Matic Smrekar: Težko postaviš butasto vprašanje o vesolju

22. 5. 2017, 12:01 | Scena | Vir: Liza

                            Matic Smrekar: Težko postaviš butasto vprašanje o vesolju (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Matic Smrekar je direktor, programski in idejni vodja ter organizator astronomskega izobraževalno-raziskovalnega programa v Zavodu Z lahkoto!

V okviru zavoda je poleg astronomskega programa tudi vodja Glasbene šole Z lahkoto!, v kateri poučuje kitaro. Obenem aktivno fotografira planete, Luno in Sonce ter dosega rezultate, s katerimi ga uvrščajo v vrh svetovne planetarne in visokoločljivostne fotografije.

Zakaj bi nas moralo zanimati daljno sosedstvo – vesolje?

Matic Smrekar: Večinoma ljudi pri tem spoznavanju vodi radovednost, kar je ta del našega genskega zapisa.

Koliko v resnici sploh vemo o vesolju?

Matic Smrekar: Tudi če odkrivaš nova zdravila, kmalu ugotoviš, da več ne veš, kot veš. Glede vesolja pa je sploh tako, ker je tako ogromno. Vesolje je v tej meri specifično, da ne moreš iti tja in se dotakniti zvezde ter jo malo od blizu potipati. To moraš početi od daleč, saj so ponoči, ko gledaš zvezde, to nekakšne pike. Tudi če vzameš najboljši teleskop na svetu, je tista zvezda še vedno pika, ne moreš jo tako približati, da bi jo videl pred sabo. Izhajati moraš iz tiste pikice, ki jo vidiš.

Je za to potrebna domišljija?

Matic Smrekar: Pri astronomiji je domišljija zelo pomembna. Ko nekaj gledaš z zelo velike distance in iz neke svetlobe proučuješ z domišljijo, načeloma narediš scenarij, kaj naj bi se dogajalo. V vesolju vse kroži in potem imaš naenkrat eno zvezdo, ki kroži okrog nečesa. Kot fizik se znajdeš in znaš izračunati, kakšno maso ima tisto, česar ne vidiš. Izračunaš, da ima tisto, česar ne vidiš, maso tri milijone Sončevih mas, čeprav tega ne vidiš. Imaš nekaj, kar je blazno večje od sonca, ki ga vidiš podnevi, in potem imaš nekaj, česar ne vidiš, je pa velikokrat blazno večje od našega sonca in na srečo dovolj daleč.

Astronomi temu rečejo črna luknja in se potem s tem tudi ukvarjajo: kaj bi to lahko bilo in kako je lahko ta zadeva nastala. Ampak najprej vse vsebuje domišljijsko predstavo o tem in pa seveda fizikalne argumente, zakaj to dejansko lahko obstaja in kako bi to fizikalno opisal. Tako znaš povedati nekaj več kot le to, da je temno.

Omenili ste fizikalne argumente, ste študirali fiziko?

Matic Smrekar: Kot astronom si v principu fizik, ampak govorim o profesionalni astronomiji, ne govorim o opazovanju zvezd s teleskopom, kar lahko počnemo sami. Sta dva različna pogleda na astronomijo: eden je ta romantični pogled, namreč gledanje zvezd s teleskopom. Medtem ko boš profesionalnega astronoma najbrž srečal zaprtega v kabinetu s svojim računalnikom, in je to to. Največji optični teleskop na svetu je desetmetrski. To ni teleskop, kjer prideš in gledaš skozenj.

Kako pa je?

Matic Smrekar: To je teleskop, ki ima 'namontirano' kamero. Ta teleskop se seveda vodi z računalniki, tam je posebna ekipa, ki skrbi za to, da tisto, kar bi rad fotografiral, namesto tebe storijo oni, ti pa dobiš slike. S tem, da se moraš prijaviti skozi projekte, da sploh opravičiš to, da imaš dostop do tega. Na svetu je tisoče astronomov in vsak bi rad imel fotografije s pomočjo tega teleskopa. Glede astronomije ni take romantike, kot si jo običajen človek predstavlja. Je pač fizika, ni pa takšna fizika, kot jo poznamo. Tako so na eni strani profesionalni astronomi, ki 'delajo' fiziko na zvezdah ali galaksijah, potem pa so astronomi, ki gledajo ozvezdja, 'furajo' romantiko, za kar uporabljajo teleskop.

Ste vi tiste vrste astronom, ki nam želi približati vesolje?

Matic Smrekar: Na poti, ko sem se z astronomijo začel ukvarjati, sem videl, da me poučevanje drugih veseli in mi gre dobro. Zelo rad se ukvarjam s pedagoškim delom v astronomiji in glasbi.

Nam prižigate lučke v temi?

Matic Smrekar: Natančno to, prižigam lučke. Je pa lep občutek, ko to počnem, vesolje je tema, ki zanima večino ljudi, čeprav o tem ne vedo dosti. Imaš ga na dlani, poznaš pa ga ne.

Drži, da ste se specializirali tudi za fotografiranje vesolja?

Matic Smrekar: Pogosto fotografiram planete. To je posebna stvar, za katero moraš biti zelo natančen in moraš zelo dobro poznati teleskope, vreme, kamere in vse. Je kar komplicirana stvar, če želiš posneti dobro sliko. Je pa tudi cenjena med profesionalnimi astronomi. S slikami si namreč pomagajo, saj imajo planeti dinamično atmosfero, ki se vseskozi spreminja, tako kot recimo atmosfera Jupitra.

Nam vesolje z izrazito spremenljivostjo dokazuje, da je vse spremenljivo?

Matic Smrekar: Seveda, to je normalno. Ko gledaš planete, če znaš napovedovati, kaj se dogaja z atmosfero na Jupitru, ti to potem pomaga tudi pri tem, da boš napovedal vreme na Zemlji. Štos je v tem, da imaš profesionalne astronome, ki se ukvarjajo z dogajanjem na teh planetih, nimaš pa nobenega teleskopa, s katerim bi lahko gledal nanje. Po svetu pa imaš na tisoče amaterjev, ki s svojimi teleskopi te planete ljubiteljsko fotografirajo, od česa sicer ni nobene materialne koristi, je pa to užitkarstvo, kot nekomu, ki lovi ribe.

Morate ujeti pravi trenutek?

Matic Smrekar: Predvsem moramo ujeti trenutek, ko je atmosfera bolj mirna, in poskrbeti, da uredimo svoj teleskop tako, da ne bo delal težav.

Je res, da ste v tem zelo dobri?

Matic Smrekar: Lani smo se dobili astronomi, ki fotografiramo planete. Povabili so 30 fotografov, ker je okrog Jupitra en satelitek, ki se mu reče Juno, ki fotografira Jupiter in dela meritve: kakšno gravitacijo ima ter kakšno je sevanje okrog njega. Pri tem jim pomagajo amaterji, ki poslikajo Jupiter, astronomi pa se, tik preden ta satelitek pride blizu Jupitra, glede na slike odločijo, kaj bodo poslikali.

Tako so zbrali na kup 30 najboljših amaterskih fotografov z vsega sveta, pravzaprav je bila neke vrste konferenca, da smo se sinhronizirali. Ugotavljajo, kaj lahko naredimo mi, mi pa si med sabo izmenjujemo izkušnje. Sicer gre za tekmo, kdo bo naredil boljšo fotografijo, hkrati pa je med nami nekakšna solidarnost, saj si izkušnje delimo. Lepo je delati v takšni skupnosti, ker so to ljudje, ki jih nekaj zares zanima, so entuziasti, hkrati pa so se pripravljeni vsakomur približati. Gre za fetiš, za užitkarstvo, po drugi strani pa gre tudi za prispevek k znanosti, kar lahko v resnici vsak naredi s svojim teleskopom doma. Tako z malim amaterskim teleskopom prispevaš k mozaiku spoznavanja vesolja.

Še vedno prisegate na Zavod Z lahkoto!?

Matic Smrekar: Seveda. S stvarmi se rad ukvarjam aktivno. To pomeni, če rad predavam o astronomiji, to počnem na šolah, na javnih prireditvah oziroma tam, kamor me pokličejo. Če hočeš take stvari početi, moraš imeti uradno ustanovo, prek katere to počneš. Hkrati pa imam tudi svojo glasbeno šolo in sem poučevanje kitare in predavanja o vesolju združil pod isto streho, ustanovil sem Zavod Z lahkoto!. Me študijem sem namreč ugotovil, da se kot astronom res ne bi zaposlil, predvsem iz vidika, ker potem ne bi mogel ostati v Sloveniji.

Kje bi se lahko zaposlili?

Matic Smrekar: Službo bi zagotovo dobil, ker je v Sloveniji študij tako kakovosten in imajo zunaj radi ljudi, ki pri nas končajo fiziko, sploh pa astronomijo. Moraš pa iti v tujino. Potem greš za tri leta na Nizozemsko, nato za pet let v Avstralijo ali Ameriko. Nimam nobene potrebe, da bi živel v tujini. V Sloveniji mi je super, ima svoje pluse in minuse, ampak nikoli se ne bi selil po svetu. Videl sem, da s svojo žilico in strastjo do predavanj o vesolju lahko naredim več. Večina ljudi precej malo ve, hkrati pa je vesolje prostor, za katerega težko postaviš butasto vprašanje. Vedno lahko pade na plodna tla.

Mar niso v vesolju ravno tla vprašljiva, oziroma je tisto, kar gledamo v vesolju, nekaj, česar zdavnaj ni več?

Matic Smrekar: Seveda, saj že ko gledaš Sonce, gledaš osem minut v preteklost. Sploh ne moreš vedeti, kaj je zdaj. Če pa gledaš najbližjo zvezdo zunaj našega Osončja, ki je oddaljena štiri svetlobna leta od Zemlje, in imaš tam gori nekoga, ki bi ga rad povabil v kino, bo trajalo skoraj celo življenje, da se dogovorita. Ko mu pošlješ sporočilo, do njega potuje štiri leta, potem ga on dobi in ti odgovori. Se pravi, da odgovor do tebe prihaja osem let. Ampak to je samo, da veš, a bo ali ne bo šel v kino. Preden se kaj zmeniš, sta že v domu za upokojence.

Zaradi tega po mojem tudi ni toliko vlaganja v tehnologijo, ki bi nas peljala na najbližje zvezde. Imaš tehnologijo, s katero lahko greš na Luno. Zdaj se zelo dela na tem, da se gre na Mars, medtem ko razmišljanj o tehnologiji, ki bi prišla do najbližje zvezde, nekako ni. Če svetloba potrebuje štiri leta, da prispe do te zvezde, bo kljub zelo dobri tehnologiji, tvoj satelit, na katerem boš delal vse življenje, tja potoval 50 let.

Je vesolje polno energij, ki se vseskozi spreminjajo?

Matic Smrekar: Vesolje je zelo dinamična stvar, v resnici pa notri ni skoraj nič. Če pomanjšamo naše sonce na velikost pomaranče, je naslednja zvezda v Parizu, vmes pa ni nič. V resnici je vesolje zelo prazen prostor, kar pa gledamo, je zelo zanimivo in dinamično. Zvezde zelo interagirajo z vesoljem ali druga z drugo, z gravitacijo vlečejo ali bruhajo in vplivajo tudi na Zemljo. Ne bo pa se zaradi tega človeštvo kar spremenilo.

Mar ne pride do sprememb, če na Zemljo pade meteorit?

Matic Smrekar: Saj smo videli leta 2012, ko je v Rusijo iz vesolja padla kar velika kepa, a vseeno tako majhna, da jo s teleskopom ne vidiš. Ta zadeva se, ko leti skozi ozračje, blazno segreje, ker tako hitro leti. Segreje se toliko, da je notri hladna in zunaj vroča. Zaradi takšne temperaturne razlike eksplodira že v zraku, koščki pa se razletijo po zraku. Ko to eksplodira, je ta eksplozija lahko za energijo atomske bombe. V tem ruskem mestecu, kjer je ta kepa priletela, je bilo ranjenih tisoč ljudi, ker je ta eksplozija sesula vse šipe in so naokoli leteli koščki stekla.

Se pravi, da ne morete predvideti, kdaj in kje bo padel meter?

Matic Smrekar: Ne, ocena je približna, tega ne znamo izmeriti, ampak na Zemljo dnevno pade približno nekaj ton materiala iz vesolja. Stalno nekaj dol leti, večinoma je prah, ki zgori že v atmosferi. Nekaj časa žari, potem pa neha, tako na tla ne pade žareč.

Kako gledate na možnosti obstoja drugih kultur in življenj v vesolju?

Matic Smrekar: Menim, da so za zdaj to špekulacije, stvar neke domišljije. Ljudje, ki se s tem resno ukvarjajo, tudi vedo, kaj govorijo, ampak mislim, da je glede življenja v vesolju tako kot takrat, ko smo se pred 10 leti pogovarjali, ali ima vsaka zvezda planete. Zdaj je tehnologija to pripeljala do te mere, da nam je odkrivanje planetov okoli drugih zvezd dosti rutinsko in se da pokazati, da mora vsaka zvezda imeti planete, in to ne enega, ampak več. Skratka planeti v vesolju niso nič posebnega.

Mislim, da bo z življenjem na drugih planetih zelo podobno. Ko bomo odkrili nekje v vesolju prvo življenje, bo bomba, novice. Sicer pa bo to samo tako, da bomo vedeli, da je, ne bomo pa šli se tja pogovarjat. Ampak ko bodo enkrat v vesolju našli prvo življenje, menim, da ga bodo potem začeli odkrivati precej generično. Le tehnologijo bomo morali še razviti, pa tudi način odkrivanja, saj je težava, kako odkriti življenje na neki tako oddaljeni točki.

Kje pa je konec vesolja?

Matic Smrekar: Lahko vidimo do roba našega vidnega vesolja, ker gre svetloba s končno hitrostjo. To pomeni, da je vesolje zdaj staro približno 13,7 milijarde let, ampak do nas je lahko prišla le svetloba od zvezde, ki je bližje od 13,7 milijarde svetlobnih let. Ker je svetloba tiste zvezda, ki je od nas oddaljena 15 milijard svetlobnih let, šele na poti. Sploh je ne moreš videti, obstaja pa. Ne moreš pa reči, da obstaja, ker je ne vidiš.

Je vesolje vznemirljivo ravno zaradi tega, ker veš, da nekaj je, ne veš pa, kaj?

Matic Smrekar: Zagotovo, ker greš v neznano.

Se vam ne zdi, da je razpon od kitarske strune do vesolja kar velik?

Matic Smrekar: Seveda, imata pa kitara in vesolje skupno točko. Če si predstavljamo, da smo stari 16 let in nam hormoni pokajo po šivih, ti najbolj klika in ima učinek nekaj, do česar čutiš strast.

S tem mislite, da se ob tabornem ognju igra na kitaro in gleda v zvezde?

Matic Smrekar: To gre vedno skupaj. Ampak to je takšna čustvena skupna točka. V resnici pa sta si kitara in vesolje precej različna. Zanimivo pa je, da opažam, kako se precej ljudi, ki se ukvarja z znanostjo ali naravoslovjem, tehnologijo, zelo rada ukvarja tudi z glasbo. Le protiutež potrebuješ. Možganom paše, da greš iz eksaktnega v pisani svet.

Kako pa je z idejo prapoka?

Matic Smrekar: Einsteinu je ideja prapoka bila tuja, svojo teorijo širjenja vesolja je zelo lepo pojasnil. Tako je bil proti temu, da se je vesolje po njegovih enačbah bodisi krči bodisi širi, da je noter še nekaj umetno vrinil – kozmološko konstanto. Sicer pa recimo, da je ideja prapoka stara 100 let. Ni pa nujno, da se je vesolje začelo približno pred 13,7 milijarde leti, vemo, da je prapok točka, do katere si znamo od zdaj nazaj vse izračunati, razložiti, kaj pa je bilo pred tem, ne znamo razložiti, kar ne pomeni, da ni bilo nič.

Osnovni problem znanosti je, da moraš, preden greš v nemogoče sfere z meritvami, tja najprej iti z domišljijo. Vedno so nemogoče, ker jih še nihče ni obravnaval. Lahko je zdaj govoriti o tem, da ima zemlja gravitacijo. Nekdo, ki se prej s pojmom, ki obstaja, ni srečal, je zaznal, da ga nekaj vleče na zemljo, ni pa vedel, kaj in kako. Šele ko je nekdo postavil koncept, da gravitacija vse vleče dol na zemljo, na tla, smo lahko začeli s tem operirati. Samo nekdo si je to moral izmisliti na takšen način, kot tega ni še noben obravnaval, enako je z idejo prapoka. Nekdo se je moral to spomniti in to postaviti na fizikalne osnove ter vse to matematično zapisati, kar ni bilo lahko.

Imamo o zvezdah bolj kot ne romantične predstave?

Matic Smrekar: V resnici, če že greš na naše Sonce, ki je tipična predstavnica zvezd, ima to na površju 5800 stopinj Celzija, kar je daleč od tega, da bi bilo človeku prijazno. V središču sonca pa je 10 do 15 milijonov stopinj Celzija.

Kako pa je možno, da si ljudje kupujejo zvezde?

Matic Smrekar: Nekdo prodaja poceni štos za nič narediti, samo služijo. Ampak v vesolju se ne sme nič ne kupovati ne prodajati. Vse, kar je izven Zemlje, načeloma ne pripada nikomur in si tega nihče ne sme lastiti. Tako zvezde ne moreš kupiti, lahko pa ti neko podjetje da listek, na katerem to piše, ampak v resnici nisi kupil nobene zvezde.

Kako dojemate vesolje?

Matic Smrekar: Zame je vesolje zelo misteriozna stvar, ogromno vprašaj. Zaradi tega sem se tudi začel z njim ukvarjati. Kakorkoli začnem razmišljati o tem, dojemati in brati, imam na to le še 500 novih vprašanj. Tam, kjer najdem zelo hitro in zelo poceni odgovore, me kar zavre. Ni izziva, nobene strasti. Po naravi sem zelo radoveden, vse sem preizkusil, športe, eno in tretje in se pač tu zataknil. S predavanji moraš v človeku nekaj prižgati.

Včasih je dovolj, da si tam. Enkrat sem predaval tudi v zaporu. Že zato, ker sem prišel tja, nekdo, ki se ukvarja z vesoljem, oni so pa pač prestopniki, sem povzročil totalni vihar in so se iz mene začeli delati norca. Takoj je stekla interakcija. Odprli so se sami, ne da bi kaj naredil. Včasih pa moraš kaj narediti ...

Suzana Golubov