Matjaž Javšnik po tem, ko je za las ušel smrti: "Rojen sem v boju s smrtjo, a se je ne bojim, dojemam jo kot prehod"

Ko je legendarnega slovenskega igralca in komedijanta Matjaža Javšnika žena pred približno letom dni pozno zvečer peljala domov s predstave, ki jo je odigral v Brežicah, je nenadoma začutil močno bolečino v prsnem košu. "Sprva sem mislil, da sem si med predstavo pretegnil kakšno mišico," je Javšnik povedal v intervjuju, ki ga je te dni dal za revijo Jana. 

Po kratkem raztegovanju je bolečina res nekoliko popustila, vendar še zdaleč ni rekla zadnje. "Doma sem šel v kopalnico, da bi se pripravil za spanje, ko se mi je kar naenkrat začelo zelo močno vrteti. Takrat sem povezal bolečino in vrtoglavico ter spoznal, da gre verjetno za infarkt. Začel sem klicati ženo, prišla je, ko sem že kolapsiral. Poklicala je reševalce, in ti so me peljali na intenzivni kardiooddelek v UKC," je dogodke usodnega dne obnovil igralec, ki ima svoje zdravje zdaj k sreči pod nadzorom.

V bolnišnici je ostal petnajst dni. Infarkt je bil močan, poleg tega pa so mu zaradi reakcije na tekočino za slikanje žil odpovedali še jetra in ledvici. Smrti je ušel za las, kar pa, pravi zdaj, je bolj prizadelo njegovo ženo in otroka kot njega samega.

"Še danes so prestrašeni in takoj pritečejo iz sob, če samo zavzdihnem iz kakršnega koli razloga," je dejal. "Zame pa to ni bil problem. Jaz sem rojen v boju s smrtjo. Že kot otrok sem bil toliko bolan, da so zdravniki mami rekli, naj samo moli zame. Sem nenehno soočen s smrtjo in se je ne bojim. Dojemam jo kot prehod," je pojasnil novinarki Jane.

"Ko sem občutil trenutek, za katerega bi eni rekli, da že odhajaš, sem samemu sebi rekel, a to je bilo to in da je bilo super, saj smo se imeli fino, in sem to sprejel. Takoj v naslednjem trenutku pa sem se zavedel, da imam dva otroka in da še ni čas za odhod."

Kaotično življenje je terjalo svoj davek

Ko se je začel postavljati na noge, si je moral življenje organizirati na novo, kajti postalo je jasno, da vseh napovedanih projektov ne bo mogoče uresničiti. Med drugim je takoj odpovedal sodelovanje pri enem tujem celovečernem filmu in slovenski televizijski seriji. Živel je namreč, kot radi rečemo, "sto na uro".

"Trideset let neprestanega divjanja, dela iz projekta v projekt, vstajanja ob petih zjutraj, prihajanja domov ob enih, dveh zjutraj … Dvajset let imam tudi že sladkorno bolezen, ki mi je najedla žile," pravi. Tudi v dneh, ko ga je izdalo srce, je imel pester urnik: v soboto se je vrnil iz Pariza, v nedeljo je šel z otrokoma na praznovanje prijateljevega abrahama v Istro, naslednji dan je imel zvečer napovedano predstavo.

Pri vsem skupaj pa je vendarle imel nekaj sreče. "Še dobro, da se ni zgodilo na dan, ko smo šli na abrahama, ker bi lahko bil na cesti z otrokoma v avtu," pravi. In tudi na predstavo bi se običajno odpeljal sam, kar pomeni, da bi bil v trenutku, ko se je začela bolečina zaradi infarkta, sam za volanom – pa je, še danes ne ve, zakaj, za prevoz za spremembo prosil ženo.

V dobrih rokah je bil tudi v bolnišnici in kljub nenehnim kritikam, s katerimi se v zadnjem času sooča slovensko zdravstvo, je prepričan, da se pri nas v življenjsko nevarnih situacijah nimaš česa bati, ker je naše zdravstvo vrhunsko. "Pada pa kakovost in čakalne vrste z vsakim nadstropjem, ko greš nižje."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol