Maria Parr: V otroštvu potrebujemo možnost, da se lahko zatečemo v drugi svet

16. 12. 2016, 11:28 | Scena | Vir: Liza

                            Maria Parr: V otroštvu potrebujemo možnost, da se lahko zatečemo v drugi svet (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil

Maria Parr je ena od najpomembnejših sodobnih norveških pisateljic za otroke in mladino. Zelo radi jo primerjajo z Astrid Lindgren in Johanno Spyri (avtorico Heidi). Med letošnjim slovenskim knjižnim sejmom je bila na obisku v Sloveniji, ko se je med drugim srečala tudi s svojimi bralci, kar jo je precej ganilo. 

Maria Parr (1981) z možem in dvema majhnima otrokoma živi v vasi Fiska na severu Norveške. Ima magisterij iz nordijskih jezikov in književnosti, za polovični delovni čas je delala kot učiteljica na srednji šoli. Je tudi precej na poti, kjer se rada srečuje z mladimi bralci, ki radi berejo njene knjige.

Leta 2005 je izdala prvo knjigo Vafljevi srčki (Vaffelhjarte), ki ji je v trenutku prinesla številne nagrade tako doma kot v tujini, z drugo knjigo Tonja iz Hudega brega (Tonje Glimmerdal, 2009) pa si je status ene najbolj priljubljenih norveških avtoric za otroke le še utrdila. Prejela je zavidljivo število nagrad, navdušenih odzivov literarnih kritikov in pridobila oboževalce po vsem svetu.

Se vam zdi, da živite dve življenji; eno družinsko z vsem, kar spada v vsakodnevno življenje, in drugo življenje pisateljice, polno domišljije?

Maria Parr: Pisanje spada v moje vsakodnevno življenje z otroki, možem, družino, drugo življenje pa je medijska izpostavljenost. Živim v majhni vasici na severu Norveške, kjer vsak vsakogar pozna. Za sovaščane sem le navadna oseba in včasih izstopim iz tega vsakodnevnega življenja, recimo kot zdaj, ko sem prišla v Slovenijo in imam intervjuje. To je zame naporni del, tisto drugo življenje, pisanje je del mene in mojega vsakodnevnega življenja. Je nekaj, kar sem vedno počela, že od otroštva.

Ste začeli pisati že kot otrok?

Maria Parr: Zgodbe sem pripovedovala, še preden sem začela pisati.

Srečali ste se s tukajšnjimi otroki, se vam zdijo drugačni od otrok na Norveškem?

Maria Parr: Vsak otrok je drugačen, sicer se ne razlikujejo, zame so vsi enaki. Srečanja z otroki me osrečujejo. Tudi na Norveškem obiskujem šole in otrokom berem. Žal otrokom v Sloveniji ali deželah, kjer jezika ne znam, ne morem brati neposredno in nekdo prevaja, kar pa niti ni težava. Srečanja z otroki so ena od stvari, ki jih rada počnem.

Kako živite v vaši vasici Fiska?

Maria Parr: Imam dva mala otroka, ki hodita v vrtec v naši vasi, ki spet ni ravno tako majhna. Življenje v naši vasi ni nič posebnega.

Ali motive za zgodbe najdete v svojem okolju?

Maria Parr: Seveda, ampak nikoli ne pišem o resničnih osebah, vse izhaja iz moje domišljije.

Kakšne spomine imate na otroštvo?

Maria Parr: Bila sem rojena v isti vasi, kjer zdaj živimo. Vmes sem živela drugje, a smo se pred nekaj leti vrnili. Življenje na vasi mi ustreza, kar pa ne velja za vse. Kot rečeno, vas, v kateri živimo, spet ni tako majhna, ni tam nekje med hribi v osami, da v njej ne bi imeli nič, imamo tudi šolo, trgovine. Mož pa hodi v službo v bližini. Poleti nas obišče kar precej turistov.

Kakšni so kaj zimski dnevi pri vas, glede na to, da živite na severu Norveške?

Maria Parr: November je temen, decembra pa je lepo, ko je božič in je naokoli precej lučk. Veselim se decembra, januarja pa se dan že začne daljšati. V vsakem primeru so naši zimski dnevi kratki, a na srečo ne tako kot so na severu Norveške, kjer je popolna tema.

Kako to, da ste se odločili za otroško literaturo?

Maria Parr: Menim, da je otroška literatura pomembna. Nekateri otrok ne jemljejo dovolj resno, čeprav so otroci resni bralci. Če vprašate ljudi, od kdaj imajo najmočnejše bralne izkušnje, vam zelo pogosto odgovorijo, da od otroštva. Zame je delati oziroma pisati otroško literaturo zelo pomembno in je privilegij. Seveda imam to rada.

Še vedno poučujete srednješolce?

Maria Parr: To sem počela nekaj časa, trenutno ne poučujem več.

Se v mislih dolgo ukvarjate z zgodbo, ki jo mislite napisati?

Maria Parr: Nekaj let nisem napisala nobene knjige, do zdaj pa sem napisala le dve. Nisem pa ves čas doma, ker grem včasih na pot, da obiščem bralce.

Kateri del pisanja vam je najbolj poseben?

Maria Parr: Zares imam rada, ko nekaj napišem in potem začnem to izboljševati. To je moj najljubši del pisanja. Enostavno grem rada čez zgodbo znova in znova, dokler nisem zadovoljna. Številnim ljudem se to zdi zelo dolgočasno. Je pa pisanje težko delo, ljudje pa imajo o pisateljih morda romantično predstavo. Vsekakor pa sem srečna, da lahko delam tisto, kar delam najraje – pišem.

Pripravljate kakšno novo knjigo?

Maria Parr: Ves čas kaj pripravljam, sem pa počasna pisateljica. Kot sem že povedala, je pisanje težko delo, a hkrati zabavno.

Se med pisanjem radi zabavate?

Maria Parr: Seveda, če ni meni zabavno, potem tudi otrokom ne more biti, branje jih lahko dolgočasi. Moram se zabavati med pisanjem.

Že za prvo knjigo Vafljevi srčki, ki ste jo napisali, ste bili nagrajeni. Kako ste se takrat počutili?

Maria Parr: Bila sem tako mlada, da se vsega skupaj niti nisem zavedala, zdaj sem starejša in imam prijatelje, ki so tudi pisatelji. Bolj se zavedam, kdaj sem srečna, in znam doseženo drugače ceniti. V tistem času pa se je vse skupaj le zgodilo, tako je bilo. Ko je izšla moja prva knjiga, sem bila stara 24 let. V tem času se je večina mojih prijateljev šele spraševala, kaj bodo delali v svojem življenju. Zaradi tega sem se počutila zelo srečno, saj sem našla stvar, s katero sem se želela ukvarjati, se pravi s pisanjem. Nisem pa prepričana, da bom to počela vse življenje. Vesela sem, da lahko tudi poučujem, pisanje je namreč le nekaj, kar prihaja od znotraj, tega se ne da na silo narediti.

To pomeni, da se ne usedete vsak dan in pišete?

Maria Parr: Pisati poskušam vsak dan, a če mi ne gre, si poiščem drugo zaposlitev, da mi je v redu.

Veliko potujete po svetu zaradi knjig?

Maria Parr: Ne tako veliko, saj sem pred nekaj leti postala mama in imam dva mala otroka, rada sem tudi doma. Lani sem kar precej potovala ampak večinoma po Norveški.

Ste prvič v Sloveniji?

Maria Parr: Ja in tukaj mi je všeč. Nikoli prej nisem bila v tem delu Evrope, v Ljubljani in ob Bohinjskem jezeru. Res bi rada še kdaj prišla sem. Tudi srečanja z otroki so navdihujoča. Nisem si predstavljala, da ljudje zunaj moje dežele berejo moje knjige. Ko sem te ljudi, otroke, ki berejo moje knjige, srečala, se me je to dotaknilo. Res sem globoko ganjena zaradi tega.

Menite, da so knjige lahko človeku najboljše prijateljice?

Maria Parr: Raje imam prave prijatelje, ampak mislim, da nam knjige lahko dajo neke vrste izkušnje brez slabih posledic za nas. Lahko vas je kot otroka strah, vas skrbi, jokate, ljubite pa vse skupaj ni nič nevarnega, ker berete knjige. Pa tudi menim, da v otroštvu potrebujemo možnost, da se lahko zatečemo v drugi svet. Še posebej otroci, ki so odvisni od drugih, ne obvladajo stvari, kot jih mi, in potem potrebujejo svoj čas, da lahko pobegnejo od pravil.

Zakaj je tako pomembno začeti brati knjige še v otroštvu?

Maria Parr: Imam navado povedati, da si lahko tudi brez branja popolno človeško bitje, toda menim, da otroci potrebujejo zgodbe, in knjige so zelo prijeten način, kjer se lahko srečajo z zgodbami.

Menite, da smo vsi ljudje lačni zgodb?

Maria Parr: Ja, vsi potrebujemo zgodbe in jih tudi imamo, ker so ves čas tu okoli nas. So pa zgodbe še posebej zelo pomembne za otroke, kajti ko poslušaš zgodbe ali jih bereš, se učiš o sebi in življenju. Knjige so zelo prijeten način tega učenja. Zagovarjam, da je otrokom treba brati knjige, ker se precej otrok težje spravi k branju knjig. S tem, da nekomu beremo, mu damo nekaj fantastičnega.

Ste imeli to srečo, da so tudi vam v otroštvu pripovedovali in brali zgodbe?

Maria Parr: Niso mi pripovedovali pravljic, sem pa le zrasla v družini odličnih pripovedovalcev zgodb. S tem pravzaprav mislim na zgodbe iz vsakodnevnega življenja, o stvareh, ki so se zgodile včeraj ali pa pred 15 leti. Pogosto me vprašajo, katere knjige me inspirirajo, toda zame je zelo pomembna vsa tradicija.

Kaj je posebnost tradicije kraja, kjer živite?

Maria Parr: Na mojem območju je cenjeno, če si hecen in imaš smisel za humor. Humor je lahko zelo lokalen in se razlikuje v različnih deželah in območjih. Imela sem dve stari mami, ena je še vedno živa, obe sta bili dobri v pripovedovanju zgodb, pa ne zato, ker bi imeli pravljično življenje. Vsakodnevne stvari sta pripovedovali na zelo zanimiv način.

Mar ni tudi vaše delo, da na zanimiv, svoj način zapišete svoje zgodbe?

Maria Parr: Tudi moje zgodbe so zelo navadne, ne zahtevam, da se povsem današnje, in če je moj način pisanja brezčasen, je potem to dobro. Ko pišem, si predstavljam, da se dogaja na današnji dan.

Se za pisanje pripravite, kaj preberete, preštudirate?

Maria Parr: Ne, obe knjigi sem napisala, ko sem bila še študentka. Učenje, kako pisati, je proces, vsaj po mojem, medtem ko drugi ljudje delajo nekaj konkretnega. Trenutno je moje delo takšno, da iščem način, kako bom pisala, kar je težko ugotoviti, ampak mislim, da sem ga našla. Ne morem namreč več pisati kot takrat, ko sem še študirala in sedela do pozno v noč ter pisala. Moram najti način, kako bom pisala zdaj v novem življenju. Nekaj dni na teden grem v malo pisarno lokalnega časopisa, da sem z ljudmi, grem delat in pišem.

Napisali ste dve dobri knjigi, vas je strah, da ne boste nikoli več napisali tako dobre knjige?

Maria Parr: Prej me je bilo strah, nekaj let sem celo mislila, da nimam več kaj povedati, toda zdaj je drugače, zdaj bi rada še kaj povedala. Na srečo založnik ne pritiska name, menijo, da je boljše, da napišem eno dobro knjigo kot veliko slabih. Seveda, ko sem bila mlada, me ni bilo ničesar strah, z leti pa se odzivamo na več stvari. Predvidevam pa, da nam, ko smo še bolj stari, za marsikaj ni več mar.

Se vam je sčasoma v življenju kaj spremenilo?

Maria Parr: Pisanje ni vse v mojem življenju, je le del mojega življenja.

Se vam zdi pomembno imeti dobre odnose z ljudmi okrog nas?

Maria Parr: Zame je pomembno, da imam dobre odnose z ljudmi, ki so mi blizu, in z ljudmi v skupnosti, ter z ljudmi, ki jih srečujem.

Česa ste se naučili od svojega pisanja?

Maria Parr: Ne vem, ali sem se česa naučila, toda vem, da pogosto, ko pišem, iščem način, da gredo določene stvari ven iz mene, morda tudi, ko končam knjigo, želim to, kar je prišlo ven, razumeti. Pisanje je morda moj način, da grem ven iz sebe in se razumem. Že otroci morajo biti dobri sami s sabo, kar je zame zelo pomembno. Moraš biti to, kar si, otroci pa pogosto slišijo, da šele bodo nekaj. Pomembno je, da jih spomnimo, da so že osebe.

Imate radi vse osebe v svojih knjigah?

Maria Parr: Seveda, tudi če niso ravno tako dobre.

Mar ni v vseh nas tudi nekaj temnega, slabega?

Maria Parr: Vsi imamo v sebi kaj temnega. Zame je pomembno, da jemljemo otroke resno. V knjigah tudi pišem o temnih stvareh, ker so del našega življenja. Dragoceno mi je, da otroci vedo, da nas lahko vprašajo prav vse. Sicer pa menim, da je prav, da poskušamo biti dobri. Želim, da so moji otroci prijazni, in upam, da sem tudi sama prijazna. To mi pomeni največ, niti ne to, da sem velika pisateljica, želim biti prijazna.

Kaj želite prenesti na svoje otroke?

Maria Parr: Želim jim dati vse dobre stvari, ljubezen.

Tekst Suzana Golubov. Foto Igor Zaplatil.

Njen prvenec Vafljevi srčki je v Sloveniji izšel pred kratkim

Lena je navihana deklica, namazana z vsemi žavbami. Vsak nov dan je zanjo ena sama pustolovščina. Njen sosed Trile jo ima za najboljšo prijateljico, čeprav ga kar naprej spravlja v težave. Pred njima je dolgo poletje, ki obeta obilo zabave, a prinaša tudi težke trenutke, ki pa jih glavna junakinja premaga z veliko modrostjo.

Za prisrčno zgodbo o prijateljstvu in družini je Marie Parr med drugim prejela nizozemsko nagrado zilveren griffel in francosko prix sorcieres.

Prevedena je v 27 jezikov, avtorica pa je s to knjigo izjemno priljubljena v Rusiji. Na Norveškem so po knjigi posneli priljubljeno televizijsko serijo, ki so jo pred časom pod naslovom Najboljša prijatelja predvajali na otroškem programu TV SLO.

Prva knjiga Marie Parr, prevedena v slovenščino, je Tonja iz Hudega brega

Tonja, devetletni edini otrok iz odmaknjene gorske vasice, je pogumna in drzna, neustrašna in polna zabavnih domislic. Njen najboljši prijatelj je stari Gunnvald, godrnjavi sedemdesetletnik, ki igra violino in s katerim si delita vse skrivnosti. No, vsaj Tonja misli tako. Ko se Gunnvald nekega dne znajde v bolnišnici in se v njegovo hišo naseli skrivnostna tujka, ki trdi, da je njegova hči, in namerava prodati kmetijo, pride na plan velika, zapletena skrivnost. Še sreča, da je tukaj Tonja, ki zna stvari spraviti v red.

Zgodbo prebirajo v 19 deželah, poleg prevoda v slovenščino in v številne evropske jezike je prevedena tudi v kitajščino, ruščino, korejščino ... Po knjigi je leta 2013 nastala gledališka predstava, ki je še vedno na rednem sporedu gledališča Det Norske Teatret v Oslu.