Marija Zidar: "Po kanonu, ki je star več kot 500 let, je bilo krvno maščevanje zelo ritualizirano!"

Intervju

15. 10. 2021, 12:22 | Scena | Vir: STA

                            Marija Zidar: "Po kanonu, ki je star več kot 500 let, je bilo krvno maščevanje zelo ritualizirano!" (foto: Tamino Petelinšek/STA) Tamino Petelinšek/STA

Režiserka Marija Zidar je z direktorjem fotografije Latifom Hasollijem od leta 2014 na severu Albanije več let snemala observacijski dokumentarec Odpuščanje. Film skozi partikularno zgodbo družine, ki naj bi po tradicionalnem kanonu oprostila uboj hčere in sestre, podaja širšo zgodbo kolizije vrednostnih sistemov v neki družbi.

Kdaj ste ugotovili, da bi bila tema krvnega maščevanja v sodobni albanski družbi prava za vaš celovečerni dokumentarni prvenec?

Najprej sem se lotila preučevanja širšega družbenega konteksta te teme, saj je trajalo več kot leto, da sem našla snemalca s Kosova in se z njim odpravila na teren poiskat zgodbo. Na temo krvnega maščevanja me je opozoril profesor, ki se je s temo tradicionalne albanske družbe ukvarjal z antropološkega vidika. Dejal je, da je bila ta tema obdelana že tisočkrat, a nikoli pravilno. Ko sem se lotila raziskave, sem v tej temi prepoznala družbo v tranziciji, v kateri obstaja kolizija vrednostnih sistemov. Albanija je imela eno najbolj skrajnih oblik komunistične diktature, v kateri so brutalno zatirali religijo in tudi vse oblike tradicionalnega življenja.

Vse to se je po padcu komunizma v 90. letih oživilo, vendar v specifični situaciji družbenega kaosa. Nova demokratična vlada je padla po gospodarskem zlomu v drugi polovici 90. let, vladalo je veliko nezaupanje v novo državo. In to so bile razmere, v katerih so se začeli vračati stari vrednostni sistemi. Leta 2013, ko sem začela z raziskavo, me je nagovoril predvsem ta širši družbeni kontekst, reinterpretacija tradicije v sodobni družbi kot ponujena rešitev za sodobne probleme - vračanje in reinterpretacija nacionalne religije, patriarhata in neotradicionalizma v sodobno družbo, za katerem je v Evropi stal skrajno desni populizem. Zdaj je ta javno prisoten tudi pri nas.

Osnovna zgodba je postavljena v albansko visokogorje, kjer spremljamo spor med družinama v sorodu, v katerem je bilo ubito 18-letna Gjyste...

Film je anatomija konflikta, kjer vsaka stran prikaže svojo interpretacijo dogodkov, ki so pripeljali do uboja hčerke. Zanimivo je, da povod spora med družinama izvira iz časa komunizma in ne iz kakšnega preteklega krvnega maščevanja.

Dilema se pojavi, ker bi lokalna skupnost in stran morilca rada spor rešila s spravo po kanonu, stoletja starem albanskem običajnem pravu, oče dekleta pa je po padcu komunizma sprejel krščansko vero in kanonu oporeka s teološkimi argumenti. V sporu posredujeta dve osebi - katoliški škof in predstavnik Komiteja za spravo Gjin Marku iz Tirane, ki na deklarativni ravni skrbi za sprave po kanonu. Markuja sem kontaktirala, ker me je pri raziskavi zelo zanimala reinterpretacija tradicije teh nevladnih organizacij, in kaj v resnici počnejo. Nisem pa se želela osredotočiti na katerega njihovih primerov, ki jih predstavljajo tujim medijem, kajti ko sem raziskala njihovo ozadje, se marsikaj ni ujemalo.

Do družine v filmu sem nato prišla preko lokalnega škofa, ki naju je s snemalcem tudi peljal k več družinam. Že prvi pogovor očeta s škofom je bil popoln preobrat stereotipa, ki smo ga bili doslej vajeni. Njihov konkretni primer me je pritegnil, ker je vključeval elemente, preko katerih je mogoče predstaviti tudi ta širši družbeni okvir. Bistveno pa je bilo tudi, da je v snemanje privolila tudi stran morilca.

Zgodba v filmu predstavljenih družin se je začela v 90. letih minulega stoletja, ko so po padcu komunizma v nekaterih delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme, tudi kanon. Bi pojasnili, kaj je glavna razlika med tradicionalnim kanonom in njegovo sodobno reinterpretacijo?

Po kanonu, ki je star več kot 500 let, je bilo krvno maščevanje zelo ritualizirano, kar pomeni, da je natančno predpisano, na kakšen način ga je treba izvesti in kakšen smisel sploh ima. Tudi v tradicionalnih skupnostih, kjer ni centralne oblasti, je moral obstajati nek način reševanja določenih situacij, denimo, ko se zgodi umor ali uboj. Pri Albancih je bilo po kanonu specifično, da je imel vsak moški, ne glede na to, ali je reven ali bogat, lep ali grd, prvak ali navaden moški, svojo čast, ki jo je imel pravico in dolžnost braniti pred vsakomer. Po tej tradiciji je je bilo treba pristopiti do drugega plemena, po pravilih napovedati maščevanje, družina ubitega je lahko dala beso družini, ki je dolgovala kri, da v določenem času ne bo ubijala, pripadnik nasprotnega plemena je lahko poiskal zatočišče ali pobegnil. Ni se bilo tako lahko maščevati. Vrsta drugih pravil je vezana na krvno maščevanje, njihovo neupoštevanje pa se je zelo strogo kaznovalo, z izobčenjem, izgonom.

Po padcu komunizma pa se je v Albaniji ponekod obnovila predvsem mentaliteta, da je uboj dovoljen, ker da maščevanje predstavlja tradicijo naroda - vendar se niso ohranila niti pravila niti specifični družbeni kontekst, ki je zagotavljal uresničevanje teh pravil. V zahodnih medijih je bilo sicer pogosto prikazano, kot da tradicija krvnega maščevanja v Albaniji obstaja v enaki obliki kot nekoč. A ni tako.

Sodobni umori so danes v tej državi takšni, kot so povsod drugje, in tudi po presoji albanskih preučevalcev kanona sodobna maščevanja ne ustrezajo tradicionalnim pravilom.

Albanska družba je patriarhalna. Ste imeli težave pri snemanju kot režiserka. Kako so vas sprejeli?

Sever Albanije, kjer smo snemali, je resnično zelo patriarhalen, vendar sem bila sama gostja in tujka. Na deklarativni ravni v tej družbi ženska, denimo mama, seveda ne sme nasprotovati reprezentaciji moške moči, svojo voljo uveljavlja na prikrit, emotiven način. To seveda ni rešitev, če ženske na prikrit način manevrirajo s pozicijo v družini in drugod. A naj povem, da sem dolgotrajen dostop za snemanje družine ob razpletanju zgodbe dobila prav zato, ker je vanj privolila mati. Njena beseda je bila zadnja.

Pri nas ima patriarhat drugačno obliko. Zadnjič sem poslušala filozofinjo Alenko Zupančič, ko je omenila izraz ekonomski patriarhat in to, da je boj za pravice žensk vključen v boj za pravičnejše razmere v kapitalizmu za vse družbene skupine. Zato se mi zdi, da boj za pravice žensk pri nas tako kompleksen za nasloviti, ker so se spremembe zgodile na ravni vrednot in ideologij, ne pa povsod tudi praks. Na deklarativni ravni se zdi, da težav ni, se pa z njimi kljub temu konstantno srečujemo. Zaposlene ženske po Evropi denimo še vedno opravijo glavnino skrbstvenega dela - za otroke, dom, družino, starejše... Ženske pravzaprav tudi pri nas živimo v prikritem patriarhatu, ki pa ima ekonomsko obliko.

Gjin Marku, ki predstavlja komite za spravo, je poseben lik v filmu. Povsod je, z vsemi se skuša razumeti pod pretvezo dobrih dejanj, potem pa dobiva klice, ki nakazujejo na to, da je nečesa obtožen. Zdi se, da je v ozadju njegovega delovanja neka koruptivna mašinerija ...

V filmu seveda nismo mogli prikazati vsega ozadja, bolj smo ga nakazali. Kot lik je vseeno zelo viden, saj se razkriva sam skozi to, kako pri doseganju sprave manevrira med različnimi vrednostnimi sistemi, obenem pa se pred mediji brani očitkov, da za svoje delo sprejema denar. Zdel se mi je absolutno ključen za zgodbo, je kot neke vrste populistični politik, ki manevrira med starešinami, religijo in državnim zakonom. Populizem ni politična opcija, ki sloni na resnih vrednotah, populizem jemlje tisto, kar je v nekem trenutku zanjo koristno, zato da lahko v ozadju uresničuje svoje dejanske cilje. In mediator deluje podobno. Lahko uporablja en sistem, kanon, pa drug sistem, vero, in še mešanico obojega. Predstavlja pa se kot reprezentant tradicije in si gradi celo svoj Tempelj pravice.

Kaj pa naslovna tema odpuščanja. Je resnično mogoče odpustiti nekomu, ki ti nasilno vzame bližnjega?

Vprašanje je, o kakšnem odpuščanju govorimo. Po kanonu gre za ritualno odpuščanje, po krščanski morali pa se lahko vprašamo, ali to pomeni ljubiti svojega sovražnika? V družbah, kjer ljudje živijo skupaj, ostajajo sosedi. In kjer osnovna dejstva okoli sporov niso priznana, ni mogoče odpustiti nekomu, ki se želi po uboju bližnje osebe s teboj rokovati, ne da bi priznal škodo, ki jo je povzročil, in ne da je iz njegovega obnašanja razvidno kesanje. Tudi k spovedi moraš iti, kjer se spoveš svojih grehov, pokesaš in dobiš pokoro. V krščanski morali je to eden ključnih elementov.

Sem pa razmišljala tudi v smeri, ki nam je bližje.

Pri nas se reče, pusti vse to, od-pusti. Morda to lahko narediš v sodobni družbi, v kateri imamo to možnost, da se od konflikta tudi fizično odmaknemo, prekinemo stike. V majhnih skupnostih, kakršna je predstavljena v filmu, pa to ni mogoče.

Maja Čehovin Korsika