Ko se ljubezen sprevrže v nočno moro: pri komaj 15 letih se je poročila s kokainskim kraljem, a že pred poroko je morala ...

Pablo Escobar se je poročil le enkrat, in sicer z Mario Victorio Henao, ki je pred oltar stopila pri zgolj 15 letih. Bila je njegova velika ljubezen, čustva pa niso bila enostranska, saj je enako strast do njega čutila tudi sama. V kolumbijskega kralja drog se je tako zaljubila, da se je odločila pobegniti od doma, ko so ji starši skušali preprečiti poroko. Na skrivaj sta se poročila leta 1976.

"Pabla sem spoznala, ko sem bila stara 12 let, on pa je imel 23 let," je zapisala v svojih spominih Gospa Escobar: Moje življenje s Pablom (ang. Mrs Escobar: My life with Pablo). "Bil je prva in edina ljubezen mojega življenja. Poročila sva se v cerkvi in verjela sem, da moramo poročne zaobljube spoštovati."

Mladi Escobar je dal vse od sebe, da jo je zapeljal, kupil ji je rumeno kolo in ji pel serenade. "Zelo se je trudil, da bi se počutila kot princesa, in bila sem prepričana, da je moj princ." Vendar se ni vse izšlo kot v pravljici. Maria je bila premlada, da bi razumela, v kaj se spušča, in njena ljubezenska zgodba se je začela spreminjati v nočno moro, še preden sta dahnila usodni da.

Noč nepozabne ljubezni

Pri rosnih 14 letih je zanosila, vendar zaradi svoje mladosti, za razliko od odraslega Pabla, ni vedela, kaj se z njo dogaja. Escobar jo je odpeljal na kliniko, kjer je nelegalno opravila splav. "Bila sem v hudi bolečini, ampak tega nisem mogla nikomur zaupati. Molila sem k Bogu, naj me odreši." Kljub temu se je, zaslepljena od ljubezni in očaranosti, odločila, da se z njim naslednje leto poroči.

"To je bila noč nepozabne ljubezni, ki se je vame zapisala kot eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju," je opisala svojo poročno noč. "Želela sem si, da bi se čas ustavil, zato da bi lahko za vedno uživala v njegovi bližini." V času poroke se je Escobar posluževal manjših zločinov in prekrškov, ki so služili kot podlaga za njegovo kasnejšo izgradnjo imperija drog.

"Vzgojen je bil v kulturi moških šovinistov, ki tudi ženske uči, da brez ugovora sprejemajo ukaze svojih mož. Moj način odraščanja mu je utrl prosto pot, da me je lahko po svoje oblikoval v ženo in mamo njegovih otrok, jaz pa nisem postavljala vprašanj ali dvomila o njegove odločitve." Leta 1977 se jima je rodil sin Sebastian, leta 1989 pa sta dobila še hčerko Manuelo.

Prejokane noči

Prva leta zakona ni zares vedela, s čim se njen mož ukvarja. Nenadoma so se v njihov dom začele stekati velike vsote denarja, ki so ji bile po godu - mož jo je zasuval z darili, vozil jo je na izlete, njuno življenje se je zdelo enostavno in čudovito. Toda kmalu si je Escobar omislil "samsko stanovanje", kamor so na obisk začele prihajati njegove ljubice, vse več je bil odsoten od doma. 

"Govorice o varanju so bile stalno prisotne in moram priznati, da so me zelo bolele. Noči sem prejokala v čakanju na zoro." Escobarjev kartel je naraščal, zločini so postajali vse bolj brutalni in Maria se ni več mogla pretvarjati, da ne ve nič o njegovem vzporednem življenju. Jasno ji je postajalo, da je življenje celotne družine v nevarnosti. Bala se je za svojega moža in za svoje otroke, pa tudi za lastno življenje. Leta 1993 ji je mož naročil, naj otroke preseli v hišo, ki jo varuje vlada.

Prosi odpuščanja

Decembra istega leta je kolumbijska policija ubila Escobarja. Medtem ko je svet praznoval smrt najbolj zloglasne vodje mamilarskih tolp v zgodovini, so Maria in njeni otroci za njim tiho žalovali. Preselili so se v Argentino in si spremenili imena, sama si je nadela ime Victoria Henao Vellejo.

Bivša gospa Escobar se je odločila, da javno spregovori o svojem življenju z možem in se sooči z groznimi stvarmi, ki jih je počel v skupnih letih njunega življenja. Čuti namreč neizmerno žalost in sram zaradi bolečine, ki jo je povzročil celotni Kolumbiji, javno se je opravičila tudi za svoj dosedanji molk. "Prosim za odpuščanje za stvari, ki sem jih počela v mladosti," je dejala in dodala, da ni bila članica kartela in da ni uživala sadov Escobarjevega "dela", kot se običajno verjame.