Miki Muster: Več mi pomeni, če me vsi poznajo po mojem delu, kot da dobim ene kvazinagrade, ki si jih delijo med seboj

Poznate tisto misel ameriškega izumitelja žarnice Thomasa Alve Edisona? Da pomeni inspiracija (mi bi rekli talent) samo en odstotek uspeha, za vse drugo se lahko v svojem življenju zahvali trdemu delu. Če velja ta misel za katerega od naših intervjuvancev (pa pustimo pri miru odstotke), potem velja za Mikija Mustra. Le da bi on trdemu delu rekel »zicleder«.

Če bi obveljala materina, bi Slovenija dobila nezadovoljnega arhitekta, ki sovraži ravnilo, pa k sreči ni. Če bi poslušal profesorje na akademiji, bi imeli še enega kiparja več, pa ni, hvala bogu. Če bi bila Slovenija v petdesetih odprta in svobodna dežela, bi se Slovenci danes hvalili s tem, da ves svet gleda naše risane filme, kar bi bilo lepo, a najbrž ne bi poznali Zvitorepca. Vsaka stvar je tako za kaj dobra, in čeprav je Miki Muster za vse večne čase zameril komunizmu, ker ga ni takrat, ko je bil najbolj zagret, spustil k Waltu Disneyju, mu je kot ilustratorju in risarju stripov s časopisi in tedniki, ki so takrat obstajali in objavljali stripe, vendarle omogočil osnovno preživetje. Kar je v današnjih časih za ta »poklicni profil« skoraj nepredstavljivo.

To bi bilo sicer bolj kilavo preživetje, če se ne bi Muster znašel po svoje. Ker mu nihče ni znal svetovati, je skoraj dve desetletji sam risal, snemal, animiral, sinhroniziral ... in kar je še tega, da so se narisane sličice začele premikati in nato lepo enakomerno stekle v svet. Najprej je bila reklama za hlačne nogavice – muc, ki jih trga, dokler ne naleti na prave, ki ga potegnejo iz kadra. To reklamo je izdelal sam, brez naročila, a je bila tako uspešna, da so kmalu prišle druge. Med njimi tudi tiste, ki so znane še danes, kako desetletje po prenehanju prikazovanja na televiziji – za Šumijeve bombone visoki C, za Jelovičina vrata z geslom »ne bo vam uspelo, to je Jelovica«, pa odjavna špica po večerni risanki, zajčki cikcak, ki so nas med tednom nagnali spat, in mnoge druge.

Ne vem, koliko so takrat plačevali za te reči, domnevam pa, da mu, denarno gledano, na začetku sedemdesetih ni šlo slabo. A ker je še vedno hotel delati risanke, ne pa reklamnih anonimk, se je odpravil v Nemčijo, potrkal na vrata Bavaria filma v Münchnu in tam ostal 17 let. V tem času je ustvaril precej serij risanih filmov, od katerih so najbolj znani tisti, ki so nastali po stripovski predlogi karikaturista in humorista Guillerma Mordilla. Tak mali, okrogli možiček, ki teka za podobno okroglo ženico, če se prav spomnim.

Tik pred osamosvojitvijo se je vrnil v Ljubljano, kjer so ga (kot se pri nas spodobi, šele potem, ko ga je potrdila tujina) končno začeli ceniti. Nekaj let je delal kot karikaturist za Mag in živel sicer umirjeno življenje v lepi hiši v ljubljanski elitni Rožni dolini, dokler ni pričakal svoje 80-letnice in medijskega stampeda. Jasno, da tudi mi nismo manjkali.

Kako prenašate medijski rompompom, ki se je sprožil ob vaši 80-letnici?

Zelo sem utrujen. V tem mesecu, v zadnjih dveh, treh tednih, sem imel vsaj en do dva intervjuja na dan. Na razstavi sem jih imel pa pet in na koncu se mi je kar zvrtelo v glavi. Če ne bi bilo sina in žene zraven, ki sta mi hitro pristavila stol, bi najbrž kar pogrnil. To ni zame, jaz nikoli nisem javno nastopal ali letal po množici, razen ko sem še pel. Mene moti publika.

Najraje sem doma in delam. To je bil zame velik stres. Tam je bilo 30 fotografov, ki so bliskali okrog mene, kamere, vsi so mi nosili tiste stvari podpisovat. Štiri ure sem podpisoval nonstop, odgovarjal na vse konce in kraje, in toliko, da me ni zmanjkalo.

Si nikoli niste želeli biti slavni?

Slaven? Slaven sem postal s tem, ko vsi čitajo moje knjige. Meni več pomeni, če me vsi poznajo po imenu in vejo, da sem risal cikcak pa da sem risal Zvitorepca, kot pa da dobim ene kvazinagrade, ki si jih delijo med seboj. Jaz ne hodim po klubih, ne maram tistih večnih debatnih krožkov, pa ne vem kakšnih umetniških skupin, ki druga drugi prisojajo nagrade po principu – letos jaz tebi, drugo leto ti meni ...

Zato pa teh nagrad nisem dobil, razen viktorja za življenjsko delo in priznanja mesta Ljubljane, ampak to so stvari, ki sem jih dočakal po 50 letih dela. Za svojo publiciteto se nisem nič trudil, zanjo so poskrbeli Zvitorepec, Lakotnik in drugi. To pa res vsi poznajo. Če grem v mesto, me ljudje ustavljajo in vprašajo, ali lahko dobijo podpis, ali mi pa čestitajo za 80 let in moje delo. Ljudje, ki jih nikoli prej nisem videl. To so stvari, ki jih do zdaj nisem imel, kar naenkrat so prišle, zelo preveč.

Prej tega ni bilo?

Saj intervjuji so bili že tudi prej. Ko sem se vrnil iz Nemčije, ko so ugotovili, da sem zunaj uspel, je bilo to nekaj časa bum. Nastopal sem na televiziji in povsod, ampak to je bilo pred 15 leti in občasno, potem se je pa spet umirilo.

Zaradi medijskega izpostavljanja recimo vemo, da ste navdušen plavalec. Nekaj mi ne gre v račun – Prekmurec pa plavanje. Kako to?

Mene je voda prinesla. Ko sem se rodil, je bila Murska Sobota pod vodo, meter in deset centimetrov. Prav zdaj sem dobil zanimivo darilo iz Murske Sobote. Na vodogradbenem inštitutu, kjer hranijo arhiv, so mi poslali fotografijo Murske Sobote z dne 22. novembra 1925. Tole (pokaže fotografijo, op. p.), meter deset, in pek je razvažal kruh v čolnu, pravzaprav v kadi za pranje, ker čolna ni bilo. No, mene je tako rekoč voda prinesla.

V mladih letih smo plavali, tudi tekmovali, pozneje sem bil celo trener v Murski Soboti, ampak, saj veste, kako je bilo takrat, zimskih bazenov ni bilo, še poleti je bil samo dva meseca, ko smo imeli počitnice. Temu primerno je bilo tudi naše plavanje. Potem 40 let nisem plaval, ker sem ves čas delal, tudi v Nemčiji ni bilo časa. Ko sem se pa vrnil leta '90 in šel prvič na dopust, na morje, sem tam začel spet plavati in sem preplaval kilometer in pol, pa še nazaj kilometer in pol. Nič nisem bil utrujen, pa sem rekel: Izrabimo to.

Šel sem na plavalno zvezo po lestvico rezultatov najboljših desetih v Evropi in sem ugotovil, da se pravzaprav, če se malo potrudim, lahko uvrstim med prve tri. Ko sem šel naslednjič na morje, sem malo bolj treniral, s seboj sem vzel štoparico in ugotovil, da med prve tri ni problem. Potem sem šel na zvezo po svetovno lestvico v moji kategoriji, od 75 do 79 let. Pogledal sem rezultate in so bili prvi trije res malo boljši, no, potem sem šel pa na tekmo in celo zmagal.

Redno plavate?

Zdaj sem bil preveč zaposlen za to, tudi preutrujen, tako da sploh nisem imel časa in sem napravil malo pavze, ampak predvidevam, da bom čez dve leti, ko bo v Sloveniji evropsko prvenstvo, spet malo pognal in pobral kakšne medalje.

Če se ne motim, ste se specializirali za metuljčka.

V mladosti sem plaval prsno in tudi metuljčka, ker sem bil edini v klubu, ki ga je sploh obvladal. Ko sem bil v Beogradu, sem opazoval jugoslovanskega prvaka. Opazoval sem ga, kako plava, kar pol ure je plaval. Študiral sem njegov stil in se naučil, tako da lahko zdaj preplavam 1000, 2000 metrov, ne da bi se ustavil.

V tem slogu?

Ja.

Pa ni to najnapornejši slog?

Ja, je, ampak odvisno od tega, kako hitro plavaš. Ne smeš sprintati. Če sprintaš, boš plaval 50 metrov, potem pa konec. Saj je pri kravlu isto. Kaj mislite, da sprintam, ko plavam petkilometrski maraton? Ne, saj ne smeš. Treba je plavati v tempu, ki ga lahko zdržiš do zadnjih 100 metrov pred ciljem. Če ti ostane še malo moči, lahko celo pospešiš.

Ste se za metuljčka odločili, ker je najlepši?

Ne, ker sem bil prsač in je metuljček prišel v modo. Ko sem začel, ga še sploh ni bilo. Potem so ga nekateri začeli plavati, ker je bil hitrejši od prsnega in takrat se je plavalo, kar si hotel, ni bilo ločeno. Lahko si plaval prsno ali metuljčka, ker je oboje veljalo za prsni slog. Potem so pa to ločili, in ker sem bil edini prsač, ki je to kolikor toliko obvladal, sem plaval metuljčka.

Zdaj sem pa s tistimi takratnimi bivšimi svetovnimi prvaki, ki smo jih gledali kot idole – to so Japonci, Amerikanci – s temi sem v Münchnu skupaj plaval. Od tistih osem, ki smo stali skupaj na kamnih, sem jih šest poznal, vsi so bili bivši olimpijci in svetovni prvaki. Tako tremo sem imel, ko sem jih videl, zato sem mislil, da sploh ne bom mogel plavati. Potem sem pa videl, da je to bavbav, da so vsi že stari gospodje, in sem zgubil strah.

Zdaj jih premagujete?

Seveda. No, mislim, na kratke proge ne. Ampak recimo na dolge proge, na 1500, 800 se nikogar ne bojim, na maratonu pa itak. Oni so preveč razvajeni. Če jim ni všeč voda, če je preveč mrzla, je konec. Seveda, veste, kakšne razmere za trening imajo oni? Vsaka šola ima zimski bazen, celo vrtci ga že imajo, ne pa pri nas. Sramota za Ljubljano, da nimamo pokritega 50-metrskega bazena! Ko treniram na morju, sicer lahko plavam skupaj uro, uro in pol, dve uri, ne morem pa trenirati niti skokov niti obratov. In ko prideš v bazen, te pri vsakem obratu oni nesejo. Zmeraj ko obrnejo, so meter pred menoj, da jih moram potem loviti.

Poskušal sem sestaviti vašo zgodnjo biografijo, predvsem iz časopisnih člankov, pa mi ni najbolje uspelo. Rodili ste se v Murski Soboti, potem se pa omenja Dolenjska, zatem Ljubljana in spet Murska Sobota ...

Selili smo se. Oče je bil zdravnik, in ko je začel prakso, je bil v Križevcih na Goričkem. Tam je začel, tam se je rodil moj starejši brat. Potem smo se preselili v Mursko Soboto, kjer sem se rodil jaz, in ko sem bil star dve leti, smo se preselili na Dolenjsko. Tam je bil oče zdravnik rudnika rjavega premoga in tam se mu je rodil tretji sin. Ko sem bil star osem let, smo se pa preselili v Ljubljano in od takrat smo v Ljubljani. Razen med vojno.

Oče in mama sta bila ločena, in ker mama tukaj ni mogla dobiti službe, ker niti dobro slovensko ni znala, je poiskala službo na madžarskem okupacijskem območju. Z mlajšim bratom sva se preselila z njo in sem nato v Murski Soboti končal gimnazijo. Potem sem bil vojak in po odsluženih dveh letih sem se vpisal na arhitekturo, ker je mama rekla, da moram imeti pošten poklic, da ne bom hodil strgan okrog. Ampak nato sem ušel z arhitekture na akademijo. In sem zdaj kipar.

Arhitektura vam ni dišala?

Ne, to ni šlo. Nisem si želel risati stavb, ampak figure, ljudi. Vedno, kar pomnim, sem risal karikature. Sošolce, profesorje, ni me zanimalo tisto ... z ravnilom, črte.

Ampak na akademiji ste šli za kiparja. Kako pa to?

Prvi letnik je bil pripravljalni, vpis je bil splošni. Vsi, ki so bili sprejeti, so bili eno leto v pripravljavki. Tam si se potem odločil. Pri meni je bil problem to, da sem, odkar pomnim, risal, nikoli pa nič kiparil, ker nisem prišel v stik s tem, nihče mi ni tega pokazal, sploh nisem vedel, kaj to je. Ker smo morali na akademiji tudi modelirati, je prišel k meni profesor Boris Kalin in rekel: »Miki, vi boste pa kipar.« Sem rekel, da ne vem, ali bom kipar, ker tega še nikoli nisem delal. Takoj je videl, da delam, da oblikujem plastično, ne površinsko.

Za slikarja je pomembna ploskev, za kiparja pa oblika. Kiparstvo je bolj risarsko kot pa slikarstvo in sem naprej študiral kiparstvo. Res je, da kiparsko nisem kaj dosti ustvaril, razen nekaj portretov svoje žene, tedaj punce, saj še nisva bila poročena. Zvitorepca sem začel risati že na akademij in potem je bilo konec. Nisem si želel postati ne kipar ne slikar. Že od malega sem hotel delati risane filme.

Takrat to najbrž ni bil resen poklic?

Muster: Sploh ga ni bilo. Saj ga tudi Evropa ni imela. No, strip so imeli, tudi Hrvati in Srbi so ga imeli, ampak risanega filma pa ni bilo. Ko sem bil 14, 15 let star, še v gimnaziji, sem sanjaril o tem, da bom, ko bo konec vojne, odšel v Ameriko k Disneyju, ker je bilo to edino, kar je bilo. Potem je bilo to zaradi železne zavese nemogoče in sem se vpisal na akademijo. Ampak jaz sem vedno hotel delati risani film. Odkar sem prvega videl.

Kateri je bil to?

Prvi je bil kratek reklamni filmček v kinu Union, ki smo ga videli, ko smo prišli še z Dolenjskega, ko nas je oče peljal gledat. Bila je kratka risanka. Nekakšni vražički so poskakovali in to me je navdušilo, da sem rekel: »To je tisto!« Ampak potem je bilo to nemogoče, nihče mi ni znal nič povedati, nič pokazati, v Evropi ni bilo ne literature ne studia. Vedel sem samo to, kar je bilo tu in tam objavljeno v časopisu, da moraš, recimo, narisati toliko in toliko slik, da se potem premika, pa sem eksperimentiral. Deset let sem eksperimentiral, da sem prišel do tega, kako nastane animacija. Medtem ko sem risal Zvitorepca, sem delal te poskuse.

Eno staro kamero smo predelali v kinoklubu, da si lahko delal posamezne slikice z njo, si pa moral zelo paziti. Ni bilo folij, ničesar ni bilo. Vedel sem samo, da moraš risati, in sem risal na papir, poskusili smo in se je premaknilo. Takrat sem vedel, da sem na pravi poti in potem leta in leta eksperimentiral, dokler nisem videl, da ta stvar gre. In sem potem naredil reklamni film za televizijo. Prvih nekaj let po nastanku televizije pri nas ni bilo govora o risankah kot reklami. Reklamni filmi so bili samo reportaže iz tovarn, pogovori z direktorji. Potem sem pa naredil prvi risani filmček, 30-sekundni za ženske nogavice. Ko sem ga pokazal, so ga takoj kupili in tudi vrteli. Potem sem pa dobil naročila ne samo iz vse Slovenije, ampak tudi iz Hrvaške in Srbije. In sem bil do vratu notri.

Ko ste začeli risati stripe, so bili ti zelo priljubljeni?

Muster: V srednji šoli smo imeli samo hrvaške in srbske in so bili zelo priljubljeni. Otroci so jih čitali, ker ni bilo slovenskih, in so čakali v trafikah nanje vsak teden. Bili so celo v cirilici, zato smo se mi naučili srbsko brez vsake težave. Prav tako so zdaj ugotovili, da je Zvitorepec primeren za učenje branja v prvem razredu osnovne šole ali pa že v vrtcu, ker otroke zanima pa ker so velike črke.

Se je še kdo ukvarjal z risanjem stripov?

Kje pa. Veste, kako je bilo, ko smo začeli. Jaz sem risal že na akademiji, stalno, ampak ni bilo nič objavljeno, ker je bil v Sloveniji strip tabu. To je bilo proameriško, to je bilo prepovedano ... potem se je pa skorajžil Igor Šentjurc, ki je bil glavni urednik Poleta, da bo izdal tednik, v katerem bodo samo slovenski stripi. In je potem iskal ljudi, ki bi risali. Mislim, da nas je bilo pet. Ampak to so bili realistični stripi po raznih predlogah, po romanih in podobno.

Za zadnjo stran so pa hoteli otroški strip, in so naročili Disneyjevega. Sumim, da je strip prišel, pa da so ga potem na carini ali kjerkoli ustavili, da ne bi kvaril mladine. In so potem prišli k meni, ali bi jaz narisal zadnjo stran. To sem zagrabil z obema rokama, potem je pa šlo.

Lik ste imeli že izdelan?

Ah, kje pa. Mi smo potem sedli k debatnemu krožku. Kaj pa sploh lahko damo, da bo dovoljeno? In smo ugotovili, da če bomo narisali slovenske pravljice, basni, potem ne bodo mogli reči, da je to amerikanizem. In smo vzeli slovenske narodne basni in ugotovili, da so notri lisica zvitorepka pa jazbec, sraka in te domače živali. Rekli smo: tole bo šlo. In sem poskusil. Narisal sem gozdne živali, ki so živele v jamah, v brlogih, ki so se začele pogovarjati, počlovečene.

To je nekaj časa šlo, potem se je pa vendarle nekdo spomnil, da to ni napredno, da to ni rusko, in so ga prepovedali. Nekaj časa sem moral risati neke Turke pa enega zajčka, dokler niso bralci zahtevali, da hočejo imeti Zvitorepca. In ker so bralci zmagali, sem ga lahko poslal na Arktiko, na Luno, celo na Divji zahod. Imel sem proste roke.

Kako se je pa želvak Trdonja znašel med Zvitorepcem in Lakotnikom?

Veste, kako je, Trdonja je bil tako ... Konec koncev, če hočeš narediti interesanten strip, mora biti notri tudi nekaj nenormalnega, smešnega. Če bi risal samo jazbeca pa lisico in medveda, bi to postalo preveč enolično za vse, potrebuješ neki kontrast. Pa sem si rekel, da imamo pri nas tudi želve, na Barju so. Pa sem naredil Trdonjo in so ti trije postali prijatelji. Na začetku je bil volk grd, črni kavboj, tisti, ki jih je hotel skuhati in požreti, negativec, da sem lahko gradil zgodbo. Konflikt.

Potem, ko so pa postali prijatelji, mi je pa manjkal negativec. Brez negativca ne moreš narediti zgodbe. Izumil sem Gulikožo, čeprav so me malo čudno gledali, ker je bil žaba pa ves svet je trepetal pred njim, ampak so ga sprejeli. Sprejeli so tudi to, da so bile na začetku vsi nastopajoči živali, potem sem pa začel mešati. Ti štirje so ostali živali, vsi drugi pa ljudje.

Že v stripu, ki se je dogajal v prazgodovini, so bile deklice ljudje, pa potem Indijanci in kavbojci tudi. To ni nikogar motilo, da so glavni junaki lisjak, volk in želvak, ker so jih sprejeli kot karakterje, počlovečene živali, ker so bili tudi oblečeni in so govorili. Če so jahali konja, recimo, pa ta ni govoril. Zvitorepec pa ni bil žival, otroci so ga sprejeli za svojega.

Ste se pri risanju Zvitorepca zgledovali po Disneyjevih junakih?

Po kom sem se jaz zgledoval? Po edinem, ki je bil. Meni so pozneje očitali, da sem kopiral ... Ne, tega mi niso mogli reči, ampak da sem se zgledoval po Disneyju. Ja, logično. Danes ni problem. Danes imaš v vsaki vasi enega, ki riše strip. Lahko vzameš češke, španske stripe, angleške, ameriške in izbereš, kar ti najbolj ustreza, in ugotoviš, da obstaja ogromno variant.

Takrat je bil pa samo Disney in zame je bil on idol, tako kot je danes Zvitorepec najbrž idol za kakšnega otroka, ki ga čita. Zanimivo, da dajejo slovenski otroci daleč prednost tem mojim figuram pred tistimi, ki jih uvažajo, ker občutijo, da so slovenske. Tako sem jaz takrat sprejel Disneyjev sistem, živali ima on druge, ampak sistem, kako ga rišeš, kako ustvariš karakter, da imaš različne, da lahko ustvariš zgodbo. Zame je najbolj važna zgodba. Če nimaš zgodbe, njene zgradbe, potem je bolje, da ne začneš risati.

Se pravi, da ste imeli scenarij pred začetkom risanja narejen?

Rekli so mi recimo: nariši vsak teden 12 slik. Dobro, v redu, kavbojka. Rišeš kavbojko ... Toliko Karla Maya sem prebral, da sem imel v glavi ogromno fantazije, kaj se lahko dogaja na Divjem zahodu, in sem iz tega naredil zgodbo, jo priredil za te tri figure. Potem je pa to nekaj mesecev šlo, ko je bilo to treba nenadoma končati, ker je navsezadnje ne moreš vleči v nedogled. Kaj pa zdaj? Potem moraš pa imeti nekaj drugega, ne sme biti kavbojka.

In sem iznašel tisto časovno uro, pa sem jo zavrtel nazaj ali pa jih poslal na Luno. Moral sem imeti zgodbo v glavi. Kaj se bo dogajalo in kako se bo končalo. Seveda je trajalo nekaj mesecev, ko je ta zgodba tekla, in sem ji lahko kaj dodal, kaj priredil, začinil s kakšno duhovitostjo. To je avtorjev užitek, da majčkeno kaj popopraš, kakšno zlobno dodaš, za katero samo tisti ve, na kogar je letela, ampak to je ustvarjalnost. Mora pa imeti zgodba zgradbo. To vedno primerjam s filmom. Greš v kino, sediš … in če čez nekaj časa začnejo ljudje gledati na uro, pomeni, da je film zanič. To se pravi, da je film zanič, ker je avtor prehitro prišel do vrhunca in ga je potem začel vleči, vleči ...

Dober film je tisti, ki ga gledaš, gledaš … in ko se na koncu pojavi the end, si rečeš: madona, jaz bi ga pa še kar gledal. Luč se prižge, ljudje pa še kar sedijo. To je dober film. In jaz sem imel težave s tem, da sem delal po 12 slik na teden in je morala biti zadnja slika vedno napeta, vedno je morala odpirati vprašanje: kaj bo? Mene so ljudje na cesti ustavljali in spraševali, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, in sem jim rekel: Kupi TT, pa boš videl.

Glavni junaki v vašem stripu so moški. Niste nikoli razmišljali, da bi dodali kakšno žensko?

Včasih sem premišljeval, kako je pri Disneyju. Miki miška je bila njegova prva oseba, ki pa ni bila pri otrocih najbolj priljubljena, to pa zato, ker je bila dobrosrčna in je vzgajala in vsem pomagala in so ga mamice dajale za zgled otrokom, da se jim je kar malo zamerila, tako kot se je meni zamerilo to, da so mi za zgled dajali kakšnega odličnjaka. To se ti upre, tako da ga še maraš ne, odličnjaka, ki ti ga dajejo za vzor, on pa še koze ne more preskočiti. Mi smo pa plezali gor po drogu. To zame ni vzor.

Zato je Disney ustvaril racmana. Tega so imeli pa fantje radi. Ker je bil histerik, vse je naredil narobe, vsi so ga zezali in z njim so se lahko istovetili. Recimo, tale butelj, Lakotnik, ustvaril sem ga butastega, ampak ko vsa pamet in vse zvijače odpovejo, takrat pa on nastopi. In je zmeraj po neumnem reševal. To je bilo fantom všeč. Saj tudi on ni pameten, pa mu rata. Kar se pa deklic tiče, sem rekel pa takole. Disney je ustvaril Miki in Mini, pa cel kup nečakov ... Preveč, ne moreš tega. Jaz sem imel tri nosilne figure. Ali ni lepše, če zraven narišeš eno mladenko, ki ni žival? Če bi mogel risati, bi morala biti lisica, ne deklica, tako je pa lahko bila lepa deklica.

Meni so rekli: kako pa lahko rišeš gole deklice, nagoto? Sem rekel, da je zame kot kiparja višek umetnosti ženski ali moški akt. Zame je nagota estetska, če ni grdo narisana. Danes je tendenca drugačna. Danes poskušajo z nasiljem, s seksom in neokusnostjo doseči efekt. Potem pa jamrajo, da ne morejo od tega živeti. Saj ljudje tega nočejo kupovati. Za moje stvari so se otroci tepli, pa mislim, da nisem nikogar pohujšal, ker je bilo lepo, estetsko. Kaj pa Michelangelo in drugi, ki so tudi slikali goloto? Kaj je potem to, je to pornografija?

Ste morali poslušati veliko takšnih očitkov?

Ne, sploh ne. Zanimivo, niti to, da sem mešal ljudi in živali, niti to, da sem jih slekel. Edino to je bilo, da sem prišel v francosko enciklopedijo seksa, v poglavje o stripu. Tam je objavljena ena moja deklica, ker sem bil eden prvih, ki si je upal »oben ohne« sploh narisati.

Vi se ne boste spomnili, ste premladi, ampak kakšen problem je bil filmski poljub. Koliko so jih izrezali, ker sta se poljubila malo preveč. Dovoljen poljub je pomenil samo dotik, pa konec, danes pa gresta kot dva traktorja drug proti drugemu, da ju sploh ne moreš več dobiti narazen. Jaz sem si upal narisati goloto, ker sem vedel, da se ne bodo zgražali, če bom lepo narisal.

Kako so pa kolegi na akademiji in profesorji gledali na vaše risanje stripov?

Hja ... (smeh) Spraševali so me, zakaj sem na akademijo hodil, če delam tak kič pa take stvari, ki nimajo z umetnostjo nobene zveze, da bi bilo treba to prepovedati in take. Saj so me napadali po časopisih. Kar nekaj mojih kolegov. Ampak šel sem svojo pot in si rekel: če je bilo meni všeč kot otroku, bo tudi njim, saj niso nič drugačni od nas, ko smo bili mi otroci.

Kako ste pa sami gledali na risanje stripov? Je bila to za vas umetnost, obrt?

V tistih časih so rekli, da tudi film ni umetnost, ga niso priznali. O stripu pa sploh ni bilo govora. Potem so pa priznali film za umetnost in na koncu tudi strip. Že od začetka sem smatral, da je umetnost vse, kar lahko pritegne ljudi, kar je poučno, zabavno in estetsko. Pa naredi, če znaš! Kaj pa je na koncu koncev umetnost? A je umetnost slika brez naslova, ker jo je namalal, pa ne ve, kaj je na njej? Prav danes sem dobil en tak prospekt. Neke barve in brez naslova. Dobro, če je to umetnost, naj ne jamrajo, da ne morejo od tega živeti. Jaz s tem nisem imel nikoli problemov, zmeraj sem imel preveč dela.

In so mi očitali: »Baraba, vse odžre, zmeraj vse vzame.« Rekel sem: »Tukaj imaš, jaz ne zmorem vsega.« »Ja, saj nisem trapast, da bom garal.« »Ja, pol pa ne jamraj.« Nikoli nisem imel težav, niti v Nemčiji. Gor sem prišel, ko sem imel že skoraj 50 let. Si predstavljate, da prideš nekam čisto na novo. Po nekaj mesecih sem imel pogodbe vedno zagotovljene vsaj za tri leta. To pa zato, ker sem hitro delal, nikoli niso čakali, nikoli ni bilo korektur in sem postal za njih kar eno čudo. Niso mogli verjeti, da to sam delam. Včasih sem bil bolan, roko sem imel zastrupljeno in sem si jo moral z drugo roko podpirati, ampak ni šlo drugače, narediti je bilo treba.

Večkrat ste rekli, da je risanje zelo samotno opravilo. Ampak vi ste bili pa tudi zelo družaben človek, saj ste prepevali v ansamblu.

To še zdaj, samo če je družba prava. Ampak lahko grem v neko družbo, pa če je tam en sam človek, ki ne reagira na vic, na to, da se norca delaš, potem sem zamorjen, potem grem najraje sedet v kot in premišljevat kaj drugega. Veste, kako pravijo za klovne? Oni so resni ljudje. Zabavajo druge, v sebi so pa resni, smejijo se navznoter. Nariše si usta, ki se hahljajo, v resnici si pa misli: »Mater, ste hecni.« Ko sem risal, sem se včasih tako smejal, navznoter, da sploh nisem mogel biti utrujen, ker sem užival. Če bi pa delal stvari, ki mi ne bi bile všeč, bi bil pa že zdavnaj pod rušo. To bi me pa pokopalo. Jaz nikoli nisem smatral, da delam. Zame je bil to vedno užitek, hobi.

Zvitorepca ste začeli risati v informbirojevskih časih. Mi, ki jih nismo doživeli, si jih predstavljamo kot nekaj težkega, sivega. Ste risali tudi zaradi tega, da bi ubežali tej sivini?

Takrat so bili samo ruski filmi, ruska glasba. Sam sem recimo pel v orkestru in nismo smeli prepevati nobene ameriške skladbe, razen kakšne polke. Prepovedana je bila glasba, prepovedani so bili stripi, prepovedani so bili filmi. Samo ruski so bili dovoljeni, tisti vojni, herojski. Za ples smo igrali polke, valčke, tango, fokstrot pa kak italijanski popevkarski sentiš.

Vse, kar je pa malo dišalo po ameriškem, je bilo kaznovano. Noč in dan samo heroji, heroji pa vojna, vojna. Ljudje so bili tega tako siti, da ko sem začel s pravljicami, so rekli: »No, vendar nekaj, kar ni vojna.« Imel sem veliko srečo, da sem to delal v tistih časih, ko so ljudje to vsrkavali, ko so potrebovali pravljice, povesti, ampak ne o tem, kako je neki kurir padel, ko je vrgel bombo, itn. To otrok ne zanima, oni so hoteli pravljice.

Ste takrat lahko kupili banane?

Ne bodite smešni. Banane sem nosil iz Nemčije še leta 80. Še takrat ni bilo tu nič banan.

Kako ste jih pa znali narisati? V vaših stripih rastejo celi šopi banan!

Imel sem ogromno literature. Starši so naročali cele zbirke in sem imel zgodovinske knjige in sem imel živalske. Pa celo zgodovino. To sem vse imel in sem že kot otrok vse prelistal. Vse živalske slike sem znal na pamet. To mi je ogromno koristilo. V sanjah sem bil vedno na kakšnih južnih otokih. To ti da fantazija. In ko zagledaš take reči, si jih zapomniš. Izločiš tisto, česar ne potrebuješ, kar pa potrebuješ, ti pa ostane. Ko sem delal slikanice za časopis, se je pojavil problem, ko je bilo treba narisati razne živali, ki jih pri nas sploh ne poznajo. Recimo severno snežno sovo ali pa šakale ... K sreči sem imel vse te knjige.

V svojih stripih ste spuščali marsikatero bodico sistemu in posameznikom. Ste kdaj dobili kak odgovor?

Ponavadi je tisti, ki je to videl, mislil, da se njega ne tiče. Enkrat je pa bil politični konflikt. Narisal sem naše junake, ki so jih na poti na Luno ustavili Rusi. Takrat sem risal še živalske figure. Rusi so bili medvedi. Protestirali so in me je poklical šef: »Miki, Rusi protestirajo proti Zvitorepcu.« »Potem smo pa mrzli,« sem rekel. »Kaj bomo pa naredili?« je vprašal. »Nič, dajte mi en teden, da se česa spomnim,« sem rekel in nadaljeval zgodbo tako, da so jih Rusi spustili naprej in so prišli do Amerikancev, ki so bili opice. Gorile. Rusi so bili potolaženi, Amerikanci se pa niso sekirali.

Ali ni prav medved ruski simbol?

Saj zato sem jih pa narisal kot medvede. In sem rekel: »Pa ja ne bodo užaljeni, če jih narišem kot medvede?«

Imate kot risar kakšno šibko točko? Vam gre kaj težko na papir?

O, ja, veliko šibkih točk. Tehnika. Avti. Avtomobilov, avionov pa takih stvari, če niso imeli ksihta, jih sploh nisem narisal. Da bi jaz tehnično risal, to ni zame. Če sem risal hiše, je morala biti malo krivenčasta, da je zaživela, ne taka strogo arhitektonska. Ne maram tehnične risbe. Izognem se, če se le da, ulicam. Kak vogal že narišem ali pa kakšno luč, da poživim, da postavim junake v prostor, ampak če boste gledali moje risbe, boste ugotovili, da gre v glavnem za figuraliko. No, se zgodi, grad sem kdaj narisal, ampak to je bil tudi sanjski grad. Tega gradu se spomnim, ko sem bil še majhen, iz neke madžarske knjige, kjer sem ga videl narisanega in od takrat mi je ostal v spominu. Vse to izvira iz rane mladosti, ko pa sem šel v šolo, sem postal karikaturist.

Na predavanjih, namesto da bi poslušal, sem vse sošolce skiciral, pa v gimnaziji profesorje. Od vedno sem bil karikaturist. Nisem začel pri Magu, takrat so mi samo dali možnost, da narišem nekaj, kar bo objavljeno. Štiri leta sem risal politične karikature in je bil to zame velik stres, ker sem moral vsak teden narisati nekaj novega iz naše politike, kar je pa zelo ozko področje. Nisem imel možnosti, da bi risal svetovno politiko, kar je dosti laže. Če bi še Clintona narisal pa Arabce in zamorce, bi bila večja izbira, tako sem imel pa na voljo samo tistih pet naših politikov. Očitali so mi, zakaj rišem vedno ene in iste. Rekel sem, da rišem tiste, ki pri nas vodijo politiko. Če si karikaturist, si opozicija.

Prebral sem, da so vas pri Delu prosili, da bi za njihov članek o vas narisali avtoportret, pa ste se opravičili. Je težko narisati avtoportret?

(smeh) Nobenega portreta ni težko narisati, težko je narisati karikaturo. Ko zagledam neki obraz, ko ga prvič vidim, takoj vem, kaj lahko pri njem poudarim. Sebe pa gledam vsak dan, sem se tako navadil nase, da se mi ne zdi nič posebnega. Tak pač sem. (smeh)

Lahko vsakogar narišete kot karikaturo?

Ne, njegov portret ja, karikature pa ne. Če nima nečesa, kar izstopa, kar lahko povečaš ali pomanjšaš po potrebi, potem je karikaturo zelo težko narediti. Karikatura mora biti tistemu, ki ga rišeš, bolj podobna, kot si je v resnici, ker s karikaturo poudariš razliko od drugih, po kateri ga spoznaš na prvi pogled, ki ga loči. To mora karikaturist poiskati. Če ima, recimo, žalostne oči, jih moraš narisati še bolj žalostne, če ima malo bolj ozke in navzgor potegnjene, jih moraš izrisati še ožje in še bolj navzgor, ampak samo do gotove meje.

Pretiravati ne smeš, ker potem si pa ni več podoben. Nekateri kar kličejo po tem, da bi jih narisal, nekaterih pa ne morem. Nekega svojega prijatelja, ki ga dobro poznam že 20 let, sem mnogokrat poskusil, pa ni nikoli uspelo. Kakšnega pa samo zagledaš, pa že rišeš.

S Kučanom in Drnovškom, vašima priljubljenima karikaturirancema, niste imeli težav?

Tolikokrat sem ju videl na televiziji, da sem ju že dodobra poznal. Drnovška s tistim kislim obrazom nisem mogel zgrešiti, ima idealen obraz za karikaturo.

Vam je pri karikaturah za Mag kaj pomagalo, če so vam ti ljudje šli na živce?

Seveda, malo se zjeziš, pa ga narišeš.

Ste po političnem prepričanju desničar?

Desničar, kaj je to? (smeh) V partiji nisem bil nikoli. Veste, kako je. Nikoli nisem simpatiziral s temi, ker so mi preprečili, da bi odšel v Ameriko in da bi delal tisto, kar sem si želel. Predstavljajte si, da je bil moj prvi poskus risanega filma objavljen, ko sem bil star 40 let. Tisti maček. Štirideset let sem bil star! Z risanjem, s poskusi za risani film, sem pa začel, ko sem bil star 22 let. Osemnajst let sem eksperimentiral.

V tistih najbolj divjih časih, ko si najbolj sposoben, najbolj za učenje, nisem mogel ničesar narediti. Ni bilo šans. Ni bilo ne materiala ne posluha za moje delo, ničesar, nobene možnosti. Jaz sem sicer potem ogromno naredil, delal sem kot nor, ampak v tistih 18 letih bi napravil še dvakrat toliko. In veste, kako je, če si nekaj želiš od malega, pa ne moreš. Ne smeš niti nič reči niti povedati, če pa narediš, pa narediš to na skrivaj. Prvič, ko se je pa to malo odprlo, ko zadihaš, začneš, ti pa spet prepovejo. Ne moreš biti navdušen.

Potem vas je rešilo povabilo v Nemčijo?

Nič ni bilo povabila. Moje sanje so bile risani filmi za otroke, tukaj sem pa delal samo reklamne filme, anonimno. Razen tistih, s katerimi sem sodeloval, nihče ni vedel, kdo jih sploh dela. Tega si nisem želel. Poskušal sem pri Viba filmu in povsod, ali bi naredili kak risani film. Naredili smo dva, tri eksperimente, potem so pa rekli, da jih to ne zanima.

In sem si rekel, da grem čez mejo malo vprašat. Najprej na Dunaj, potem pa v München, v Bavario film. Za poskus sem naredil štiriminutni filmček. Pa potem še enega pa še enega in drugo leto so mi dali kar pol serije. Pol serije so delali oni, pol serije pa jaz. Potem je prišel Mordillo. Njegovo serijo, kakih 400 risank, sem risal 15 let.

Ste avtor znamenitih reklam za viki kremo, visoki c, vaši so zajčki cikcak ... So bile te animacije v celoti vaše delo? Od ideje do izvedbe?

V celoti. Zmeraj sem vse sam delal. To je bilo sicer zelo težko. Od pogovora s stranko pa do kopij sem imel vse sam v roki.

Znani ste bili po tem, da ste ogromno delali in tudi izjemno hitro. Koliko časa vam je recimo vzela taka animacija, kot je cikcak?

Hm, res sem bil hiter. V najboljših letih sem napravil tudi do dva risana reklamna filma na teden. Tako da sem jih delal v povprečju vsaj pet na mesec. To je ogromno. In to tako, da sem en dan risal, en dan kopiral, žena in ta mali sta barvala, ali sem pa najel kakšne študente, da so barvali, potem sem še posnel in sinhroniziral, tako da smo včasih delali po cele noči.

Koliko sličic je pa bilo treba narisati za sekundo filma?

Deset do dvanajst.

In vse na roko?

Ja. To je bil grozen napor, ampak užival sem, ko sem risal in nekako preživel.

Se je v Nemčiji kaj spremenilo? Ste imeli večjo ekipo?

Ne. V Nemčiji se je sicer precej spremenilo. Tam z organizacijo nisem imel nič. Tukaj sem se moral pogovarjati s podjetjem, ukvarjati z nabavo materiala, delati, loviti spikerja, pisati tekste, sinhronizirati, pogovarjati se z laboratorijem, oddajati kopije ... To sem moral tukaj vse sam, tam pa nič, tam sem moral samo risati. Kar pomeni, da sem lahko približno petkrat več narisal, kot bi tukaj. Tukaj sem z vsem drugim izgubljal po cele dneve, tako da sem risal ponoči.

Je res, da ste dolga leta delali do 16 ur na dan?

Ne, vedno ne, ampak če sem imel projekt ... Recimo, dobil sem v izdelavo desetminutno risanko. Pa sem začel delati ob sedmih zjutraj in delal, dokler mi ni svinčnik padel iz rok, to je bilo pa okrog enih zjutraj. To sem delal dobesedno v transu. In ko sem delal, nisem hodil nikamor, tudi jest ne, samo delal sem, potem sem pa tak film tudi naredil v dveh mesecih. Nemci so mislili, da imam doma zaposlene zamorčke.

Takrat, še pri Bavarii, je bila serija 26 filmov po štiri minute. Jaz sem jih vzel pol, 13 filmov, polovico so prevzeli pa oni, tudi 13 filmov. Pri njih so bile zaposlene tri ekipe po nekaj ljudi, ki so delali v studiu, jaz sem vzel pa stvari domov. Vsakih deset dni, 14 dni sem jim oddal en film, in ko sem končal, sem bil izmučen in sem jim rekel, da grem na morje, ko sem že končal. »Joj, gospod Muster, mi smo pa tako v zaostanku,« so rekli, »a bi vzeli še kakšnega od nas?« Vzel sem še tri njihove, tako da sem jih jaz sam naredil 15, oni pa devet.

Jaz sam, čisto sam, oni pa s tremi ekipami po štiri ali pet ljudi. Ampak jaz nisem filozofiral, nisem si privoščil ne čik pavze, ne kafe pavze, ne kosila ... Jedel in pil sem tisto, kar sem imel na mizi, kakšno sladko reč, da sem dobil sladkor, zraven sem imel kuhinjco, da sem si na hitro nekaj spekel in se ob tem pretegnil, kakšno meso in kaj sladkega ... Ampak sem še živ, pa še oči imam.

Stari ste 80 let, pa še vedno delate, če se ne motim?

Delam, ja, ampak zdaj ne vzamem nobenega velikega projekta, pa na kratki rok nič ne vzamem, nič, kar bi moralo biti že včeraj končano, kot so včasih rekli. »Vi prinesite, bom pogledal, pa če vam ustreza in če se vam ne mudi, bom naredil. Ampak ne takrat, ko boste vi hoteli, pač pa takrat, ko bom jaz zagrabil.« Saj potem precej začnem, ker me muči, in potem začnem, da vidim, ali še znam risati. Ampak ne pod prisilo. Zdaj recimo ne delam.

V to sobo nisem stopil že 14 dni, zato ker sem imel s temi intervjuji toliko dela, da se ne morem skoncentrirati, da bi kaj narisal. Sicer pa najraje delam kakšne ilustracije za otroške knjige, za učbenike pa za kakšne pravljice. Delam tudi veliko zastonj. Medvedke za otroško bolnišnico pa za kakšne dobrodelne ustanove. To naredim za božji lon. Ne morem molsti neke dobrodelne ustanove, ki živi od dotacij. Če pride fabrika, naj plača.

Ali še obstaja kakšna možnost, da dobimo Slovenci Zvitorepca kot risanko?

Ko sem se vrnil iz Nemčije, so prišli filmski delavci k meni in so me leta in leta oblegali. Da bi delali serijo teh filmov. Pripravil sem 13 filmov, 13 zgodb sem popolnoma pripravil, tudi story board sem pripravil in rekel: »Tukaj jih imate. Dovolim, da se delajo ti filmi, s tem da bom jaz supervizor, ki bom pazil na to, da ostanejo moji filmi, da se figure ne spreminjajo, ampak vse drugo pa vi. Jaz ne bom risal, ker imam drugo delo.«

Potem se je pa vse končalo pri denarju, vsi, ki so jih vprašali – v Španijo, v Anglijo, v Korejo so vprašali – povsod so hoteli denar, zastonj ni bil nihče pripravljen delati. »Ja, kaj pa, če bi vi to delali?« Sem jim rekel, da sem prestar, da bi se šel direktorja, ki bi tam nadzoroval 15 mandeljcev in bi moral ves čas gledati, ali prav rišejo. Potem pa že raje sam narišem. Enkrat sem že zaradi tega gor plačal, ko sem nadziral sedem risarjev, za katerimi sem moral na koncu vse popravljati. Ne, jaz nisem organizator, jaz hočem risati!

Pa sploh obstajajo v Sloveniji risarji, ki bi bili sposobni to izrisati?

Risarjev je dovolj, ampak ni pogoj to, koliko znaš risati, pač pa to, ali imaš »zicleder«, ker je to blazno garaško delo, in disciplino. Če nisi discipliniran, če začneš kar nekaj po svoje delati, je konec. Tukaj obstajajo gotova pravila. Čisto točno določeno je, koliko smeš premikati figuro, da bo njeno gibanje tekoče, da se ne bo tresla. Če gre figura počasi, pomeni to dva koraka na sekundo. Če se plazi, recimo, če pride mož domov po prstih, je to lahko pomenilo 30 slik za en sam korak. Pa še težo prenaša naprej in nazaj, ko ga žena čaka. Ampak to je tako.

Jaz sem imel tajming v glavi, nikoli nisem imel korektur. V vseh teh 15 letih, kar sem bil gor, smo mogoče dvakrat nekaj popravljali. Nikoli nisem sedel za mizo, dokler nisem imel v glavi kompletnega filmčka. Pa naj je bil 20-sekundni ali desetminutni. Toliko časa nisem šel. Sem pač ležal v postelji en teden ali pa hodil po gozdu, dokler ga nisem imel v glavi. Sem ga videl, od napisov pa do konca. Potem se pa sedel s štoparico v roki in delal, pa je bilo. Ampak po moje je to edinstveno, da imaš v sebi ta občutek, da ne narediš kaj predolgo ali prekratko. To je božji dar.

Še nekaj me zanima. Vaše krstno ime je Miklavž. Kako je pa nastal Miki?

Pri nas je Miklavž Miki. V Prekmurju je to običajno, tako kot Feri, Joži, Lajči ... Tam je to čisto normalno. Jaz sem bil od vedno Miki.

Sem mislil, da je to kaj v zvezi z Disneyjem.

Ne, ni, imam pa srečo, da ni moj brat Miki, pa bi bil jaz ... karkoli drugega. Mi ne bi bilo všeč. Sem hvaležen za to ime.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord