kot gospodari narava, da je trajnostno in bo ostalo tudi našim zanamcem in je tudi mnogonamensko. To pomeni, da gozd ne opravlja le lesno prirodne funkcije, temveč še celo plejado preostalih funkcij, od socialne, rekreacijske, turistične do ekološke, hidrološke.

Tudi gospodarsko?

Mag. Andrej Breznikar: Gospodarska je pomembna, čeprav bi jo lahko še bolj izkoriščali, kot jo, ker smo do žledoloma v gozdovih sekali približno 70 odstotkov tistega, kar je bilo predvideno za posek, in nič več. Recimo Avstrija poseka ves del, ki je predviden za posek, ampak še vedno je ta meja lesa, ki se poseka, precej pod naravnim prirastkom in ni nobene ogroženosti.

To pomeni, da dobro gospodarimo s svojimi gozdovi?

Mag. Andrej Breznikar: Slovenska gozdarska stroka je bila v Evropi zelo čislana, še posebej glede na sonaravni princip gospodarjenja in pa tudi zaradi uspehov, ki smo jih dosegli s tem, da so goloseki pri nas bili prepovedani že po 2. svetovni vojni. Takrat so bile brigadirske sečnje, s katerimi so si pomagali pri obnovi, ampak takoj po vojni so te goloseke prepovedali in od takrat naprej gospodarimo tako, da je veliko bolj naravi prijazen.

Slovenski gozd je trenutno pred velikimi preizkušnjami zaradi žleda v letu 2014 do tega, da so se posledično v letu 2015 in 2016 razvili podlubniki. Ampak kljub ujmam, ki so v zadnjih letih prizadele slovenske gozdove, lahko rečemo, da so v dobri kondiciji in da bodo tudi to prenesli na način, da se bodo v glavnem obnovili po naravni poti. Skratka obstaja ravnovesje, zagotovljena je trajnost, le določen del gozdov bo treba obnoviti s sadikami, kar je sicer po Evropi bolj pogosto. Gozdove obnavljajo s sajenjem, ki je dražji ukrep v gozdu, pa tudi ni vedno najbolj uspešen, ker tisto, kar se narava odloči, da bo na določenem rastišču raslo, ima po navadi veliko več možnosti za preživetje, kot pa tisto, kar posadi človek.

Koliko gozdov pa je v zasebni lasti?

Mag. Andrej Breznikar: V Sloveniji je približno 75 odstotkov gozdov v zasebni lasti, lastnikov gozdov je skoraj četrt milijona, kar pomeni, da ima že skoraj vsak četrti Slovenec v lasti gozd. Proces drobljenja na drobne posesti je nekaj, kar otežuje gospodarjenje z gozdovi, zato je tudi treba vlagati veliko več energije, da povežemo vse lastnike gozdov in jih naučimo, kako gospodariti na sonaraven način. Je pa dejstvo, da je gozd že po ustavi naša skupna dobrina in ravno zaradi tega, ker gozdovi opravljajo vrsto socialnih in ekoloških funkcij, so pomembna dobrina za vse prebivalce.

Težko rečemo, da to velja le za lastnika. V tem kontekstu odnosa med lastniki gozdov in družbo je treba tudi negovati odnos med lastniki in družbo. Slovenija ima tudi to prednost, da je v zakonu o gozdovih zapisana možnost prostega dostopa tudi do zasebnih gozdov, kar ni praksa povsod po Evropi. Ampak takšna ureditev zahteva spoštovanje lastnine z obeh strani. To pomeni, da se tisti, ki gredo v gozd, obnašajo v skladu z gozdnim bontonom. Res pa je tudi, da je naravno okolje glavni turistični produkt Slovenije. Nimamo veliko morja, imamo nekaj zdravilišč in naravnih znamenitosti, ampak ključna prednost so prav gozdovi in ta turistični produkt je več kot 13 odstotkov BDP-ja. In če je to glavni turistični produkt, se moramo potem tega zavedati zato, da bo ostal še naprej.

Mar že niste povedali, da smo dobri gospodarji do svojih gozdov?

Mag. Andrej Breznikar: To vidimo, ko sodelujemo v precej evropskih projektih in nam kar malo zavidajo, kar pomeni, da so naše rešitve, ki jih imamo pri gospodarjenju z gozdovi, dobre in imamo tudi zelo dobre podatke o gozdovih, ki jih večina Evrope nima.

Kako to?

Mag. Andrej Breznikar: To predvsem izvira iz tega, ker gozdarsko načrtovanje opravlja in zbira vse podatke v okviru javne gozdarske službe, ki jo upravlja Zavod za gozdove in prek načrtovanja različnih nivojev pridemo do zelo dobrih podatkov, ki potem koristijo pri samem odločanju.

Kako pa je z gozdovi v zasebnem lastništvu, mar lastniki gozdov nimajo interesa, da imajo čim več koristi od svojih gozdov?

Mag. Andrej Breznikar: Ta zadeva je bila precej dobro urejena v zakonu o gozdovih na način, da se zavedamo pomena, ki ga imajo gozdovi za celotno družbo. Zakon o gozdovih je ravno na ta način ustanovil javno gozdarsko službo, ki je za lastnike gozdov zastonj. Skratka ves strokovni servis zagotavlja Zavod za gozdove.

Lahko lastniki gozdov drevesa podirajo na svojo roko?

Mag. Andrej Breznikar: Vsako drevo mora biti označeno in v tem kontekstu se zelo prilagajamo željam lastnikom. Če imajo svoje ekonomske motive, se poskušamo prilagoditi in se za vsako sečnjo poseg izda odločba. To zagotavlja dobre podatke, koliko gozda se poseka, poleg tega pa tudi strokovno usmerjenost sečnje. Poleg tega država vsako leto zagotavlja subvencioniranje dodatnih del, ker je gozd treba tudi negovati, od vznika in potem skozi vse obdobje.

Kdo to počne?

Mag. Andrej Breznikar: Zavod odloči, katera dela so potrebna, da lastniku odločbo in potem to naredi lastnik gozda, ki mu, zaradi splošno koristnega pomena gozda, država subvencionira vsa ta dela. Določen del tega dela dobi lastnik gozda plačano, prav tako so v Sloveniji sadike zastonj, ker so financirane iz državnega proračuna.

Kako Zavod za gozdarstvo Slovenije sploh deluje?

Mag. Andrej Breznikar: Zavod za gozdove je razdeljen na 14 območnih enot, vsaka od teh pa še na krajevne enote, ki jih je približno 69, vsaka krajevna enota pa ima 5 do 7 revirjev in v vsakem revirju je en gozdar. Ti revirji so v povprečnih razmerah veliki od 3 do 5.000 hektarjev. Se pravi, da je na terenu približno 390 revirnih gozdarjev, ki pokrivajo vso Slovenijo. Ko pride do ujm, je enostavno dobiti podatke, ker imamo človeka na terenu natančno tam, kjer je ta zadeva nastala. Prej sem bil 15 let gozdar na južnem Pohorju.

Kakšen je poklic gozdarja?

Mag. Andrej Breznikar: To je zelo lep poklic, zanimivo je predvsem to, da si lahko vedno znova presenečen, kako lahko z ukrepi, ki jih delaš, če si dovolj dolgo na enem mestu, vidiš tudi posledice, kako se gozd razvija in kako gre v naslednjo fazo. Tudi sam sem, čeprav sem po profesiji gozdar, močno presenečen nad tem, kako se naravna tvorba, kot je gozd, odziva.

Ste po izobrazbi gozdarski inženir?

Mag. Andrej Breznikar: Ja, gozdarski inženirji odločamo o tem, kaj se bo z določenim gozdom zgodilo. En profesor je govoril, da je odnos, ki ga ima družba do gozda, odraz kulture te družbe. Tudi iz zgodovine so znani primeri, ko so velike civilizacije zanemarile odnos do gozda in naravnega okolja ter so potem tudi zaradi tega propadle, saj ni bilo naravnega ravnovesja. Naša funkcija je tudi ta, da gozdarji ta odnos do gozda gojimo. V ta namen smo razvili metode, ki jim rečemo gozdna pedagogika za podmladek, ki bo nekoč odločal o gozdovih.

To pomeni, da jim prikažemo skrivnosti gozda na način, ki jim je blizu. Mi rečemo, da vključuje srce, dušo in razum skozi igro in aktivnosti, ki jih imajo v gozdu. V zadnjih letih zelo veliko vlagamo v programe za osnovne šole, ker vemo, da je populacija, ki pride iz osnovnih šol, ključna. Če sami razvijejo odnos do gozdov, lahko na takšen način prestrežemo različne konflikte, ki se pojavijo glede tega, koliko se lahko poseka, kaj se lahko v gozdu nabira, saj jih učimo pravilnega odnosa do gozda. Glavni odnos do gozda se lahko zgradi, če gredo v gozd.

Slovenci gremo strašno radi v gozd, bolj v smislu rekreacije, kot da bi jemali les za gradbeni material, ki je zelo pomemben. Kot rečemo, da je gozd zdravo, naravno okolje, ko les stoji še v gozdu, potem to tudi v bivalnih okoljih tvori naše okolje in se ta pozitivni vpliv z uporabo lesa za gradnjo prenaša tudi v prostor. Zato je lesena gradnja človeku prijazna in ima tudi veliko več blagodejnih učinkov kot umetni materiali.

Poglejte si video: Zdravilna moč gozdov

Koliko pa je dejansko bilo škode po žledu?

Mag. Andrej Breznikar: Ocena, ki smo jo dobili s pomočjo revirnih gozdarjev, je bila, da je 9,3 milijona kubikov lesa in dreves poškodovanih in jih je bilo treba podreti. Več kot polovico slovenskih gozdov je bilo prizadeto predvsem v postojnskem, tolminskem, kranjskem in ljubljanskem območju. Že takrat smo vedeli, da je to nemogoče spraviti v doglednem času in smo načrtovali pet do šest let, da bo ta les šel ven. Ampak problem je bil z iglavci, ker je predvsem smreka zelo priljubljena za lubadarje, kadar je poškodovana.

Ker je leta 2014 bilo toliko tudi smrekovih dreves, ki so bila podrta in brez vrhov, niso mogla normalno funkcionirati, se je začel razvijati lubadar. Že takrat smo rekli, da lahko v naslednjem letu pričakujemo lubadarja, ampak leta 2014 je bilo strašno vlažno in hladno poletje in lesa takrat ni bilo možno fizično posekati. Ko imaš tri milijone kubikov lesa, nimaš v državi niti kapacitete, da bi lahko popolnoma odstranili poškodovan les.

V naslednjem letu pa je lubadar dobil svoj zamah, ker je bilo suho in toplo, kar so ugodni pogoji za njegov razvoj. Ni pa sredstev, insekticidov, ki bi lahko preprečevali ta napad, temveč je ključen ukrep, da tisto drevo, v katero se lubadar naseli, čim prej posekamo in spravimo iz gozda ter s tem tudi lubadarje.

V letu 2015 je bilo dodatno uničenih še dobrih 2,15 milijona kubikov lesa in zanimivo je, da smo v letu 2016 imeli prav tako uničenih 2,15 kubika lesa, mogoče bo do konca leta še nekaj kubikov več. To je dodatna škoda, ki je nastala po žledolomu. Je pa zanimivo, da vse te naravne populacije sledijo Gaussovi krivulji, njihov razvoj se dviguje in potem se po navadi spusti. Trendi kažejo, da se bo začela krivulja obračati navzdol. Zelo močno upamo, da se bo v naslednjih letih napad lubadarjev zmanjšal. Treba bo pogozditi okoli 20.000 hektarjev gozdov, od tega 10 odstotkov z umetno obnovo, preostalih 18 tisoč hektarjev pa naravno.

Kaj pa so varovalni gozdovi?

Mag. Andrej Breznikar: To so tisti gozdovi, kjer je poudarjena zaščita tal in rastišča. Ker so na strminah, varujejo in imajo poseben status. Imamo tudi gozdove z zaščitno funkcijo tam, kjer gozd varuje objekte, na primer ob železnici in je nevarnost padajočega kamna, ga gozd ustavi. To je veliko bolj poceni kot gradnja objektov, ki bi to varovali.

Ampak zato, da ta gozd ustrezno opravlja to funkcijo, je z njim treba ustrezno gospodariti, to gospodarjenje pa tudi prilagoditi. Vsaka od teh funkcij ima določene ukrepe, recimo hidrološka pitna voda, ki je zelo pomembna dobrina: filtracijska sposobnost gozda deluje tam, kjer je gozd ustrezno pester.

Marsikdaj se ne sprašujemo, od kod je pitna voda, je pa v glavnem iz gozda in gozdnate krajine. Če gozd posekamo, pride do sprememb tudi na podtalnici. Obstajajo tudi urbani gozdovi, za katere so narejeni izračuni: koliko prihranka je pri ogrevanju in hlajenju poleti, če so drevesa v urbanem okolju. Urbani gozdovi so povsem posebna kategorija, ker imajo še več funkcij kot drugi gozdovi.

Torej lahko rečemo, da imamo dobro razvit sistem glede gozdov?

Mag. Andrej Breznikar: V Evropi ni skupne gozdarske politike, Evropa prepušča te odločitve vsaki državi posebej. Je skupna kmetijska politika, glede gozdarske pa so države avtonomne in vsaka to ureja po svoje. Mislim, da smo Slovenci lahko zelo zadovoljni.

Katera drevesna vrsta v Sloveniji prevladuje?

Mag. Andrej Breznikar: Bukev je mati slovenskih gozdov. Slovenski gozdovi so v glavnem bukovi, v določenih delih pa so naravne drevesne vrste bile zamenjane s smreko. Trenutno je za bukvijo najbolj pogosta smreka, potem so bori in hrasti, nato še cela vrsta drugih dreves. Del od Nanosa in doli proti Kočevju in naprej v Gorski kotar je največja strnjena površina gozdov v Evropi in zato tudi tam živijo medvedi, ker imajo za to pogoje. Teh medvedov si Evropa želi, ampak ne morejo v Evropo, ker so tam manjše strnjene površine gozdov. Bilo je precej projektov, s katerimi so jih naselili v Španijo, Italijo in Francijo, pa se ne obnese, čeprav so tam tudi ostali.

Zakaj si tako želijo imeti medvede?

Mag. Andrej Breznikar: Ker so del naravnega okolja, nekaj, kar je izginilo, in si vsi želijo, da pridejo nazaj. Podobno je z volkom in risom.

Ko pa se medved pojavi v bližini naselja, ga niso ravno veseli.

Mag. Andrej Breznikar: Gre za mediacijo med tistim, kar si želimo v smislu naravnega okolja, in tistim, kar prinašata urbana krajina in ljudje, ki tam živijo. Ta konflikt bo vedno prisoten.

Ves čas omenjate, da gozdarji planirate, lahko naravo povsem splanirate?

Mag. Andrej Breznikar: Naravo moramo absolutno upoštevati. Tega se učimo v prvobitnih delih ohranjene narave, kjer je še toliko znanja. Znanje je ključno, z njim si lahko pomagamo, ampak včasih je problem to prepoznati v naravi. Narava je kot črna skrinjica. Nikoli ne vemo, kaj bo določen ukrep pomenil, in na tem temelji naše delo. Temu rečemo kognitivni princip dela.

Ko izvedemo en ukrep, spremljamo reakcijo narave in poskušamo razumeti, kaj se je zgodilo. Je pa gozd tako zapleten naravni ekosistem, da mu ne bomo nikoli prišli do dna, lahko pa na takšen način spoznamo veliko stvari in to zabeležimo, da ostane drugim.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.