N.Z. | 2. 4. 2022, 13:55

Mauro Corona: za nekatere sanjač, za druge pa veliki učitelja življenja!

Mauro Corona (Facebook, Umco)


»Z ošabnostjo serijskega proizvajanja knjig ne počnem nič drugega, kot da se izpovedujem, si pomagam z izpovedjo. Nočem umreti napačno razumljen. Če zdaj crknem od srčnega napada ali jutri zdrsnem v gorah, kakor sem tvegal zadnjič, bi umrl nerazumljen.«

71-letni Mauro Corona velja za enega najuspešnejših sodobnih italijanskih pisateljev, je evropsko priznani kipar lesa, pa tudi vrhunski alpinist in pionir sodobnega prostega plezanja v Italiji.

Zgodnje otroštvo je Corona preživel na Tridentinskem, kasneje pa se z družino vrnil v rodno vasico Erto, v zaselku San Rocco. Mladost je preživel ob strastnem prebiranju po prastarših podedovanih klasikah svetovne literature, se preživljal z divjim lovom in potepanjem po okoliških hribih.

»Tam globoko pod nogami in vidnim prodiščem, je nekoč ležala dolina Vajont. V njej so cveteli mlini, žage, domačije. Vajont je bil naš Jukon. Reka je poganjala delavnice, kovačije, vse tja do jeza, kjer je nekoč stala Miolinova hiša. Voda je vrtela stružnice … To je bil raj na zemlji! Prijatelj Fornoni me je vprašal, kaj pogrešam najbolj. Ta rokodelski ritem bivanja, vse eno samo vrtenje. Katera sila je poganjal vse? Ne jedrska energija, atomi … Voda! Voda reke Vajont. Dokler je niso prestregli z zidom, ni škodila nikomur, nasprotno, pomaga nam je, vrtela dolinsko življenje. Življenje teče kot reka, ne moreš je zaustaviti z dlanmi.«

Potem se je zgodila tragedija.

Grozovit pogrom

9. oktobra 1963 se je (dobesedno) zgrnila velika nesreča nad severnofurlansko dolino Vajont.

Ob 22.39 je v umetno jezero za tedaj največjim jezom na svetu z gore Toc zdrsnil zemeljski plaz in v nekaj minutah požel skoraj 2 tisoč smrtnih žrtev. Poleg naravnega opustošenja ter množičnega izseljevanja je v nekoč cvetočo dolino, polno živega obrtništva, prinesel gospodarsko in socialno bedo.

»V bistvu obstajata dva Vajonta: tragedija mrličev in moralnih mrtvecev, čez noč izumrlih navad in običajev, tradicije in kulture. Izginula obrtniška kultura, to je drugi Vajont. Koliko ljudi je od tragedije imelo dobiček: sleparji brez vesti so odkupovali licence starih obrtnikov po petsto tisoč lir, delovna dovoljenja kovačev in mizarje, krošnjarjev in copatarjev. Tudi mati je prodala svojo. Leta 1964 je domačinom, ki so izgubili vse, petsto tisoč lir dišalo po bogatem. Preprostim, ne butastim ljudem, ki so zaupali sočloveku. Z licenco so se zabušantski sleparji prebili do nepovratnih sredstev, si izmislili tovarno zagradili teren in z izplenom zbežali v Švico. Tako se je začel propad nekdaj složnega in nadobudnega ljudstva, bogatega po kulturi in zgodovini. Nekaj časa je trajalo, da so posiljevalci velikih kultur uspeli uničiti Inke, Maje in Azteke. Tu jim je uspelo v dveh minutah. V tem času je gora Toc zgrmela v umetno jezero in nas izbrisala z obličja zemlje.«

Takrat 13-letni Corona se je po tragediji z mlajšim bratom zatekel v salezijanski kolegij v Pordenoneju. Zaradi denarne stiske si tedaj ni mogel uresničiti želje, da bi obiskoval umetniško šolo v mestecu Ortisei v dolini Gardena, na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta pa se je preživljal kot kamnosek v kamnolomu marmorja pod goro Buscada.

Srečno naključje

Naključje je hotelo, da se je nekega jutra leta 1975, za Corono spremeni vse.

V njegov ateljeje v ulici Balbi je zašel zbiratelj Renato Gaiotti iz Sacileja in pokupil vse lesene skulpture v izložbi ter mu naročil leseni Via Crucis za štivansko cerkev v Sacileju (Chiesa di San Giovanni Battista). S tem honorarjem si je Corona končno lahko nabavil kiparsko orodje in se vpisal v šolo priznanega mojstra lesa v ladinski vasici Falcade.

Ostalo je nato zgodovina.

Mauro Corona je v trojici ustvarjalnih dejavnosti, katerih semena so bujno pognala že v njegovi mladosti, v naslednjih letih segel v sam evropski vrh.

Kiparsko se je izšolal pri ladinskem mojstru Augustu Murerju. Preplezal je dobrih tristo prvenstvenih smeri v Dolomitih in se udeležil več mednarodnih odprav od Grenlandije do Kalifornije. Kot eden uspešnejših sodobnih italijanskih pisateljev je od leta 1997, ko je njegov pisateljski talent prepoznal tržaški pisatelj Claudio Magris, do danes objavil več kot trideset knjižnih del, kratkoproznih zbirk, romanov in esejev, prevedenih v številne svetovne jezike, od francoščine, nemščine in španščine do romunščine, kitajščine in slovenščine. Prejel je prestižna literarna priznanja, med njimi nagrade Bancarella, Campiello in Mario Rigoni Stern.

Zadnje izpovedi

Njegovo življenjsko pot je novinar in režiser Giorgio Fornoni zajel v dokumentarnem filmu s knjigo Confessioni ultime (Zadnje izpovedi, 2013). S filmom in knjigo je režiser Corono petdeset let po tragediji Vajonta pospremil po rodnem Ertu, ’vasi propadanja in bolečine’, med brlogom ateljejem, kjer živi in deluje, in kraji njegove vsakdanjosti.

»Italijanska televizija se preživlja z nosečnicami. Poročila vestno poročajo o novici, da je ta igralka morda noseča, da je druga rodila, da tretja čaka naraščaj, v utrujajočem zaporedju trebuščkov. Javna in zasebna televizija niti lani nista spomnili na to, da je pred petdesetimi leti dvatisoč oseb zaradi tujega stremuštva, cinizma in interesov izginilo v nič. Poročila vsako leto pozabijo na obletnico Vajonta. To ime ostaja neizrečeno. Devetega oktobra 2012 so se pred nastopom v veronski areni raje povezani z ’mesijo’ Adrianom Celentanom, ki ga sicer občudujem in nima krivde, da je hodil svojo pot, čeprav je povsem prezrl cinični umor dvatisočih izpred točno petdesetih let. O njem niti besedice. Kratek spomin? Znabiti. Nacionalka je o Vajontu poročala le prva leta. Ta državni genocid je očitno treba zamolčati. Dovolj, da vse izvemo o nosečnosti te ali one plesalke. Sodobna televizija živi od nosečnosti in kuhinjskih receptov. Vajont pa ostaja zadušljiva in zadušena vsebina.«
Tudi v slovenščini

Zadnje izpovedi so zbirka življenjskih premišljanj in pripovedi, intimni dnevnik sanjača. Literarni avtoportret, ki se v iskricah sklicuje na brezčasno izročilo moralnih spisov od filozofa Seneke do samuraja Yamamota, kipeč v nadvse oseben čustveni izbruh o kulturni in politični aktualnosti.

Besede, kot so svoboda, tišina, spomin, telo, napor, zavist, ponos, tekmovalnost, ljubezen, prijateljstvo, bolest, smrt, Bog in vera, danes vse bolj izgubljajo obstojnost, težo, globino, vitalnost, so kakor zven brez pomena. Coronove Izpovedi iz izvotlenih pojmov sedanjosti zaživijo kot globoko razsvetljujoča laična zgodba.

Maura Corono na milijone bralcev vidi kot učitelja življenja.

»Koliko ljudi je danes strah že ob misli, da bi prespali na prostem. Kako je to mogoče? Vsi ne morejo prespati na drevesih kakor jaz, ki to pogosto počnem, da začutim bližino boga, vesolja, stvarstva, duš umrlih. V pomladnih nočeh, na gorskih jasah, jih lahko slišiš vse naokrog, in če se malo zbereš, slišiš glasove škratov in palčkov, duš pokojnih. Čutiš telo, ki se prilagaja zemlji, brez ovir in strahu. Pravi gornik se vzpenja z rokami v žepu, na gorskem vrhu se usede in čaka, prisluškuje. To so moji veliki vzponi. Na vrhu čakam sončni zahod, in če se mi zdi, tam prespim. Čutim, da me gora objema. Čakam in poslušam. Slišim žolno, ki dolbe duplino, slišim sove, čutim nekaj, kar bi resnično lahko bil Bog. Tako sem živel nekoč.«

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.