Meneghello na jadranskem biseru Palmižana

»Srčna palmižanska zgodba je porojena iz čiste ljubezni,« mi razgrinja veliko meneghellovsko sago v svoji restavraciji na Palmižani gospa Dagmar Meneghello, zdajšnja skrbna vrhovna varuhinja narave in celotnega posestva Meneghello, »iz čiste ljubezni tako do same narave kot do žensk. Ta ljubezen je ozelenila otok Sv. Klementa oziroma Palmižano, ki je bila poprej sam kamen, znana pa je tudi kot otok rožmarina.«

Usoda je hotela, da je z Napoleonovimi vojščaki leta 1809 prišel v Hvar Francoz Pierre Jerome Gaugiran (1784), vojaški lekarnar, 
ki se je na otoku nastanil, saj mu je bilo tukaj po vseh vojaških pohodih toplo in spokojno, oženil se je z lepo Dalmatinko, dobil naraščaj, odprl prvo lekarno v Hvaru in pa, kar je pomembno za našo zgodbo, spoznal se je na prav takrat v Franciji izumljeno frakcijsko destilacijo.

Tako je v svojem laboratoriju začel izdelovati razne destilate, med drugim tudi zelo kakovostno rožmarinovo olje (seveda ni spregledal tudi lavande oziroma sivke, po kateri je otok Hvar danes svetovno znan), kar je pritegnilo mladega Giama Battista Meneghella (1780), ki je prišel v Hvar iz 
Benetk. Francoski Hvarčan je potem ustvarjal vrhunske zvarke, beneški Hvarčan pa je 
v Hvaru odprl tovarno Quintessenza, po goli kamniti Palmižani pa sta sadila rožmarin. 


Tako sta naredila tudi balzam quintessenza, ki so ga »takrat imeli v stekleničkah po vsej Dalmaciji. Dajali so ga na sladkor, ko so 
želeli otroka, ko ga niso želeli, proti glavobolu ...« šegavo pripomni gospa Dagmar. 
In spet se je vmešala ljubezen, Giam Battistov istoimenski vnuk se je poročil s Francozovo vnukinjo Giorgiono, tako da je prijateljstvo obrodilo pravo družino. Za našo zgodbo pa je najpomembneje, da je Giama Battista Meneghella nasledil eden od njegovih dveh sinov, Eugen Meneghello, rojen 
leta 1878. Vrli mladenič je doštudiral na 
Dunaju in postal profesor botanike in matematike na dubrovniški navtični gimnaziji, 
leta 1906 pa je nasledil Palmižano od očeta, posestnika starega kova, ki ni niti slučajno razmišljal o čem novem. Je pa zato tako razmišljal njegov sin.

Hišo, zgrajeno leta 1820, je na začetku 20. stoletja odprl turistom in zasnoval vrt eksotičnih rastlin. »Kajti spoznal je, da moraš dati ljudem, da bi prišli, poleg čudovitega morja tudi dobro hrano in lepo naravo, tukaj pa je bilo samo kamenje,« 
modro pripomni gospa Dagmar in tako 
nadaljuje vse do konca tega članka: 
»Na otoku imamo 60 odstotkov mehiških 
rastlin. Eugen, oče mojega moža Juraja 
Tota Meneghella, je bil povezan s Padovo, najstarejšim botaničnim vrtom v Evropi, 
poleg tega so kapitani svojemu profesorju 
z vsega sveta prinašali rastline. Tako je 
rastel ta palmižanski vrt. Mož mi je pripovedoval, da sta z bratom vsako nedeljo dobila konjsko vrečko, polno semen, in sta morala iti po vsem otoku, velikem 540 hektarjev, 
se pravi okrog šest kilometrov, in jih trositi po njem. Kajti njun oče se je odločil, da bo okoli hiše naredil tropski vrt, arboretum, preostalo pa bo sredozemski gozd. In uspelo mu je. Danes imamo deviški gozd, skozi katerega skorajda več ne morete. Zdaj jaz delam s tremi otroki, vsi so ostali na otoku. Ena hči mi pomaga tu, druga živi v Italiji, 
je pa čez poletje tukaj, skrbi za booking in marketing, sin Eugen pa je prevzel spodaj ob morju našo zasebno hišo in naredil čudovito restavracijo Totos. Od svojega dedka je poleg imena podedoval tudi ljubezen do rastlin. Resnično ve, kaj počne, strokovno dela s palmami, kaktusi, nolinami, ima celo rastline s čipi, ker so tako zelo vredne in zato zaščitene. To je torej ta novi del. Jaz pa sem zgoraj prevzela park od svojega tasta, ki ga nisem spoznala, ker so ga komunisti ubili leta 1947, pa čeprav sta bila oba njegova sinova v partizanih. Bil je že starejši, živel je na otoku, počel ni nič protidržavnega, 
je pa bil njegov greh, da je imel italijanski priimek in da je bil nekoč bogat. Ko pa sem sama prišla sem leta 1965 ... Moram vam iskreno reči, da sem se zaljubila v svojega moža, toda ta otok me je, zagrebškega otroka, strašno prestrašil. Bila sem vajena kulturnega življenja, začela sem se ukvarjati 
z novinarstvom. Zame je bilo tukaj vse preprosto, primitivno. Sem pa bila zelo zaljubljena. Pa mi je Toto na določen način dejal, da če hočem njega, moram vzeti tudi otok.

Dve leti otoka sploh nisem hotela, njega pa. Na koncu sem rekla, da grem poizkusit. 
In zdaj sem tukaj skoraj pol stoletja. Sem pa iz Zagreba sem od samega začetka vodila mlade umetnike, da so razstavljali in ustvarjali. To počnem vse do danes. Tukaj je bilo več kot 300 umetnikov in danes mnogi 
med njimi pomenijo vrhunec hrvaške likovne umetnosti.

Sicer pa prihajajo gostje sem že več generacij, zdaj tu dopustujejo že njihovi vnuki. Zakaj se vračajo? Potem ko je Eugen na začetku 20. stoletja odprl svoja vrata turistom, je izdal tudi prvi prospekt penziona Palmižanski dvorec, v katerem je napisal, 
da je Palmižana namenjena ljudem, utrujenim od civilizacije, ki bodo na njej našli mir in si z vsestransko skrbjo odpočili telo in dušo. Poleg tega je profesor postavil smernice turističnega nazora, ki se ga v njegovi družini držimo še po sto letih: kopanje, plavanje, dolgi sprehodi, skupni ribolov, jadranje, 
posvetiti se samemu sebi – dolce far niente, dobra glasba, knjiga, dolgi pogovori, kultura in seveda vrhunska hrana: samo sveže ulovljene ribe, jastogi, sadje in zelenjava z lastnega in okoliških vrtov, svoje oljčno olje ...«

Na Palmižani smo seveda navzoči tudi Slovenci. »S Slovenci imamo krasne odnose, vedno so bili naši najboljši gosti,« pravi gospa Dagmar. »Med njimi je tudi veliko znanih ljudi, a naj omenim samo enega človeka, 
ki je k nam hodil zelo dolgo. To je Dušan 
Pirjevec, vaš filozof. Slovenci so zelo cenili naravo, sploh v tistem času, ko smo bili vsi lačni, goli in bosi, tako da so šli ljudje raje 
v kakšen hotelček, ki je imel vsaj eno kopalnico in stranišče na nadstropje. Mi nismo 
imeli nič od tega. Nismo imeli elektrike, 
vode, kanalizacije, povezav s kopnim. Bili smo povsem deviški, robinzonski. Pa tudi med zadnjo vojno, domovinsko, so bili Slovenci naši prvi gosti. Samo za eno leto so nas zapustili. To so zaljubljeni morjeplovci 
in jaz jih visoko cenim tudi zato, ker vem, 
da so nam pomagali takrat, ko smo mi 
potrebovali pomoč za preživetje.«

Pa tudi ena najbolj znanih znamk na svetu ima zelo rada Palmižano. »Vi pa vodite slovenski Playboy, kajne?« me na koncu pobara svetovljanska gospa. »Vam moram povedati, da imam eno največjih zbirk erotične umet-nosti in priredila sem tudi že razstavo erotične umetnosti. Kdor pride sem, preprosto sprejme duha tega otoka in se približa naravi. Se pravi, sleče obleko in postane delček narave. Da, brez obleke postane vse lahkotno.

Tako so, na primer, mojstri abstrakcije nenadoma začeli risati ženske na plaži, akte, ljubezenske prizore. In tukaj je bilo že resnično veliko lepotic, ki prihajajo sem, da bi se odpočile od civilizacije, od šminke in vsega drugega. Pridejo tudi samo z dvema brisačama in enimi kavbojkami. Je pa pri nas lepo to, da nismo nudistični otok. Toda takoj, 
ko zapustite predel z restavracijama, se lahko kopate, kakor vam poželi srce. Ne vem, ali se tukaj veliko ljudi kopa v kopalkah ...  Morje je zelo poželjivo, ima nekaj zelo erotičnega ... Ena prvih fotografij gole ženske pa je bila v Startu, posneta na tukajšnjih skalah. Gostili smo tudi že veliko Playboyevih deklet, tujih in domačih, tukaj so jih fotografirali. 
Hrvaški Playboy je nekaj let zaporedoma sem vodil svoje plejmejtke, ki so bile potem objavljene po vsem svetu. Tukaj so bili tudi ljudje, ki vrhunsko pišejo za Playboy. Da, Palmižana je zelo prvobitna – za čedne 
erotomane, erotomane čistega srca.«

TEKST Borut Omerzel
FOTO Urška Košir in Borut Omerzel

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol