Mick Jagger: Sovražim glasbenike, katerih skladbe razglabljajo le o svinjariji v duši

Goddess in the Doorway, v katerem se dotika svojih vrtoglavih intimnih pustolovščin, je po osmih letih prvi solo album Micka Jaggerja. Sodelovala je cela vrsta uglednih glasbenikov: Pete Townshend iz skupine The Who, Bono Vox iz U2, Wyclef Jean, kitarist Aerosmithov Joe Perry in Lenny Kravitz.

Z njihovo pomočjo je Jagger ustvaril glasbo, ki zveni popolnoma drugače od klasičnih Stonesov. Točno to je tudi hotel. V skupini je začel kot pevec s polovičnim delovnim časom, medtem ko je prizadevno študiral na prestižni London School of Economics.

Že od vsega začetka si je krojil unikatno podobo rokerja, upornika in outsiderja. Skupaj s Stonesi se je videl v vlogi glasnika, ki poziva množice k spreminjanju takratne družbe in odnosov, da bi se ljudje osvobodili intelektualno, seksualno in socialno. To je bila ideja, s katero so se Rollingi podali na turnejo po Ameriki v letih 1964–65. (I Can't Get No) Satisfaction je postala uporniška himna in Mick je nadaljeval navidezen mitični boj še 35 let. Albumi Aftermath, Beggars Banquet, Let It Bleed, Sticky Fingers in Exile on Main Street so klasike iz šestdesetih, ki so za vedno definirale Stonese kot enega največjih bendov vseh časov.

Jagger je po samomoru Briana Jonesa prevzel vodstvo skupine in skupaj s Keithom Richardsom nadaljeval glasbeno ustvarjanje. Mick Jagger in Rolling Stonesi so prebrodili mnoga krizna obdobja in obdržali integriteto skozi sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta. S performansom na turneji Bridges to Babylon so dokazali, da je vsa skupina z Jaggerjem na čelu še krepko pri močeh.

Ob izidu svojega novega albuma in ABC-jevega dokumentarca Being Mick je Jagger nastopil v losangeleškem El Roy Theatru, kjer se je zbrala vsa hollywoodska smetana. Po osmih letih je bil to njegov prvi samostojni nastop. Z njim je osupnil navzoče elitneže in znova dokazal, da sta njegov duh in telo ušla zobu časa. »Dokler je umetnik v tebi živ, dejanska starost sploh ni pomembna,« je po koncertu dejal Billy Corgan, »Limp Bizkit« Fred Durst pa dodal, da je Mick »utelešenje boga rocka. Stal sem čisto blizu njega in nisem mogel verjeti, da je tako prekleto dober!«

Pred kratkim sem se sam odpravil v New York, da bi pokramljal z Jaggerjem. Bilo je tik pred izidom novega albuma. Pogovor z njim je bil prava odiseja, o starih burnih dogodivščinah in pripetljajih iz dekadentnega obdobja legendarne skupine pa ni hotel kaj dosti povedati, saj meni, da so vse te in podobne štorije popolnoma irelevantne za njegovo delo. Ki je, pravi, edino, kar šteje.

Mick, za vašo Goddess velja, da je izredno osebno izpovedni album, v katerem pripovedujete o svojih ljubezenskih razmerjih. Drži?

(smeh) Ponavadi je zelo težko na kratko povedati, za kaj gre v novem albumu. Goddess zagotovo govori o ljubezni, o odnosih, toda ne samo o tem. V njem so refleksije o življenju in seveda veliko humorja. Mislim, da je ta album bolj direkten kot oseben. Z njim sem skušal vzpostaviti neposredni odnos med avtorjem in poslušalcem, brez odvečnega direndaja, brez velikega ega. Osnovni odnos.

Govori se tudi, da je v naslovnem komadu najti prikrita namigovanja na vaše bivše ljubezensko razmerje z modelko Sophie Dahl …

Pesem govori o ljubezni na splošno in o nikomer posebej. Goddess govori o neujemljivosti ljubezni ter njenem hitrem minevanju. Zagledaš jo, vznemiri te in že je ni več. Lahko je metafora za več kot le ljubezen ali ljubezen do žensk … Lahko pripoveduje o našem odnosu do umetniških del, idej ali podob. Tako lahko nenadoma pomeni nekaj popolnoma drugega.

Kaj pa pesem Gun? Britanski tabloidi so zapisali, da govori o vaši ločitvi od Jerry Hall zaradi afere z brazilsko lepotico Luciano Morad ...

Ne, v resnici ta komad ni bil napisan o njej … Je pa res, da je to čudna pesem. Saj po naravi nisem nasilen. Pištol sploh ne maram, tudi pri športu ne. Napisal sem besedilo in potem še glasbo, ki se je z njim ujemala. Potem sem se začel spraševati, od kod je prišlo, in rekel sem si: ah, saj ni pomembno, nadaljuj s pisanjem, pa boš že videl, kam te bo vse skupaj pripeljalo! Rezultat mi je bil všeč. Mnogokrat so pesmi preblisk trenutka, ki ga potem zapakiraš v besede in melodijo. Pridejo k tebi, zapišeš jih in ostanejo tam.

Je potemtakem žalostna in pikra pesem Don't call me up tista, ki opisuje vaše občutke po ločitvi od Jerry Hall?

Da. Takrat sem bil potrt in vse skupaj je bilo zelo boleče. Se pa tako pogovarjaš sam s seboj in si priznaš svojo bolečino, namesto da bi si metal pesek v oči, da je vse lepo in prav, in čakal, da bo izginilo samo od sebe.

Goddess govori tudi o tem, kako »sovražite živeti v preteklosti«. Lahko razložite?

Vsi postavljajo ista vprašanja – kaj si naredil, zakaj si to naredil, kaj je rekel Keith, kaj si ti dejal na to – bla, bla, bla. Naveličaš se govoriti o istih stvareh. Meni za stvari, ki so se zgodile pred davnim časom, odkrito rečeno, dol visi. To je mrtva zgodovina. Zame – kakršen sem danes – popolnoma nepomembna. Mislim, da je to problem večine glasbenih skupin. Poslušalci vzljubijo komade, s katerimi je skupina zaslovela, in potem hočejo, da se glasbeniki vedno znova vračajo k njim. Saj to razumem in spoštujem, toda umetnik mora iti naprej k novim izzivom, ne pa vedno znova igrati stare komade.

Besedila novega albuma so precej melanholična. Ste bili nerazpoloženi, ko ste ga pripravljali?

Težko rečem. Sploh je težko določiti kakršnokoli pravilo glede mojega pisanja. Pisati začnem bodisi spontano bodisi po vnaprej natančno določeni shemi. Včasih je to odvisno od mojega počutja, vremena ...

Ali raje ustvarjate samostojno ali skupaj s Keithom in drugimi?

Pri tem gre za različna pristopa, ne za to, kaj je meni osebno bolj všeč, kaj jaz raje počnem. Moji komadi so gotovo mnogo bolj avtobiografski, toda hkrati pazim, da ne bi postali preveč solzavi. Ali preveč prizanesljivi. Rad bi preizkusil čim več različnih pristopov. Sovražim glasbenike, katerih skladbe razglabljajo le o svinjariji v duši, in so obsedeni s strahom in eksistencialno revščino. Ob takih komadih me kar duši.

Od kod inspiracija za zadnji solo album?

Že kar nekaj časa je minilo od leta 1993, ko sem izdal svoj zadnji solo album. Dolgo sem ustvarjal za leta 1997 izdan zadnji album Stonesov Bridges to Babylon. S tem albumom smo bili ogromno časa naokoli. Ko sem se vrnil s turneje, sem si dejal – naslednjo stvar, ki jo bom naredil v studiu, bom naredil sam.

Ali je laže delati samostojno?

Zagotovo je manj pritiskov. In popolnoma drugače je, saj, za začetek, sam igram kitaro … Mislim, Rolling Stonesi imajo svojo osebnost, ki živi že zelo dolgo in mora zadovoljiti pričakovanja poslušalcev. Identiteta Stonesov je definirana – skoraj tako kot identiteta Jamesa Bonda. Če greš v kino, da bi videl agenta 007, nočeš gledati Woodyja Allena ali inšpektorja Clouseauja. Zato moramo Stonesi pri ustvarjanju glasbe začeti iz bolj omejujoče perspektive, ker vemo, kaj naši poslušalci hočejo od nas.

Ko pišete pesmi, je vaša svoboda večja ...

Imam popolno svobodo! Sam nosim vso odgovornost za svoje delo. Poleg tega menim, da poslušalci še nimajo jasno izoblikovane predstave o tem, kako naj bi moje samostojne skladbe sploh zvenele. Kar se tiče kreativnosti, imam občutek, da je dela manj, prav tako pri organizaciji in planiranju.

Vaši hčerki Elizabeth in Georgia May Jagger pojeta kot back vokalistki pri komadu Brand New Set Of Rules, ki je zadnji na albumu Goddess.

Drži. Album sem precej delal doma, v svoji hiši, tako da sta bili vseskozi zraven. Nekega dne sta vkorakali v studio in rekli: »Očka, to bi lahko midve odpeli.« Strinjal sem se, jima dal v roke mikrofon in začeli smo. Moram reči, da zelo dobro pojeta. Radi imata glasbo in zato sta dobri.

Mnogo znanih uglednih glasbenikov je omenjenih kot sodelujočih pri albumu Goddess. Denimo Pete Townshend in Bono Vox. Kako vam je uspelo sestaviti album?

Večinoma je bilo vseh dvanajst komadov skoraj končanih, preden sem povabil ljudi k sodelovanju. Delal sem s prijateljem Mattom Cliffordom (bivši klaviaturist Rolling Stonesov), nato sem k sodelovanju povabil še druge. Prišli so in v delo vložili veliko energije. Prispevali so k raznolikosti albuma in njegovemu tempu. God Gave Me Everything je denimo nastal v sodelovanju z Lennyjem Kravitzom. Tako smo ustvarili izredno različna glasbena občutja, skladbe, ki jih nismo predvidevali, in tako vseskozi odkrivali nove elemente glasbenega ustvarjanja.

Kako ste izbirali sodelujoče?

Bona, ki sodeluje pri Joy, poznam od nekdaj. Z njim sva na zabavah dostikrat prepevala naše komade. Z Lennyjem sva že delala skupaj, Pete je moj sosed v Londonu, bil sem na Wyclefovih koncertih … Z Missy Elliott – hotel sem, da bi repala na Hide Away – pa se nisva nikakor mogla dogovoriti za ustrezen čas. Njo sem letos veliko poslušal. Pa Boba Dylana tudi.

Leto 2002 bo zaznamovalo 40-letnico obstoja Rolling Stonesov. Vas kaj daje nostalgija? Zaradi občutka, da je minilo že toliko časa?

Nisem ravno nostalgičen človek. Sentimentalnost te lahko preveč posrka in potem žalosti. V preteklosti ne moremo živeti, zakaj bi torej razkopavali po njej? Za prihodnje leto Stonesi načrtujemo turnejo in upam, da se bomo zabavali. Sicer še ne vemo natančno, s katerimi pesmimi bomo nastopali, v kakšnem duhu bo potekala turneja in koliko časa bomo ostali. Toda potrudili se bomo, da bo nekaj posebnega! Ne vemo pa še, ali bomo posneli album. Niti še nočem razmišljati o tem, vsaj do pomladi! Naporno bo.

Kakšno vlogo so po vašem mnenju odigrali Rolling Stonesi po svetu?

Bili smo del protikulture v šestdesetih, ker smo hoteli pokazati, da se ne bomo podredili omejevalnemu režimu, temveč težili k osvobajanju naših misli in zavesti. V naši glasbi je bil zmeraj navzoč kanček uporništva in težnje po samostojnosti, ki smo ju ohranjali ter hkrati nadaljevali z glasbenim ustvarjanjem za zabavo ljudi, saj smo hoteli, da jih naša glasba vedno znova pritegne. Hoteli smo jim pridigati. Svoje poslušalce smo hoteli navdihniti, jim dati zaleta, da razmislijo o življenju.

Kaj pa je za vas na nastopih in turnejah najbolj vznemirljivo?

Evforija in spremenjena zavest, v kakršno prestopim, ko sem na odru. Včasih se zgodi, da imam pravo energijo za nastop le v posameznih trenutkih koncerta. Najveličastnejši je tisti moment, ko čutiš, da si na drugem nivoju. To je transcendentalni trenutek, ki ga lahko enačim z religioznim izkustvom ali s seksualnim vzburjenjem. Nisem popolnoma prepričan, da na odru dejansko dosežeš to stanje, toda občutek je zagotovo tak. Adrenalinski trenutek. Ne prosite me, naj to razložim še podrobneje.

Ali načrtujete solo nastope? Solo turnejo?

Nimam časa. In tudi prave ekipe, pravega benda nimam. Moral bi jih najti, vaditi z njimi … Saj bi rad, a ne bo šlo.

Koliko je vaše zvezdništvo posledica načrtnega dela in koliko naključja?

Z igranjem bluesa po klubih takrat, v šestdesetih, ko smo začenjali, nisi mogel zaslužiti prav dosti. In tudi če sem kdaj razmišljal o slavi, se niti v sanjah nisem videl kot rokersko zvezdo. Na oder sem stopil zato, da bi pel blues. Da bi iz tega delal kariero, tega nisem načrtoval. Konec koncev sem takrat še študiral in z glasbo sem se ukvarjal samo za konec tedna. Za zabavo in zato, da sem malo zaslužil. Prvo leto se je bend zelo težko prebijal na sceno. Nastopali smo morda enkrat na mesec.

Je bil problem v tem, da ste študirali, medtem ko so bili drugi člani benda predani samo glasbi?

V začetku ne. Keith in Brian sta bila gonilni, navdihujoči sili skupine, popolnoma predana glasbi in prepričana, da bomo zasloveli. Zato sta hotela neprestano vaditi, meni pa je bilo dovolj enkrat ali dvakrat na teden in potem nastop v soboto zvečer. To so bile takrat moje ambicije. Sčasoma smo postajali bolj znani in v nekem trenutku mi je postalo jasno, da se nam ponuja možnost za resno glasbeno kariero. Nato sem pustil faks, kar ni bilo pretirano težko, saj sem imel prepolno glavo dolgočasnih predavanj.

Gotovo vaši starši vsaj sprva niso bili najbolj navdušeni nad odločitvijo ...

Predvsem oče je temu ostro nasprotoval. Bil je besen name, menil je, da sem s tem, ko sem vstopil v tako negotov poklic, zavrgel svojo prihodnost. Razumel sem, kaj je s tem mislil, in tudi sam sem se spraševal, kaj bo z mano. Toda študij me je preprosto začel dolgočasiti. Dejstvo, da je naša skupina začela nastopati vedno pogosteje, mi je vse skupaj olajšalo in odločno sem zakorakal po poti, ki se je takrat na široko odpirala pred mano.

Kdaj ste spoznali Keitha Richardsa?

Poznala sva se že kot mulca, živel je ulico stran od mene in hodila sva v isto osnovno šolo. Mislim, da sva bila stara šest ali sedem let, ko sva se začela skupaj igrati in s tem tudi bolje spoznavati. Nisva bila najboljša prijatelja, vendar sva se dobro poznala. Pozneje se je njegova družina odselila, a ne daleč stran, tako da sva se kot srednješolca po naključju spet srečala. Spominjam se, da je bilo na postajališču za vlak. S seboj sem slučajno imel neke rhythm&blues plošče, ki se jih je takrat zelo težko dobilo. Pokazal sem mu jih in izkazalo se je, da tudi njega zanima ista glasba. Znova sva našla skupno točko, se začela dobivati in poslušati glasbo. Keith je igral na kitaro, jaz sem pel in tako se je vse skupaj začelo.

Ali ste takrat že vedeli, da imate smisel za nastopanje?

Seveda. Zelo rad sem nastopal. Rad sem mahal z rokami in padal na kolena in sploh sem bil rad zelo dramatičen. Pri petnajstih sem bil pravi divjak! (smeh) Ljubil sem to! Oboževal sem Elvisa in pozornost, ki jo umetnik dobi, ko nastopi pred množicami. Ko sem opazil, da me ljudje radi gledajo na odru, nisem potreboval nič drugega. Nekje v sebi sem čutil, da sem pri tem dober, toda nikoli nisem pomislil, da bi se nastopanja lotil profesionalno. To je bil le moj konjiček, ki sem se mu vdajal iz objestnega užitka.

Drži, da ste začeli pisati avtobiografijo in si potem premislili?

Res. Preprosto presedlo mi je kopati po svoji preteklosti. Tudi na splošno ne maram biografij slavnih osebnosti. Če se zvezdnik loti pisanja take knjige, mu dajo ogromno denarja, da bi napisal kaj zabavnega. Toda biografije so zabavne le, če razkrivajo škandale in s tem kopljejo po sranju iz preteklosti.

Saj nočem brskati po starih rečeh, toda ali ni bila za Stonese ena izmed najtežjih preizkušenj Keithova odvisnost od heroina?

Težko je bilo, ko mu delo ni uspevalo. Na turnejah ni bilo problemov. Keith ima močno konstitucijo, rad igra, tako da droge niso bile problem, ko smo bili na turneji. Toda ko je napočil čas za pisanje in delanje glasbe dan za dnem, je bilo mnogo teže, saj ljudem, ki se drogirajo, droge obvladujejo življenje.V različnih obdobjih smo vsi preizkušali različne droge, toda Keith je postal zasvojen in včasih je res bilo težko delati z njim. Pod vplivom drog lahko ustvariš fantastične stvari, toda če jih jemlješ redno, prevzamejo nadzor nad življenjem in ne moreš več delati tako dobro kot bi sicer. Keith je bil zmeraj izredno kreativen in briljanten glasbenik, toda droge so ga upočasnile.

Ali je pri pisanju pesmi z istim človekom tako dolgo časa težko ohraniti partnerstvo?

Ne. S Keithom sva se pred mnogimi leti odločila, da bova to počela skupaj in nikoli si ne delava problemov glede zaslug za kak komad. To naredi življenje bolj preprosto in ne zabredeš v tekmovalnost. Kdo je naredil katero skladbo ali za kateri album ima kdo več zaslug – to sploh ni pomembno! Imava pakt, ki se ga vedno drživa. Po 40 letih je to že nekaj in mislim, da sva lahko na to ponosna.

Mislite, da bo Satisfaction zmeraj ena tistih skladb, po katerih bodo ljudje prepoznali vaš bend?

Najverjetneje. S tem komadom smo postali zares slavni po vsem svetu. Vsaka glasbena skupina potrebuje tak inicialni komad, ki pritegne pozornost javnosti, da se potem lotiš turnej in nastopov vsepovsod po svetu. Zato mislim, da bo Satisfaction za nas vedno eden najpomembnejših komadov. Keith je slišal podobno besedilo v komadu Chucka Berryja, ga malo spremenil, nato sem sam naredil vse drugo.

Je to tudi vaš najboljši komad?

Po mojem mnenju je ta pesem definicija Rolling Stonesov, del naše skupne identitete. Je precej preprosta skladba, z dobrim tempom, toda ne bi mogel reči, da je najboljše, kar smo kdaj naredili. Komadi, kot so Sympathy for the Devil, Midnight Rambler, Gimmie Shelter, Honky-Tonk Woman, so dobro narejeni in lahko rečem, da so mi resnično všeč. Pri tem moramo upoštevati tudi ustvarjalno obdobje, v katerem je komad nastal, saj se to v njem močno odraža – naša takratna razpoloženja, stanje zavesti. Ni jih lahko primerjati in kar izbrati najljubšega, najboljšega. To raje prepustim poslušalcem, kajti ko je komad enkrat končan in je zunaj, je to za nas konec. Potem naj o njem odločijo ljudje, ki nas poslušajo.

Preden končava, bi rad vsaj malo spoznal Micka Jaggerja kot družinskega človeka ...

Oh, ne … (smeh)

Kako vam uspeva vzgajati dve hčerki in ju učiti, da morata biti doma dovolj zgodaj, da ne smeta početi divjih stvari, kakršne je počel njun oče ...

Ne moreta se prav velikokrat izmuzniti resnici, saj jima povem, da sem bil sam del še hujše scene, torej iz lastnih izkušenj vem, da ponočevanje in pitje ali kaj podobnega ni zdravo za organizem. Sam jima povem, da je bilo moje početje neumno in škodljivo.

Drži, da ste hčerki Elizabeth prepovedali opravljati poklic modela?

Drži. Nič dobrega ne vidim v tem, da bi delala nekaj, kar ni niti malo kreativno ali stimulativno, in ne končala šole. Glede denarja ji ni treba skrbeti, zato menim, da mora svojo svobodo usmeriti drugam, ne pa v posel, preden sploh razume, kako ta svet deluje in kaj bi rada postala. Stara je 14 let in prezgodaj je še, da bi pustila šolo in postala model, saj bi jo le izkoristili, še posebno v njenem primeru, saj bi priimek Jagger uporabili zgolj za boljše prodajno izhodišče. Razložil sem ji, da se bo čez nekaj let mnogo bolj zavedala, kaj si zares želi početi v življenju, in da bo takrat znala sprejeti pravo odločitev zase, prej pa naj konča šolo.

In je sprejela vašo odločitev?

Želim verjeti, da me razume.

Ali je težko biti hkrati oče in na udaru zaradi vseh prejšnjih ljubezenskih razmerij?

To imenujem kraljevsko zoprna zadeva! Vsakič ko grem na zabavo ali na večerjo, se tisk razpiše o tem, da imam afero s katero od tam navzočih lepotic. Tako kot tisto o Minnie Driver. Osem nas je bilo na večerji, z njo sem komajda spregovoril besedo, čeprav se mi je zdela zelo očarljiva. Dan zatem sem prebral, da imava razmerje, ker se je pravkar razšla s tipom. Toda takrat sem jo videl prvič in zadnjič v življenju! Ljudje se sploh več ne trudijo, da bi informacije preverjali, raje malo špekulirajo. Meni je mnogo bolj pri srcu tista stara dobra tehnika preverjanja podatkov!

Ali si v tem obdobju življenja želite resnejšega razmerja?

Prepričan sem, da bi bil lahko trenutno s takim odnosom zaposlen za poln delovni čas. Vendar nisem. Resna veza ni vedno prava in edina rešitev za vsakogar. In tudi nič ni zmeraj perfektno. Mislim, da je fenomenalno, ko se ti zgodi, da se noro zaljubiš. Kdo ve, kaj vse se bo še zgodilo!

Harold von Kursk

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ