Marina Mårtensson: Čutim, da sem s prihodom v Slovenijo obogatila svoje življenje

1. 12. 2016, 12:14 | Scena | Vir: Liza
Marina Mårtensson: Čutim, da sem s prihodom v Slovenijo obogatila svoje življenje (foto: Goran Antley) Goran Antley

Pevka Marina Mårtensson pravi, da je Švedinja in bo to vedno ostala, ampak po mamini strani tudi zelo ponosna Polslovenka, natančneje Istranka. Pri 26 letih je prišla v Izolo le za tri mesece na dopust in ostala. Zdaj je minilo že tri leta, odkar živi v Sloveniji. Dala si je drugo možnost, da zaživi dobro življenje v slovenskem slogu, ki ji je bližji od švedskega. 

Kaj vam pomeni Pika Nogavička?

Marina: Ko sem bila majhna, sem se zlahka našemila vanjo. Pika Nogavička je na Švedskem številnim vzornica, zlasti dekletom. Pisateljica Astrid Lindgren je bila zelo posebna ženska z močnim značajem. Rada imam Piko. Ni pa lahko biti Pika, ker moraš imeti malo norosti, kot je ima ona. Seveda na dober način, sicer pa širi ljubezen, srečo ...

Imate pogum biti malo nori?

Marina: Vsekakor, ampak ne ves čas. Moja norost prihaja do izraza v družbi s prijatelji, ko sem lahko otrok. Zelo pomembno je, da ostaneš v stiku z otrokom v sebi in se tega ne bojiš. In tudi vsa ta vprašanja, ki jih imajo otroci, so najboljša. Ko odrastemo, se bojimo spraševati na njihov način, ker mislimo, da bomo izpadli otročje. Delam z otroki, učim jih peti tu v Ljubljani, v britanski internacionalni glasbeni šoli. To, da učim otroke, je eno največjih daril, ki sem si jih dala.

Zakaj?

Marina: Vedno sem mislila, da bom glasbenica. Ko sem se izobraževala, sem se tudi za poučevanje glasbe. Takrat nisem imela ravno duha učitelja, saj sem bila kar mlada, 19 ali 20 let. Nisem še imela kaj veliko izkušenj, niti se nisem počutila dovolj močno, da bi koga poučevala. Potem sem posnela dva albuma.

Kar dva albuma?

Marina: Ja, bilo je intenzivno obdobje, ampak obenem mi je dalo ogromno izkušenj, saj sem veliko delala v studiu in igrala.

Ste glasbo za albuma napisali sami?

Marina: Na prvem albumu so moje pesmi, delala pa sem tudi s producenti, ki so mi pisali pesmi. In na drugem albumu, ki sem ga posnela leta 2010, je poklon Elvisu Presleyju. Rokenrol na moj način.

Ste malo staromodni?

Marina: Imam staro dušo in ta duša prihaja na površje, ko delam glasbo. Zrasla sem ob Beatlesih in Elvisu Presleyju, glasbi, ki sta jo poslušala starša.

Ste kaj poslušali tudi Abbo?

Marina: Mama je imela rada Abbo in Whitney Houston, meni so bili bolj zanimivi Presley in Beatlesi. Rokenrol prav tako izhaja iz džeza. V svet džeza in soula sem stopila z albumom Arethe Franklin. Bil je od moje sestre Emilie, ki je šest let starejša in je bila moja vzornica.

Je tudi ona pevka?

Marina: Natanko tako, šla sem po njenih stopinjah in imela iste učitelje. Glasba mi je postala zanimiva pri treh letih, ker je takrat Emilja bila stara devet let in je igrala violino.

Ste tudi vi igrali violino?

Marina: Začela sem, trajalo je približno dva tedna, da mi jo je mama vzela, ker me je bilo naporno poslušati. Začela sem igrati klavir, peti sem se začela učiti pri sedmih letih. Čutila sem, da glasba ni bila nikoli nekaj, kar sem izbrala, glasba je izbrala mene. Nikoli ni bilo kaj drugega, kar sem želela delati. Želim delati glasbo, glasba je moje življenje. Zelo sem srečna in privilegirana, da sem lahko prišla v Slovenijo in srečala sposobne glasbenike.

Ste v Slovenijo slučajno zašli?

Marina: Ne, mama je bila rojena v Izoli, nona je iz Šareda in nono iz Sočerge, tako ima družina po mamini strani istrske korenine.

Ste med odraščanjem pogosto prihajali v Slovenijo?

Marina: Ne, mama, nona in nono so prihajali sem vsako leto, ko pa sem se rodila, sta stara starša zelo veliko delala. Imela sta restavracija in veliko podjetje ter sta vsa ta leta ves čas delala. Ko sem bila dovolj stara, da sem lahko šla sama, tam nekje pri 16, 17 letih sva prišli s sestro in potem vsako leto.

Kaj se je zgodilo, da ste ostali?

Marina: Začela sem čutiti, da imam še eno družino, drugi prostor, od koder prihajam. V Izoli imam veliko prijateljic in prijateljev. Ko sem prišla v Izolo nazadnje, sem imela 26 let. Prišla sem le za tri mesece na dopust s kitaro, da bi skladala, in ostala. Zdaj je že tri leta, odkar živim v Sloveniji. Zgodilo se mi je življenje. Dala sem si drugo možnost, da zaživim dobro življenje. Tu se zares počutim zelo dobro. Mislim, da tudi zaradi tega, ker sem za sabo pustila nekaj stvari in začela na novo.

Ste se tukaj srečali s svojo drugo platjo?

Marina: Vsekakor, ker gre za pravila, ki si jih v življenju sami kreiramo. Ugotovila sem, da sem do takrat šla po napačni poti, ker več nisem zmogla biti stoodstotno kreativna pri svojem delu. Izgubila sem stik s svojo strastjo.

Kako je na Švedskem s strastjo?

Marina: Lahko živiš strastno, kariera pa je bolj začrtana, moraš delati in biti uspešen. Na Švedskem je težko biti glasbenik in delati glasbo, ker gre za velik in dober posel, toda trd. Gre za industrijo, produkcijo, ki ji je bolj od česarkoli drugega pomemben denar. Zame moja glasba ni produkcija, želim biti jaz in delati lastno glasbo. Delam jo le zase in občinstvo, ki ga imam rad. Zelo sem hvaležna, da sem privilegirana in lahko delam s strastjo, pojem ter se počutim, kot da sem vsak dan na počitnicah, v resnici pa delam in poučujem, kar mi prav tako omogoča, da sem v stiku z glasbo.

Ste na poučevanje glasbe začeli gledati drugače?

Marina: Mnogo glasbenikov, mojih prijateljev pravi, da so glasbeniki, ampak tudi poučujejo, ker jim to omogoča varnost in mirnost. Zdaj zelo uživam v poučevanju, ves čas se počutim, kot da delam glasbo, pa tudi veliko dobim nazaj od otrok in se veliko naučim, tudi kako improvizirati. Delo z ljudmi je nepredvidljivo, ker nikoli ne vem, kaj se bo na uri zgodilo. Vsak dan v življenju glasbenika je nov dan, ni rutine.

Sta k temu, da se realizirate, pripomogla starša?

Marina: S sestro sta nama omogočila izobrazbo in vedno prisluhnila, kaj želiva delati, nikoli nista spraševala, zakaj. Razložila sta nama, da se morava fokusirati na tisto, kar želiva delati. Če si rojen s strastjo, talentom, karkoli že to je, moraš to razvijati, vaditi in delati. Ko sem bila stara 11 ali 12 let, je Emilia imela svoj jazz bend v šoli in seveda sem tudi jaz hotela imeti svoj jazz bend. Živimo v zelo mali vasici z desetimi hišami in v dveh od teh desetih hiš sta živela fanta, ki sta se ukvarjala z glasbo, tako smo ustanovili bend. Potem sta mama in oče odprla džez klub.

Ste tu začeli nabirati izkušnje?

Marina: Klub je deloval približno deset let. Imeli smo džez večere, na katere so glasbeniki prihajali od vsepovsod. Sprva so v klub prihajali le vaščani, ampak naslednje leto sta ga starša povečala in so začeli prihajati obiskovalci tudi od drugod. Bilo je čudovito, hvala mami in očetu.

Kje je zdaj Emilia?

Marina: Emilia je z 18 leti šla v London na Trinity College, zdaj je tam že 17 let. Letos je bila razglašena za vokalistko leta 2016 od APPJAG Parliamentary Jazz Awards. Za to ji čestitam!

Vam je bilo kdaj težko, ker sestra prav tako poje?

Marina: Nikoli, s tem nisem imela nikoli težav. Edina težava je, da ljudje iz tega delajo težavo. Midve s tem, ker obe pojeva, nimava težav. Sva najboljši prijateljici, sestri in želiva tudi delati skupaj.

Pojeta enako?

Marina: Precej različno. Še posebej zdaj, ko živiva v različnih okoljih, sva pa vedno sledili druga drugi, se podpirava, si pomagava ter svetujeva druga drugi. Le ljudje okrog naju primerjajo, kar je tudi normalno.

Nam lahko poveste še kaj o življenju na Švedskem?

Marina: Ker sta starša veliko delala, sta za naju skrbela nono in nona. Iz Slovenija sta se z dvema otrokoma odselila leta 1964. Mama je takrat bila stara pet let in njen brat Edi dve. Nono nam je povedal, da se je za to odločil, ker je želel novo priložnost za otroka in vnuke. In zdaj se je ena od njegovih vnukinj vrnila v Slovenijo. Sprva so moji bili malo zmedeni glede moje odločitve, zdaj pa so zadovoljni.

Zmedeni, ker ste šli iz dežele z višjim standardom?

Marina: Vsekakor na Švedskem lahko zaslužiš več denarja, ampak zanj moraš tudi trdo delati in živeti povsem drugačen življenjski slog. Zame je življenjski slog v Sloveniji bolj sprejemljiv. Bližji je moji duši, tu se počutim bolj sproščeno. Tukaj, v deželi z dobro hrano in vinom, se ljudje dobivajo, da uživajo v hrani, pijači in družbi. Družina in prijatelji so tukaj res pomembni. Tudi na Švedskem so pomembni, ampak delo je na prvem mestu, in to je ubijalo mojo strast. Ne želim le delati, želim se imeti tudi lepo in prijetno preživljati svoj čas. Ne pravim, da je slovenski življenjski slog boljši od švedskega, zame je boljši.

Poznate kancono Marina?

Marina: Poznam, ker mi jo ljudje zapojejo, ko hodim po Izoli. To je tudi zelo prijetna stvar. Tukaj ljudje niso tako zadržani kot na Švedskem, pozdravijo me ali rečejo, da sem lepa. Morda, ker nisem od tod, saj so mi tukajšnji prijatelji povedali, da znajo biti Slovenci precej hladni. Osebno nimam teh izkušenj.

Vaša sestra podobno doživlja Slovenijo?

Marina: Do Izole in Slovenije imava enake občutke. Ko sva bili še punčki, sva vedno dejali, da se bova nekoč, ko bova stari, preselili v Izolo. V mojem primeru se je to zgodilo, le malo prej. Tudi ona načrtuje, da bi preživela več časa v Sloveniji. Ker ima kariero in svoje življenje v Angliji, želi preživeti pol leta v Sloveniji in pol leta v Londonu.

Se je vaše življenje s tem, da ste ostali v Sloveniji, spremenilo?

Marina: Čutim, da sem s prihodom v Slovenijo obogatila svoje življenje. Vsa družina, slovenska družina se je zbližala. Kot rečeno, nisem imela namena ostati, ampak se je zgodilo. Vedno sem si želela biti stara 30 let, zdaj razumem, zakaj, saj še nikoli nisem bila tako zadovoljna in srečna, kot sem zdaj. Srečna sem tudi zaradi tega, kar delam.

Imate svoj bend?

Marina: Imam, igram s tremi fanti, ki so kapetani ladje. To so David Morgan, Miha Koren in Miha Koretič.

Zdaj živite v Ljubljani?

Marina: Živim, saj v Ljubljani poučujem, čeprav sem vajena voženj že iz Švedske, toda po treh letih življenja v Sloveniji sem postala še bolj Slovenka, ker se mi več ne da voziti iz Izole v Ljubljano. Zdaj se v Izolo odpeljem takoj, ko sem prosta, in tam ostanem čez vikend.

Kaj počnete v ljubljanskem klubu Zoo?

Marina: Miha Koren in jaz imava veliko strast do soula, to je tudi glasba, ki si jo rada prepevam doma in plešem nanjo, ni pa to glasba, ki jo ustvarjam kot umetnica. Želim delati vse zvrsti glasbe, rada imam house, elektronske zadeve, hip hop. Zakaj ne bi pela vsega tega, če lahko? Zato enkrat na mesec, vsak prvi četrtek najamemo prostor v Klubu Zoo in vabimo pevce in pevke, da pojejo, ter ljudi, ki bi radi plesali. Seveda prej želimo slišati, kako pojejo. V Sloveniji je res veliko dobrih pevcev in z Miho jim želiva dati priložnost, da pojejo z dobrim bendom v živo v prijetnem nočnem klubu, kjer ljudje plešejo.

Žal v Sloveniji res ni ravno veliko klubov, kjer se izvaja glasba v živo in pleše.

Marina: V Sloveniji sem pogrešala dober nočni klub, v katerem lahko plešemo. Zakaj si ga ne bi 'naredila', če ga pogrešam?

Saj res, navajeni ste. Najprej so vam starši naredili klub, zdaj pa si ga organizirate sami.

Marina: Malo vračam, delam pa tudi zase, ker tudi sama želim plesati. Pridejo tudi prijatelji in se zabavamo. Rečemo mu Mixtape open klub.

Se vam v Sloveniji vse skupaj dogaja hitro?

Marina: Hitro, ampak hkrati zelo lahkotno. Zanimivo, saj sem za vse to delala, zdi pa se mi, kot da ne bi, ker delam nekaj, kar imam rada, in tega ne doživljam kot delo.

Ste, odkar ste v Sloveniji, že kaj posneli?

Marina: Nisem, kot sem že omenila, sem posnela dva albuma na Japonskem in Švedskem. Prvi album sem posnela leta 2009, zdaj pa delam na tretjem, skupaj s svojimi glasbeniki. Začenjam od začetka, čeprav zame ni začetek, me pa tu nihče ne pozna. V Sloveniji sem srečala zelo veliko prijetnih ljudi, vsi so mi obogatili življenje. Lani sem šla tudi na oddajo Slovenija ima talent. Želela sem promovirati svojo glasbo in res je tako šlo hitreje, pokazala sem, kaj delam, in dobila publiciteto ter postala bolj prepoznavna.

Kdaj pogrešate Švedsko?

Marina: Ne. Pogrešam nono in nona, Emilio in prijatelje, življenja na Švedskem pa ne pogrešam.

Poveste še kaj o življenju z nono in nonom?

Marina: Zelo smo si blizu. Vedno sta se preselila za nami in živela v naši bližini, kar je tipično slovensko. Hotela sta živeti skupaj z nami, kot je to navada v Sloveniji, ampak mama je bila 'Švedinja' in ni bila za to. Sta pa vedno skrbela zame in Emilio. Odrasli sva z istrskimi starimi starši, ki so nama pripravljali gulaš, vino, pršut, njoke. To sem jedla vse moje življenje, ko pa sem obiskala moje prijatelje na Švedskem, sem v njihovih kleteh zaman iskala pršut.

Sta zaradi vas srečna?

Marina: Zelo sta srečna. Stalno gledata TV Slovenija in RAI. Ko sva z Emilio peli v Cankarjevem domu ob 150-letnici Rdečega križa in je TV Slovenija to prenašala, sta naju gledala. Peli sva Med iskrenimi ljudmi z velikim orkestrom in bili oblečeni v lepi obleki. Predstavljajte si, kako sta bila ponosna, ko sta naju nono in nona gledala doma na Švedskem, kako pojeva slovenskemu predsedniku. Zame je to bilo darilo, ki sem ga jima podarila in ju osrečila.

Tekst Suzana Golubov. Foto Goran Antley.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri