Miha Mazzini: "Nobenega usmiljenja nimam do onih, ki se niti ne poskušajo spremeniti!"

Težave, ki jih ima Miha Mazzini z literarno kritiko, od katere je po lastnih besedah doslej dobil bolj malo pozitivnih recenzij, na kar je ponosen, so naslednje: A) že na začetku je prodal preveč izvodov svoje prve knjige (Drobtinice, 1986), da bi bila ta lahko kaj vredna, in B) teme, ki jih obdeluje, nimajo večje vseslovenske narodnobuditeljske vrednosti, pa še C) žanrsko se spogledujejo z grozljivkami in s podobnim sranjem. Plus D), v njegovih knjigah mrgoli čudakov, ki jih v normalnem življenju ne moremo srečati. Prešernove nagrade, ki so jih podelili kak dan pred našim pogovorom, mu – tvegamo napoved – nikoli ne bo usojeno stisniti v roko, tako kot, recimo, Petru Vilfanu (PB, januar 2003) ni bilo Bloudkove. To, da si uspešen (popularen) v svojem poklicu, med slovenskimi ocenjevalci kakovosti ni ravno pohvalno.

Negativne kritike so že marsikoga v tej deželi pahnile v objem alkohola in depresij, k sreči pa ne tudi našega sogovornika, ki pije čaj in kokakolo in je svoje romane raje poslal tujim založnikom. Prejel je nekaj deset zavrnitev (Stephen King pred izidom svojega prvenca okrog 200), potem pa le našel založnika, ki je prebral Telesnega čuvaja (Guarding Hanna) in ga poslal na zasičen ameriški knjižni trg. Roman je nominiran za prestižno mednarodno nagrado, ki jo v sodelovanju z dublinsko mestno knjižnico in mestnimi oblastmi podeljuje IMPAC, zasebno podjetje za izboljšanje storilnosti. Strokovna žirija bo maja razglasila zmagovalca, ki bo mesec dni zatem prejel 75 tisoč evrov, kar je približno 19-krat več kot znaša nagrada za kresnika, za katerega nominacijo Telesni čuvaj ni bil primeren.

Širše množice Mazzinija poznajo kot scenarista in promotorja filma Sladke sanje, nagrajenca portoroškega festivala slovenskega filma (2001). V prihodnje bi rad kakšnega tudi režiral (njegov režiserski prvenec, kratek film Svobodna si, odloči se, je leta 2001 dobil nagrado za najboljšo režijo na festivalu Highgate v Londonu), ker pa je za to v teh logih bolj malo upanja, se je s scenarijem odpravil v Berlin in z njim pomahal pred nosom tujim producentom.

Dvainštiridesetletni Jeseničan se je pred kratkim po dvajsetih letih svobodnjaštva zaposlil v hčerinski Mobitelovi firmi, za katero razvija neke računalniško-telefonske zadeve, pa so bralci Monitorja ostali brez kolumnista. Živeti je treba in od literature se na Slovenskem pač ne da. Tako je tudi prav, slovenski literat mora biti namreč pijan in neuspešen. Le tak lahko ljudem kaj da. Pa zamorjen, seveda. Razumljivo potemtakem, da Miha Mazzini nekako štrli iz tega.

Mazzini: Sam ne storim prav nič. Nobenega odnosa nimam do tega.

Vas pred podelitvijo Prešernovih nagrad kdaj obide občutek pričakovanja: »Letos pa mogoče jaz ...«

Mazzini: Ne, nikoli. Dvoje, no. Prva stvar: zdi se mi – mogoče sem samovšečen – ampak se mi zdi, da imam v Sloveniji poseben status. Sem edini pisatelj, ki je izdal osemnajst knjig, pa nisem bil niti enkrat povabljen na televizijo v katerokoli kulturno oddajo. Niti enkrat. Po petnajsti knjigi so me vprašali, ali bi jim dal 20-sekundno izjavo, pa se mi matematika nekako ni izšla. Zdelo se mi je preveč, več kot sekundo na knjigo. Hkrati sem pisatelj, ki je praktično ves svoj opus napisal v času, odkar obstaja nagrada kresnik, pa tudi tam nisem bil niti enkrat samkrat nominiran. To je fenomenalno. Telesni čuvaj je izšel v Ameriki, nominiran je za nagrado IMPAC, ki je svetovna nominacija za roman, za kresnika pa ni bil. In tretjič, Društvo slovenskih pisateljev me samoiniciativno nikoli ni nikamor poslalo. Tako da se mi zdi, da imam poseben status in sem pred Prešernovo nagrado varen. Ne pričakujem nič. Imel pa sem lep načrt za razstavo. Hranil sem namreč vabila na Prešernovo proslavo. Prvo vabilo je bilo takšno: tretji balkon, zadnja vrsta. Naslednje leto je prišlo vabilo: tretji balkon, predzadnja vrsta, in tako naprej. Pred štirimi leti sem bil že na drugem balkonu, zadnja vrsta, potem sem pa spet padel na tretji balkon in zdaj, v zadnjih dveh letih, nisem več dobil vabila.

Ste šli kdaj na proslavo?

Mazzini: Ne, nikoli. Ta vabila sem spravljal, da bi kdaj napravil pregledno razstavo »Miha Mazzini, eine Kariere«. Počasi, kako je raslo do drugega balkona in se potem umikalo. Na žalost so zgorela v požaru.

Čemu pripisujete tovrstno ne-uspešnost? O sebi verjetno nimate slabega mnenja?

Mazzini: Ne, nimam ga. Imel sem že tudi, hude napade dvoma, zato je bila moja edina možnost, da si pridobim neodvisno mnenje o svojem delu v tujini. Da bi prebral recenzije ljudi, ki jih ne poznam, ki se jim nisem zameril in ki ne vedo, kdo sem. To je bila moja glavna motivacija za pošiljanje Telesnega čuvaja tujim agentom. Čemu pripisujem ... Včasih napišem kak opazen članek, po katerem je ponavadi zmeraj tišina. Pred tremi, štirimi leti sem pisal serijo člankov za Sobotno prilogo, ki se je imenovala Slovenska kulturniška laž in v kateri sem malo poseciral te stvari. Enkrat sem pisal o tem, kako je prejšnja komisija na filmskem skladu izbirala scenarije. Morate se zavedati, da so takrat izbrali scenarije, kot so Patriot in podobne nebuloze. In imena v vseh teh žirijah se povečini ponavljajo, veste.

Kako pa pridejo ljudje s tako slabim okusom na takšna mesta?

Mazzini: To me je vedno zanimalo. Kako ti državni skladi, državni organizmi funkci-onirajo. Pa to, kako funkcionirajo komisije za podeljevanje nagrad. Zato sem sprejel vabilo v en tak sklad, da vidim, kako deluje odločanje. Enkrat, pa nikoli več ne bom. Diktatura je to, da en človek komandira, demokracija pa to, da en človek komandira, za krinko pa ima še deset drugih okoli sebe, da se ne ve točno, kdo komandira. Skratka, sklad morate napolniti s pravimi ljudmi, s katerimi lahko manipulirate. Kar se nagrad tiče ... Tista moja izkušnja: pregledovali smo, kaj je bilo v zadnjem letu posebnega na določenih področjih, in pač rečem neko ime. Tedaj pa se zasliši glas: »Ampak, saj on ima pa dobro plačo.« »Oprostite, v čem je štos?« sem vprašal. V tem, da se komisije pri nas takoj sprevržejo v socialo. Kdo je bolj reven in kdo bi si od nagrade vsaj malo opomogel. Pa kdo bolj strada ali vsaj tarna in tako dalje. Kot da bi dodeljevali socialno podporo, ne pa nagrade za umetniško delo.

Zadnjega kresnika je dobil Rudi Šeligo za Izgubljeni sveženj. Ste ga prebrali?

Mazzini: Ne, nisem. Šeligo je bil moj prfoks na faksu. In enkrat, edini kontakt, ki sva ga imela, razen izpitov, seveda, je bil ta, da je enkrat planil kot tiger, me zagrabil za kravatlc in potegnil mojo roko ven, ker sem med njegovim predavanjem bral knjigo. Prebiral pa sem neki Vonnegutov roman. Potem me je pogledal in rekel: »Končno nekdo na tem faksu nekaj dobrega bere. Nadaljujte!«

Šeligo ni bil ravno značilen za svojo generacijo literatov. Imel je smisel za humor ...

Mazzini: In širino. Kar pomeni, da je zdaj, ker je prvi umrl, ta generacija nevarno osiromašena. Kje smo ostali? A, pri sociali. Vsaka država ima nekakšen častni mehanizem za umetnike. V Franciji podeljujejo nazive viteza, Angleži tudi posegajo po plemiški tradiciji. Slovenija je podeljevala naziv umetnika in zaslužnega umetnika. Kar je šlo z roko v roki s plačevanjem socialnih prispevkov. V nekaj letih so spremenili vse skupaj v čisto socialno kategorijo: status umetnika imaš le, če zaslužiš, ne vem, manj kot dva milijona in pol na leto. Potem si umetnik. Z zaslužnimi umetniki je pa še huje, to naj bi bila tako rekoč nagrada za življenjsko delo. Enkrat sem slučajno prižgal televizor in si ogledal oddajo Trenja o teh statusih – in tam legenda Polde Bibič. Zagovarjal se je pred občinstvom, ki ga je hotelo pribiti na križ. In to zaradi dvajsetih jurjev, ki jih dobi od države na mesec za svoje zasluge! »Oprostite, saj je samo dvajset jurjev ...« Ljudstvo pa: »Kva pa lačni delavci za stroji, ti pa še dvajsetih jurjev ne dobijo, vi pa dvajset jurjev dobite!« In to človeku, ki ima za seboj pomembno nacionalno kariero in ki ga vsakdo tudi pozna. Če je kaj skupnega v Sloveniji, je to sovraštvo do kakršnegakoli avtorskega dela. Slovenija ima enega Poldeta Bibiča pa sto tisoč lačnih delavcev. Na žalost, v obeh primerih.

Nekako ne ustrezate stereotipu o slovenskem pisatelju. Ne pijete.

Mazzini: Ja, zanimivo, kako sta umetnost in alkoholizem pri nas stopljena v eno. Ko je gospa Marta Kos pisala dnevnik v Sobotni prilogi, je zapisala fenomenalno stvar: »Umetniške žilice zagotovo nima po nas, Kosih. Otroci mojih staršev so glede tega dokaj ubogi: risati ne zna nihče; peti znamo eden dobro, drugi srednje, eden je brez posluha oziroma, lepše rečeno, poje samo sinu; inštrumenta vsi trije skupaj ne obvladamo niti enega; življenjskih modrosti ne iščemo ali utapljamo v alkoholu.« To ni bila zajebancija, mislila je resno. Nisem alkoholik, ergo, nisem umetnik. Dejansko obstaja slovenski stereotip, ki enači to dvoje. Nekoč sem bil pri frizerju – pri meni gre to hitro, bzz s strojčkom – in mi frizerka razlaga, kakšen tip je bil pred menoj pri njej. Čisto smotan, dveh besed ni znal povedati ... Same negativne reči. In potem doda: »Ziher je bil pisatelj.« Enkrat pred leti, ko sem gledal svoje stanovske kolege, pisatelje in pesnike, in vmes je par totalnih pijancev, me je obšla strašna misel. Da ta stereotip o pisatelju, ki se bojuje s svojimi demoni in poseže po alkoholu, danes zlorabljajo za izgovor. Prešinilo me je, ko sem pogledal te slovenske pijančke, da so take lenobe, da se jim ne ljubi bojevati z demoni, marveč se raje vdajo stereotipu. »Jaz bom lepo pil in ljudje mi bodo vse oprostili.« To me je obšlo na nekem sprejemu, na katerem se je nekaj mojih pisateljskih kolegov napilo, eden je drugega pobruhal in žalil vsevprek. Vse so mu oprostili in ga pedenali kot majhnega otroka. Alkoholizem je tako krasen izgovor, mar ne? Vsak bo rekel: »Pisatelj je, pijan je, oprostimo mu in mu pomagajmo.« Če bi Peter Pan živel danes, bi bil alkoholik. Noče odrasti in nobene odgovornosti ne sprejme.

Ampak zaradi teh demonov je nastalo marsikaj. Vsaj pri Dostojevskem.

Mazzini: Ja, Dostojevski ... V oblasti demonov, a hkrati tudi s pogledom čez. In ko ga berem, nimam občutka, da zaradi tega le trpi, marveč da se bojuje. Pri Cankarju pa ... O njem obstaja odlična knjiga dr. Košička, v kateri je Košiček Cankarja zanaliziral v nulo, vso to njegovo nevrotičnost, in si je na koncu moral zastaviti ključno vprašanje: ali bi se Cankarju dalo pomagati? Odgovor je seveda pritrdilen, ampak Košiček je Cankarjev totalni oboževalec, da reče: »Ne, ne, Cankar je bil pa poseben, on se je tak že rodil. Ne bi mu mogli pomagati.« Kar seveda ne drži; v boju med psihologom in oboževalcem je zmagal slednji. Če berete tista Cankarjeva pisma ... Ženski piše vnaprej nekako takole: »Na prvem zmenku bom ves sladek, na drugem zmenku te bom že zmerjal, na tretjem pljuval.« Tako nekako. Vsaki ženski isto. In to je tudi napravil, potem pa rekel: »Saj ste bile opozorjene, jebiga.« To ni boj z demonom, to je vdajanje demonu. A ljudem, ki danes ravnajo podobno, je treba povedati, da se je XIX. stoletje že končalo. Erazem Roterdamski nekje tarna, da bi najraje umrl, tako zelo ga dajejo ledvični kamni. Danes bi šel za nekaj dni v bolnišnico, mar ne? Človek, ki pred vsakim zmenkom čuti nagon po zmerjanju in žaljenju, kar izdaja strah pred zvezo, pred erotiko, pred vsem – tak človek naj gre h kliničnemu terapevtu, ne pa da se vse življenje vrti v krogu. Nobenega usmiljenja nimam do onih, ki se niti ne poskušajo spremeniti.

Mogoče se pa bojijo, da bi jim uplahnila pisateljska žilica, če bi to storili?

Mazzini: Ja, to pa. Graham Greene je nekje zapisal: »Nisem šel na terapijo tako dolgo, ker sem se bal, da bi z mojimi demoni izginili tudi moji angeli.« In to je realna in zelo močna stvar. Ker ko pišeš roman ali delaš film – bom povedal grobo, ampak drži – to je božji občutek. Ko delaš nekaj kreativnega ... Zato po eni strani razumem ta strah. Po drugi strani pa ... Ni res. Iz svojega primera, iz primera Grahama Greena, Johna Cleesa, ki je imel enake dileme, lahko rečem, da to ne drži. Tudi če se znebiš najhujših nevrotičnih demonov, tvoje ustvarjanje še zmeraj ostane. Edino, kar se lahko zgodi in se je pri veliko ljudeh, ki so se znebili demonov, je, da ni več tako močne želje, da bi sedel in pisal roman. Zakaj? Ker ne rabiš več močnega bega, močnega narkotika, kar ustvarjanje je, saj za kratko uspava demone. Še zmeraj pa ostane kreativna moč, angel ostane.

Se pravi, da ste se tudi vi ukvarjali s svojimi demoni?

Mazzini: Absolutno sem jih imel, in to zelo močne. Saj pustijo za seboj vsaj sence, totalen happy end obstaja samo za kratek trenutek, tako kot v filmih. Zelo dolgo sem zavlačeval, preden sem jih začel reševati. Pa ne z alkoholom. Nisem pristaš hitrih rešitev. Mojih demonov je kar precej. (daljši odmor) Hm, toliko jih je ... To je zdaj kot tisto vprašanje: »Koliko fantov si pa imela prej, no, povej?« Potem pa pol ure tišine, ker šteje. (daljši smeh) Definitivno se mi zdi vprašanje identitete. Kdo sploh sem? Saj moji romani kažejo vse te demone. Konec koncev tudi Zbiralci imen, grozljivka, ki se ukvarja z vprašanjem identitete. Pride neki mulec, te vpraša po imenu, ti ga nimaš in si niko i ništa. Kar je točen izraz iz Drobtinic, ki ga Selim uporabi: »Fuck, kdo sem jaz, niko i ništa!« Drugi pa – izjemno slaba samopodoba, ker so mi dopovedovali, kako neumen in grd sem. Telesni čuvaj je zato izrazito avtobiografska knjiga. Jaz sem se res počutil tako grdega in s tako slabim mnenjem o samem sebi, čeprav dejansko brez potrebe. Ampak to ugotoviš šele, ko se znebiš tega demona. Pa občutki krivde, ojej.

In pisanje je terapija?

Mazzini: Takole bom rekel. Zaradi pisanja samega ne vem, ali se je kdo spremenil, ampak kreativen proces, kar pisanje je, je zmeraj znak želje po spremembi. Ni nujno, da se sprememba zgodi, želja pa je.

Odraščali ste na Jesenicah. Kako je bilo?

Mazzini: Odraščal sem v razponu med srednjim vekom in soško fronto. Prvih pet let sem bil v glavnem pri stari mami, ki je bila že precej stara, versko blazna in je tavala od srednjega veka do vaških vraž ter obnavljala te svoje kontrabantske šverce med prvo svetovno vojno čez soško fronto. Tako da sem odraščal v apokaliptičnih vizijah. Stara mama je videvala duše in angele, vse sorte je videvala, stvari, ki jih jaz nisem, kar je za otroka zelo problematična pozicija. Po petem letu je prevzela prvo vlogo moja mama, ki mi je pa neke ljudi skrivala, pač ni hotela priznati, da so tam, in je rekla, da jih ni, čeprav sem jih pa jaz videl. Se pravi, da se je povsem obrnilo. Pri šestih letih sem šele prišel iz tistega stanovanja, ki je bilo zunaj časa in prostora in ni imelo zveze z ničemer. Prostor, v katerega sem prišel, v Jesenice sedemdesetih, je bil pa totalni darvinizem. Tolpe mulcev, ki smo se pretepali, preizkušali pogum, železnica je bila blizu in hudo nevarno je bilo. Če bi danes moji otroci počeli kaj približno takega, bi me zadela kap. Hkrati pa je bila ta arhitektura na Jesenicah takšna, da so zgradili neki blok, okrog njega so pa ostali kupi zemlje, stroji, nihče ni nič popucal.

Ste se otroci ločevali med Slovenci in čefurji?

Mazzini: Ne spomnim se, da bi se ločevali po tem. Šlo je bolj za to, kdo je iz te soseske in kdo iz druge. Šele pozneje sem srečal te elemente nacionalnosti, predvsem v Ljubljani. Saj tudi na Jesenicah, valjda. Ko je Jugoslavija začela razpadati, sem vstopil v lokal na Jesenicah in tip me je napizdil, da tukaj pa ne smem govoriti slovensko. Resno, ampak to je bilo čez nekaj desetletij. Takrat pa ne.

Ste pa jeseniške priseljence obdelali v Drobtinicah. Se imate za začetnika tega »popularnega čefurizma«, ki se je nadaljeval v slovenskih filmih pa z Magnificom v glasbi?

Mazzini: V bistvu se je res nadaljeval, in to zelo uspešno. Od Košakovega Outsiderja je ta formula zelo uspešna. In to tako zelo – zame je to neverjetno –, da se mi zdi, da bi včasih zadostovalo, da bi nekdo stal na odru pred platnom in rekel: »Pizda.« In folk bi se režal. Sploh ni treba snemati filmov, zadostuje le preklinjanje.

Pred Drobtinicami sem napisal nekaj zgodb, ne veliko. Hotel sem napisati nekaj o enem svojih demonov, ki se imenuje, kdo sploh sem. V Drobtinicah je nekaj ljudi, ki so tako zelo brez identitete, da kar izginejo. Tudi Egon izgubi zavest na nekem WC-ju, podobno Selim na koncu: »Fuck, ni me bilo, nisem obstajal.« Nulta identiteta. O tem sem hotel nekaj napisati. Nisem si pa, prvič, prav dobro predstavljal same obrti, tehnologije pisanja in, drugič, sprejema občinstva. Kar je najlepše pri literaturi, je to, da je literatura kot Rorschahov test. Ti postaviš neke črke, packe po papirju in ljudje to vidijo glede na svoje predstave, glede na svoje demone in angele. Hkrati sem bil pa še izjemno sramežljiv in sem to zapletel v neko zgodbo, ki je pa vsa ipak okoli identitete. Če moram o nekem problemu, ko ga konstruiram, razmišljati na nivoju možganov, pa dobim dogovor na čustvenem nivoju, bom vedno izbral slednje. Ker se mi zdi v redu in se mi je zdelo zelo v redu, da glavni junak pride iz Bosne, da je izkoreninjen. To, čemur danes pravijo problem ameriških črncev. Če je človek niko i ništa, ampak je rojen v tistem kraju, še vedno lahko zbeži v nacionalizem, pa rata fašist in se dere: »Moja generacija je tu že sto let, vi pa niste od nikoder, ko vas jebe!« Zato sem potreboval človeka, ki se ne more na nič opreti, ki tam nima korenin, nima kam, nobenega oprimka. Potem gre v kino in doživi ono, razsvetljenje. S tem, da je element razsvetljenja v kinu pri meni zelo močan. Tudi v Sladkih sanjah se pojavi kinopredstava. To pa zato, ker sem v kinu prvič srečal realnost. V kinu sem pri šestih letih, ko sem začel tja redno hoditi, končno videl nekaj, kar so vsi videli, ampak so se tudi vsi strinjali, da ne obstaja. Ne tako kot prej, ko je mama rekla, da ne obstaja, sam sem videl drugače, stara mama je nekaj videla, pa jaz nisem ... V kinu smo končno vsi videli nekaj, česar ni. Skratka, v kinu sem prvič videl realnost. Prvi obisk kina je pri meni eden ključnih, odrešilnih momentov, h kateremu se vedno vračam.

Drobtinice so bile prodane v neverjetni nakladi 54 tisoč izvodov. Tega najbrž niste pričakovali?

Mazzini: Roman sem poslal na založbo Aleph, ki je takrat izdajala knjige v 500 izvodih, a so bile vrhunsko kritiško priznane. Če bi tam objavil knjigo, bi se pojavljale recenzije o njej še precej časa. Potem sem pa zagledal razpis Prešernove založbe. Prvotno ponudbo sem umaknil, kar je najbrž po-vzročilo nekaj zamere, po drugi strani pa je Prešernova založba pomenila lowbrow, pojavili sta se dve recenziji, sicer pa totalna tišina. Ves čas sem mislil, da sem zajebal, pa je bilo prodano veliko število primerkov. To je zasluga Prešernove družbe, ki je imela urejeno prodajo od vrat do vrat. Zgodilo se je pa nekaj, kar pa je moja zasluga, in sicer, da je ogromno ljudi to prebralo. Zgodbe teh ljudi, bralcev, so zelo podobne, izvedel sem jih iz mejlov in pisem, ki so mi jih poslali. Človek reče: »Sem šel k stari mami čez vikend, pa je bil dež in dolgčas in sem brskal, kaj ima ona po policah – in kaj je zdaj to? Citat od Clashev? Pa začnem brati in nisem mogel nehati ...« Dve, mogoče celo tri leta sem mislil, da sem falil in da to ni našlo nobenega bralca. Potem so se pa začeli taki drobni dogodki. Trgovski potnik za neko našo tovarno barv se mi je zahvaljeval, pa me je zanimalo, zakaj. Ker mulci tam po gimnaziji pišejo grafite iz moje knjige, potem pa morajo oni to poštrihati. Prijateljica, ki je takrat študirala, mi je rekla, da se je nenadoma sredi predavalnice, med tristo ljudmi, nekdo v krču zvil. Pritekli so k njemu, da bi ugotovili, kaj je, epilepsija, pa je stiskal Drobtinice k sebi in se krohotal.

Pisatelj, ki bi danes prodal 54 tisoč izvodov, bi potegnil precej denarja, da ne rečem obogatel. Kako je bilo z vami?

Mazzini: Ne prav davno sem se spomnil: »Čakaj, čakaj, pa saj sem imel pogodbo, po kateri bi moral dobiti pol marke ali marko za vsak prodan izvod, zakaj nisem dobil nič spomina vrednega?« Šli smo na v redu večerjo za štiri ljudi, recimo. Zabrskal sem se v arhive in ugotovil, kaj se je zgodilo. Tisto leto je udarila huda jugoslovanska inflacija, denar pa so mi nakazovali šele po šestih mesecih, zato je iz krepkih zneskov splahnel v žepnino.

Ste imeli kaj težav z nadaljevanjem pisanja zaradi tega uspeha?

Mazzini: Ja, seveda sem jih imel, ker sem imel težave sam s seboj. Kdor ima težave sam s seboj, ima težave z vsem. (smeh) Zelo hitro po Drobtinicah sem napisal še en roman, ki pa je bil zanič, tako da sem ga uničil. Lepo bi zvenelo, če bi rekel, da sem ga strgal ali zažgal, sem pa samo pritisnil tipko delete. Are you sure? Yes! (smeh)

O čem je govoril izbrisani roman?

Mazzini: Problem je bil, da sem pisal na zelo nezavednem nivoju. Vse se je vrtelo okrog tega, kar danes prepoznavam kot travmatične momente iz mladosti, ki sem jih potem spedenal v Kralju ropotajočih duhov čez petnajst let čisto na drugem nivoju. Pozneje sem naredil približno štiriletno pavzo, ko nisem nič pisal, spet iz osebnih razlogov. Ampak enkrat pisatelj, vedno pisatelj, pa če pišeš ali ne. Zagledal sem razpis za roman leta legendarnega Vladimira Slejka in sem v desetih dneh in nočeh nepretrganega pisanja napisal Zbiralca imen. In kmalu zatem še Satanovo krono, ki se mi zdi super. K tej Satanovi kroni sem se pozneje še enkrat vrnil, in sicer v Telesnem čuvaju, in temo spedenal. Potem sem nekaj časa zelo veliko pisal, dokler nisem tudi zaradi tega finančno propadel. (smeh) Zdaj imam pa v glavnem spet pavzo.

Kako se je razpletla zgodba s Slejkovo nagrado?

Mazzini: Na neki način zelo bizarno. Ta Slejko je bil totalen egotrip in je razpisal nagrado 30.000 mark za slovenski roman leta. Kot sem slišal, je nagrado izplačal, zraven pa še propadel. Ostal je dolžan nekaj honorarjev in podobno. Za Mladino sem pisal rekapitulacijo tega in sem šel v Delov arhiv, da vidim, kaj se je o Slejku pisalo. Naletel sem na nekaj, kar se mi zdi zelo zanimivo. Prejšnja leta je vlagal v nek rokometni ali nogometni klub v Postojni, in to ogromne denarje. Iz vsega tistega je dobil v Delu za eno osmrtnico velik članek. Ko je pa vložil denar v literarno nagrado, je dobil za centimeter debel paket člankov. To se mi zdi dober poduk za kakšno firmo, ki se hoče promovirati. Saj tudi nagrado IMPAC, sto tisoč evrov, plačuje neka zasebna firma v Dublinu.

Ali veste, kako je prodajo Telesnega čuvaja v angleščini?

Mazzini: Zdajle se pripravlja ponatis, kar pomeni, da je bilo prodanih okoli tisoč izvodov. Ponavadi si pri nas predstavljajo takole: Amerika, prideš tja in te obmetavajo z zlatimi cegli. V Ameriki zelo malo avtorjev zelo dobro zasluži. Mislim, da jih je le nekaj deset v tisti top ligi, ki jih prodajajo povsod. Po kafičih, po letališčih, povsod. To je poseben trg, imenovan mass market paperback, in tam so veliki denarji. Kar se tiče vseh drugih, pa moram reči, da honorarjev dobesedno ni, plačilo izvira iz odstotkov od prodaje, kar tudi ni ne vem koliko, je pa tako, da je dva tisoč prodanih izvodov že zelo zelo uspešno. Tako malo, res. Pet tisoč, recimo, je že tak bestseler, da že oni z mass market paperbacka trznejo in preberejo, ali se mogoče v tem ne skriva kaj zanje.

Kje pa potem poteka prodaja teh dva tisoč izvodov? Po vsej Ameriki?

Mazzini: To je pa drug problem. V Ameriki sta, se mi zdi, dve veliki knjižni prodajni verigi, ki imata povsod svoje knjigarne. Potem obstaja še neko združenje 1800 neodvisnih samostojnih knjigarn, in ta prodaja teče v teh 1800 neodvisnih. Problem pri teh velikih je namreč v tem, da ko oni pokličejo založnika, mu rečejo: »Spoštovani, mi bi vzeli to in to knjigo za prodajo po celotni Ameriki. Dajte nam vi naslednji teden dostaviti 50 tisoč izvodov, da bi vse pokrili.« In kaj naj zdaj založnik naredi? Natisne 50 tisoč izvodov, kar je ogromno, ogromno denarja, jih pošlje tem velikim, ki knjige čez mesec dni vrnejo in rečejo: »Ni se prodajalo, vračamo vam 50 tisoč izvodov. Hvala lepa. Se priporočamo.« In založnik propade. Zato mali založnik nikoli ne bo šel v to, da bi s svojo knjigo nacionalno pokrival po teh veleblagovnicah in podobno. Ker si ne more privoščiti, da se ne bi prodajala. In če ni televizijske podpore, se ne bo prodajala. Knjig je toliko, da je to nemogoče. Se pravi, mali založnik poskuša plasirati knjigo po teh neodvisnih in samo upa, da jo bo odkupil mass market paperback ali pa Hollywood. To sta dve možnost, kako s knjigo do denarja. Drugače pa tukaj denarja ni. Ampak sedanje število prodanih izvodov pomeni, da se je založnik pokril in bo tiskal mojo naslednjo knjigo. In zdaj že pripravljajo Drobtinice, ki bodo izšle tudi v Ameriki.

Kakšne so zahteve ameriških založnikov?

Mazzini: Pri teh mass market paperbackih se ve. Gre za hollywoodsko formulo, ki me niti ne zanima. Kar se tiče vsega drugega, je pa treba vedeti, da je zanje avtor, ki ni iz Amerike, čisto čudo. Samo nekaj odstotkov avtorjev v Ameriki ni domačinov, in še to so v glavnem Francozi in Nemci, ki jih porivajo naprej velike založbe. Pogoj, da trzne kateri od založnikov, ki dobijo na dan stotine in stotine rokopisov, ki so si vsi podobni, je ... Oni iščejo nekaj, čemur pravijo personal voice, moraš biti drugačen od drugih. Koncepta tega glasu se ne da preprosto razložiti. Ob prebiranju pač ne smete ugotoviti: »Ja, to je pa Borges.« To je edina stvar. Moram reči, da me je moj založnik vprašal, ali je še kaj takega v Sloveniji, kar bi bilo vredno objaviti, in sem mu napravil mali seznam. Najprej seveda antologijo slovenskih kratkih zgodb, za pregled, pa Alamuta, ki bo jeseni izšel tudi v angleščini, in Pahorjevo Nekropolo. Ko sem se vrnil iz Amerike, sem vzel v roke to antologijo slovenskih kratkih zgodb, ki so izšle pri Beletrini, in sem jo skušal prebrati nekako z ameriškimi očmi. Skratka, iskal sem lastni »voice«. In je problematično. V Sloveniji obstajajo nekako trije glasovi. En glas je magični realizem, Marquez, ta nabuhlost besed, ki teče kot reka. Ampak ne more slovenski avtor tega prodati ameriškemu založniku, ki ima stik z vsemi temi Južnoameričani (ki so medtem tudi že nehali tako pisati, vsaj povečini). Drugi glas, ki obstaja, je Carver, kratke ameriške zgodbe tega avtorja, ta glas je v Sloveniji zelo močan, tretji je pa Borges, neke te znotrajliterarne izmišljije ... Skratka, samosvojih glasov, ki so drugačni od tujih vplivov, je v Sloveniji zelo zelo malo. To je problem pri izvozu. Ne bodo Američani od Slovencev kupovali Carverja, če svojega že imajo. V Sloveniji še vedno velja za veliko pohvalo, če za kakšnega pisatelja rečejo, da piše kot Borges ali kot Carver.

Kako pa potem do tega glasu?

Mazzini: Mislim, da se ga ne da naučiti, ker ta voice, ta glas, ni slog ... ma, to je osebnost. Da tisti, ki bere, vidi, da je zadaj neki človek, ki se spopada s svojimi demoni, ki ne gre po najlažji liniji.

V Ameriki ste predstavljali svoje knjige. Kako je bilo?

Mazzini: To je pa zelo smešno. Poznajo dve obliki nastopanja. Eni pravijo panel. Pri nas bi bila to okrogla miza. Posadijo enega, dva ali tudi tri pisatelje za to mizo, potem je tam neki voditelj, ki sprašuje, in tudi ljudje sprašujejo. V Ameriki ljudje zelo veliko sprašujejo, kar je fajn, ker pri nas ne. Priletel sem v Seattle in moj prvi nastop je bila prav okrogla miza, in to skupaj s Chuckom Palahniukom. Chuck Palahniuk je človek, ki je napisal Klub golih pesti. On je zvezda. Tam je bilo nekaj sto ljudi zaradi Chucka, jaz sem bi pa priključen. (smeh) Bilo je kot na rokovskem koncertu. Vprašanja so deževala in moraš biti kratek, oster, precizen, duhovit ... Švic nama je tekel dobro uro. Ta panel je ena oblika, druga oblika je pa reading, se pravi branja.

Kaj pa sprašujejo na teh okroglih mizah?

Mazzini: Dve vprašanji so mi zmeraj postavili. Eno je bilo, kje je Slovenija, in drugo, ali sem emigriral. (smeh) To je jasno. Kaj sprašujejo? Čisto vse, vse mogoče. Dosti je takih vprašanj, ki so v Sloveniji zatrta. »Bom raje tiho, da ne bom izpadel budala.« Branje poteka pa po knjigarnah. Eno je ob štirih, drugo ob šestih, še eno ob sedmih. Tega je neverjetno veliko. Založnik mi je dal seznam, v katerem mestu moram biti ob kateri uri, dali so mi avto in potem sem jaz krenil on the road. The best. Ni tako kot pri nas, ne bere se tako veliko. Nastopal naj bi eno uro, branja pa naj ne bi bilo več kot petnajst minut. Ti si njihov gostitelj. Pozdraviš jih, poveš kakšno anekdoto in bla, bla, bla, bereš petnajst minut. Če oni ne poznajo tvojih knjig, kar je bilo pri meni normalno, prebereš neki odlomek, da se debata razvije in lahko ljudje sprašujejo. In potem ti oni knjigarnarji govorijo: »Vaš procent prepričljivosti je odličen.« In jaz seveda nisem vedel, kaj je to procent prepričljivosti. Menda je star ameriški običaj, da če te avtor prepriča s svojim nastopom, kupiš knjigo. In knjigarnar točno ve – štirideset obiskovalcev, trideset prodanih knjig, to je tak in tak procent prepričljivosti. Moj je bil odličen. (smeh) Najmanj ljudi, ki je prišlo na moje branje, je bilo šest nekje v Oregonu, ampak procent prepričljivosti sem imel pa odličen, ker je tudi gospod, ki je stregel za šankom, kupil eno. Izza šanka je spraševal, tako se je zagrel.

Bi nagrada dublinskega natečaja pomagala pri prodaji?

Mazzini: Bi. To je nekaj, kar pri nas v Sloveniji ni znano – boj za pozornost medijev. Jaz recimo zdaj tukaj Esada udarim po nosu in jutri bova v Delu. V nacionalnem mediju. In tudi če ne bi bila pisatelj in pesnik in bi ga jaz udaril, bi prav tako prišla v Delo. V Ameriki je pa tako zelo težko priti do pozornosti medijev, celo lokalnih, kaj šele nacionalnih. Založnik me je klical, da sta Publisher Review in Village Voice, ki sta nacionalna medija, objavila pohvalni recenziji, in to je bilo zanj zadosti, da je takoj dal tiskati novo platnico s citati. Tam se vsi zavedajo, kako težko je dobiti pozornost medijev. Slovenija je, kar se tega tiče, dežela neslutenih možnosti. Izjemno lahko je priti v medije. Je pa problem, da ti publiciteta pri nas nič ne pomaga, da je slava pri nas ločena od bogastva. (smeh)

Če pravilno sklepam, je potemtakem pri nas laže izdati knjigo kot v Ameriki?

Mazzini: Tako je. Laže je izdati prvo knjigo, laže je posneti prvi film. Vse je laže, takoj si na sceni. Konkurence je manj, vsega je manj, vse je laže. Potem pa pri petindvajsetih narediš prvi film ali izdaš prvi roman in si dosegel vse, kar lahko. Nimaš več kam, kam boš pa šel? Lahko si samo na istem mestu. Obirali te bodo, pa še normalno boš hodil v službo. Značilno se mi zdi to: ko sem peljal hči na turnejo Popstars, sem na koncu spotoma ujel od nekega nastopajočega: »Jutri je služba.« To bi bilo tako, kot bi Madonna rekla: »Moram nehati, jutri imam šiht.« (smeh) Skratka, ta nagrada, če bi jo osvojil, bi pomagala. Že nominacijo je založnik takoj dal na spletno stran.

Menda v tujini v tem založniško-filmskem svetu pomaga, če si gej ali vsaj Žid. Je res?

Mazzini: Strinjam se. Pravkar sem prišel iz Berlina zaradi svojega scenarija za film. Organizatorji tega srečanja, imenuje se pitch point, so izmed več kot sto poslanih zgodb za filme iz 26 držav izbrali deset scenaristov in jim omogočili sestanek s producenti. Pitch se imenuje zato, ker imaš s producentom na voljo samo tri minute in ti ne preostane drugega, kot da hitro pičiš. Med nami je bila scenaristka iz Izraela in okoli nje se je takoj zbrala gručica židovskih producentov. Samo želel bi si, da bi bilo tako s Slovenci po svetu, pa žal ni. Gejevska solidarnost tudi obstaja. Ne samo gejevska, tudi feministična. Ko sem pred leti pošiljal okoli svoje rokopise, so me pri neki založbi že hoteli vzeti, nakar sem ji pisal, da sem moški, ker so moje ime izgovarjali kot žensko. Moja situacija je – so mi tudi povedali agenti, s katerimi sem kontaktiral – najslabša za prodor v svet. Ker sem moški, belec, heteroseksualen, nisem okužen z aidsom in nisem politično preganjan.

Poznate še koga v Sloveniji, ki poskuša podobno kot vi prodreti v svetu?

Mazzini: Mislim, da jih veliko poskuša, a ko naletijo na realnost zavrnitev in vloženega truda, odnehajo. V Sloveniji je avtor tako rekoč bog. Pisatelj nekaj napiše in tega mu nihče več ne popravlja. Že z lektorjem se bo kregal deset dni, ali je tista vejica tam ali ne. Ker opravlja narodno poslanstvo ali ne vem kaj. In potem ti ljudje začnejo pošiljati okoli in zbirati zavrnitve, rejection slips. Moram reči, da sem jih sam zbral – najprej sem pošiljal neki drug roman, Drevo glasov se imenuje in še zdaj ni končan – kakih 40 zavrnitev. Ampak precej je bilo pravzaprav spodbudnih: »Ne, ta roman nam ni všeč, se nam pa zdi, da znate pisati. Pošljite nam naslednjega v branje.« Obstajajo pa tudi natisnjene dopisnice, na katerih piše: »Zahvaljujemo se vam, ampak ne, hvala.« In če dobiš sto samih takih, potem je kurc. Četudi, Stephen King, če se prav spomnim, jih je dobil okoli 200, in to je normalno; vendar ne za slovenskega pisatelja, ki zavrnitve ni vajen.

Bili so tudi taki, ki so me prav podučevali, kako bi moral napisati naslednji roman, da bi ga vzeli. Nakar sem jaz za Telesnega čuvaja prekršil vsa ta pravila in v trenutku podpisal pogodbo. Poslal sem ga dvema agentoma in oba sta ga hotela. Seveda. Saj imajo že sami milijon avtorjev, ki spoštujejo ta pravila. Zakaj bi imeli še enega?

Kako pa nastane roman?

Mazzini: Delovni proces pri meni poteka približno takole: najprej skušam v glavi narediti čim več. Se pravi, da imam v glavi celotno strukturo in predvsem osebe. Potem pa grem nekam in si vzamem ne prav veliko časa. Za Telesnega čuvaja sem si vzel na začetku samo deset dni in sem natipkal 400 strani. Skušam natipkati čim več v čim krajšem času, to pa zato, da bi v roman vložil toliko dela, da me ne bi obšla skušnjava, da bi ga uničil. Da raje začnem popravljati, tudi če se mi napisano ne zdi tip top. Razen če presodim, da je čisto zanič, potem uničim. In za Telesnega čuvaja sem potreboval tri leta, da sem ga popravil. Popravljanje seveda pomeni predvsem iskanje ustreznejših, preciznejših stavkov, ven je treba zmetati odvečne besede, paziti na ritem ... Sto stvari.

Ko sem prebiral zbrano dokumentacijo, sem zasledil očitek, da so vaši liki od prvega do zadnjega vsi čudni, nenavadni, bizarni.

Mazzini: Enkrat sem s precejšnjo zamudo v roke dobil slovensko literarno revijo, v kateri se je neka gospodična zelo na dolgo in široko spravila dokazovati, da sem zelo zanič pisatelj. To dokazovanje je potekalo tako: bizarni liki, čudne situacije. Pravi pisatelj bi moral pisati iz sebe o tistem, kar se mu je zgodilo, o svojih čustvih in svojih dogodkih. Dober pisatelj tako dela. Ker Mazzini sedi doma in si izmišljuje neke bizarnosti, ni dober pisatelj. Potem so bili za zgled našteti ti bizarni liki in bizarni dogodki ... in vsi so bili avtobiografski, do zadnje dlake, vsi, ampak prav vsi. Kar samo pomeni, da nisem imel standardnega življenja, kaj naj rečem.

Tako kot pri Fellinijevih filmih? Ko se v kinu sprašuješ, kje je našel te modele, in jih potem srečaš na prvem avtobusu?

Mazzini: Točno to. Zadnjih par let ljudi, ki mi povedo, da jim je bil kak moj roman všeč, vprašam, kaj so po poklicu, in je že prav bizarno: psihologi, psihiatri, socialni delavci, skratka tisti, ki so v stiku tudi s človeškimi demoni. Verjetno se človeku, ki odraste v urejeni meščanski familiji, gre na filofaks, tam doštudira in je zdaj v neki pisarnici, zdi vse to bizarno, bizarno, bizarno ... Ampak, jebiga, pejt po mestu ali vasi z odprtimi očmi ... Delaj z ljudmi, pa boš srečal hujše like.

Če situacije in osebe v vaših delih temeljijo na realnosti, me zanima naslednje. Nekoč ste izjavili, da je laže opisati umor kot spolnost. Kako to? Ubili menda še niste nikogar?

Mazzini: Ne, to še nisem. (smeh) To je verjetno res. Teže je, ampak se splača potruditi in obljubim, da se bom. Obstaja literarna nagrada za najslabše opisan prizor seksa, ki jo podeljujejo nekje v Angliji. Hm, zakaj? Zato, po mojem, ker se s seksom vsak od nas srečuje, z umori pa ne. In pri umoru je tako več prepuščeno domišljiji kot pri seksu.

Ali ni za pisatelja ukvarjanje s filmom nekoliko frustrirajoče? Pri pisanju knjige je bog in batina, filmsko ustvarjanje je pa kolektivno delo?

Mazzini: Zame niti ne. Pisanje knjige je najbolj introvertirano delo, ki je možno. Absolutno. Sam si s seboj in s svojimi demoni in angeli in potem pač nekaj pride ven. Snemanje filma je pa najbolj ekstrovertirano delo, ker si del ekipe, ukvarjaš se pa tudi z električarji, lučkarji ... kot bi gradil hišo. Biti režiser je taka zelo biznis funkcija, to z umetnostjo nima veze, vsaj med samim snemanjem ne. Si vodja nekega projekta, neke firme. Scenarist je pa zgolj nekdo, ki je napisal zgodbo in konec. Rad imam obe skrajnosti, vendar izmenično – po romanu film in obratno. Torej nihanje med obdobjem ekstrovertiranosti in introvertiranosti.

Ali bo kaj iz filma Nekaj črnega, ki ste ga nameravali posneti?

Mazzini: Nekaj črnega je, kar se mene tiče, kaput. Bili smo že skoraj pred snemanjem, potem je pa odpadlo. Človek se mora ukvarjati z drugimi stvarmi, ne pa objokovati propadle projekte. V Berlin sem prišel z nečim drugim. Z nečim, kar se imenuje Paloma negra. Gre za zelo osebno zgodbo o nekem obdobju, ki je popolnoma pozabljeno. Tam, leta ‘50, je Jugoslavija, ki je bila skregana z Rusi in Američani, bolj ali manj, potrebovala filme, melodrame, v katerih bi lepo govorili o revoluciji. In nekdo je našel Mehiko in mehiške filme, ki so jih začeli uvažati. Ljudje so znoreli za tem, raznih mehiških bendov je bilo po Jugoslaviji kolikor hočeš. Srbi so to dejansko vzeli resno, brki in sombreri, izlivi čustev pod naslovi Meksiko moj rodni dom. Neverjetno! Hrvatje so bili nekje na sredi. To so imeli zelo radi, ampak so vseeno nastopali tako napol, pol mehiško in pol v oblekah, Slovencem se je pa to, čeprav so radi poslušali, zdelo bolj ... no, malo bi, malo ne bi, kot vedno. Ker so se pa hoteli pokazati za večje intelektualce, so pokrenili kantri norijo. Rafko Irgolič na platnici s kavbojskim klobukom. Ko sem zbiral material, sem postavil spletno stran, te platnice morate videti! Skratka, nekoč je obstajala dežela med vzhodnim socialističnim blokom in zahodnim kapitalističnim, v kateri so ljudje hodili okrog s sombreri in kavbojskimi klobuki. (smeh) Ni čudno, da še danes, kadar gre kaj narobe, zavzdihnemo: »Saj to je Teksas!« In moj film je točno o tem obdobju. Narejen bo kot mehiška melodrama, ki se prevesi v dramo, ampak na ozadju teh lažnih mehiških bendov. Cilj mojega obiska Berlina je bil, da spoznam producente, dobim posetnice od njih in izvem, ali jih to zanima.

Spet bodo padali očitki o dragem projektu.

Mazzini: Ma, za tuje razmere je to blazno poceni projekt, za naše je pa vse drago. Ampak ene stvari si pa več ne želim ponoviti. Sladke sanje sem delal pet let, od tega eno leto nisem delal nič drugega. Potem sem dobil okoli milijon neto za pet let dela. Pet let sem si govoril: »Ko bo film štartal, ko se bo začelo snemati, grem in si kupim en orenk bicikel.« Kar je pomenilo kolo v rangu stotih jurjev. In potem, po petih letih dela, rečem producentu: »A bomo obračunali zdaj, ko smo krenili?« Nakar sva ugotovila, da kadarkoli so mi hoteli vzeti kreditno kartico, mi je on nakazal tako po petdeset jurjev, in sem že vse zapravil. Stvar se je končala tako, da sem šel k lokalnemu dilerju s kolesi, se naslonil na pult in mu povedal vso žalostno zgodbo, pa mi je dal kolo na deset čekov. Skratka, jebeš slovenski Hollywood! Dobro, to je hecna plat. Žalostno je pa to, da so bile Sladke sanje tako nizkoproračunske, da nimamo kupljenih ne pravic za DVD ne za video, nimamo kakovostnih kopij, nič nimamo, nikamor ga ne moremo poslati. Poleg tega pri nas ni nobenega znanja, kako zares plasirati film. Zato mora imeti film tujega koproducenta, ker ta to zagotovi. Saj Sladke sanje so dobile kup nekih nagrad po festivalih, ampak ker ni bilo tujcev zraven, ni sledila tudi distribucija. Skratka, skušal bom prek tujega producenta priti k nam.

In če bi imeli ves denar tega sveta, kakšen film bi posneli?

Mazzini: To še vedno ne bi bil predrag film. Hoolywood dela spektakle, to je industrija, to obvladajo, nimam kaj tam zraven. Gre mi za nekaj drugega. Tudi če smo low budget, ampak, jebenti sunce, vsaj tehnično naj bo film dostojen. Naj bo na 35 milimetrih in panavision. Tu nastopajo ljudje s sombreri, to mora biti široko, tega se ne da posneti z digitalno kamero, da bo gledalec plačal celo vstopnico in videl naenkrat samo pol sombrera. (smeh)

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord