Matjaž Pograjc: "Nekoč bom režiral telefonski imenik. Vsa ta imena, vse te skrite zgodbe."

7. 6. 2016, 08:30 | Scena | Vir: Liza
Matjaž Pograjc: "Nekoč bom režiral telefonski imenik. Vsa ta imena, vse te skrite zgodbe." (foto: Goran Antley) Goran Antley

Računalničar in rekreativni športnik delo režiserja jemlje še kako resno. S svojimi režijami gledalce vabi v zadnje pribežališče romantičnega sveta, bodisi v matično Slovensko mladinsko gledališče bodisi v tista, v katerih gostuje, ter na predstave svoje skupine Betontanc. Režiser Matjaž Pograjc svojo težnjo, da postane najboljši ljubimec občinstva, uresničuje kot terorist v gledališču, ki ne meče bomb, ampak dela predstave.

Kaj vam pomeni šport?

Matjaž: Ker sem zadnjih pet let delal pet predstav o športu: nogometu, plezanju, smučanju, kolesarjenju in potapljanju, sem vse seveda tudi sam preizkusil. Če ne poskusiš, ne znaš. Zdaj moram zamenjati tematiko predstav. Da se ne utrudim od samega sebe, pripravljam kriminalko v Slovenskem mladinskem gledališču, Don Kihota v SNG Gorica, v katerem bi rad, da je glavni junak njegov konj, na Reki otroško predstavo o neumnosti odraslih in z Betontancem predstavo o morju na morju.

V kakšni športni formi pa ste trenutno?

Matjaž: Pripravljam se na ultramaraton. Nisem profesionalec, šport jemljem kot zabavo. Nekoč pa sem mislil, da bom nogometaš.

Mar niste študirali računalništva?

Matjaž: To je bilo pozneje, do 18. leta sem mislil, da bom nogometaš, potem pa sem se prvič zaljubil in pustil nogomet. Začel sem pisati pesmi, končal pa sem na računalništvu. Prišel sem že do četrtega letnika, delal v računalniškem podjetju aplikativne programe in tudi imel največ denarja, kar sem ga sploh imel v življenju. Potem sem se drugič zaljubil in prišel na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.

So vam vaše ljubezni segle do korenin?

Matjaž: Ljubezni ti spremenijo življenje.

V predstavi Rokova modrina se ukvarjate s smučarjem Rokom Petrovičem, ki je veljal za težavnega. So tudi na vas svoj čas gledali kot na težavnega?

Matjaž: Na akademijo nisem prišel prek nobenih vez, niti iz nobene družine, katere priimek bi mi omogočil vstop v posvečeni hram. Res pa je, da so bile že takrat vse moje izjave na nož, nikoli si nisem pustil, da mi bi kdo solil pamet, zato še danes nimam umazanih ust od dreka in ponoči mirno spim. Sicer pa še danes, pri svojih petdesetih, od resnih kulturnikov slišim: "Ah, to je tisti računalnikar."

Že v drugem letniku akademije, ko sem iz Pariza prišel z grand prixom, ki smo ga dobili za predstavo Za vsako besedo cekin v izvedbi Betontanca, bi me na faksu morali suniti v rit in reči: "Marš!" Kajti tudi nekakšen grand prix ti lahko spremeni življenje. Ob prihodu domov, na Log pri Brezovici, me je čakala cela vas, da bom dal za rundo, ker so v Slovenskih novicah prebrali, da sem za nagrado dobil 75 tisoč mark.

Ste jih prinesli s seboj v potovalki?

Matjaž: Ni bilo ravno tako, kar sem jim tudi poskušal razložiti. Nagrada je bila namenjena gostovanjem Betontanca v tujini, zato denarja nisem imel ravno v kovčku.

Ste se izvlekli?

Matjaž: Seveda, plačal sem za rundo in nekaj več za veselico pred gasilskim domom.

Lahko za vaše predstave rečemo, da so gibalno zahtevne?

Matjaž: Tudi v tujini bi težko našel igralce, ki bi zmogli odigrati to, kar so moji v predstavi Pavla nad prepadom ali Rokova modrina. Naše predstave so zahtevne tako do gledalca kot igralca, saj se poskušamo igrati z različnimi tehnikami umetnosti. Veliko se ukvarjamo z glasbo, videom, lučjo in kadriranjem gledalčeve domišljije. Gledališče, ki ga delamo, je fizično gledališče, saj smo zadnja leta delali predstave o športu in so igralci morali biti fizično ustrezno pripravljeni, je pa tudi rizično gledališče, ker poskušam igralce vedno navdušiti za zgodbe, ki so na robu njihovih fizičnih ali umskih zmožnosti. Zato stavimo veliko tudi na naše pameti.

Delate po principu, da se vas vsebina v predstavi na neki način mora dotikati?

Matjaž: Včasih se težko znajdem s klasičnimi teksti, ker niso del mojega življenja. Zdi se mi brez zveze delati predstavo po predlogi Williama Shakespeara o nekem kralju, ki z mano nima nič, čeprav pisanje velikega angleškega barda obožujem. Zato zgodbe raje kradem drugje. Na vogalu ulice, na vrhu hriba ali na dnu morja.

Koliko pa je v vaših predstavah prostora za igralski prispevek?

Matjaž: Rad bi združil pravilno slovensko matematičnost igre z noro igralsko energijo juga. Tudi predstava o Roku se zelo drži pravil, je vojaška predstava, hkrati pa od igralca zahteva, da gre čez rob. Se pa trudim, da bi na odru bili ljudje, in ne roboti. Nekateri igralci imajo južnjaško energijo, stopijo gor in mi jim verjamemo. Kakšen drug igralec pa se mora zelo potruditi, da bi na odru zasijal. Nekateri se s karizmo rodijo, drugi pa morajo delati za to. Režiserjeva naloga pa je, da to dvojnost zveže v enotnost, da je predstava cela in publika sita.

S čim se trenutno ukvarjate?

Matjaž: S kriminalko. S fenomenom dobro napisanih zgodb, ki jih vidimo v skandinavski ali angleški produkciji. Zato iščem dobrega scenarista in brskam za dobrimi zgodbami, kot je letalska nesreča na Korziki ali zapuščeno 370 kg težko truplo neznanca z Golnika.

Se vam zdi realno, da vse predstave naredite v superlativih?

Matjaž: Ne, saj nisem nor, pameten pa tudi ne. Neumnost mi dovoljuje, da ne gledam tujih predstav, kaj šele svojih. Svojih ne gledam zato, ker se ne bi rad ponavljal, tujih, s tem mislim slovenskih, pa zato, ker bi rad ostal sam svoj. Raje kradem drugje, zato lahko ukradem kaj iz kakšne revije, recimo kaj iz horoskopa, ali pa iz vegi recepta. Nekoč bom režiral telefonski imenik. Vsa ta imena, vse te skrite zgodbe.

Če se lotim potapljanja na vdih, bom začel premišljevati o morju, in ugotovil, kako in zakaj določene vrste rib izginjajo. To pomeni, da bom nekaj mesecev posvetil temu, da najdem najbolj umazane reke, morja, zakaj ubijajo kite, delfine, in bom to seveda vtaknil v svojo predstavo. Če ne danes, pa čez nekaj let. Ko bom snov predelal in jo na novo izlil. Že danes razmišljam, kaj bom delal v gledališču leta 2018. Ne smeš nikoli počivati. Beri. Izobražuj se. Pojdi na pivo s klošarjem. Smej se z dojenčkom in jokaj z begunko. Samo eno življenje imamo. Nujno pa je, da potrebujemo tudi več src.

Predelujete več zgodb hkrati?

Matjaž: Pred kratkim sem se lotil teka, ki sicer ni nič adrenalinskega, ker sem vajen smučanja, kolesarjenja, potapljanja in plezanja, skratka roba. Zdaj pa že kakšno leto in pol tečem in prek teka sem prišel do povsem drugih stvari. Recimo do zgodbe o ženski tekmovalki puščavskega ultramaratona, kjer jo je nekdo, na 45 stopinjah sončne pripeke, za kaktusi hotel posiliti.

Prosim?

Matjaž: Imam nekakšno 'srečo', da če se komu kaj zgodi, se meni gotovo kaj. V svojem življenju sem očitno dovolj občutljiv, da se mi življenje odprto ponuja.

Ste že toliko tega dali skoz?

Matjaž: In vedno bolj se veselim, ker vsak dan prinaša kaj drugega.

Vam je vznemirljivo to, da se vam dogajajo nepredvidljive stvari?

Matjaž: Stvari in ljudje me najdejo, vsak dan se mi zgodi kaj drugega. Gremo igrat hokej na Jezersko, pa gotovo kdo pade v ledeno jezero in ga bom reševal. Usedel se bom na letalo in bo gotovo nekoga zadel infarkt in mu bom pomagal. Grem domov po stopnicah in bom gotovo rešil žensko, ki ji bo tisti dan, tisto minuto, tisto sekundo počila vena, da je ves blok krvav.

Se odzovete na stvari, ki jih marsikdo prezre?

Matjaž: Aha, zato sem tudi izbral ta poklic ali bolje – me je izbral. Namreč gledališče me ima raje kot jaz njega, ker me ob njem zanima še toliko drugih stvari. Nisem obseden niti z gledališčem niti sam s seboj.

Imate razpršeno radovednost?

Matjaž: Rad bi se naučil vsega. Poskusiti vse in še več, da bi bil najboljši. Ste radi najboljši? Matjaž: Predvsem sem rad najboljši lažnivec.

Kaj natančno želite s tem povedati?

Matjaž: Ljudje v gledališče hodijo, da se jim dobro zlažemo. Boljše lažemo, bolj nam bodo verjeli. Najboljši lažnivec, najboljši ljubimec publike, najboljši režiser. Ne sme biti meja. Predstava o Roku Petroviču ne govori samo o Roku, govori tudi o tem, zakaj raje kupujemo tanke, ko pa bi morali vlagati denar v šport, kulturo in znanost. Rokova modrina dokazuje tudi, da se da dobra zaprašena gledališka kultura dobro plasirati in prodati. Združiti šport, kulturo in znanost. Predstava, ki temelji na zelo konkretnih postulatih. V gledališče si želim pripeljati ljudi, ki sploh ne hodijo v gledališče. To je pravo, iskreno občinstvo.

Ste za to, da nekateri mislijo, da gledališče ni za njih, velikokrat krivi ustvarjalci, ker se imate radi za nerazumljene umetnike?

Matjaž: Zame radi povedo, da sem preveč pop, popularen. Pravzaprav sem zelo alter glede na tehniko, ki jo uporabljam v predstavah. Je pa tako, da v Sloveniji včasih ustvarjalcem, ki so pri gledalcih priljubljeni, to jemljejo za slabo. Predstavo se da narediti zelo lepo tudi z minimalnim, iz ribic, ki smo jih kupili v poceni kitajski trgovini za predstavo 20000 milj pod morjem v novomeškem APT-ju.

Je gledališče prostor, kjer bi naj do izraza prišla lepota?

Matjaž: Mora zadovoljiti primarni estetski občutek. 'Pun kufer' imam grdih predstav. Že ko greš jest, hočeš, da poleg tega, da mora hrana biti okusna, mora biti lepa tudi za oko. Ampak da prideš do nečesa lepega, moraš biti hraber človek.

Zakaj hraber?

Matjaž: Veliko lažje je delati predstave na 'ziher'. Predstave, ki jih delamo, mi niso 'ziheraške'. Lahko bi se obrnilo povsem drugače, ker so tako drugačne od tega, kar poznate, da je včasih zelo velik problem, ali bodo sploh uspele. Kot je na primer vprašanje, ali je na odru možno smučati, plezati, kolesariti in ali je odru mogoče zares koga ubiti?

In da je predstava povrhu še poetična. Že na začetku Rokove modrine gledalcu pridete do živega s posnetki z Rokovega pogreba.

Matjaž: Spet gre za veliko slučajnost, ki me ni slučajno našla. V Slovenskem mladinskem gledališču dela rekviziter Dare Kragelj, ki je bil s kamero na tem pogrebu. Ključno za predstavo je bilo seveda srečanje z Rokovo mamo. Si sploh lahko predstavljate, kaj vse je doživela? Če pa bi mama rekla ne, predstave z Boštjanom Videmškom sploh ne bi delala.

Ste se nalašč ves čas gibali na meji z nelagodnimi, neprijetnimi občutki?

Matjaž: Predstava nikogar ne žali, gre skozi Rokovo športno in osebno zgodovino, dotika se ljudi, ki so ga srečali, vendar nikoli na žaljiv način. Slovenskega smučanja ne morem reševati, lahko se pa derem, da podpremo drugačnost.

Je pomembno, da predstava ni dolgočasna?

Matjaž: Seveda je. Že Hitchcock je rekel, da je film košček torte, ne pa prekuhana zelenjava. Vendar je življenje takšno, da se nekatere stvari moraš zmotiti, da se naučiš biti boljši. Nisem veliko predstav zafrknil, nimam pa tudi nobenih problemov s tem, da glasno povem, katere pa sem. V gledališkem svetu je zelo težko biti iskren, ker je okrog tebe veliko umetniških pošasti in krvosesov. Izogibam se tega množičnega vampirjenja. Življenje je veliko bolj zanimivo od gledališča. Raje bi spoznal tistega avstrijskega maratonca, ki je bil po poklicu bančni ropar. V svojem življenju je sicer ubil nekaj ljudi, tudi soseda, ki mu je šel s svojim amaterskim petjem tako na živce, da mu je preluknjal glavo. Gospod je dobro združil dve ljubezni. Tek in denar. Oropal je banko, potem pa tako tekel, da ga niso nikoli ujeli na kraju zločina.

Ste skozi življenje spremenili odnos do veličine svojega dela?

Matjaž: Ko si mlad in nezrel, moraš biti prepričan, da si nad vsem. Moraš biti zaletav. Moraš poteptati staro, ker drugače ne moreš zgraditi novega. Pa pride dan, ko se zaletiš v svojo oholost. Otroci so me zresnili in postavili na svoje mesto.

Otroci?

Matjaž: Seveda, moraš se pomiriti s tem, da nisi največji in samemu sebi najpomembnejši. Od takrat naprej delaš veliko boljše stvari in ljudem mirneje poveš, da te kaj moti.

Je v Sloveniji težko biti iskren, ker je majhna in se ljudje ne želijo zameriti drug drugemu?

Matjaž: Ah, povsod je isto. Prepotoval sem preveč držav, da ne bi vedel, da so predsodki v Sloveniji enaki predsodkom drugje, kot recimo v Sloveniji za Slovence, da so pijanci, ali pa tista slovenska, da sosed pravi, da naj sosedu čim prej crkne krava, če mu že gume ne more preluknjat, ker ima tako visoko ograjo okrog svoje garaže. Imel sem srečo, da po svetu nisem potoval kot turist, temveč zaradi gledališča in gledaliških in plesnih festivalov. Delal sem tudi koprodukcije s tujimi gledališči in učil na tujih šolah.

In poskušali iz igralcev povleči največ in najbolje, kar ste lahko?

Matjaž: Posploševanja so smrt za ta svet. Potem ugotoviš, da narodnost sploh ni pomembna, ampak ali se boš sprehodil skozi življenje ljudi, ki ti bodo nekaj dali. Bolj si odprt, več dobiš nazaj. Kot sem že rekel pred 25 leti, bi bilo treba vsakega Slovenca čim prej poslati na kakšno potovanje. Potem se ne bi dogajalo, da zdaj tam v Šenčurju štrajkajo, ker nočejo beguncev. Naj si preberejo novo knjigo Boštjana Videmška, ko bo izšla, z osebnimi zgodbami beguncev, ki jih je spoznal po svetu. Ko jih prebereš, si rečeš: "Joj, kakšno srečo imam, da sem se rodil v Sloveniji, ne pa tam doli." Kako človek hitro pozabi, kako je živeti v izgnanstvu, na tujem, pa imamo skoraj vsi ali kdo od naših izkušnje s tem, da je bil izgnan, preseljen.

Baje je ena ključnih stvari za umetnike, da naj bi spreminjali svet, ga reševali. Ga vi rešujete?

Matjaž: Nisem tega mnenja, da ga moram rešiti, ker sem popolni pesimist in sem prvi na liniji, ki bi ta svet razstrelil. Sebe jemljem kot terorista v gledališču, ki ne meče bomb, ampak dela predstave.

Ste do igralcev diktatorski?

Matjaž: V gledališču ni demokracije, nekdo mora voditi ta nori stroj. Sicer sam zelo spoštujem mnenje vseh sodelavcev. Zato rad delam z istimi ljudmi, s katerimi sem dosegel, da se že s pogledom pogovorimo. To mi zelo pomaga. Ker sem obdržal ekipo za prste na obeh rokah, pomeni, da sem tudi kot človek nekaj dosegel, napredoval, ohranil.

Že družino je težko obdržati, kaj šele deset ljudi. To je vsakodnevna borba. Na vajo pridem z užitkom, saj je zame kot trening, in na njej zelo uživam. Tam se česa spomnimo, izmislimo, počnemo nekaj novega. Igralce zelo spoštujem, ker so vsa ta leta delali stvari, ki so mi bile všeč in so tudi njim postale všeč.

Ko sem začel delati predstavo Ljubezen na smrt, sem želel odpreti gledališko restavracijo za 80 gostov, s tekočim trakom, polnim hrane, 13 pesmi in 6 igralcev, pa sta od šestih igralcev znala le dva kuhati, štirje pa še jajca na oko niso znali pripraviti. V predstavi pa se je kuhalo vsak večer za 80 ljudi. Dobro se je jedlo in pilo. Zadnja večerja tega ponorelega sveta. Lušten eksperiment. V gledališču me zanima delati nemogoče. Nimam nobenih težav s tem, da ne bi nekaj poskušal.

Kaj pa Betontanc?

Matjaž: To je moja prva ljubezen, ki še vedno traja. Čeprav je zdaj vse to zelo povezano s Slovenskim mladinskim gledališčem, ker so vsi, ki so bili tam, zdaj tu. Prihaja novo obdobje, ko bo treba dobiti nove betontancerje. Mogoče se je pa treba spet na novo zaljubiti.

Napisala: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri