Magnifico o velikem uspehu glasbe iz filma Montevideo, bog te video

29. 10. 2013, 09:35 | Scena | Vir: Liza
Magnifico o velikem uspehu glasbe iz filma Montevideo, bog te video (foto: Goran Antley) Goran Antley

Medtem ko je prvi film igralca Dragana Bjelogrlića Montevideo, bog te video že uspešno zaokrožil po festivalih ter bil predvajan tudi na Kitajskem, je avtor glasbe za film Robert Pešut Magnifico doživel, da je ljudstvo njegove filmske komade vzelo za svoje, beograjska filharmonija pa je precejšni del njegovih skladb celo odkupila.

Boste praznovali dvajsetletnico Magnificovega obstoja?

Tega ne praznujem, ker mi to nič ne pomeni.

Lahko vseeno rečemo, da se vam zadnje čase veliko dogaja?

Zdaj se dogaja malo več, sicer je moje življenje tako, da se včasih dogaja na ihto veliko, potem pa je zatišje, skratka vse skupaj poteka ciklično.

Kako se počutite, glede na to, da ste se uvrstili na spored beograjskih filharmonikov, čeprav ste notno nepismeni?

To so stvari, ki bi jih že zdavnaj naredil, če bi jih lahko. Na to nisem niti računal, bil sem usmerjen le v delo za film in niti na misel mi ni prišlo, da bi ta dela lahko živela na takšen način. Ljudem so se zelo priljubila in beograjski filharmoniki so odkupili precejšen del skladb, ker bodo imeli večere filmske glasbe.

Tega nisem pričakoval in sem zdaj ganjen. Sicer pa za glasbenike ni tako nujna akademija, da bi bili uspešni. Osebno bi jo raje imel kot ne, a sem se prestar spomnil, da bi študiral, zdaj pa nimam volje in je, kar je.

Lahko rečemo, da obrt vseeno obvladate, glede na uspešno in dolgoletno kariero?

Obrtniško znanje je nujni pogoj, osnovni pogoj, če se hočeš z glasbo sploh ukvarjati. Načelom vsak lahko dela glasbo, vprašanje je le, ali to počneš za hobi ali je to tvoj način življenja. Zame je to način življenja, saj počnem le to.

Drži, da se pod vašim videzom ležernosti skriva nekdo, ki zna še kako zapeti za delo, če je treba?

Vsakomur je lažja tuja muka kot njegova. Moj način življenja pač ni za vsakogar, zato je to, kar počnem, neke vrste poklic, ker ima svoje zakonitosti, ker te privede do načina življenja, ki ni takšno, kot ga živi tvoja širša okolica. Stalno si v vzporednem svetu.

Vsi so v nekih službah, vsi imajo šefe, na koncu plače, delovni urnik, medtem ko ga glasbeniki nekako nimamo oziroma si ga postavljamo sami. Se pravi, da s časom razpolagam sam, v čemer je bistvena razlika med mano in drugimi. Ko imaš več časa, začneš razmišljati kup stvari, drugi pa nimajo toliko časa in ne morejo videti stvari z različnih zornih kotov, mi umetniki pa lahko.

Želite povedati, da je prednost vašega poklica v tem, da lahko z življenjskim pogledom zajamete več zornih kotov?

Ne, ampak da lahko stvari kdaj vidiš z drugačnimi očmi, kot si o njih slišal na televiziji, na radiu ali ti je rekel sosed, kar pomeni, da imaš o stvareh svoje mnenje, za katero potrebuješ precej časa.

Se vam zdi, da je čas najpomembnejši?

Čas je največje bogastvo. Menjam 15 minut, sicer odvisno, kakšnih, ampak takoj dam denar za teh 15 minut.

Če ste že na tesnem s časom, vam gotovo ne manjka smisla za humor, to drži?

Ta je mogoče moj obrambni mehanizem, ker me je strah resnih stvari.

Ste v resnici resni?

Grozno! Ne tega okoli govoriti, recite, da sem zabaven.

Je tako grozno, če je človek resen?

Mene to plaši. Resnost in resnoba sta stvari, ki me spravljata v nelagodno stanje, v stisko, potem bežim v anksioznost.

Kaj pa rečete na to, da ste ne glede na odstopanja v resnici videti kar precej tradicionalni?

To je najbrž posledica vzgoje – v duhu in mislih sem bil vzgajan zelo liberalno, nič mi ni bilo prepovedano.

Sta bila starša mehka, blaga?

Bila sta mehka pri vzgoji, nežna, v resnici je bila vsa družina takšna, jasno z blagimi nervozami, ampak radi smo se objemali, poljubljali. Rastel sem v nežnem okolju, nisem dobival batin, če sem kaj zaje...

Ste bili nagajivi?

Če te pustijo, da si nagajiv, se ti potem sploh ne da biti tako nagajiv, čeprav sem kdaj bil. Nič kaj takega. V šoli so rekli, da sem živ.

Ste tradicionalni ali niste?

Ja. Kdo bi si mislil, še sam si ne bi mislil. Tega nisem načrtoval, niti o tem ne razmišljam veliko. Živim po nekih načelih, ki sem si jih zadal, ampak očitno sem tradicionalen. Drugi me pa vidijo po svoje.

Po drugi strani znate biti zelo 'kicoš', kot rečejo Srbi – urejeni, polikani in okiteni, recimo na nastopih, drži?

Na odru sem rad lepo oblečen, ker je to spoštovanje do odra, poklica in do občinstva. Na odru je drugačno stanje. Mislim, da se mogoče podobno počutijo župniki, ko stopijo na prižnico, ali recimo igralci, ko so na odru. Želim povedati, da sem v drugačnem stanju ko sem na odru. Na odru sem najboljši, brez njega sem bolj tako.

Glede na svoja načela, način življenja in početje gotovo niste kar tako?

Ali ne živijo vsi ljudje po svojih načelih, na svoj način? Ne znam niti samega sebe definirati, zelo težko se opazujem, ker so mi ene stvari všeč, druge pa tudi ne. Moj spomin je kratkoročen, ničesar se ne spomnim. Se mi zdi, da se ne spomnim celih obdobij, ničesar, kakor da hočem vsak dan, ki mine, pozabiti, ker je jutri nov. Tudi če je bilo kaj fino, se mi zdi, da nimam dovolj široke omarice za spomin. V njej je malo prostora in potem moram stalno metati ven.

V kakšnem spominu imate druženja z igralcem in režiserjem filma Montevideo, Bog te video Draganom Bjelogrlićem?

Poznava se že dolgo – 10, 20, mogoče tudi več let. Je človek instinkta in ne glede na to, da sva se poznala precej dobro že prej, me ni povabil, dokler ni dobil občutka, da bi lahko to naredil jaz. Pravzaprav je bil o tem bolj prepričan kot jaz.

Glede na slišano vam je glasba za film in nadaljevanko res ležala.

Seveda mi je ležala. Na snemanju filma so vsi zelo uživali, pravzaprav je vse skupaj super sovpadlo. Še nekaj je, Bjelogrlić rad dela s prijatelji in z ljudmi, s katerimi prijateljuje tudi intimno, kar mu stalno očitajo, on pa govori, da drugače ne more delati. Tudi najino prijateljstvo in poznanstvo je najbrž imelo neko vlogo, ker sva o stvareh govorila brez umetniške veličine, nečimrnosti, kaj ja in česa ne. Tako se je lažje odločiti, kadar so problemi pri produkciji, se marsikatera stvar dosti lažje reši.

Je Bjelogrlić zelo dobro vedel, kaj bi rad?

Dobro je vedel, kaj bi rad, in tudi sam sem ga dobro slišal. Je rekel, da tudi če mi ne bi rekel, bi naredil tako. Tako nekako je bilo.

So trideseta leta prejšnjega stoletja iz vas potegnila tiso najboljše v glasbenem smislu?

To je sovpadlo s filmom pa tudi ravno takrat, ko smo začeli delati film, so ven prihajali bendi s svingom in smo nenačrtovano padli v trend. Posrečil se nam je dober zvok, vse se je nekako usedlo. Redko se tako ujameš z ljudmi, kot smo se mi tukaj, in redko je produkcija tako velika, da ti omogoči orkester ali snemanje, potovanja, kar je velik zalogaj.

Imeli ste priložnost delati s posebnim orkestrom, se pravi s filharmoničnim orkestrom srbske vojske Stanislav Binički. Kaj lahko poveste o orkestru?

Ta orkester je nekaj posebnega. Pri njih mi je najbolj všeč, da imajo svoj zvok. Sestav tega orkestra je primeren za take stvari, ki jih imam rad, ki jih rad slišim. Zelo se mi dopade njihov način muziciranja.

Kaj pa aranžerja glasbe za orkester Rok Golob in Matija Krečič?

Oba sta odlična, vsak ima svoj stil, Rok je fantastičen in zelo podkovan. To, kar sva počela skupaj, je hudo. Krečič s svojim občutkom je mlajši, gre pa za vrhunska glasbenika.

Kako ste prišli do španske pevke Luz Casal?

Luz Casal je bila moja želja, ker sem si želel, da bi zapela, glede na to, da se del filma dogaja v Urugvaju, ampak to sem bolj navrgel. Njim je bila ideja všeč in so jo poklicali. Ko je slišala, za kaj gre, in posnetke, je rekla, da ji je zelo všeč in da bi sodelovala. Prišla je v Beograd, kjer smo dva dni delali z njo in orkestrom, kar je bilo fino. Rezultat je takšen, kot sem mislil, da bo, samo malo boljši.

Se vam kdaj tudi to zgodi?

Ona je tako dobra, ima tako močno interpretacijo, da sploh ne moreš ničesar zaje... Hoteli smo le pokazati, kako je muzika kompatibilna, če jo le malo harmoniziraš po svoje, postane lahko španska.

Si predstavljate, kako bi zveneli, komadi, ki jih poje ona, če bi jih recimo priredili v srbski melos?

Z lahkoto si predstavljam. Imam en njen komad iz Almodovarjevega filma, ki sem ga predelal v sevdalinko.

Če sva že pri ženskah, kako že gre vaša izjava na račun žensk, ki je na svoj način neverjetno poetična?

Najverjetneje sem rekel: Če je ženska zadovoljna, štima celo vesolje. Vsi planeti se vrtijo v redu, kadar pa ni, je prekosorazmerni kaos.

Poezija vam gre dobro od rok. Ste jo kdaj pisali?

Nekaj malega sem napisal in se zabaval, dokler me je to držalo. Mogoče me bo še kdaj prijelo. To je šlo hitro iz mene, nakar me ni več držalo. Šlo je za momentalni navdih, ki ga zabeležiš, lahko pa tudi ne. Ni se mi zdelo slabo.

Želite povedati, da vaša internetna poezija ni kar tako in je kar za večkratno branje?

Poezija je namenjena temu, da jo večkrat prebereš. Ne bi je znal oceniti, mene je zabavala. Če rečete, da je zanič, bom tudi rekel: Okej, zanič je.

Težko je verjeti, da pišete zgolj zaradi tega, ker ste živec, kot ste nekoč izjavili.

Vem, da imam v sebi zapakirano eno nevrozo, in menim, da je to, kar počnem, na neki način terapija, se pravi način življenja in dnevna terapija. Stalno sem v studiu, vsakdan sem v muziki, in če tega ne počnem, postanem nervozen. Prispodoba je, da ima vsak eno opico na hrbtu, ki jo mora nahraniti, sicer se ji začne mešati. Ta moja opica mora stalno biti sita, drugače začne delati 'pizdarije'.

Se pravi, da ni nikoli dovolj glasbe?

Tudi kadar je je preveč, opica potrebuje še. Naporna opica. Se mi zdi, da ne znam drugače živeti, kot da hodim vsak dan v studio. Zdi se mi, da moraš v življenju imeti službo, ki si ji posvečen. Prav tako se mi zdi, da bi se tako nekako morali obnašati vsi ljudje, namreč da so posvečeni do stvari, ki jih počnejo. Jaz sem glasbi popolnoma posvečen.

Te dni se vas omenja v povezavi s še enim filmom, namreč v filmu Gorana Vojnovića Čefurji raus se prav tako sliši vaša glasba.

Izposodil si je glasbo za film, ker mu je moj komad Gdo je čefur? bil ena od inspiracij za njegovo knjigo in predstavo ter pozneje film. Logično je bilo, da je pozneje želel imeti komad v filmu.

Drži, da ste radi obdani z dobrimi glasbeniki?

Vedno sem se rad družil z najboljšimi muzikanti, kar jih je bilo, ker je poseben užitek, ko je bend dober. Vse skupaj dobi smisel. Kadar so stvari naporne, kadar se ti ravno ne da najbolj, te dober bend vedno nekako zvleče ven in ponovno da malo volje. V glasbi je najpomembneje, da je bend dober.

Ste nastopali v Guči?

Nastopal sem na 50. letnici Guče. Takrat so naredili malo poseben program, v smislu, da bi nastopali še mednarodni bendi. Nastopal je tudi Goran Bregović, ki je tam nekako rezident, bil je tudi Shantel in še jaz.

Ste v Srbiji bili zlahka sprejeti ali je trajalo kar nekaj časa, da so vas sprejeli?

Beograd in Srbija sta precej zahtevni trg. Beograda se nisem nikoli lotil načrtno, v bistvu se je vse skupaj začelo s Hir Aj Kam, Hir Aj Go, ki sploh ni šel v Srbijo, ampak so ga naknadno izdali čez leto dni. V resnici mi je ta plošča naredila neko zgodbo. Še v stari Jugoslaviji je veljalo, da če si šel skozi v Beogradu, si šel povsod skozi oziroma si imel veliko šanso, da te sprejme še kdo. Tako veliko moč ima Beograd, jo je imel in jo še vedno ima, pravzaprav jo ima čedalje bolj.

Ste zdaj njihovi?

V Srbiji nisem tako zelo komercialno uspešen, ampak imam svoje občinstvo, kot ga imam tukaj.

Lahko za svojo glasbo rečete, da je le pop in da ima v sebi le 'muci-muci' variante?

Rad imam muci-muci in pop, meni je to okej. Naredim pač, kakor naredim, nikoli nimam plana B, da bi lahko naredil drugače. Tako kot slišiš, tako je.

Kaj je pri filmu Montevideo, bog te video najbolj izrazito?

Zame je bil to glasbeni izlet, ki se mi je zgodil. Zanima me takšno muziciranje, delati s tako veliko zasedbo, saj je inspiracijsko, romantično, zabavno ... Vse to imam rad.

Pred nekaj leti niste hoteli sodelovati s filharmoniki. Kako to?

Šlo je za to, da niso pristali na nekatere moje pogoje, ker lahko delam le tako, kot lahko, tukaj pa so se strinjali. Takrat z njimi nisem hotel ustvarjati svojih starih komadov, temveč nove stvari.

Koncerti v novembru in decembru

Poleg Magnificovih značilnih melodij, narejenih za film Montevideo, bog te video, glasbi daje poseben pečat še filharmonični orkester srbske vojske Stanislav Binićki, ki s svojim zvokom na plošči prikliče ozračje balkanskih šlagerjev in narodnih napevov iz tridesetih let. Ob Magnificu zapoje tudi španska pevka Luz Casal, ki je zaslovela v filmu Visoke pete Pedra Almodóvarja.

Vsi skupaj bodo nastopili v Cankarjevem domu 1. in 2. novembra, zatem še v Murski Soboti, Trstu, na Bledu, v Celju, Mariboru, Beogradu, na Dunaju, v Novem Sadu, Nišu ... vendar ne vedno z Luz Casal.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri