Maja Kojc, solooboistka: Pride obdobje, ko si človek zaželi spremembo

Kar precej let je bila solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, trenutno vršilka dolžnosti vodje osnovne enote glasbena produkcija RTV Slovenija in zadnjih šest let umetniška vodja tega istega orkestra, za katerega je prepričana, da je najboljši orkester v naši državi in nekoliko širše. Meni, da je njihov doprinos k slovenski kulturi zelo velik, saj na RTV Slovenija zelo visok odstotek programov predstavlja glasba, kar je brez orkestra težko izvedljivo.

Vas je žensk, ki igrate oboo, malo?
Maja Kojc: Kar precej nas je.

Oboa ni izrazito solističen instrument, kako to, da ste jo izbrali?
Maja Kojc: Oboa zagotovo ni izrazit solistični instrument, ima pa zelo solistično vlogo v orkestru. To je bilo zame bistveno, ker sem si želela igrati v orkestru, saj mi je všeč ta skupna energija, zagotovo pa je lepo, če ima glasbenik tudi svoje solistične trenutke. Izrazito solistično orientirani so pianisti, pogosto tudi violinisti, čeprav jih pravzaprav v orkestru potrebujemo največ.

Drži, da je oboa v določenem obdobju glasbene zgodovine bila kar zastopana kot solistični instrument?
Maja Kojc: Za oboo je precej manj repertoarja, kot ga je za violino, zagotovo pa je v baročnem času bila bolj izpostavljena. Zvok oboe se človeka pogosto dotakne, ker je njen zvok blizu človeškemu glasu, je čustven instrument. Pogosto se v filmski glasbi opaža, v kakšnih momentih nastopa oboa, se pravi v zelo čustvenih, nostalgičnih, mogoče tudi rahlo žalostnih.

Ste sledili svoji zastavljeni glasbeni poti?
Maja Kojc: Oboo sem igrala več kot 20 let, igrala sem jo v orkestru in komorni glasbi, tudi kot solistka, jo poučevala, ustanovila sem festival oboistov in fagotistov OFF Izola ter tekmovanja OFF BEAT Krško. Veliko literature sem imela možnost igrati, vedno pa mi je bilo najljubše igrati v orkestru. Gre za posebno energijo, zlasti na kakšnih res dobrih koncertih, z dobrimi dirigenti, dobrim programom. Pride do občutkov, ki jih je težko opisati, ker je to skupno doživetje, ki odtehta tudi tiste naporne ure, ki jih je treba posvečati instrumentu.

Kaj pravite na naključje, da vas je vaš idol, oboist Lothar Koch, celo poučeval?
Maja Kojc: Posnetek, na katerem Lothar Koch igra, je bil odločilen,da sem se odločila, da se bom začela učiti oboo, čeprav sem začela s klavirjem. Ravno ta želja po orkestru me je potem vodila k razmišljanjem, kateri instrument bi si izbrala, in ko sem slišala ta posnetek, čeprav sem oboo poznala že prej, me je popolnoma prepričal. Ko sem že študirala v Salzburgu, se je tedanji profesor upokojil in prišel je profesor Lothar Koch, česar prej nisem vedela. Pozneje sem igrala solističen koncert, Richarda Straussa, ki mi je zelo pri srcu in sem ga zelo intenzivno delala prav s tem profesorjem. In točno tiste dni, ko smo pripravljali ta koncert, je Lothar Koch umrl, za njegovo smrt pa sem izvedela šele po koncertu.

Kako se je vaša povezanost z orkestrom razvijala naprej?
Maja Kojc: Naneslo je, da sem postala umetniška vodja tega istega orkestra. Pride obdobje v življenju, ko si človek zaželi spremembo in bila mi je ponujena možnost,zato sem pred šestimi leti z veseljem prevzela umetniško vodenje orkestra. Resnično sem zelo navezana na ta orkester in ga zelo cenim, cenim naše glasbenike, všeč mi je, kako kakovostno raste. Seveda kakovost ne raste zgolj po moji zaslugi. Orkester se je zelo pomladil in tu so neke nove energije. Moj cilj je, da ima orkester čim boljše pogoje, dirigente in program. V zadnjih letih imamo tudi več občinstva.

Se je tudi orkester malo bolj približal občinstvu?
Maja Kojc: Meni se zdi osebni stik zelo pomemben, na koncu koncev je izvajanje glasbe zelo osebna stvar in kar nas tudi zelo veseli, je, da je odziv mladih velik. Zadnje čase je na naših koncertih, tudi klasičnih, več mladih, kar naredi posebno vzdušje in je krasno. Čeprav dobivamo tudi strokovne kritike na ta račun, da se glasba popularizira. Tega ne priznavam, ker menim, da so naši programi kakovostni, seveda pa imajo ljudje raje glasbo, ki jo lažje sprejemajo oziroma ki jim ni preveč komplicirana ali zahtevna.

Imajo tudi predsodke do klasične, sodobne in džezovske glasbe?
Maja Kojc: Tudi predsodke imajo, ampak potrebna je zdrava mera. Tudi če govorimo o sodobni glasbi, ki je včasih resnično precej zahtevna za poslušanje, je ljudje niti ne razumejo, pridejo tudi utrujeni iz službe, zato je treba najti srednjo pot. Po eni strani smo dolžni občinstvo na neki način tudi izobraževati in seveda delovati v smislu odraza časa, v katerem živimo. Po drugi strani pa jih je treba tudi malo razvajati s preizkušenimi, kvalitetnimi in tudi njim znanimi stvarmi.

Kaj še ste si, ko ste postali umetniški vodja, zadali za cilj?
Maja Kojc: Eden od ciljev je bil ohranjati dobro energijo v orkestru, govorim o odnosih, kar se mi zdi zelo pomembno, ker je tudi odnos dirigent orkester lahko zelo delikaten. To se sicer zdaj že spreminja, ampak včasih so bili dirigenti zelo avtoritativni, zaradi česa lahko pride do zelo neprijetnih situacij. Navsezadnje v orkestru sedijo sami akademski glasbeniki, vsi se tudi zavedajo, da mora prevladati skupna energija oziroma vodenje, ker imajo vsi skupni cilj, kar dirigentu še zdaleč ne daje pravice, da maha z bičem. Zaželeno je, da se dirigent izkaže s kakovostjo, muzikalnostjo in tudi človečnostjo. Seveda pa nismo izrazito koncertni orkester, ker delujemo v sklopu RTV Slovenija, naša osnovna naloga je, da zadostimo programom, ki so raznoliki, in mislim, da jim uspešno zadoščamo, kakor velja tudi za Big Band RTV Slovenije.

Simfonični orkester RTV Slovenija tudi gostuje, imate turneje?
Maja Kojc: Imeli smo eno večjo turnejo s popolnoma klasičnim programom pred petimi leti po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski in dobili zelo dobre kritike. Takrat se mi je v srce usedel eden od stavkov, namreč nekdo je napisal, da je orkester zelo dobro varovana skrivnost.

Orkester izvaja zgolj klasično glasbo?
Maja Kojc: Izvajamo različne žanre glasbe, poudariti pa želim, da je za kakovost in higieno orkestra zelo pomembno, da se večinsko res posveča klasični glasbi, nikakor pa izleti v druge žanre niso škodljivi, temveč vsekakor pripomorejo k fleksibilnosti ansambla. In prav to je tudi ena osnovnih kvalitet našega ansambla. Vsak dirigent, ki pri nas gostuje, reče, da je redko sodeloval s tako fleksibilnim in prožnim orkestrom. Igrali smo tudi že filmsko glasbo, rok, pop, navsezadnje vedno sodelujemo na Slovenski popevki.

Je tudi Poletna noč v okviru Festivala Ljubljana eden od takšnih vaših izletov?
Maja Kojc: Tako je, vsako poletje na predvečer prvega poletnega dne že tradicionalno sodelujemo s Festivalom Ljubljana na Poletni noči, ki bo letos prav posebej veličastna ob dvojni obletnici RTV Slovenija: 60-letnici televizije in 90-letnici radija. Namenjena bo velikanom slovenske zabavne glasbe, tudi izvajalcev bo cel kup: Darija Švajger, Siddhartra, Oto Pestner, Tinkara Kovač, Anika Horvat, Lara Baruca … Posvečena bo našim skladateljem, kot sta Mojmir Sepe in Bojan Adamič, zlatemu obdobju slovenske popevke. Te popevke so zdaj pogosto v novi preobleki, ampak so rado izvajane in poslušane. Prav Poletna noč je izrazit primer, kaj javna inštitucija, kot je RTV Slovenija, zmore. Poleg vseh izvajalcev: Simfoničnega orkestra Big Banda, otroškega pevskega zbora, ki bodo sodelovali, pa do snemanja.

Ste po novem tudi vršilka dolžnosti vodje glasbene produkcije RTV Slovenija?
Maja Kojc: Trenutno sem še vršilka dolžnosti vodje osnovne enote glasbena produkcija, ki vključuje Simfonični orkester, Big Band, skupino glasbenih producentov ter otroški in mladinski pevski zbor. Na srečo je dobra ekipa, tako da uspešno sodelujemo.

Ste glede na vse obveznosti, ki jih imate, svoj instrument spravili v omaro?
Maja Kojc: Postopoma čedalje bolj, ker me je to tudi na neki način obremenjevalo, sem sprejela odločitev, da igranje v orkestru pustim ob strani. Zlasti, ker se z nobenim instrumentom, če se z njim ukvarjamo profesionalno, ne moremo ukvarjati projektno. Treba je stalno igrati, imam pa toliko drugih obveznosti, ki zahtevajo toliko energije
in časa, da se oboi ne morem posvečati tako, kot je treba.

Pa toliko let ste se zavzemali, da bi mladim glasbenikom oboo približali.
Maja Kojc: Res je, poučevala sem jo, organizirala sem tudi festival za oboo in fagot ter tekmovanja. Zagotovo sem v tej smeri nekaj naredila. Naj zdaj nadaljujejo mlajši.

Je šef dirigent vašega orkestra še vedno maestro En Shao?
Maja Kojc: Maestro En Shao se bo po 12 letih s septembrskim koncertom kot šef dirigent poslovil. To ne pomeni, da z njim nikoli več ne bomo sodelovali. Zelo močno je zaznamoval to, o čemer sem ravno prej govorila: o njegovi glasbeni kvaliteti, absolutno tudi o kvaliteti v medčloveških odnosih, ima posebno modrost, izjemno spoštovanje do glasbenikov in tudi do občinstva. Res je, da je morda v zadnjih dveh letih bil zelo obremenjen s stalnimi potovanji, ampak za orkester je naredil ogromno. Če se spomnim koncertov, ki smo jih imeli z njim, resnično je naredil neprecenljivo veliko in se mu bomo s septembrskim koncertom z vsem spoštovanjem poklonili. Ravno vse te njegove kakovosti so hkrati velik izziv temu, kje in kako najti novega šefa dirigenta. S tem se ukvarjam, seveda upoštevajoč mnenje orkestra, bo pa resnično težko najti nekoga, da ga zamenja. Za zdaj bomo v prihodnji sezoni okrepili sodelovanje z bolgarskim dirigentom Rossenom Milanovom, ki bo z nami imel nekaj več koncertov. Poznamo se tudi že od prej, z njim smo že sodelovali, nismo pa še ničesar konkretnega rekli.

Ste žalostni, ker se poslavljate od maestra En Shaoa?
Maja Kojc: Smo, je pa do tega prišlo po naravni poti, vzajemno in v prijateljskem duhu, ni nobenih slabih občutkov.

Kaj ste pridobili v teh šestih letih vodenja orkestra, se vam je kaj spremenilo?
Maja Kojc: Pridobila sem zelo veliko izredno zanimivih kontaktov. Na drugačen način spremljam kroženje dirigentov in solistov po svetu. Moram jih spremljati, če želimo koga od njih angažirati. Treba jih je tudi spremljati, da dobimo dobre ljudi, ki so v vzponu, pa niso še popolnoma na vrhu, kjer za nas ne bodo več dostopni. Roko na srce, čeprav je naš orkester odličen, po imenu zagotovo ne spada v prvo ligo. Ko dirigenti enkrat prestopijo na vrh, če jih nismo dobili prej, jih potem težko. Če pa nas spoznajo prej, je potem lažje in se radi vračajo. Seveda sem se morala in želela naučiti ogromno stvari, s katerimi se prej nisem ukvarjala. Organizacijsko delo mi je vedno bilo v veselje, to sem vedno zelo rada delala, a sem se tukaj naučila še dodatnih stvari. Tudi kar precej dela z ljudmi je, kar je lepo, lahko pa je tudi zelo delikatno.

Vam je kdaj žal, da niste več del orkestra?
Maja Kojc: Šlo je postopoma, saj niti ni tako dolgo nazaj, ko sem še kaj igrala. Še letos januarja sem nekaj igrala. Vseeno se še vedno počutim del tega, mi je pa tudi lepo, ker orkester drugače doživljam. Če oblikujem program v sodelovanju z dirigenti in solisti, ki na tem intenzivno delamo in gledamo, ali bo ali ne bo primerno, ko nam nekaj uspe in ko vidim, da so glasbeniki in občinstvo zadovoljni, so to tudi tako zelo lepi občutki. Ti zdaj zamenjajo tista zadoščenja za igranje v orkestru. Zagotovo so se mi pogledi na marsikaj razširili. In tudi občasni stiki z občinstvom, do katerih pride, ali ko me kdo ogovori, ali mi njih, ali jim ponudimo kakšen poseben dogodek, se mi zdijo zelo lepi. Všeč so mi osebni stiki, kot sem že rekla, navsezadnje delamo za ljudi, to so zelo osebne stvari.

Ste ena od tistih, ki delate na povezovanju orkestra z občinstvom?
Maja Kojc: Predvsem upam, da smo tabu klasične glasbe kot nečesa zaprašenega že preživeli. Mogoče so še trenutki, ko je treba narediti še nekaj korakov, seveda ne prenagljeno in ne nepremišljeno.

Je prepad med komorno glasbo in občinstvom še večji?
Maja Kojc: V bistvu je komorna glasba še bolj intimna. Pri nas se je izkazalo, tudi pri Mozartinah, ki jih imamo, ko smo imeli kar nekaj koncertov, ki smo jih delali brez dirigentov, da se je obneslo. To tudi dopušča poseben stik med izvajalci in občinstvom. Izkazalo se je kot pozitivno. Pri Big Bandu je mogoče na neki način še lažje vzpostaviti stik z občinstvom in izvajalci. Pred kratkim smo na primer imeli koncert s Klemnom Slakonjo v Kino Šiški. Pa sodelovanje s tako fenomenalnim izvajalcem, kot je Boštjan Gombač. Sodeloval je z Big Bandom kot avtor in posnel tudi zgoščenke. Tudi s Simfoničnim orkestrom sodeluje, igral je na neandertalčevo piščal z Darvinističnim orkestrom. Gre za evolucijo inštrumentov skozi človeško zgodovino. Koncert smo začeli s skladbo, ki jo Boštjan Gombač izvaja na neandertalčevi 60.000-letni piščali, ki je zdaj tudi od stroke priznana kot najstarejše glasbilo. Skladbo je komponiral Žiga Stanič, naš producent, sicer skladatelj, Boštjan se je naučil igrati nanjo po tem, ko se je s to piščaljo precej ukvarjal pokojni Ljuben Dimkaroski. Nato smo izvajali Simfonijo št. 5 Ludwiga van Beethovna kot enega viškov glasbene civilizacije, v drugem delu pa smo izvajali sodobno skladbo francoskega skladatelja Bernarda Cavanne, ki vključuje najsodobnejši instrument, to pa je pametni telefon. Skladbo Geek Begateles je izvajal simfonični orkester in zbor pametnih telefonov.

Kako to mislite zbor pametnih telefonov?
Maja Kojc: Za to je bila razvita posebna aplikacija, ki se jo je bilo treba malo priučiti in tudi posebna aplikacija za občinstvo, ki je zelo enostavna, da je občinstvo lahko sodelovalo. Gre za projekt evropske mreže sedem partnerskih orkestrov in Univerzo za kreativne umetnosti v Angliji, s katerimi smo skupaj napletli nekaj različnih projektov. Eden od njih je ta Dravinistični orkester, za katerega je pobuda prišla z naše strani, ker smo začeli propagirati neandertalčevo piščal.

Sodelujete z Narodnim muzejem Slovenije?
Maja Kojc: Seveda, zelo sodelujemo z Narodnim muzejem in smo tudi 29. maja svoje abonente povabili v Narodni muzej, pravzaprav nam je to omogočil Narodni muzej, ob koncertu v Cankarjevem domu pa sta bili razstavljeni dve repliki neandertalčeve piščali. Navsezadnje je ta piščal bila najdena na slovenskih tleh in smo lahko ponosni nanjo. Resnično velik odziv je, zelo sem se veselila tega projekta, čeprav je organizacijsko kar velik zalogaj, izziv. Sodelovali so Simfonični orkester RTV Slovenije, Boštjan Gombač kot solist na neandertalčevi piščali, francoski dirigent Benoît Fromanger, prišel je še Martin Malatray, ki je pripravljal zbor s pametnimi telefoni, ki so ga sestavljali študentje muzikologije, prav tako je delal z občinstvom.

Ste zadovoljni z razpletom dogodkov?
Maja Kojc: Sem. Rada imam izzive in tudi večni optimist sem, vedno verjamem, da bomo speljali. Pomembno je, da delamo v pozitivni energiji.

Radi iščete izzive, ki so zunaj utirjenih projektov?
Maja Kojc: Tukaj nam ta evropska mreža pride zelo prav, močnejši smo in seveda več glav več ve, rojevajo se zanimive ideje. Je pa več zanimivih idej, kot jih lahko izpeljemo. Več je tudi izvajalcev, s katerimi bi želeli sodelovati.

 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ