Maruša Majer: Igra je vsekakor korak dlje od branja

“Celotna ekipa, ki je delala film z Janezom Burgerjem na čelu, je prehodila eno dolgo in težko, a tudi zelo lepo pot.” Ta pot je prinesla tudi kar nekaj nagrad in priznanj Maruši in filmu. Kaj pa bo prinesla pot, ki so jo prehodili ustvarjalci predstave Emilia Galotti, ljubljanske Drame, v kateri Maruša igra Emilio, bomo šele videli.

Sta z igralcem Matjažem Tribušonom, ki je vaš soigralec tudi v predstavi Emilia Galotti, med snemanjem filma Ivan res zgradila filmski odnos, tudi tisti, ki ga ni bilo videti na filmu?

Maruša Majer: Matjaž je izjemen igralec ter človek in predvsem sem se ogromno naučila od njega. Zdaj si včasih v šali rečeva, da sva vojna veterana, predvsem zato, ker sva imela pri Ivanu tako intenzivno izkušnjo. V tej predstavi je seveda malo drugače, zdaj spet (tako kot pri Avtošoli Janeza Burgerja) igra mojega očeta, v nasprotju z Ivanom, kjer sva bila par. Mi je pa vedno prijeten občutek, ko se s kom poznam že od prej, nekako se mi zdi, da se pogovor o bistvenih stvareh v novem projektu začne prej in lažje. In ponovno imava z Matjažem zelo intenzivne prizore.

Vam je občutek, da je predstava ves čas v nastajanju in se v njej zna kaj spremeniti še po premieri, prijeten?

Maruša Majer: Super mi je, da se včasih moje mnenje glede predstave, ki jo delam, naenkrat popolnoma spremeni. Tako se lahko moje mnenje o nečem, kar delam, v trenutku spremeni za 180 stopinj. Odpre se neki novi pogled, nekaj, na kar prej sploh nisem pomislila. In ko to odkrijem, se zmeraj znova čudim, kako, da te druge plati nisem prej videla, pa je morda za predstavo bistvena. In ja, to je prijeten, a včasih tudi zelo neprijeten občutek – predvsem ko veš, da še nisi čisto tam.

Vas to spominja na življenje, kjer se včasih stvari tudi zavrtijo povsem drugače le v stotinki sekunde?

Maruša Majer: Iz nič ni nič, nekaj je treba z nečim spodbuditi, da se premaknemo. Dobro, včasih se stvari zgodijo brez naše volje, ampak mislim, da imamo vpliv na nekatere stvari, tako v življenju kakor v predstavah, ki jih delamo.

Imate radi vajeti v svojih rokah?

Maruša Majer: Nisem ravno 'kontrol frik', rada pa sem aktivna, soudeležena tako v svojem življenju kot v delu. Je pa seveda ustvarjalni proces zmerom nepredvidljiv, nikoli ne veš, kje in kdaj se bo zgodil trenutek, ko bodo stvari skočile na svoje mesto in ko bomo nekako začutili, da smo na pravi poti. Včasih pride ta trenutek zelo zgodaj, pa si malo mirnejši, včasih pride pozneje in je malo večja panika. In včasih sploh ne pride. Bodimo iskreni, ni vse zlato, kar damo iz rok, je pa tudi naravno in realno, da ni. Navsezadnje ga potem toliko bolj prepoznaš in predvsem ceniš, ko ga najdeš.

Ste ženska tisočerih življenj, glede na to, da igralci stalno znova kreirate nove like, nova življenja?

Maruša Majer: Ko sem še študirala primerjalno književnost, sem prav tako mislila, da bom imela enega najlepših poklicev na svetu, ker bi se pač ukvarjala s toliko različnimi zgodbami in svetovi …
Igra je vsekakor en korak dlje kot branje, ker še toliko bolj konkretno stopiš v čevlje nekega drugega sveta in ker sem v toliko večji meri soudeležena pri njegovem ustvarjanju. Mi je pa ustvarjanje teh fiktivnih svetov, ki jih delamo s predstavami in filmi, pomembno predvsem iz tega stališča, da kar naprej izprašujemo ta svet, v katerem dejansko živimo.

Potemtakem hodimo v gledališče po nova vprašanja?

Maruša Majer: Mislim, da ja, no, vsaj upam, da je tako. Velikokrat razmišljam o tem, po kaj hodim jaz v gledališče, po kaj hodijo ljudje, ki nas gledajo, kaj je naša naloga kot ustvarjalcev. In ena od stvari, ki se mi zdi zagotovo zelo smiselna, je, da vsi skupaj razmišljamo o svetu, v katerem živimo.

Brez spraševanja o svetu, v katerem živimo, ne gre?

Maruša Majer: Če vsaj nekaj tega spraševanja nas, ki smo soudeleženi pri delu na predstavi, pride do ljudi, ki jo gledajo, potem je naša naloga uspešna. Tudi če se gledalcev predstava ali film dotakne zelo abstraktno, brez razmišljanja, je to že nekaj. Seveda pridejo nekateri gledalci v gledališče predvsem po sprostitev, menim pa, da sprostitev ni samo v tem, da se malo smejimo. Sprostitev je tudi, če greš recimo v gledališče ali kino in te nekaj teži, pa je v vsebini ogledanega nekaj, kar ti tvoje probleme osvetli na kakšen ali drugačen način, na način, na katerega sam do takrat mogoče še nisi pomislil.

Mar že v eni sami predstavi ali filmu ni možno dobiti več različnih pogledov na isto stvar?

Maruša Majer: Seveda. Emilia Galotti je recimo drama, v kateri je ena izmed tem tudi to, da je zelo odvisno od naše interpretacije, kako gledamo na določeno stvar. Ne bo pa prvič uprizorjena v Ljubljani. Bila je uprizorjena že leta 1898, približno 100 let zatem, ko je bila napisana, in to kot žaloigra. Sicer je prevajalka Mojca Kranjc povedala, da morda žaloigra ni povsem natančen prevod, je pa približek, ki je lahko označeval isto, kar je Lessing želel povedati. Drugi spet pravijo, da ni ne tragedija ne komedija. Konec koncev pa tudi mislim, da te oznake niso toliko bistvene za to, kaj bomo naredili mi s predstavo in čemur poskušamo slediti.

Je tudi žaloigra lahko sproščujoča?

Maruša Majer: V nekem smislu verjetno je. V tem, da nekaj bolečega sprosti v nas, nekaj, kar je bilo prej zavozlano ali pa potisnjeno v nezavedno. In s tem narediš prostor za nekaj novega, za neki novi korak. Bolečina nas dejansko lahko prisili v to, da nekaj naredimo.

Kako ste med študijem primerjalne književnosti ločili med številnimi zgodbami, ki ste jih prebrali?

Maruša Majer: Lahko bi rekli, da sta primerjalna književnost in literarna teorija intelektualno delo, ampak že takrat sem mislila, da je zame dobro, če stvari jemljem čim bolj osebno, ker se jih tako najbolje naučim in zapomnim in mi tudi največ dajo. Seveda je takšen način tudi bolj intenziven, pravijo pa, da nimamo veliko časa na tem svetu in mi je bolje, če je doživljanje tudi pri branju bolj intenzivno kot ne.

Se vas predstave, v katerih igrate, po navadi intenzivno dotaknejo?

Maruša Majer: Če me bolj 'ruknejo', je na koncu po navadi boljše. Pravzaprav pa ni pravil, nisem zagovornica tega, da bi se morala osebno razsuti, da bi predstava bila dobra, da se me pa na neki način dotakne, to pa ja. Lepo mi je in skoraj nujno je, da se me tisto, s čimer se ukvarjamo, osebno dotakne, ker si potem lažje naredimo koridor, da se še koga drugega, torej gledalcev.

Imate gledalce pri svojem delu v mislih?

Maruša Majer: Zdi se mi, da bom najbolje naredila za gledalce, če naredim najbolje po sebi oziroma če naredim tako, da je meni najbolje.

Kako doživljate trenutke tik pred predstavo?

Maruša Majer: V trebuhu čutim napetost, skoraj zmeraj, in imam za vsako predstavo svoj obred. To je po navadi nekaj, kar spontano naredim pred premiero, potem pa moram pred vsako ponovitvijo te iste predstave narediti enako. Ali naredim govorne vaje ali se ogrejem ali karkoli in potem to vedno znova počnem. Tako mi je po navadi najlažje. Ta obred je v bistvu bolj neko vraževerje. To enostavno moram narediti pred predstavo, kar je skoraj kot neke vrste kompulzivna motnja.

Kako je biti razdvojen pri odločitvi med moškim in otrokom, kar se v filmu Ivan dogaja Mari?

Maruša Majer: Skozi to je šla Mara, ženska, ki sem jo igrala, in ni bila moja osebna razdvojenost, se razume. Zgradila sem njen čustveni sistem tako, da se je to tikalo nje. In niti ni bilo vprašanje Rok ali otrok, skozi situacije, ki se dogajajo v filmu, je v njej ta odločitev zrasla postopoma in nepreklicno. Tudi on ji s svojim odnosom do otroka in situacij, v katerih se znajdeta, pomaga, da se odreši te obsedenosti. Imajo pa do teh odločitev ljudje različna mnenja. Neka Američanka, ki je gledala film, me je recimo spraševala, zakaj Mara na koncu ni vzela Rokovega denarja in da se to njej zdi neumno. Ampak v Marinem vrednostnem sistemu, v vzpostavitvi neke osnovne ljubezni in varnosti za Ivana, ki ju ona v otroštvu ni imela, ni mogoče, da bi vzela ta denar.

Ena od zelo močnih scen je Marin porod, ste tako opravili vajo za svoj porod?

Maruša Majer: Slišala sem tisoč različnih zgodb žensk, ki so rodile, in kar mi je bilo takrat jasno, je, da to izkušnjo vsaka doživlja po svoje. V tem primeru je bila to Marina izkušnja, kakšna bo Marušina, se pravi moja, tega zdaj še ne morem vedeti. Sta pa bili pri porodu v filmu prisotni dve profesionalni babici. Rekli sta mi, da porodnicam svetujejo na primer, naj ne kričijo, ampak da naj energijo, ki bi jo investirale v to, raje usmerjajo v spodnji del telesa.

Je za igralca nujno, da je samozavesten, ali gre bolj za skupek določenih lastnosti, s kate­ri­mi si pomagate pri vlogah: ranljivost, občutljivost, celo sramežljivost …?

Maruša Majer: Pa vse sorte nas je v teh vodah. Recimo: so igralci ali preformerji, ki so naravni ekshibicionisti, kar sama nisem. Težko mi je stati na odru, če nimam res občutka, da lahko s tem kaj povem. Ogromno igralcev ni tako samozavestnih, kot si to gledalci mogoče mislijo. Si pa upam reči, da nas je velika večina, vsaj v našem prostoru, predvsem zelo občutljivih ljudi. Jaz sem lahko recimo dosti bolj samozavestna skozi nekatere like, ki jih igram, kot sem dejansko v zasebnem življenju. Menim, da je v našem igralskem okolju ogromno strašne občutljivosti in razumevanja sveta, ker se s tem ukvarjamo in neprestano brskamo po sebi in svoji človeškosti.

Mar naj ne bi vsi težili k nečemu podobnemu?

Maruša Majer: Prek izobrazbe, razvijanja občutljivosti in predvsem odnosov z drugimi ljudmi naj bi nekako težili k temu. No, vsaj jaz si želim živeti v takšnem svetu.

Niso ravno predstave in filmi tisti, ki nam pomagajo, da razumemo čim več različnih ljudi, situacij v življenju?

Maruša Majer: Saj ravno to. Recimo: sem že doživela, da mi je ena vloga šla zelo na živce, kar mi je bila velika lekcija, in to še tri dni pred premiero. Njen karakter mi je iz nekega neznanega razloga šel precej na živce, potem pa sem na srečo tik pred zdajci, tik pred premiero, ugotovila, kaj delam, in spoznala, da moram v prvi vrsti jaz stati na njeni strani in razumeti njene razloge in njene vzvode, zakaj je takšna. V tem ni bilo nobene vidne zunanje spremembe, je bil pa zame strašanski notranji preklop, zaradi katerega sem se počutila bistveno drugače, v smislu, da lahko grem z njo na oder in za njo stojim. Pravzaprav ni imela nobene strašne lastnosti, mogoče mi je bila preveč podobna, pa sem se s tem težko soočila. In to, da ne stojiš za svojo vlogo, je kar osnovna igralska napaka. Ker ne vem, kdo potem bo, če ne jaz, ki jo igram. Sem pa v vsakem primeru vesela te lekcije na lastni koži.

Nas razumevanje ljudi in različnih situacij bogati?

Maruša Majer: Zelo. Pa tudi iz leta v leto me čedalje bolj zanimajo drugi ljudje in to, kaj se jim dogaja.

Vas skozi to zanima, ali ste še kaj drugega kot le to, kar že poznate?

Maruša Majer: Tako je. Navsezadnje mi je izmed osebnih užitkov eden izmed največjih, ko vidim, da se odpiram tudi prek vlog. Zelo zanimivo mi je, kakšni so vse lahko ljudje. Recimo: velikokrat ne vemo natančno, kaj stoji za določenimi dejanji nekaterih ljudi, zato jih lahko hitro obsojamo in presojamo po svojih lastnih načelih, ki mogoče za nekoga drugega ne držijo po naši meri. In mislim, da je gledališče in umetnost nasploh prostor, ki nam lahko pomaga pri tem, da lažje razumemo ljudi, ki so drugačni od nas samih, in razloge za njihova dejanja.

Hrvaški režiser predstave Emilia Galotti Igor Vuk Torbica dreza v problematiko ali gre samo površno čeznjo?

Maruša Majer: Ah, upam si trditi, da Igor niti približno ne gre površno čez katerokoli problematiko, ki se mu zdi pomembna. In v primeru Emilie Galotti smo vsi v ekipi zelo hitro ugotovili, da gre za izjemno kompleksen tekst, ki ga je zelo težko vezati na eno samo idejo, na eno problematiko. In, ja, poskusimo drezati vanj in mislim, da smo vzpostavili neki poligon zaupanja, kjer so možnosti za to, da se nam nekaj lepega zgodi, veliko večje, kot če tega poligona ne bi bilo. In imam veliko srečo, ker se mi zdi, da se mi ta poligon velikokrat zgodi.

Jemljete življenje kot avanturo?

Maruša Majer: Ne vem, ali bi za življenje rekla, da je avantura, prej se mi zdi polje tisočerih možnosti.

Imate prek del partnerja Matjaža Ivanišina, ki je režiser, še eno možnost, da vstopite v druga življenja?

Maruša Majer: Ja in rada imam tudi njegove zgodbe in veliko se pogovarjava o stvareh, v katere vstopava vsak posebej. Nobeden od naju nima potrebe, da bi moralo delo ostati pred domačimi vrati, neprestano se valja naokrog po najinem stanovanju. Ker je kreativnost ali pa umetnost nekaj, kar mene načeloma ne utruja in nimam potrebe po tem, da bi se morala od njiju izklopiti. Matjaž pa sploh ne. Utrujajo me bolj stvari, ki niso bistvo mojega poklica, recimo papirologija ali pa organizacija časa.

Vam je popolnost v izziv?

Maruša Majer: Ne! Bolj mi je izziv to, da bi bila cela, ne pa popolna. Tudi zato, ker ne vem, kaj popolnost je, pa tudi v mojem razumevanju te besede popolnost izključuje kakšne 'temnejše' lastnosti, ki jih vsi nehote imamo, pa si jih morda ne znamo ali nočemo priznati. Celovitost pa je zame bolj v priznanju teh lastnosti in v tem, da poskušaš nekako živeti z njimi, se z njimi pomiriti na način, ki ne bi škodil tebi samemu ali pa drugim. In to seveda ne izključuje vsakodnevnih borb in pa tega, da si nekaj otežujemo in da tudi kdaj kaj boli. Popolnost pa si predstavljam bolj kot vsiljeno medijsko podobo tega, kaj naj bi bili, neke imaginarne popolne ljudi, ki so stalno srečni, čisti, lepi, zdravi … Pravzaprav pa nisem srečala veliko ljudi, ki bi to bili v življenju.

Glede na to, da igralci ves čas analizirate ljudi, ste tudi malo vešči psihologije?

Maruša Majer: Ja, absolutno, samo na malce drugačen način. Sicer pa psihologi počnejo iste stvari, sprašujejo se, kateri razlogi so v človeku, ki so ga pripeljali v določeno stanje.

S svojim delom preizkušate tudi lastne meje?

Maruša Majer: Rada si mislim, da ja. Če premaknem kakšno mejo v sebi, po­večam možnosti za to, da s svojim delom premaknem kakšno mejo v glavi koga dru­gega. Teater in filmi so zame tudi velik poligon, kjer se odpira prostor za učenje strpnosti, enakopravnosti, sprejemanja drugih življenj, razumevanja zgodb drugih ljudi …

Pridemo do tega, da nam kultura, v tem primeru gledališče in film, približata samo življenje?

Maruša Majer: Upam. Ker globoko verjamem, da se prek njih približujemo sami sebi. In bolj ko se poznamo, bolj smo odprti – do sebe, do drugih, do življenja in družbe, v kateri živimo. V uprizoritvenih umetnostih gre zmeraj za koncentrat nekih zgodb, ki se v življenju dogajajo na daljši rok, ampak upam, da prek tega koncentrata kdaj pridemo do bistva kake zgodbe. In v tem bistvu v filmu ali gledališču kdaj, ko nam uspe, zasije življenje samo.

Kako ste doživljali obdobje, ko so se nagrade z vlogo Mare kar vrstile?

Maruša Majer: Seveda je treba vedeti, da je absolutno največja nagrada tisti trenutek, ko veš, da smo nekaj naredili dobro z močmi, ki smo jih takrat premogli. In pri Ivanu je bilo tako, zato nekako mislim, da so se vse te nagrade zgodile že veliko prej, kot so se dejansko. So pa seveda nagrade zunanje potrditve, ki jih vsi potrebujemo in seveda mi je veliko ljubše, da sem jih dobila, kot da bi se ukvarjala s tem, zakaj jih nisem, v smislu, zakaj so me spregledali. Z njimi sicer pride tudi nekaj zunanjega stresa, kjer nisem čisto doma, tudi ne poznam veliko ljudi, ki bi bili. Ampak kot pravim, seveda sem teh nagrad vesela. Se pa strašno zavedam, da sem vsakič posebej na začetku, da tisto, kar je bilo do zdaj, nič ne pomeni pri novem procesu. Vsakič, ko sem mislila, da to ni tako, mi je ta poklic pokazal, da na žalost ali pa na srečo, moraš vsakič začeti od začetka. Kot da nič ne znaš. Čarovnija je v tem, da ni čarobne palčke.

Fotografiji: Goran Antley