Marko Mandić: »Na živce mi gredo blazni stereotipi v smislu, da so moški takšni in ženske takšne«

Intervju

15. 2. 2021, 10:16 | Scena | Piše: Suzana Golubov

                            Marko Mandić: »Na živce mi gredo blazni stereotipi v smislu, da so moški takšni in ženske takšne« (foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana) Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

»Revolucija lovi sapo, mi pa stojimo in hrepenimo po tem, da bi svoje meso podrgnili ob drugo, ampak zrak med nami je kot beton,« je zapisal Heiner Müller v besedilu za predstavo Cement v izvedbi ljubljanske Drame. Marko Mandić, ki igra enega od glavnih akterjev Gleba Čumalova, med našo sedanjostjo in dogajanji v predstavi pred 100 leti vidi podobnosti v tem, da obstaja želja oziroma potreba po spremembi. Meni pa tudi, da nujno spreminjanje prinaša možnost razhoda in da so razhodi možni tudi v takem času, kot ga zdaj živimo.

Kakšen se vam zdi trenuten odnos odgovornih do kulture, umetnosti?

Zdi se mi, da se rešitve in realizacije dogajajo počasi, prepočasi, pa nimam v mislih dobičkonosnega realiziranja rešitev, temveč rešitev nečesa kar je v družbenem interesu. Na umetnost, znanost, izobraževanje in na kritično misel se gleda, kot da ne potrebujejo kontinuitete. Pri športu vsi razumemo, da dobrega športnega rezultata oziroma športnice in športnika, ki sta polno pripravljena, ne bo, če ni vsakodnevnega treninga. V resnici je za vse našteto vedno potrebno biti v polni pripravljenosti. Za to pa moraš imeti pogoje. Nobena od teh dejavnosti ni amaterska, čeprav se do tega tako obnašamo.

Govorite o profesionalizmu?

Ja, saj se znanstveniki z znanostjo ne ukvarjajo ljubiteljsko, ali šolniki s šolstvom, pa čeprav svoje delo opravljajo z ljubeznijo. V takšnih časih bi vse to moralo biti 100 krat bolj podprto zato, da se ohranja smisel, da ni vse speljano na osebno raven. To je čas, ko je potrebno definitivno preseči ego, čeprav je pomemben vsak posameznik, a smo hkrati pomembni tudi vsi kot celota, družba. Včasih mi je strašno, ker se mi zdi, da diskurzi, iniciative, ali zagovorniki kulture in izobraževanja, ki sta zatirana, sploh zdaj, ko so ustanove zaprte, pouk pa že toliko časa poteka na daljavo, in ni nobenih premikov, vedno izhajajo iz čustvenosti, gorečnosti, medtem ko tisti na drugi strani, odločevalci, operirajo s hladnostjo, premišljenostjo, celo cinizmom, in vedo povedati tako natančno, da določeni volivci to slišijo, s čimer jih pridobijo, prepričajo. Pravzaprav je na strani kulture, umetnosti ogromno iniciative, a jo je veliko neelokventne. Pri javnih nastopih, ko imaš na eni strani zagovornika nečesa in na drugi strani zagovornika druge strani, se mnogokrat zgodi, da je zatirana stran veliko bolj čustvena in na nekakšen način histerična. In, če izklopiš ton ter gledaš dva nastopajoča, dobijo plus pike tisti, ki so mirnejši, odločnejši, ker so v bistvu trdnejši, bolj totalitarni. Na prvi vtis nudi takšna pojava varnost.

Govorite o manipulaciji?

Ja, to je manipulacija, zato ne smemo pozabiti naših prizadevanj za odprtje šol, za odprtje kulturnih ustanov, za sredstva za kulturo, ta morajo biti trdna, stabilna in natančna v formuliranju, kaj želimo. Dijakinje in dijaki gibanja Zahtevamo šolo! so pismo, ki so ga naslovili na Ministrstvo za šolstvo zelo dobro formulirali. Zdi se mi super, da se mladi povežejo in zahtevajo preizprašanje trenutne situacije, pozivajo k temu, da se najde rešitev in da v svojih zahtevah ne zanemarijo tudi drugih pogledov ter nekoga, ki ima težave pri vračanju v šolo, recimo zaradi strahu. Nameravajo soustvarjati in iskati nove oblike pouka na blizu, saj še zdaleč nismo pretresli in izčrpali vseh možnosti. Želijo si dialoga in kot so se zelo dobro izrazili, bi radi v sodelovanju s strokovnjaki aktivno reševali probleme šolanja. Upam, da jih bodo pristojni čim prej upoštevali.

Včasih se sprašujem, če slučajno mi, ki smo v kulturnem sektorju, preveč čakamo, da nam bodo na vrhovni instanci nekaj kar dali in se jim bo zazdelo, da se bi bilo nujno ukvarjati z nami. Njim je vseeno za nas, kar je narobe, obnašajo pa se natančno tako.

Kaj trenutno delate?

Trenutno pripravljamo uprizoritev Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata. Tik pred premiero je bil nekdo v družini enega od ustvarjalcev pozitiven in smo delo ustavili. Zdaj bomo premiero imeli 26. marca in ponovitev 27. marca. Lahko bi se sekiral, v smislu, da smo bili tik pred premiero, tik pred ciljem, a danost je takšna in je to, to. Nihče si ni lani marca mislil, da se nam bo to, kar se nam je zgodilo, zgodilo. Ustavitev je bila nepredstavljiva. Ampak potem smo bili pripravljeni delati totalne reze in spremembe, ki so se tudi zgodile. To pomeni, da smo morali prestrukturirati svoje načrte in želje, se zaustaviti, na novo zagledati vse okoli sebe, pa vseeno delati in misliti naprej. In ravno pri Cementu je super to, da med ostalim sporoča, da je mogoče potrebno vse spremeniti iz korenin. Če citiram Heinerja Müllerja »Revolucija lovi sapo, mi pa stojimo in hrepenimo po tem, da bi svoje meso podrgnili ob drugo, ampak zrak med nami je kot beton,« besedilo odpira veliko stvari, ki so se dobro prekrile tudi s tem časom, čeprav gre v predstavi za dogodke pred natančno 100 leti.

Smo se od takrat kaj premaknili?

V nekaterih stvareh smo šli naprej, tehnoloških, pa tudi človeških. A, če besedilo, ki je bilo napisano leta 1972 po romanu iz leta 1925, celo med zakoncema uresničuje idejo obojestranske privolitve za intimni odnos, za poseganje po telesu in v telo drugega, zahteva spoštovanje individualnosti, ukinja lastnike in s tem posedovanje drugega ter prekinja s patriarhalnimi vzorci in samoumevnostmi v žensko moških odnosih, je skrajni čas, da se po nedavni izpovedi Mie Skrbinac o spolnem nadlegovanju, opogumijo še drugi in spregovorijo, opogumijo pa tudi storilci, da priznajo in spregovorijo o svojih dejanjih, da se lahko nujna razprava o zlorabi moči in nasilju v odnosih široko razpre in strokovno obravnava, takšno početje pa takoj prekine. Če se vrnem k Cementu, Gleb Čumalov sprejme novo nastalo situacijo, ko se z Dašo po treh letih ponovno srečata. Njunemu svetu so zavladali novi, a se na krilih emancipacije in revolucije trudita odkrivati zakonitosti nove ljubezni. Če se vse iz korenin spreminja, zakaj se ne bi to, reče Gleb. In v Cementu se izkoreninja tudi miselnost, ki še vedno prevečkrat velja in vrednoti za ista dejanja žensko in moškega popolnoma drugače: ženska ni v redu, moški pa je frajer, če pomislimo samo na dve banalni stvari, kot sta povečano uživanje alkohola ali menjavanje spolnih partnerjev. Daša in Gleb Čumalov sta v treh letih, ko sta se med državljansko vojno po revoluciji borila ločeno, oba imela bližnje stike, partnerje, saj drug za drugega nista vedela, če sta še živa, imela pa sta potrebo po fizičnem kontaktu, pa se kljub temu ob vrnitvi leta 1921 začnejo Glebovi ljubosumni izpadi, teži, češ kaj da je počela. Ona mu odgovori, da tudi on ni bil nič drugačen, a njemu se je to zdelo dopustljivo, ker je moški.

Mar ni delno še vedno tako?

Še vedno je velikokrat tako, ampak vsaj upam, da smo naredili minimalne korake naprej, potrebno pa je iti samo še naprej. Osebno mi gredo na živce blazni stereotipi v smislu, da so moški takšni in ženske takšne, stereotipi o naših vlogah, ki naj bi jih zasedali in opravljali. Seveda se razlikujemo, ker smo fizično drugačni, ampak, če se dva na primer odločita, da bosta imela otroka, pomeni, da imata do njega oba enako odgovornost, obveznosti in pravice. Res je, da je narava organizirala tako, da ga ženska nosi 9 mesecev, imata pa oba enako odgovornost in pravico, da otroka vzgajata, da ga kaj naučita. Prav tako imata oba pravico, da otroka zapustita, kar seveda ni fer do otroka, pravico pa imata oba enako, a bolj zamerijo mamam, če odidejo.

Kje vidite spremembe?

Ko sem bil majhen, je bilo normalno, da otroke vozičkajo tudi moški. Takrat ni bilo nič neobičajnega, da me je vozičkal oče. Verjetno pa, ko je bil majhen on, to ni bilo običajno. In recimo samo nekaj let preden sva s Pio dobila otroka, še ni bilo povsem običajno, da so moški prisotni pri porodu, zdaj je to skoraj obveza, del tradicije. Naši družbeni dogovori se spreminjajo, ampak še vedno imamo veliko za narediti, predrugačiti. Včasih se določene razmere spremenijo na hitro in gremo tudi korak ali več nazaj, kot je to zdaj na Poljskem s prepovedjo splava, kar je katastrofa. Potrebno je biti previden, oziroma dosti prej je potrebno zaznati, kje so vzvodi, ki vodijo v razmere, da se lahko zgodijo spremembe na slabše.

Kje smo zdaj po vašem?

Svet je na neki čudni točki, vse kar se nam dogaja jemljemo katastrofalno, v bistvu pa je vedno lahko še slabše.

Nevarno je tudi, da vse zrelativiziramo. Osebno imam pretežno zelo optimističen pogled in potem si rečem, da to mogoče ni dobro in bi moral zaostriti kriterije, tudi svoje senzorje, ki bi rekli ne, tole pa ni dobro, ni potrebno, da na to gledam pozitivno. Zaradi tega se mi zdi pomembno, da delamo ta tekst, da se je Sebastijan Horvat odločil režirati tri različice, eno v zagrebškem ZKM-u (Zagrebško kazalište mladih), eno v Beogradu ter našo zgodbo v ljubljanski Drami, ki jo je umestil v stanovanje in se večinoma dogaja samo med Dašo in Čumalovim. Zunanji svet, ki ga prinašata v skupno bivališče ali pa ga tja prinesejo druge osebe, in vse družbene spremembe se potem odražajo na njunem odnosu. To, da sta oba, mi vsi, na neki fronti, kjer se mora zgoditi sprememba in delujeta, ločeno in skupaj, v to smer, daje občutek optimizma. Istočasno pa to, da nista več ista kot prej, to, da se spreminjata, prinaša možnost, da spoj med njima ne bo več možen in je možen tudi razhod, se pravi, da so možni razhodi tudi v takem času, kot ga živimo zdaj.