Maja Vardjan & Cvetka Požar: Počasi in lokalno narejeni izdelki so praviloma trajnejši

Intervju

18. 9. 2020, 16:41 | Scena

                            Maja Vardjan & Cvetka Požar: Počasi in lokalno narejeni izdelki so praviloma trajnejši (foto: Fb Mao Slovenija) Fb Mao Slovenija

Maja Vardjan in Cvetka Požar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Slovenije sta kustosinji v mednarodnem projektu MADE IN, ki združuje raziskovanje, oblikovanje in dediščino ter spodbuja sodelovanje in izmenjavo znanj med tradicionalnimi obrtniki in sodobnimi oblikovalci. Gre za platformo, ki v času globalizacije, potrošniške družbe in okoljske krize odpira aktualna vprašanja o obstoječi produkciji in uporabi izdelkov našega vsakdanjika.

Nedavno je v sklopu mednarodne povezovalne platforme MADE IN v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Slovenije (MAO) potekal četrti seminar z naslovom Dialog oblikovanja in obrti. Razpravo, ki je soočila domače oblikovalce, obrtnike in druge strokovnjake – prek vnaprej pripravljenih posnetkov pa so se predstavili tudi tuji ustvarjalci –, so organizirali in kurirali v Centru za kreativnost in MAO.

Do nedelje, 20. septembra, pa je v ljubljanskem arhitekturnem muzeju na ogled razstava MADE IN: Pripovedi obrti in oblikovanja.

Mednarodna platforma MADE IN ponuja odgovor na problematiko današnje potrošniške družbe, v tem primeru povezano predvsem s produkcijo izdelkov in okoljskimi vprašanji.

Maja Vardjan: MADE IN še zdaleč ne ponuja odgovora, ampak predvsem zastavlja vprašanja ter skozi projekte razvija možne alternative obstoječemu načinu delovanja. Z okoljskimi vprašanji se v okviru platforme MADE IN ukvarjata predvsem slovenska rezidenca in delavnica. Oba projekta tematizirata pomen surovin in njihovega pridobivanja ter izpostavljata vrednost obrti skozi material, s katerim je ta neposredno povezana. Tako projekt Razmerja oblikovalcev Mischer'Traxler in kamnoseka Bena Ogrina kot tudi projekt Ustvarjanje podatkov, ki je delo večdisciplinarne skupine, raziskujeta naravne materiale. Med njimi na primer zemljino kot prvinski in vseprisoten material, ki je ključno zaznamoval rokodelsko tradicijo. Ljudje imamo danes zelo površen odnos do predmetov, ki jih uporabljamo, tudi zato, ker nismo več povezani z njihovimi izvorom. Pomembno je, da se zavedamo, da je za vsak izdelek uporabljena surovina, ki so jo zelo verjetno pridobili iz naravnega okolja, kar ima lahko v primeru čezmernega izkoriščanja usodne posledice.

Kot poudarjate, zanimanje za ročno izdelane predmete v zadnjem času narašča tako med oblikovalci kot uporabniki ravno v imenu iskanja odgovornejšega življenjskega sloga?

Maja Vardjan: To zanimanje je logična posledica današnje situacije. Vsi vemo, kam sta nas pripeljali čezmerna industrializacija, globalizacija, pa tudi vedno večja digitalizacija našega vsakdana.

Tudi v smislu nujnega ukrepanja zaradi podnebnih sprememb je pomembno, kje, kako in tudi zakaj je bil izdelek, ki ga uporabljamo, narejen. Izdelki, ki so iz lokalno pridobljenih naravnih materialov, ki so lokalno proizvedeni s počasnejšimi, pogosto ročnimi metodami, so praviloma trajnejši in bolj kakovostni. Tovrstna produkcija ima v primerjavi s hitrimi načini industrijske proizvodnje tudi večjo vrednost – tako v smislu procesa izdelovanja kot samega izdelka.

Vendar ste do fenomena vedno večjega zanimanja za tradicionalno rokodelstvo in obrti do neke mere tudi kritični, zakaj?

Cvetka Požar: Težko bi se strinjala, da smo kritični do večjega zanimanja za rokodelstvo. Gre bolj za to, da imamo drugačen pogled in tudi pristop do tega fenomena. Namen platforme MADE IN je namreč spodbujanje sodelovanja in izmenjave znanj med tradicionalnimi rokodelci in sodobnimi oblikovalci. Kar pomeni, da smo razvojno naravnani v smislu ohranjanja tistih veščin in znanj, ki imajo neki potencial za prihodnost.

Maja Vardjan: Ne promoviramo ohranjanja izgubljenih tradicij za vsako ceno, ne izpostavljamo virtuoznosti in mojstrstva zaradi mojstrstva samega, ampak smo ga cepili z inovativnim mišljenjem – tako rokodelcev kot oblikovalcev – in poskušali razviti nove, sveže pripovedi.

Pri izboru rokodelcev za MADE IN projekt smo izhajali iz tradicionalnih obrti, a smo skušali izbrati take, ki imajo potencial za prihodnost, ali takšne, s katerimi se ukvarjajo ljudje, ki iščejo nove priložnosti za razvoj svoje dejavnosti.

V okviru projekta MADE IN: pripovedi obrti in oblikovanja, v katerem ste oblikovali platformo in zasnovali razstavo, t. i. arhiv obrti in oblikovanja, ste raziskovali tudi obrti v Sloveniji. Kakšno je stanje na tem področju?

Cvetka Požar: Naša raziskava rokodelstva v Sloveniji je bila osredotočena na tradicionalne obrti z namenom, da izberemo deset rokodelcev, ki bi bili pripravljeni na sodelovanja z oblikovalci. Tako smo se osredotočili predvsem na tiste, ki iščejo nove priložnosti za razvoj svoje dejavnosti. Skozi raziskavo smo vsekakor zaznali določene skupne lastnosti, razlike in težave, ki opredeljujejo stanje rokodelstva v Sloveniji. Izstopajoča skupna lastnost je ustvarjanje na osnovi veščin in znanja, ki so jim ga predali predniki ali mojstri rokodelstva. Med temi nekateri zvesto sledijo tradiciji in ustvarjajo trajnostne izdelke, ki jih v življenjskem ciklu skoraj ni treba menjati. Drugi, sicer bolj redki, so tradicionalne pristope prilagodili tržnim zahtevam in s tem uspešno prodrli tudi izven Slovenije. Ostanejo še tisti, ki delajo na tradicionalen način, a se soočajo s pomanjkanjem naravnih surovin; ličja nehibridnih sort koruze so na primer edini primeren material za izdelavo pletenih izdelkov iz koruznega ličja. Ta težava je nekatere med njimi primorala, da pospešeno iščejo nove, za to uporabne surovine.

Katere so tiste obrti, ki so že skoraj pred izginotjem? Nekatere so prisotne samo še v muzejskih okvirih.

Cvetka Požar: Slamnikarstvo, posodarstvo, umetno kovaštvo … Verjetno jih je še veliko več, ki jih v raziskavi nismo zajeli.

Pri izginjanju obrti na Slovenskem ne gre le za težave z nasledstvom, torej na koga prenesti rokodelsko znanje, temveč tudi za pomanjkanje surovin, materialov?

Cvetka Požar: Vsekakor je to ena od težav rokodelstva, o kateri se skoraj ne razpravlja, o tem se ne piše. Za potrebe raziskave smo, preden smo šli na teren in naredili intervjuje z rokodelci, prebrali številne članke in knjige o rokodelstvu v Sloveniji, a te težave nismo zasledili. S tem smo se seznanili šele v pogovorih z rokodelci.

Ljudje o pomenu uporabe lokalnih materialov za izdelavo izdelkov kot del trajnostnega vsakdanjika še niso tako ozaveščeni, kot to velja pri vse večjem zavedanju o pomenu kupovanja lokalne hrane?

Maja Vardjan: S tem se seveda strinjam, vendar bi poleg uporabe lokalnih materialov rada izpostavila širšo sliko ciklov današnje proizvodnje in potrošnje izdelkov. Tako kot pri hrani, tudi pri izdelkih ni pomemben samo rezultat, ampak celoten proces pridobivanja, izdelave in potrošnje. Obrti, sploh tradicionalno rokodelstvo, so neizogibno povezane z lokalnim kontekstom. Zato je treba pozorno raziskati mehanizme in metode, na katerih rokodelstvo temelji, da izboljšamo oziroma spremenimo načine proizvodnje, tudi v smislu humanizacije procesov izdelovanja. Princip rokodelstva je danes izjemno aktualen, ne samo v smislu dobesednega prenosa znanja in veščin, temveč zaradi transparentnosti postopkov izdelovanja in trajnostnih ciklov, ki jih omogoča. Za prepoznavanje vrednosti tega pa je potrebno vložiti nekaj napora.

Napisala: Agnes Jež