Matija Goljar: Idej je ogromno, težava je v tem, da se jih ljudje bojijo predstaviti

Sicer pa Ustvarjalnik po vsej Sloveniji in v treh tujih državah organizira mrežo podjetniških 'krožkov', na katerih srednješolci pod vodstvom mentorjev, izkušenih slovenskih podjetnikov, razvijajo svoj prvi poslovni projekt od ideje do dejanskega zaslužka.

Videti je, da neskončno uživate v podajanju poslovnih nasvetov. Od kod vam to?

Matija: To imam od mladih, res mladih let. Moja prva služba je bila v bistvu učitelj smučanja. Že takrat sem poskušal ljudem čim bolj jasno razložiti stvari.

Se imate za podjetnika?

Matija: Imam se bolj za pedagoga kot za podjetnika. Verjetno sem tudi malo aktivist, bolj kot medijska osebnost, ker sem stalno imel v mislih narediti nekaj dobrega. Ustvarjalnik ni bil mišljen kot podjetje, njegov namen je bil, da se zberemo tisti, ki želimo ta malim dati pozitivno brco, da nekaj naredijo. Menim, da ta generacija včasih potrebuje tudi, da jih malo spodbudiš, brcneš.

Opozoriš na možnosti?

Matija: Tudi, mlade generacije ne zadržuje ravno to, da ni denarja ali da v Sloveniji ni možnosti, bolj gre za razmišljanje v smislu: "Joj, ne upam. Ne znam. Ne bom, saj se ne da." In potem zapadeš v cinizem, samoracionalizacijo v smislu, da se itak ne bo nič dalo, in se res potegneš malo nazaj, hkrati pa je še vedno tista percepcija: "Nikoli mi ne bo tako dobro, kot je zdaj, zato je to treba izkoristiti."

S tem ni nič narobe, vsak, ki ima možnost za udobje, ga bo vsekakor izbral. Treba je balansirati s časom za delo in časom za zabavo. Bolj kot kakšnih konkretnih podjetniških znanj mladi generaciji primanjkuje delovnih navad in samodiscipline.

Kaj pa idej?

Matija: Idej je ogromno, težava je v tem, da so ljudje malo prestrašeni, ne upajo si jih predstaviti.

Se mladi bojijo neuspeha?

Matija: Ja in ne. Moja generacija je toliko naivna, da niti ne razmišlja o neuspehu. Bolj drži tisto, da vnaprej reče, da se nekaj ne da, potem pa sploh ne poskusi. Menim, da je ta generacija bolj nagnjena k udobju.

Kaj ste študirali?

Matija: Pustil sem fakulteto, leto dni sem bil samo na Gea Collegeu, kjer sem imel povprečje nad devet. Ugotovil sem, da je to brez veze, ker sem na gimnaziji zagotovo imel več znanja kot na fakulteti. Ni to, da nimam spoštovanja do šolstva, ampak je razlika med resničnim svetom in svetom v učilnici.

Stalno sem si želel, da v Ustvarjalniku damo praktična znanja, ki bodo res uporabna, da mladi znajo uporabljati svoje veščine in kmečko logiko. V pedagoškem svetu manjka te življenjskosti. Kaj mi pomaga, če znam definicijo na pamet? Krajše obdobje sem na srednji šoli imel redni predmet podjetništvo, in je to bilo kot dan in noč v primerjavi s kakšnimi drugimi krožki.

Imajo na srednjih šolah predmet podjetništvo?

Matija: Podjetništvo je uradno v učnem načrtu v vseh strokovnih negimnazijskih programih na srednješolskem nivoju. Težava je recimo to, da je minimalni standard, ki ga moraš zahtevati kot učitelj podjetništva, da zna učenec desetprstno tipkati in narediti 'copy–paste' s slikami iz elektronske pošte v Word. Če to obvlada, je že dovolj za pozitivno oceno.

Prosim?

Matija: Na področju podjetništva imamo v šolah ogromno težavo predvsem s tem, da je to eden od tistih strokovnih predmetov, ki se poučuje le po nekaj ur na teden, kar pomeni, da nimaš na šoli dovolj oddelkov, da bi imel polno zaposlenega učitelja, ki bi se ukvarjal le s tem. Šole so se zaradi ZUJF-a morale krčiti in so šli stran tisti učitelji, ki so imeli najmanj ur. Tako zdaj učitelj športne vzgoje, ki ima premalo ur, uči tudi podjetništvo, in potem to predava človek, ki nima blage veze o poslu, v življenju ni imel opravka s poslom. Ljudem se je podjetništvo priskutilo, ker ga nihče ne zna razložiti.

So glede tega Američani daleč pred nami?

Matija: V Ameriki ni veliko pravil, ampak tista, ki so, se jih držijo popolnoma. Pri nas je ravno obratno, imamo ogromno pravil, ampak je stalno malo po balkansko.

Želite z Ustvarjalnikom spodbujati ljudi, da iz sebe potegnejo najboljše, kar lahko?

Matija: Ja, da izkoristijo svoje potenciale in delajo tisto, kar imajo radi. Dolgoročno gledano je to konkurenčna prednost, ki nas naredi. Vidim, da so najuspešnejši tisti, ki so najbolj pridni. Več delaš, več narediš, kar je kruta realnost.

Je pridnost dovolj za uspeh?

Matija: Pridnost je zelo veliki faktor, ampak trik je v tem, da če najdeš nekaj, kar ti je tako dobro, da to ne izpade kot delo, boš to delal. Pridnost sploh ne bo faktor, ampak boš dejansko stalno v tem in vedno rekel: "Malo se zajebavam, delam to in ono."

Od zunaj bo to izpadlo kot pridnost, tebi pa je to nekaj povsem normalnega, ker ti je to nekaj najboljšega. Zato mi je všeč definicija podjetništva, da najdeš nekaj, kar ti je tako v redu, da bi itak to delal zastonj. Potem le še najdeš način, ki ti omogoča, da to delaš, in te ljudje za to plačujejo. Ampak začne in konča se pri delovnih navadah, ki nastanejo takrat, ko je tebi toliko mar, da nekaj narediš. Se pravi, ko to pride iz tebe, ne pa, da bi to moral narediti.

Pa se ljudje res sprašujejo, kaj jim paše delati?

Matija: Meni je blizu, da delaš tisto, kar ti je v redu, zaradi tega boš na koncu šel srečen spat, ker ti današnji svet omogoča, da lahko to počneš.

Takšna dobra zgodba je tista o punci, ki šiva kostume Pokemon, kar je najbolj možna odštekana stvar. Njeni mami gre to zagotovo zelo na živce. Pustila je fakulteto, zelo ji je šlo težko, dokler se ni zgodil Pokemon go. Ko je prišla aplikacija Pokemon go, je toliko in toliko milijard ljudi to začelo uporabljati, eksplodiralo je. Je pač razlika od treh, štirih naročil na mesec ali pa 30, 40, 50 naročil. Gre za simptom, da svet dandanes omogoča tudi uspehe, ki se nam zdijo nepričakovani, malo čudežni.

Je za uspešen posel le potrebne tudi malo sreče?

Matija: Sploh ne verjamem v srečo, zame je sreča povsem matematična formula, ki je sestavljena iz priložnosti in priprave. Priložnost je internet, ki ti omogoča platformo, da te ves svet vidi. Na drugi strani pa je priprava, ko se dejansko znaš prijaviti, narediti profil, odreagirati na naročnike in si pripravljen, delaven, marljiv, da ko se ta stvar zgodi, rečeš: hop.

Meni bi tudi kdo rekel, da sem imel srečo, da sem prišel na televizijo in bil voditelj, ampak lahko isto rečem, da sem pred tem toliko in toliko časa delal. Iz tega vidika vedno rečem, da bi ljudje lahko rekli, da je sreča, ampak s tem tudi rečejo, da nimajo vpliva na svoje okoliščine. Jaz pa bom rekel, da se bo nekdo, ki se odloči, da bo imel vpliv na svoje okoliščine, zelo potrudi, da bo imel dovolj priložnosti. Seveda mu ne bo vedno uspelo, ampak bo pa imel dovolj priložnosti, da mu bo. Če jih bo toliko in toliko odstotkov izkoristil, mu bo prej ali slej ena uspela, in ko ti enkrat uspe, gre naprej precej lažje.

Ste se mentorstva pri podjetništvu lotili ravno v pravem trenutku?

Matija: Na to bolj gledam iz globalnega trenda. V svetovnem merilu nimamo ogromno organizacij, sploh pa ne, da bi pokrili celotno državo tako sistematično, kot jo Ustvarjalnik. Je tako, kot bi imeli v vsaki vasi nogometno igrišče, da bodo potem sestavili nogometno reprezentanco.

V svetovnem merilu tega na področju podjetništva pri tako mladi populaciji in tako sistematično ni. Bilo mi je zelo smešno, ko sem prišel v Houston in so mi rekli: "Nas bodo zdaj komunisti učili posla?"

Ampak zgodil se je neki 'moment' – na eni strani imamo dovolj visok standard, imamo internet, da smo v stiku s sodobnimi trendi, imamo prosti čas, po drugi strani pa je mlada generacija v situaciji, ko se je leta 2008 zaposlovanje povsem ustavilo, kar naenkrat je bilo treba nekaj ukreniti. Logično, da je bilo tudi okolje primerno, da je ta zadeva padla na plodna tla.

Nikoli nisem imel vizije, da bo to tako zraslo. Na moji nekdanji šoli so me pač povabili, da bi vodil podjetniški krožek: "Matija, daj ti nekaj povej." Naslednje leto je že klicalo osem šol, leto dni pozneje smo že imeli 53 krožkov. Umirali smo, ker smo morali vse to servisirati in postaviti. Po mojem nas še zdaj marsikdo sovraži in ne mara v smislu, da smo neresni. Ampak naenkrat je veliko šol hotelo imeti podjetniški krožek, mi pa smo hoteli vsem ustreči, česar tisto leto nismo mogli. Iz tega vidika smo potrebovali ime, nastal je Ustvarjalnik, potem smo potrebovali še logotip ... Tako je vse skupaj nastalo, bili smo v poziciji, ko so mladi to potrebovali, šole so to hotele, nam pa se sploh ni zdelo, da tega ne bi zmogli.

Hkrati pa je bilo dobro, ker smo dobili na kup generacijo najbolj prodornih mulcev iz vse države, pobrali le smetano tiste generacije, ki so začenjali biti podjetniki. To so ljudje, s katerimi se še zdaj družimo in so zelo uspešni. Recimo nekdo iz tiste generacije zdaj dela v San Franciscu in ima svoje podjetje, nekaj je ljudi, ki je šlo študirat v tujino in dobilo štipendije, nekaj jih je prišlo domov. Res ena dobra generacija, ki to zdaj prenaša naprej.

Mladim z Ustvarjalnikom sporočate, da niso sami?

Matija: Natančno to, Ustvarjalnik je ena skupnost. Širša javnost Ustvarjalnik prepoznava kot nekaj čudnega v smislu, da ga vsi mladostniki pijejo, eni pa tam nekaj delajo na računalniku in imajo vizijo za neki biznis. In kar naenkrat so se ti čudni začeli dobivati skupaj in zgodil se je ta moment, da so drug drugemu pomagali, se spodbujali.

Drugo je tudi, kako ljudje gledajo na te mulce, ker se jim zdi nerealno, da razmišljajo o tem, da bodo imeli svoje podjetje, zdi se jim, da bi morali študirati. Sploh jim ni jasno, kaj bodo počeli, ker so tudi vse ideje in projekti, ki se jih lotijo, v njihovih očeh povsem nerealni. Sčasoma morajo ti mladi imeti toliko poguma, da pridejo do uspeha, da so v okolju prepoznani kot normalni.

Recimo v mojem krožku, ki ga še vedno poučujem na velenjski gimnaziji, smo imeli enega ta malega, ki je bil sprejet na univerzo Watson, ta pa velja za najbolj elitno univerzo za socialno podjetništvo, na kateri predavajo Nobelovi nagrajenci. Nanjo je zelo težko priti, saj jih vsako leto izberejo le 12. Dobil je štipendijo, da je prišel tja, in prva reakcija profesorjev je bila šok, ker se je odločil za nekaj drugačnega. Na univerzi ne vprašajo po prejšnjih ocenah, ker so v šoli zaradi tega bili naleteli na odpor. Kot da bi s tem rušil njihov sistem.

Se ves čas vrtimo okrog tega, ali bomo živeli s polnimi pljuči ali le životarili?

Matija: Če delaš tisto, kar ti je v redu, potem je tvoje življenje polno, če pa ne, boš imel veliko denarja, tudi če boš dobil ne vem katere druge stvari, nisi zadovoljen. Menim, da je generacijski preskok med mojo generacijo in generacijo mojih staršev bistveno večji kot generacijski preskok med našimi starši in njihovimi starši, ker se je svet v zadnjih letih toliko spremenil, da če gledam iz vesolja, smo prva generacija, ki uči generacijo svojih staršev.

Vedno so izkušnje šle od starejših k mlajšim, zdaj, ko je prišla nova tehnologija, se je to obrnilo tako, da je prišla legitimna potreba, da se znanje posreduje nazaj. Zato moramo priti do simbioze, kar zahteva distanciranje od ega. Prilagoditi se moramo trenutni situaciji, ki jo imamo.

Je širina tista, ki omogoča, da rastemo in gremo uspehom naproti?

Matija: Novinarji me sprašujejo, kaj je ključna veščina, ki jo človek mora imeti, da bo uspešen. Moj odgovor je zelo čuden: splošna razgledanost, širina. Recimo imamo nalogo, ko jim damo eno uro časa, da naredijo selfije z županom.

Jih vržete v vodo, da splavajo?

Matija: Ja, to je to. Primerjam, kako to mulci na različnih šolah naredijo. Imaš zelo urejene mulce, ki se delajo, da jim je vse jasno, pa si niti ne upajo, imamo pa tudi mulce na bolj tehničnih šolah, ki so na prvi pogled zelo prestrašeni, ampak nalogo speljejo. Gre zato, da stopijo iz cone udobja in nekaj naredijo. To jim želimo dati s takšnim izzivom. Morajo pridobiti toliko veščin, toliko znanja, da se bodo v vsaki situaciji znašli, kar jim bo dalo varnost.

Mladim stalno govorim, da varnosti ne smejo iskati v okolju, svetu, varnost mora priti iz njih, ker so le oni tista oseba, ki ve, kaj hoče, in se zna obrniti, da ga nobena situacija ne bo presenetila. Osnovno poslanstvo Ustvarjalnika je ustvarjati svet, kjer ni nihče omejen s svojimi okoliščinami. Menim pa, da tudi ustvarjalnost ne more biti brez omejitev, ker če je vse na voljo, imaš udobje in ni potrebe, da si inovativen.

Kaj pa leta, so ta omejitev pri podjetništvu?

Matija: Zagovarjam, da podjetništvo nima starostne omejitve. Najstarejša podjetnica, ki sem jo imel možnost spoznati, je 86 let stara gospa. Vse življenje je bila šivilja, vodja nekega obrata. Ker je imela mlado sorodstvo brezposelno, se je na stara leta odločila, da bo odprla šivalnico in trgovino za gospe močnejših postav in je to tudi postavila pri svojih 86 letih.

Take zgodbe dajo optimizem in navdih. Treba pa je dodati, da ni nikoli bolje začeti, kot zdaj, ko si mul'c v srednji šoli, mlad in nisi utrujen, imaš čas in veš, da imaš varnostno mrežo, tudi če ti ne uspe, lahko prideš nazaj k staršem. Poudariti je treba tudi, da začeti posel ni enostavno, moraš vztrajati in tudi velika možnost je, da ti ne uspe. In če imaš za sabo neko zaledje, ti je lažje. Ampak lahko pa še vedno uspe vsakomur in ni starostne omejitve.

Ste si skozi 'usposabljanje' drugih ustvarili priložnost za preživljanje?

Matija: To je bilo najbolj nepričakovano. Ustvarjalnik ni nikoli imel namena, da bi imel zaposlene – torej, da se bi od njega ljudje preživljali. Lepo mi je, ker lahko počnem tisto, kar mi je najbolj v redu. Lahko učim, se ukvarjam s ta malimi. Ta vidik je bil zavesten, kakor tudi da lahko tu in tam grem na kakšno konferenco in predavam, me povabijo kam v tujino.

Ste že predavali v Ameriki?

Matija: Ja, tudi na univerzi Watson vsako leto kot gostujoči predavatelj. Dobra izkušnja. Učil sem tudi na različnih šolah in videl tudi različne sisteme. Recimo v šoli v Teksasu, ki je v središču Houstona, kjer 20 odstotkov srednješolcev ne zna brati, ker je situacija tako grozna.

Tekst Suzana Golubov. Foto Goran Antley.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord