Suzana Golubov | 23. 8. 2021, 10:31

Matija Krečič: »Če se na koncertu zgodi ena napaka, se bo zelo kmalu zgodila še druga!«

Jan Kocjan
Matija Krečič: »Če se na koncertu zgodi ena napaka, se bo zelo kmalu zgodila še druga!« (foto: Jan Kocjan)

Klasični glasbenik, violinist, skladatelj in aranžer Matija Krečič si je glasbena obzorja širil v zasedbah Terrafolk, Simbolični orkester, Skarabej (Boris Magdalenc), Mar Django in si jih še širi v duu Hostnik pa Krečič, skupini Momento cigano, Tango Story, že lep čas igra v Magnificovi spremljevalni zasedbi, sodeloval je z Galom in Severo Gjurin, Katarino Juvančič in Dejanom Lapanjo, Orkestrado … Napisal je tudi orkestrske priredbe za film Montevideo, vidimo se. Večinoma sklada klasiko, prav tako piše skladbe za projekte v katerih sodeluje, filmsko in gledališko glasbo.

Se imate za občutljivega?

Pravzaprav sem blazno občutljiv, saj se me veliko stvari preveč dotakne. Preveč v smislu, da s tem ni dobro živeti. Precej analiziram stvari za nazaj, kako sem kaj odigral, kaj ni uspelo in zakaj ni uspelo. Tudi sicer me vznemirja vse, kar se trenutno dogaja v svetu. Vse zelo vpliva name. Včasih se moram prav zavestno izogniti nekaterim stvarem, da se lahko fokusiram na tisto, kar je zame v nekem trenutku bistveno. Nasploh sem čustven človek. Veliko stvari se me dotakne, naj bo to glasba, predstava, koncert ali tudi šport, če ga gledam samo iz človeškega vidika, se pravi premagovanja samega sebe.

Jemljete stvari zelo zares?

Zelo zares, preveč. Ne vem, če ti športniki, ki jih gledam, vzamejo vse skupaj tako zares kot jaz.

Kako se ujemata vaša občutljivost in glasba?

Občutljivost je zelo pomembna, ko igraš z drugimi ljudmi. Ko sem na odru, moram razmišljati o tem, kakšna je zvočna slika, ki gre z odra med publiko, ne kaj igram, ampak kaj vsi skupaj oddajamo. Pri improvizaciji je zelo pomembno, da najprej vem, kam bi rad šel, in se z ostalimi, ki me med improviziranjem spremljajo, dopolnjujemo Ter ustvarimo nekaj skupaj. Imam srečo, da sodelujem z veliko glasbeniki, ki imajo to senzibinost.

Vas to izčrpa?

Po koncertu vedno pride do padca adrenalina, ne glede na to, kako dolg je bil koncert, koliko sem igral, kako zahtevno je bilo. Če grem na oder za pet skladb, se počutim enako, kot če bi bil na odru uro in pol. Ko pa v publiki poslušam izvajanje moje skladbe na odru, je še huje. Vem, kaj sem naredil, in vem, kako bi rad, da se sliši, hkrati pa na izvedbo nimam več nobenega vpliva. Če tudi jaz igram, sem jezen nase, če ni tako, kot sem si predstavljal. Ko pa drugi izvajajo mojo skladbo in izvedba ni takšna, kot sem si zamislil, nemočno opazujem in razmišljam, da se morda nisem dovolj jasno izrazil - zapisal, kaj bi rad. To mi je še huje.

Je podobno. kot ko se na posnetku poslušate, kako ste igrali in z lastno izvedbo niste zadovoljni?

O tem sva se pogovarjala s Severo Gjurin, ko je izdala album “Ali je še kaj prostora?”. Poklicala me je in rekla, da je na albumu tudi živ posnetek neke skladbe z Ljubljanskega gradu ter da mi bo poslala album. Povedala je tudi, da je v tej skladbi moj solo natančno takšen, kot mora biti. Meni pa se je zdel zanič - ko sem ga poslušal, sem si mislil: škoda, da sem podpisan kot izvajalec. Povedal sem ji tudi, da svojih stvari za nazaj sploh ne poslušam, ker sem tako zelo pozoren na lastne napake. Rekla mi je, da je po njenem mnenju dobro, da sebe poslušamo in da je tudi sama imela težavo s tem, a se zdaj na to že kar privaja.

Zakaj imate slabo vest, če veste, da ste v tistem trenutku storili vse, kar ste lahko?

Veliko nas je takšnih, ki bi radi, da je vedno tako kot mora biti - pa ni, ker se pač dogaja življenje. Na tem, da bom lahko poslušal svoje stvari manj obremenjeno in z malo več sprejemanja, bom delal.

Kaj pa pravite o vaši odprtosti do različnih glasbenih zvrsti?

Tega nisem nikoli analiziral, preprosto se nikoli nisem omejeval in stvari tudi nisem forsiral. Študij klasične glasbe je zelo specifičen, se pravi, da delaš iz že napisanega materiala, učenja improvizacije pa v klasiki ni več. Pred nekaj stoletji so bili npr. organisti veliki improvizatorji - recimo Johann Sebastian Bach in Dieterich Buxtehude. Ko so se izvajali solistični koncerti, so glasbeniki poleg tega, da so že znotraj koncerta improvizirali, imeli še improvizirano solistično kadenco. Kasneje so skladatelji kadenco napisali ali jo je napisal kdo drug in improvizacija je iz klasične glasbe skoraj povsem izginila. Izvajalci klasične glasbe so poustvarjalci in svoj izraz iščejo znotraj tega, kar je napisano, vsekakor je za marsikoga težko prestopiti iz klasike v improvizacijo.

Vi niste iz te zgodbe?

Že od nekdaj sem se zanimal za različne glasbene zvrsti. Glede na to, da je eden od mojih bratov džezer, sem tudi takšno glasbo poslušal, hodil na koncerte, džem sešne in ta koncept mi je bil blizu. S tem sem se potem veliko sam ukvarjal, uradno pa nimam nikakršne džez izobrazbe, nisem se šolal v smeri improvizacije. Zato sem razvil svojo glasbeno govorico in se ne štejem za džezerja ter se tudi nasploh ne predalčkam.

Kako si razlagate to, da ste se v glavnem vedno znašli z glasbeniki iz prve vrste?

To se je zgodilo samo od sebe. V tem vidim srečo, namreč, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Sigurno sem bil tudi radoveden, kar je pomembna lastnost. Tako je še zdaj, sodelujem pri projektih, ki so mi v izziv, kjer vidim nekaj, kar me zanima.

Do zdaj sem zavrnil kar nekaj projektov,, ker nisem čutil zanimanja in šel v druge, ki so me pritegnili.

Kaj pravite o sodelovanju s tolkalcem Borisom Magdalencem, ki igra na hang (tolkalo)?

Glasba, ki sva jo izvajala, je meditativna. K sodelovanju me je povabil Boris in zelo veliko sva improvizirala. Imela sva le nekaj malega zarisanega, le kakšno melodijo in formo, tako je bil vsak koncert povsem drugačen. Nasploh mi malo več svobode dobro dene. Sem tudi samozaposlen, kar pomeni, da nimam vsak mesec zagotovljene plače.

Se vam je bilo težko odločiti za svojo pot?

Bilo je malo pritiskov iz okolja, ampak odločitev ni bila težka, ker sem si tega res želel. To mi še vedno ustreza, kljub temu, da vse skupaj za sabo potegne nekatere stvari, ki jih blazno ne maram. Slab sem v dogovarjanju cene za nastope, pa v računovodstvu in oddajanju bilanc. Ampak tudi to sprejmem, ker tako lahko delam toliko stvari, je veliko širine, imam toliko projektov. Včasih si želim malo več klasike, jo kar pogrešam, ampak po drugi strani je zdaj pač tako. Malo se moram navaditi na takšne in drugačne valove, imeti moram zaupanje, da bom šel navzgor, kljub temu, da včasih pride do vakuuma.

Kaj pa orkestrske priredbe, jih veliko naredite?

Tega je zelo veliko. Orkestrska priredba se mi zdi zelo pomembna. Včasih moram napisati priredbo, ko od avtorja dobim samo melodijo in akorde - se pravi vse ostalo, izbor instrumentov, druge linije, kontrapunkte ... naredim jaz.

Kaj vam predstavlja vaša violina in godala?

Ko se enkrat zaljubiš, ne moreš več stran, h godalom se vedno znova vračam tudi v svojih priredbah. Toliko topline je v godalnem zvoku, hkrati pa so široka in ponujajo izjemno paleto barv, zdi se mi, da imajo od vseh instrumentov največjo možnost biti ostra, topla, široka, ozka, s penetrantnimi poudarki in tisto sapo, ki jo začutiš.

Kdo koga bolj tolaži, vi violino ali ona vas?

Ne vem, pravzaprav moram med nastopom razmišljati o veliko tehničnih stvareh, recimo na katerem delu strune bom zaigral, kako hitro bom potegnil lok, kakšen vibrato bom dodal. Glasbeniki toliko vadimo, da je ta tehnični del urejen, da deluje avtomatika in smo svobodni. Potem lahko med igranjem razmišljamo tudi o interpretaciji, o tem, kaj se sicer dogaja na odru, kje v zvočni sliki sem, kaj bi rad povedal. Med nastopom se v glavi dogaja marsikaj. Ni potrebno, da v vsakem trenutku razmišljam o tehniki igranja, ampak kakšno težko pasažo moram vendarle zavestno izpeljati, da bo čista, da ne bo zaškripalo, da ne bom pozen. So trenutki, ko moram veliko razmišljati, hkrati pa se vsak glasbenik na koncertu malo bori tudi sam s sabo.

Borite?

Ja, ker se mi na primer zdi, da mi ne gre in potem moram povsem po človeško čez to, da si rečem »Ni še konec koncerta, še imam priložnost nekaj dati. To, da ni šlo, pozabi!«.

Kaj pa trenutek, ko iz violine izvlečete kar veleva skladba in želite vi?

Da to sploh lahko narediš, je potrebna vaja, sigurnost, obvladovanje materiala, ki ga izvajaš. Ker če si nesiguren, boš res razmišljal samo o tem. Najbolj naporno je nastopati, ko nisi prepričan vase. Potrebno je vaditi, najprej sam in potem z zasedbo, saj se na odru vedno marsikaj dogaja tudi, ko si še tako stoodstoten. Gotovost v instrument in v to, kar izvajaš, ti pomaga, da je napak res malo, včasih mogoče celo nič.

Je za to malo potrebno zelo veliko?

Ja, zelo veliko. Zanimivo je, da velja ne glede na to, kako dobri so glasbeniki: če se na koncertu zgodi ena napaka, se bo zelo kmalu zgodila še druga. Ni nujno, da se nastop povsem zruši, ampak, ko se neka malenkost nekje zgodi, bo najbrž drugega glasbenika tudi vrglo iz fokusa, se pa koncentracija največkrat potem takoj vzpostavi nazaj. Vsekakor pomaga, če si domač v improvizaciji. Druga stvar je tudi, koliko vsi, ki so na odru, zares igrajo skupaj.

Če veliko igramo skupaj, ni individualizma, je skupna igra in vsaka napaka se na hitro izbriše.

Kaj so vam različne glasbene zvrsti s katerimi se ukvarjate prinesle?

Pri klasiki se gre zelo v detajle, v vsakem momentu mora biti vse perfektno. Marsikaj je res zahtevno za igranje, ker mora biti izvedeno natančno tako, kot je napisal skladatelj, prostora za lasten izraz je relativno malo. Pri drugih glasbenih zvrsteh je fokus drugje. Pri improvizaciji včasih recimo začutiš, da lahko greš čez, ker se je v tistem trenutku zgradilo do tu in lahko gre še naprej. Za mene je to morda bolj osvobajajoče. Pri klasiki je bolje, da imaš vse pod nadzorom. Pri improvizaciji ni vedno potrebno imeti vsega povsem pod nadzorom. To, da imam priložnost delati različno glasbo v različnih slogih, me vznemirja v smislu, da vedno poskušam razumeti, za kaj pri neki glasbi gre. Ko pride nov projekt s povsem novo glasbo ali z glasbo, ki je še nisem delal, se vprašam, kaj moram tu narediti, kako se ta glasba ustvarja, izvaja, v čem je »fora«, kaj je njeno bistvo. Gre za radovednost pa tudi za vznemirjenje in vprašanje ali bom zmogel, ali bom prišel do bistva…

Vam je vznemirljivo tudi zato, ker se v drugih glasbenih svetovih ponavadi znajdete nenadoma, brez priprav?

Tudi. Poleg tega pa gre ponavadi kar takoj zares. To niso projekti, kjer je lahko kar tako. Vedno poskušam razločiti, kaj je bistvo tiste glasbe. Včasih je vintage, včasih kaj drugega, ali pa se išče nekaj povsem novega, nekaj drugačnega, svežega.

To od vas terja raziskovanje?

To so konstantni izzivi, vedno nekaj novega, in od sebe moram dati tisto najboljše, da lahko pridem do bistva glasbe, ki jo delam. To, da prirejam skladbe drugih skladateljev, mi je v izziv, da se približam njihovi glasbi in jo obogatim ter ji dodam nekaj svojega. Nič manj vredno se mi ne zdi, ker nisem avtor glasbe, ampak jo samo priredim. Da skladateljevi ideji lahko dodajam svojo materijo, ki se dopolnjuje z njegovo, se moram v skladatelja vživeti. Vedno, ko kaj naredim, to pošljem avtorju in potem so komentarji. Včasih jih tudi ni, včasih so kakšne stvari za pobrusit, včasih je kaj zelo drugače.

Kaj pa ego?

Ego vedno vse pokvari: v zasedbah in pri takšnih projektih.

Ko delam za druge, mi je pomembno, da je z delom naročnik zadovoljen. Pripravljen sem, da kaj mogoče ne bo v redu in bodo potrebni popravki.

Kako skladate?

Včasih si pomagam z violino, največkrat pa s klavirjem. Pri priredbah delno pride prav računalnik, ker lahko že preko njega dobim neko zvočno sliko. Sicer računalnik odigra zanič, ampak, ko se programa navadiš, znaš prevesti, kar ti odigra, in ga lahko uporabljaš kot odličen pripomoček.

Gre za krajšnjico?

Priredbe praviloma pišem naravnost na računalnik, medtem ko svoje klasične kompozicije pišem na roko in potem prepišem na računalnik. Niti ene klasične skladbe nisem napisal naravnost na računalnik. Potrebujem kontrolo, preden napišem noto zelo premislim in si poskušam predstavljati, kako bo vse skupaj zvenelo.

Koliko je iz samega življenja v vaših skladbah?

Ko začnem pisati svojo skladbo, se mi odprejo vsi čuti, osnovno iskro poskusim dobiti od koderkoli. Ker za mizo težko kaj pade, grem velikokrat na sprehod. Poskušam ne misliti na to, da moram skladati in biti odprt za vsako stvar, ki mi lahko da impulz. Grem do Ljubljanice in recimo zagledam dva laboda, ki vzporedno letita tik nad vodno gladino, nato pa videno pretvorim v nekaj glasbenega. To je impulz, iz katerega lahko ustvarjam naprej. Včasih sta to dva tona ali en takt, nekaj miniaturnega, potem pa iz tega razvijam naprej. Pomembno je, da sem odprt, da zaznavam stvari okrog sebe.

Kje vas te dni lahko poslušamo?

Na Kongresnem trgu bodo 26. avgusta Katalena, Slovenski nacionalni mladinski orkester in dirigentka Živa Ploj Peršuh izvajali moje priredbe izbranih skladb na koncertu Samo1Planet. Nekaj dni kasneje, 31. avgusta, pa bova s Tomažem Hostnikom nastopila v Klubu Cankarjevega doma – duo Hostnik pa Krečič.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.