Miha Mazzini: Najlepši del pisateljskega posla je, da te junak preseneti. Tako je tudi v življenju.

30. 6. 2016, 18:47 | Scena | Vir: Liza
Miha Mazzini: Najlepši del pisateljskega posla je, da te junak preseneti. Tako je tudi v življenju. (foto: Goran Antley) Goran Antley

Medtem ko v življenju naši možgani načeloma najbolj potrebujejo jasna pravila igre, pisatelj Miha Mazzini nikoli ne ve, kam ga bo njegov junak v knjigi odpeljal. do zadnjega ne ve, ali mu bo s pisanjem uspelo ali spodletelo. Za njegov zadnji roman, mladinsko knjigo Zvezde vabijo, nikakor ne moremo reči, da mu je spodletelo, zanj je nagrajen z modro ptico, predvsem pa je knjiga topla in optimistična, kot si je tudi želel.

Lahko rečemo, da vaš mladinski roman Zvezde vabijo zajema več generacij in se s tem dotika sodobnih in nekdanjih časov?

Miha: Drži, v knjigi je tekmovanje talentov, ki je navsezadnje vedno bilo. Spomnim se prireditve Pokaži, kaj znaš. Res je, da nikoli na nobeni nisem bil, ampak danes so tem tekmovanjem dodali element glamurja. Druga stvar pa je, da je v romanu precej tehnologije, ki jo najstniki uporabljajo: telefoni, računalniki, splet, družabna omrežja ... sploh osebnih odnosov prek tehnologije, ki je zelo neosebna.

Zato pa minule čase predstavlja starejša generacija, ki v romanu medsebojno sodeluje in si pomaga?

Miha: Ta del spomni na starejše čase, sicer pa je dogajanje postavljeno v manjše mestece, kjer se 'domorodci' bolje poznajo in so odnosi bolj pristni.

Kakšen odnos imate do tekmovanj?

Miha: Ljudje smo tako narejeni, da radi vsaj malo tekmujemo. Vedno pa je treba najti neko mero, tudi v tekmovanju. Nekateri ljudje vse, kar delajo, delajo v obliki tekmovanja, in sicer vse življenje. tekmujejo z vsemi in v vsem. Po drugi strani pa je bolje delati stvari, ker ji rad delaš iz užitka, zaradi samega izdelovanja nečesa. Saj je na neki način tekmovanje vedno zelo površno, ker štejejo le rezultati. Če pa si osredotočen na potovanje do cilja, je to potovanje bolj poglobljeno. seveda pa je res, da se nimam kaj pritoževati, ker sem navsezadnje na tekmovanju dobil nagrado modra ptica za mladinski roman, o katerem se pogovarjamo.

Ste k pisanju pristopili tekmovalno?

Miha: Roman sem v glavi že prej pripravljal, ampak to tekmovanje je bilo zame toliko dobro, da sem imel določen datum, do kdaj ga moram oddati. To je bilo zame zelo koristno, ker bi ga sicer lahko v glavi še premleval in premleval.

Ste večplastnost romana dosegli tudi s tem, da imajo junaki virtualne odnose, obenem tudi precej medgeneracijskih?

Miha: Če lik postaviš, da je koliko toliko živ, kar je vendarle želja vsakega pisatelja, namreč da zgradi takšne like, potem načeloma narediš večplastne stvari. Drugače ne moreš. Šlo mi je za to, da zgodba temelji na teh osebah, da se bralec poistoveti z njimi in zanje navija.

Eden od junakov, ki je v puberteti, ima zahvaljujoč virtualni komunikaciji dvojno identiteto. Je ta znak iskanja samega sebe?

Miha: Že kot majhni otroci se trudimo ustreči staršem in tam nekje v puberteti postane zelo močan vpliv družbe, vrstnikov. To je na nekakšen način narava lepo naredila, ker gre s tem za korekcijo treninga staršev, dresure. Želim povedati, da bi se človek po puberteti moral postavljati na lastne noge, da vidi, kje je, kaj in kdo.

Odraslih niste nalašč idealizirali, glede na to, da se v knjigi tudi oni spopadajo s svojimi težavami?

Miha: Zgodbo sem postavil v manjše mesto, v postindustrijsko, kar pomeni, da so tovarne propadle in ni služb. Temu lahko rečemo realističen prikaz sveta.

Koliko se vi v vaših knjigah 'skrivate' oziroma izražate skozi svoje junake?

Miha: Na nekakšen način je to vedno tako. Recimo tudi igralci, ko delajo, dobijo lik, potem poskušajo najti svoje dele, ki spadajo v ta lik. Pisatelji pa po mojem delujemo nasprotno, imamo dele sebe, iz katerih poskušamo zgraditi različne like, kar ne pomeni, da če pišeš o popolnem negativcu, si tudi ti kot avtor negativec. Poznam pa te občutke.

S tem mislite na občutke, ki jih v realnem življenju nadzorujete, v romanu pa lahko imajo prosto pot. Je pisanje vaš virtualni svet?

Miha: seveda je, ampak ta svet je neprimerno močnejši od virtualnega. Na nekakšen način je seveda podoben temu elektronskemu virtualnemu svetu, po drugi strani pa so te osebe, ki jih imaš v glavi. Osebe že postaviš, a ko so zgrajene in krenejo v zgodbo, dostikrat izjemno vplivajo nanjo in presenetijo samega avtorja.

Živijo svoje življenje?

Miha: Krenejo drugače, kar je zelo dobro.

Ne morete kontrolirati svojih junakov?

Miha: V bistvu je tako, da če bi jih povsem kontroliral, bi jih zadušil. junakom je treba pustiti, da te presenetijo. Najlepši del pisateljskega posla je, da te junak preseneti. Tako je tudi v življenju.

Mar ni vznemirljivo, da eden od junakov zahvaljujoč virtualni komunikaciji lahko izrazi tisti bolj ranljivi del sebe?

Miha: Če pogledamo povsem navadni računalniški forum: ljudje tam nekaj komentirajo. Grem stavit, da bi, če bi to, kar tam pišejo, morali predstavljati v živo, bi govorili povsem druge stvari. Veliko vprašanje je, kdo je zdaj sploh on: ali je ta anonimni 'kreten' ali ta človek, ki govori v živo? oboje je. Gre za veliko izbiro vsakega človeka, na koncu koncev bo moral izbrati, kdo zares je.

Mar ni del odraščanja, da se odločimo, kakšno sliko o sebi želimo podajati?

Miha: moramo zelo paziti, kaj se pretvarjamo, da smo, ker potem to tudi zares postanemo. Recimo tam med 21. in 25. letom bi se človek že moral vprašati. kako in kaj, kaj hoče in kdo sploh je. Je pa problematično, če ostane še naprej doma v krogu družine, ker potem stalno ostaja otrok. V sloveniji je kar standard, da mladi živijo doma.

Ne želijo prevzeti odgovornosti zase?

Miha: Ker jim ni treba. Recimo, da imaš živa oba starša in takoj, ko se usedeš zraven njiju v neko debato si, ne glede na to, koliko si star, otrok. tisti trenutek se spet pokaže stara dresura in stari mehanizmi. Če pa vse življenje vsakdan sediš s svojimi starši, si stalno otrok in nisi izkusil nobene druge možnosti. Zato ni slabo nekam iti. Včasih so ljudje šli v vojsko za leto dni ali leto in pol. menim, da je potrebna vsaj nekajmesečna odsotnost, da imaš čas za razmislek. Čeprav si v vojski imel bedarijo od drila.

Vseeno so številni, ki so bili v vojski, povedali, da so postali veliko bolj zreli.

Miha: Se strinjam. Angleška visoka družba je imela grand tour potovanje po evropi, veliko pot, na katero so šli mladeniči za leto ali dve. Mladi potrebujejo neko izkušnjo. Delno si tisti, ki študirajo, to lahko privoščijo z izmenjavo študentov prek erasmusa.

Kako to, da se tudi v kolumnah velikokrat ozrete na odraščajoče najstnike?

Miha: To so zanimive teme, ker s tem, kako se programirajo otroci, programiramo, kako bomo živeli čez 20 ali 30 let.

Ker bodo ti otroci nekoč naprej programirali svoje otroke iz svojih izkušenj?

Miha: Seveda.

Je vzgoja izziv, ker ni recepta in navodil, kako je otroke treba sprogramirati?

Miha: Kar naši možgani načeloma najbolj potrebujejo, so jasna pravila igre. Če imamo jasna pravila igre, to pomeni red, in če se ve, da gredo otroci ob določeni uri spat ali kaj počet, je to v redu. Pomembno je tudi, da dobijo približno iste reakcije za isto stvar. To je oblika reda. Se pravi, če otrok en dan razbije kozarec in je zato pohvaljen, drugi dan pa ga razbije in je za to tepen, je povsem zmeden, ker sploh ne ve, kaj se dogaja. Za možgane so, poleg osnovnih pogojev, kot so hrana in temu podobno, predvsem potrebna jasna pravila igre.

To velja tudi za odrasle?

Miha: Seveda. težko je delati z nekom, ki je en dan takšen, drug dan takšen in tretji dan takšen, ter s pravili, ki se stalno menjajo. Ko govorimo o tem, da so pravila približno enaka, govorimo tudi, da sploh so. Namreč pri permisivni vzgoji je vse dovoljeno, pri tem pa so možgani zbegani, saj za to niso narejeni. Obstaja avtobiografija pisatelja Willa selfa, ki je odraščal ob popolnoma permisivni vzgoji. Enkrat so otroci razbili streho tako, da je nastala luknja. Ko so starši prišli domov, niso rekli nič. Karkoli so otroci naredili, je bilo super, in to je za otroke bilo strašno. Pozneje je en postal narkoman, drugi naredil samomor ... skratka, obstajati morajo pravila, in to približno ista. In to je edino pravilo, kar se tiče vzgoje.

Tudi v romanu je razvidno, da odrasli v odnosih več ali manj težijo k nekakšnim pravilom, ni pa vse kar tako. se je za pravila treba malo potruditi?

Miha: Drži, ljudje tudi nihamo, naša razpoloženja, hormoni ... vse niha. Recimo da obstaja neka družina, kjer so pravila 100-odstotno ista in se jih tudi 100-odstotno kot roboti držijo. Potem je ta otrok, ko pride v realen svet, izgubljen. V realnem svetu pravila so, ampak je tudi odstotek fleksibilnosti in odstopanj, kar pomeni, da je povsem v redu, če imajo otroci doma malo odstopanj. Ampak malo odstopanj še vedno ne pomeni, da če bi danes razbili kozarec in bili zaradi tega kregani, drugi dan pa pohvaljeni. To niso majhna odstopanja, gre za odsotnost jasnih pravil.

A ni velikokrat zaslediti, da straši pričakujejo, da bodo otroci vzgojo dobili v šoli?

Miha: Gre za vprašanje vzgoje in znanja. Zelo se prepirajo, ali šola le izobražuje ali tudi vzgaja? tudi v šoli morajo biti določena pravila obnašanja. Ampak če otrok nekje preživi šest, sedem, osem ur, seveda tam ne more dobivati le znanja, temveč tudi vzgojo. To je jasno. Tudi če z nekom govoriš pet minut, je prisoten nekakšen moment vzgoje. Seveda otroci dobivajo vzgojo povsod, v končni fazi 24 ur na dan.

Mar niso starši odgovorni za svoje otroke in njihovo vzgojo?

Miha: otroci se zelo hitro prilagajajo glede na okoliščine. Če sta starša ločena, se je otrok sposoben držati različnih pravil pri mami ali pri očetu ter pri babici in dedku povsem drugih pravil, potem pa še tistih v šoli. Ampak pravila potrebuje! tudi v svojih kolumnah pišem o tem, da so že vsi odlični in to, da straši v šole norijo z odvetniki, je pretirano. šolstvo se je hotelo znebiti odgovornosti in jo nenadoma preložiti na starše. Starši morajo za otroke delati seminarske, jih inštruirati. Starši imajo svoje življenje, naj se z izobraževanjem ukvarja šola. Potem pride do tega, da če ste vi starš in delate za svojega otroka seminarske naloge, stalno visite v šoli in tam gnjavite ter težite.

Kje pa so otroci v tej zgodbi?

Miha: Ja, kje, nenadoma se potem kregata starš in učitelj in po možnosti zraven še odvetnik. otrok pa tam nekje igra igrice na telefonu. To pa je problematično. Očitno jih je samo šolstvo dalo preveč iz rok s tem, da so starše zelo pustili v šolo. Preveč!

Se v šoli celo bojijo staršev?

Miha: To so pozni vplivi vala permisivne vzgoje. Ampak totalno permisivna vzgoja je enako zlorabljanje otroka kot avtoritarna, totalitaristična vzgoja s tepeži in še z ne vem čim. Otrok pride ven ves zmeden, ker ne ve, kaj bi.

Vi ste očitno želeli biti več tega: računalničar, antropolog, pisatelj, kolumnist ... se vse skupaj dopolnjuje?

Miha: Dopolnjuje se. Obstaja pa tudi utvara, ki je veljala še pred nekaj desetletji, na račun specializacij. Prideš k zdravniku, ker te boli vrat, greš k strokovnjaku za vrat in on se ukvarja le z vratom. Ne vidi pa, da te vrat boli, ker šepaš in zato čudno hodiš.

Želite povedati, da ni zajeta človekova celota v njegovi problematiki?

Miha: Zadnja leta se ponovno vrača holistična obdelava, se pravi celotna obdelava človeka v medicini in znanosti. Po drugi strani mi je stalno bilo jasno, da če me zanimajo ljudje in odnosi kot pisatelja, me seveda zanimajo z vseh stališč – od antropološkega do ekonomskega.

Od kod pa pri vas zanimanje za računalništvo?

Miha: Dolga leta sem bil programer, kar je delo, ki zelo temelji na logiki. Natreniralo me je strukturiranega razmišljanja. Je pa res, da sem z leti v glavnem tudi nehal programirati.

Ste računalništvo povsem opustili?

Miha: Ne povsem, zanima me le še eno področje: uporabniški del, srečanje med človekom in strojem oziroma med človekom in računalniškim programom ali spletno stranjo. Na temo računalništva se posvečam še edino temu, ker je to mešanica tehnologije, po drugi strani pa tudi psihologije, antropologije in vsega tega. Ampak konec koncev je tudi v zadnjem romanu Zvezde vabijo prisoten stik človeka in tehnologije. Danes živimo v družbi, kjer je zelo veliko stika tehnologije in človeka. Nikoli me ni zanimalo, da bi se fokusiral le na eno področje. Vse izkušnje in znanja se slej ko prej prepletejo, kar ti da širino. Če bi vse življenje počel le eno in isto stvar, priznam, da bi se mi zmešalo. Možgani potrebujejo impulze, nove povezave, izzive. Moram pa reči, da so pred nekaj leti name gledali zelo čudno, češ, kako to, da počnem tako različne stvari?

Ki so tudi obrodile s 'plodovi'. Navsezadnje ste napisali kar nekaj priročnikov za računalnike, knjig, kolumen ...

Miha: Za priročnike in knjige drži, kolumne pa bom pisal le še do junija, potem pa potrebujem pavzo in tudi bralci jo potrebujejo. Če napišeš vsak teden eno kolumno, je to kar tempo. Vsak teden moram najti temo, o njej razmisliti, prebrati vire ... se kar pripravim.

Vam pri tem pride prav računalniško strukturiranje?

Miha: To pa, struktura mora biti tudi pri pisanju.

Želite s svojimi kolumnami dati ljudem kaj v premislek, dodati 'ščepec soli'?

Miha: Če je kaj cilj kolumne, je to, da sem o nečem razmišljal in to napisal. In to je bralcu lahko izhodišče za razmišljanje. Ne pričakujem, da se bo z mano kdo strinjal ali ne bo strinjal, pomembno pa se mi zdi to, da človek potem začne razmišljati pa tudi, če reče: "mazzini nima prav," ampak važno je, da je razmisli o tem problemu.

Je to ta 'ščepec soli'?

Miha: Ja, nekaj, da se zdrznemo in rečemo: "Čakaj malo, kaj pa je to? o tem nisem nikoli razmišljal." In potem o tem začnejo nekaj razmišljati, kar je cilj kolumne.

Vam je beseda kruh?

Miha: Rojeni smo z različnimi sposobnostmi. Precej zgodaj sem opazil, sprva kot bralec, da je to nekaj, kar me izjemno zanima in tudi privlači. Po drugi strani pa je super, če nekaj delaš, si v tem dober in ti je to izziv delati. To je najlepši občutek.

Z vsako knjigo začnete iz ničle?

Miha: Vedno začnem na novo. Vedno mi lahko spodleti ali uspe. No, nikoli mi ne uspe tako dobro, kot sem imel zastavljeno v glavi.

Res?

Miha: Uspe pa drugače in to moram sprejeti. je pa dobro, ker je to neko delo, ob katerem na koncu vedno samega sebe presenetiš, v plus ali pa minus. Po drugi strani pa je tudi res, da je to eno redkih opravil, pisanje romana, ki ga v principu v celoti narediš sam. seveda sledi uredniško delo in lektura in vse to, ampak velik kos narediš sam. Danes je delo zelo razpadlo na drobna, v bistvu nesmiselna opravila, en sestavlja le neke vijake, drug nekaj drugega, pri pisanju pa je vse. Že film je veliko bolj razbit, je povsem timsko delo. Roman pa je še vedno delo za introvertirance. Usedeš se in pišeš.

Ste introvertirani?

Miha: Menda sem mešanica.

Je to, da z bralci komunicirate prek svojega pisanja, introvertirano?

Miha: Veliko introvertirancev piše za javnost, ker pač tako pridejo do javnosti. Nekaj drugega pa je potem promocijski del romana, ko daješ intervjuje, imaš literarne večere in nastope. Za ta del pa je dobro, če si koliko toliko ekstrovertiran, da to lažje počneš. Lahko se usedem in nekaj mesecev ukvarjam z nečim sam s sabo. Lahko pa tudi grem na turnejo in vsak večer nastopam.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri