Miša Molk brez zadržkov o nesojeni poroki in odmevnem intervjuju: "To me je najbolj razjezilo, celo prizadelo"

Miša Molk, dolgoletna novinarka, urednica in voditeljica, predvsem pa veliko ime slovenske televizije je za nas več let ustvarjala oddaje v različnih televizijskih uredništvih, ki smo jih z veseljem spremljali. Mnogi med vami ste z njo tudi odraščali, kakšen pa si je verjetno novinarski poklic izbral prav zaradi nje. Pred kamero se je vedno sprehajala z veliko mere elegance, uspešno in poglobljeno vodila pogovore z gosti, njen literarni glas pa je marsikoga vedno znova očaral.

Zase pravi, da ji ne manjka poguma in če se s čim ne strinja, bo to tudi jasno in glasno povedala, čeprav je zaradi tega dobila ultimat in nekoliko na hitro odhaja v pokoj. Pojasnjuje, da ni članica sindikata in je posledično zato zanemarljiva zgodba, čeprav naj bi sindikat zastopal vse delavce. Jasno pokaže, da ji ni vseeno, kaj se dogaja z RTV Slovenija, in da ji je ob tem hudo: "To je kulturna institucija, za katere obstoj se je res vredno boriti, če ne celo potočiti solze."

V pogovoru mi zaupa, da je novinarstvo izjemno odgovorno, ker, kar rečeš, napišeš, odmeva. Ob tem pa doda: "Najlepši del mojega poklica so ljudje, s tem, kar so govorili, so me izobraževali, vznemirjali moj duh in sodelavcem pokazali odgovornost timskega dela."

V nadaljevanju si preberite, ali bi Miša Molk po eni od svojih najbolj odmevnih TV-oddaj z igralko Mio Skrbinac danes kaj spremenila, razkrila je tudi, kaj se je zgodilo z njenim zaročencem iz Nizozemske, kaj želi početi v pokoju in zakaj jo je od nekdaj zanimala kriminalistika.

Kakšni spomini vas preplavijo ob omembi slovenske popevke?

Vedno lepi. V zlatih letih slovenske popevke so se mi zdele te prireditve nekaj veličastnega. Pesmi so bile lepe, melodične, besedila dobra, pevke in pevci nadvse urejeni. Bogate frizure, večerne toalete preproste, a šik. To so bile naše zvezde.

Ali je kakšna določena pesem, na katero vas vežejo lepi spomini?

Ni jih malo. Zelo sem oboževala Ditko Haberl, zelo mi je všeč pesem Samo nasmeh je bolj grenak, Nad mestom se dani … Čutilo se je, da ve, kaj prepeva. Če grem še dlje nazaj, so bile pa to Majda Sepe, Elda Viler, Marjana Držaj, ki so kmalu začele, dolgo vztrajale in ustvarjale. Zelo sem jih spoštovala, gledala sem jih navzgor. Spomnim se tudi božanskega, globokega glasu Tatjane Gros. To je bil izjemem vokal, a je potem kar nekam izginila. Zelo sem pogrešala njen glas.

Je povezovanje koncertnega dogodka, kot je Poletna noč, v živo večji adrenalin kot vodenje studijske oddaje, ki se snema vnaprej?

Adrenalina je malo več, ker je pred teboj številno občinstvo, z njim komuniciraš in istočasno moraš še s kamero, ker je to tudi TV-oddaja. Ljudem, ki sedijo pred teboj, bi rada gledala v oči, v bistvu pa moram usmeriti pogled daleč naprej, kjer je kamera. Moraš nagovarjati občinstvo na prizorišču in občinstvo, ki te bo gledalo doma. Zagotovo je pristop drugačen.

S kakšnimi izzivi se soočate na terenu?

Vsega ne moreš imeti pod nadzorom, nikdar ne veš, kaj se lahko vmes pripeti; moraš pa nekako obvladati do te mere, da te nič ne zmede. Včasih močno poči kakšna žarnica, začne deževati, ne dela mikrofon ali pa kakšnega nastopajočega ni, ko je na vrsti in scenarij se ti nemudoma podre. Težava je lahko že kakšen oder s preveliko špranjo in se s peto zatakneš (smeh, op. a.). Poleg tega v studiu stojiš ali sediš, na prireditvi, kot je Poletna noč, pa prideš na oder in odideš, spet in spet. Torej morajo biti udobni za hojo tudi obleka in čevlji.

Vam je že kdaj ponagajalo neprimerno krilo?

Je, je, spomnim se, ko sem vodila Emo na Gospodarskem razstavišču. Na generalki sem nosila hlačni kostim, zvečer, v neposrednem prenosu, pa krilo. Ker sta bili stopnici nekoliko višji, mi je ozko krilo zaustavilo korak in nisem mogla stopiti na oder. Imela sem srečo, da je ob meni stala garderoberka in imela v rokah škarje. Na hitro je zarezala v krilo, da sem lahko stopila na oder in začela vodenje. To je bilo kar stresno.

Ste za trenutek pomislili, da se vam je obleka raztrgala?

O tem sploh ne razmišljaš ... Rinila sem s kolenom naprej in kar naenkrat je šlo. V takih trenutkih se izkaže profesionalnost ekipe. Ne vem, kako bi to rešila sama. Verjetno bi malo dlje trajalo, ali pa bi morala visoko dvigniti krilo in reči: 'Oprostite, krilo je preozko.' (nasmeh, op. a.) Ampak to bi bil slab 'dober večer', če začneš s svojimi težavami, namesto da bi osrečil ljudi, ki so tam.

Je Poletna noč zadnja prireditev, ko so vas gledalci še lahko videli na odru?

Ne vem … Za zdaj verjetno. Kaj se bo pozneje zgodilo, če se bo, bo lahko samo prijetno. Bilo je lepo slovo, ob glasbi, s Simfoničnim orkestrom, Big bendom in Mladinskim pevskim zborom RTV Slovenja ter odličnimi pevkami in pevci. Voditi prireditev pred tako velikim občinstvom, ki se je lepo odzivalo, je pa sploh najlepše. Vedno se mi potrjuje, da naključja ne obstajajo, zdi se, da se ljudje pogosto kar prikličemo med seboj. In tako tudi dogodki.

Ste kdaj prejeli tudi kakšno pismo od gledalcev?

Včasih, ko so več pisali razglednice in pisma, ogromno. Polna vreča me je včasih pričakala. Sem se pa tudi s kom kdaj srečala. Ob srečanju sem večkrat slišala: 'Gospa Miša, vi ste pa tako v redu, jaz sem pa mislila, da ste vzvišeni.' Mislijo, da je novinarstvo nek vzvišen poklic, da smo tudi mi drugačni. Zato neprenehoma govorim, to je samo eden od poklicev, je veliko drugih, zahtevnejših in odgovornejših. So poklici, pri katerih moraš zelo dobro vedeti, kdaj in kako se odločiti. Tudi novinarstvo je izjemno odgovorno, saj, kar rečeš, odmeva, vpliva na mnenje ljudi. Zato mora novinar to odgovornost nositi v sebi, pa mu nikamor ne bo treba hoditi k spovedi.

Se je kdaj našel tudi kakšen oboževalec, ki vam je kaj lepega napisal?

So tudi risali in pesmice pisali, me spraševali za nasvete. Je bilo tudi prijetno se s kom srečati. Seveda moraš biti previden, da se človek ne naveže, da prijaznosti ne razume drugače, kot je bila mišljena. Sem se srečala s kom in tudi pomenila, pa so potem prihajale razglednice z dopustov. Z nekaterimi se je stkalo prijateljstvo, od nekaterih pa se moraš umakniti, ker ni dobro, da ustvariš kakšno iluzijo. 

Ponudili oziroma zahtevali so, da sprejmete vodenje rubrike Prestiž v oddaji Panorama. Ponudbo ste zavrnili in če je ne bi sprejeli, so rekli, da boste dobili izredno odpoved delovnega razmerja. Greste v pokoj, ker nimate izbire? 

V tistem obdobju, no, saj ni dolgo od tega, ni bilo nobenega proaktivnega pogovora. Bil je zgolj ultimat, ki je kršil mojo pogodbo o zaposlitvi. Ampak, težko živim v mračnem, konfliktnem in neustvarjalnem razpoloženju. In namesto morebitnih nadaljnjih pritiskov sem izbrala notranji mir. Rekla sem si: 'To ni zdravo vzdušje, Miša, čas porabljaš nekakovostno, neproduktivno, vate se selijo negativna čustva, jeza, žalost, napetost.' In sem šla v kadrovsko službo podpisat papirje.

Kdaj je vaš zadnji delovni dan?

Uradno 1. julija. Ampak to ni moj zadnji delovni dan. (smeh, op. a.) Delovnih dni še ne bo konec. In se jih veselim. 

Boste kaj pustili v pisarni ali gre vse z vami?

Stensko uro bom pustila viseti tu, kjer je, ker mi je izjemno dobro služila, da nikdar nisem zamudila v studio. Morda bo še komu v pomoč, če bo recimo mobilni telefon pozabil doma. (smeh, op. a.)  Sicer pa bom pisarno spraznila in prepustila nekomu, ki si bo prostor opremil po svoje. Jaz sem imela veliko zelenja v pisarni, nekaj rož, ki sem jih sama vzgojila, sem že podelila, nekatere bom odnesla s seboj. Treba bo izprazniti predale in police v omari. Na kile knjig, cedejk in dokumentacije. Rekla sem si: 'Čim manj sentimenta, Miša. Popokaj v škatlo, gremo.' Pretiran sentiment te lahko zoprno nadleguje in ovira. Emocija ja, to že, je del nas, ko zapustimo nekoga ali nekaj po dolgem obdobju, da bi pa za vsakim fasciklom, 'fajlom', fotografijo ali dokumentom še obujala spomine, ja, madonca, spomine je treba ustvarjati naprej.

Za seboj imate bogato in dolgo kariero. Je še kaj, kar vam je ostalo neizpolnjeno?

Pred leti me je zelo zanimala kriminalistika, detektivska služba. Začela sem že študirati, ker moraš narediti izpit pri Detektivski zbornici, ampak to so kar debele knjige. In je treba res študirati, a takrat vzporedno z mojim delom to ni šlo.

Od kod izvira ta želja?

Verjetno iz tega, da bi pomagala ljudem na zelo na osebni ravni, zlasti izkoriščanim in zlorabljenim ženskam. Gospodarski kriminal me ni zanimal, ker goljufov tako in tako ne boš nikoli polovil, ker imajo močno zaledje in se prehitro množijo. (nasmeh, op. a.) 

Kako vidite mlajše generacije?

Drugačne so te mlajše generacije. Na hitro želijo uspeti in vztrajnosti je manj. Želja po uspehu je v veliki prednosti pred željo po znanju in ustvarjanju. Ampak, ne smem posploševati. Vedno je pomemben tudi posameznik. Nekateri so nadvse ambiciozni in delovni, spet drugi zgolj ambiciozni in neskrupulozni. Če opazujem kakšnega posameznika ali posameznico, sem prepričana, da bi morala iti čez več faz, ker so nekateri zelo hitro dobili vloge, za katere si včasih moral leta in leta delati, da si prišel do njih, marsikje si se moral dokazati, da si dobil možnost izobrazbi in sposobnosti ustrezno delo. Danes gre to hitreje. Po drugi strani pa izjemno nadarjeni mladi težko pridejo do ustreznega dela. Teh mi je žal. 

Trenutno se veliko govori o spletnem orodju ChatGPT (jezikovni model velikega podatkovnega obsega, ki temelji na sistemu umetne inteligence). Vas skrbi, kam bo to pripeljalo novinarstvo?

Ja, seveda me. Ker ljudje hitro pograbijo vse, kar je novo, drugačno, izzivalno. Napak je ogromno, zgrešeni pomeni, napačne interpretacije ... Človek, zdrži!, si rečem. Seveda me intrigira vsak napredek, prav občudujem ga, se še vedno čudim, kako podmornica pluje tam nekje pod morjem, čeprav tehnično razumem. Dobrega novinarstva, ki že zdaj umira, si v tem spletnem orodju ne predstavljam. Že zdaj je ogromno površnosti in poglobljenost je prehitela hitrost. Kdo bo prvi, je nepomembnejše. To je izjemno nevarno, to so polovične, nepreverjene informacije ... Seveda mediji med seboj tekmujejo, ne preverjajo dovolj informacij. Zato sem toliko bolj zavzeta za to, da se politika in kapital umakneta iz javnega medija. Res pa je iluzorno pričakovati, da se bo politika povsem umaknila – nikoli se ni, nikjer. 

Zakaj menite, da je tako?

Zaradi tega, ker je politika prepričana, da z nastopi, zlasti v javnem mediju, ki ima največjo moč, lahko vpliva na mnenje ljudstva in z njim manipulira. Ker se v nastopih lahko politiki neprenehoma sprenevedajo in izmikajo. Ker so prepričani, da več kot bodo videni na ekranu, bolje bo to vplivalo na izid volitev v njihovo korist. In zaradi tega nekateri politiki mislijo oziroma so prepričani, da so volitve izgubili zaradi "pristranskega" poročanja v javnem mediju. Ne, mogoče pa niso dobro delali in so sprejemali slabe odločitve, bili žaljivi in zato niso prepričali volivcev. Mogoče pa so naredili preveč napak in so jih ljudje spregledali. Ker ljudi je treba spoštovati in jih ne pojmovati kot vodljive ovce, vmes so tudi volkovi, ampak v smislu znanja, vedenja, radovednosti, spoštovanja. Ampak, če ima politika medij v rokah in seveda diktira, sugerira, nadzoruje, ji nekateri novinarji želijo jesti iz roke, zaradi tega, ker se bojijo za svoj položaj ali pa ker lahko sproščeno izkazujejo svoje politično prepričanje. In ko si megafon politike je konec, konec novinarstva. In tudi to je konec demokracije. 

Toliko let ste posvetili medijski hiši RTV Slovenija, vas kaj boli, ko vidite, kam hiša 'tone'?

Strahovito. Zlasti, ko se zaveš, kako tone največji branik slovenske kulture, jezika, raznolikosti ljudi, načina življenja, ki vključuje marginalne skupnosti, ki vključuje kulturo, izobraževanje, otroški in glasbeni program ... To je takšna kulturna institucija, zaradi katere se je res vredno boriti, če ne celo potočiti solzo. 

Kako bi sebe opisali kot voditeljico? Ste bili do sogovornika vedno spoštljivi?

Prepričana sem, da sem bila. Absolutno pa nisem želela laskati gostu. Ker si tam zato, da ga vprašaš stvari, zaradi katerih tudi v najkrajšem vprašanju ali odgovoru spreminjaš življenje. Ne da sprašuješ stvari, ki jih že poznamo in še manj, da z vprašanji že namiguješ in napeljuješ gosta k odgovoru, ki ga sam pričakuješ ali želiš slišati. Včasih bi se komu lahko zdelo 'predaleč je šla', ampak nikoli nisem bila žaljiva in tudi nisem, ljudje me poznajo. Ampak če določenih stvari ne poveš, je to tako, kot da jih skrivaš, ali jih želiš olepšati. 

Vam je bilo kdaj težko izpeljati pogovor, ker ste o sogovorniku vedeli preveč?

Včasih se je treba nazaj potegniti in vprašati tako, kot da ničesar ne veš in gostu ponuditi možnost odgovora, ki bo morda drugačen, kot si predvideval. In ga potem med pogovorom malo usmerjaš, da on vidi, da vendarle ti to poznaš. Sogovorniku rečeš, želim, da tudi o tem spregovoriva, zdi se mi pomembno. Ne bom direktno nakazala, bo že gost povedal. Če pa ne bo, bova tako nekako peljala, da prideva do tega, kar se mi zdi tudi družbeno relevantno, in nikakor ne samo na ravni osebne radovednosti. 

Veliko črnila je bilo prelitega o oddaji Z Mišo, v kateri ste gostili igralko Mio Skrbinac. Vajin pogovor je dvignil veliko prahu. Ko se ozrete nazaj, ali bi kaj spremenili?

Ničesar, ker se ne moreš vračati. Kar je bilo, je bilo. In tudi, če bi se mi zdaj zgodil kakšen podoben primer, dvomim, da bi kaj drugače reagirala. Prav bi pa bilo, da bi ji rekla: 'Oprostite, nehajte se sprenevedati in norčevati iz mene.' To bi bilo pa prav, da bi sredi pogovora rekla: 'Prosim, čemu zdaj ta igra? Povejte, zakaj?' Takrat sem pa sočustvovala, čeprav sem istočasno vedela, da gre za igro, ampak hkrati sem si rekla: 'Gotova ne moreš biti, ali jo je prizadelo ali ne, veš pa, da se spreneveda.' 

V pogovoru, če ga kdo ni videl, sem rekla: 'Tudi vi ste lezbijka.' Ona je o tem javno spregovorila na okrogli mizi v Pritličju, kjer je bila tema Lezbijke v uprizoritvenih umetnostih. In ona je na tej okrogli mizi rekla: 'Jaz tega nikoli nisem skrivala, jaz tega ne zanikam, in sem ena redkih, ki to prizna.' Torej jaz naj se delam, da tega nisem videla in slišala. Tukaj, v moji pisarni sva sedeli pred oddajo, in sem ji povedala, da se bova dotaknili tudi te teme. Pred kamero pa čista igra. Jaz sem ji med pogovorom rekla: 'Končava?' Bi lahko rekla: 'Ja.' Rekla je: 'Ne, zdaj greva pa naprej.' Ker je bil to del njenega scenarija. Pa sem rekla: 'No, pa pojdiva.' 

Je bil to za vas udarec?

Sama pri sebi sem si na tiho rekla: 'Mrha.' In sem šla s pogovorom naprej. Ampak ona je zamudila veliko priložnost, ne zaradi sebe. Številnim bi lahko pomagala, ki živijo, ne bom rekla drugačno življenje, ker mi gre ta beseda na živce, ker ni nihče drugačen, vsi smo enaki. S tem je zaprla in znova tabuizirala občutljivo temo, za katero se je toliko in toliko ljudi borilo, da bi postala nevtralizirana. To me je najbolj razjezilo. Celo prizadelo. 

Ali si lahko z majhnim spodrsljajem ali trenutkom neke šibkosti, če se tako izrazim, nekdo uniči dolgoletno kariero?

Ne, nikakor. Ljudje niso tepci. Je pa res, da včasih hitro pozabljajo na moralno oporečna dejanja, neupravičeno prisvojene tekste, plagiate, ukradena besedila ... 

Vaša hči Ula Furlan uspešno krmari v medijskih vodah. Na kakšen način ste jo poskušali obvarovati pred pastmi?

O tem sva se veliko pogovarjali. Živela je z menoj in videla, kako se pretikam čez vse te možne ovire, ki se zgodijo. Velikokrat me je slišala pogovarjati se po telefonu. Še dandanes ji rečem, tukaj bodi previdna, tukaj se zelo dobro pripravi, tole še preberi. Kar se tega tiče, je zelo samozavestna. Razvila je tudi zelo sočen jezik, ki je povsem drugačen od mojega. Ona piše drugače kot jaz, med nama je le 29 let (nasmeh, op. a.). Meni je všeč ta živost njenega jezika, moj pa je mogoče malo bolj literaren.

Ste jo kdaj želeli obvarovati pred odločitvijo za novinarske vode?

Seveda. Ko je že stopila v to našo hišo RTV Slovenija, kjer je nekaj časa delala, ne da bi jaz vedela, da so jo povabili, mi je bilo v bistvu malo težko. Ona je bila vesela, jaz pa ne toliko, ker sem vedela, da se tukaj zgodbe slabo končujejo. Vedela sem, skozi kaj bo morala iti, že zato, ker je moja hči, in ker je tudi ona zelo občutljiva in srka vse odnose zelo intenzivno. In sem se bala, v kaj vstopa. Ko se je nenadoma, seveda brez pojasnitve, kar je v tej hiši postala nemarna in neprofesionalna manira, zgodil konec njenega sodelovanja, je mene veliko bolj prizadelo kot njo. Rekla je samo: 'Ta hiša res čudno funkcionira.' Neizmerno sem bila pomirjena, da je s tako lahkoto to sprejela. Ampak, Ula zna brati ljudi. Če bi bil to nekdo drug, drugačen človek, bi verjetno doživljal travme, začel dvomiti o sebi, misliti, da je slab, da ne zna, da ne zmore ... In to ti lahko poruši samozavest, če se nihče ne pogovori s teboj, ti ne pojasni in z argumenti utemelji, zakaj se sodelovanje ukinja. Meni se je pri teh letih zgodil tudi tale Prestiž. Najprej sem mislila, da se šalijo in mi je bilo smešno, potem pa šokantno, ko sem videla, da mislijo resno. Vedno iste zgodbe, vedno enak način in vedno z najvišjih vrhov. 

Na Facebooku ste prisotni, na Instagramu malo manj. Se vam zdijo družbena omrežja dandanes nujno zlo?

Kar se tiče posla, se mi zdi, ne nujno, ampak dobro in koristno. Je pa toliko ene nesnage in navlake ... Instagram so tako ali tako v glavnem fotografije in si rečem: 'Jaz imam fotografijo v spominu, v očeh jo vidim ...' Facebook sem veliko uporabljala tudi zaradi televizije, promocije oddaje, našla sem kakšne prijatelje iz preteklosti, kar mi je bilo zelo dobrodošlo in redka možnost, ker smo izgubili stike ... ampak tole, kar počnejo nekateri ... Ljudje, kaj vse potrebujejo in koliko časa imajo na voljo. To je malo obsedenosti, blizu je zasvojenost. Veliko je zasvojenosti, to vemo. Če kaj lepega zagledam, če kaj lepega doživim, če sem kritična do česa, potem to zapišem, poleti zelo veliko o knjigah. Vmes o teatru, kakšnem filmu. Te stvari mi je dobro podeliti in slišati kakšno drugo mnenje. 

Kdaj je pravi čas, da se javna oseba na družbenih omrežjih oglasi?

Ljudje, ki so na očeh javnosti, imajo lahko veliko moč, če jo znajo uporabiti za pomembne in pozitivne stvari. Opozarjanje na težave, pa naj bo to znotraj šolstva, zdravstva, medijev, odnosov, to se mi zdi dobro. Če so to argumentirani zapisi, je to tudi pomembno ozaveščanje in obveščanje. Znan obraz ima lahko veliko moč, kadar opozarja na družbeno pomembne teme in gibanja, na napake in zdrse, na izvrstne knjige in filme, predavanja, glasbene dogodke ... to je vredno brati. Seveda dobro argumentirano. Včasih je dovolj ena fotografija, ki te spomni, da je v družbi nekaj narobe ali izvrstno. Tudi kakšni moji novinarski kolegi to dobro počnejo in sem jim hvaležna, da znajo to ubesediti. 

Imate kakšen hobi, ki vam ga gledalci ne bi nikoli pripisali?

Znam kvačkati in plesti. (smeh, op. a.) Vsakemu fantu sem spletla jopico, pulover, tudi s kapuco. A zadnji je ni odnesel, je prej šel. (smeh, op. a.) Pol rokava je še manjkalo. (nasmeh, op. a.) Drugače pa imam zelo rada hitre vožnje, reli, adrenalin, šport, izrazni ples, glasbo ... nebo nad seboj. 

Izražate toplino, milino. Je v vas tudi kaj upornice, kdaj ta pride na dan?

Ne vem, če bi jaz temu rekla upornica, ampak nekaj poguma pa zmorem. Ne bom rekla, da je pogum upor, če pomislim, čemu naj bi se človek tukaj upiral, dokler mu je relativno dobro. Upreti se sicer moraš kakšnim neumnim dekretom, zahtevam, s katerimi se ne strinjaš, jim nasprotovati, pa tudi dobro argumentirati. Mislim pa, da je pogum tudi v tem, da se nekaj odločiš, ne glede na to, da se lahko zgodi, da boš s tem tudi kaj izgubil, da boš za kaj prikrajšan, da hodiš sam po svetu, to se mi zdijo pogumne stvari. Da poveš svoje mnenje, je žal dandanes tudi pogum, ker ljudje ga velikokrat poskrijejo, ker špekulirajo, ker se zavarujejo, in to se mi zdi boljše kot upor. Pogum, s katerim nahraniš občutek nemoči in preženeš strah.  

V intervjuju za Playboy leta 2001 ste dejali: "Moja podoba je precej kontroverzna. Sem ljubljenka ljudstva v tej neki prisrčnosti, milini, toplini, o tem mi namreč pišejo, po drugi strani pa tudi drzna in boemska." Kje se to odraža kot drznost?

Ojej, koliko let nazaj ste posegli ... Ja, sem malo samosvoja, svobodomiselna in pustolovska. Danes si drzen že, ko si upaš živeti po svoje, ko izstopiš iz norm, iz nekih družbenih pričakovanj. Že od družine naprej. 

Ste si kdaj očitali, da ste dali prednost karieri pred družino?

Zelo težko je bilo oboje 'furati' in zelo težko je bilo istočasno biti enako intenzivno navzoč na obeh poljih: služba, dom. Ne bi rekla, da je bila služba moja prednost, imela sem pa veliko obveznosti. Nikdar nisem zaradi družine izostajala od dela ali ga slabše opravljala. Moram reči, da sem imela srečo tudi v tem, da je Silvan zelo dobro poskrbel za Ulo, da je bil super očka, da smo to kljub številnim težavam še kar dobro peljali, dokler smo bili skupaj. Potem sem se pa morala bolj sama znajti. Ampak spet bom omenila, da novinarstvo ni edini poklic s takšnim delovnikom. Težko je najti razumevanje doma, če je ženska zelo zaposlena; moraš imeti partnerja, ki to razume in spoštuje, ki obravnava tvoj posel kot enakovrednega njegovemu. 

V enem od intervjujev pred leti ste spregovorili tudi o zaroki z Nizozemcem. Ste še vedno zaročeni?

Sem se zaročila, poročila pa ne. To je kar pričakovano ... Jaz ne bom šla živet na Nizozemsko, Ruurd (Biermann) pa ne v Slovenijo. Midva si zdaj piševa, kako se imava, kaj počneva. Pred kratkim mi je pisal, da je izgubil oba starša, da se ukvarja s filozofijo in glasbo ter si pač tako pripovedujeva, kako živiva. Skupaj pa ne bova živela. Ne vem, če bi Slovenijo kar tako zlahka zapustila. Pa ne samo zaradi ljudi, Slovenija je lepa, prekrasna. Podnebje je super, pokrajina, ta razvejenost, raznolikost ...

Znate pokazati čustva?

Sem iz družine, kjer smo se objemali in cmokali. Mama je bila zelo ekspresivna v čustvih, oče bolj zadržan, ampak je bil naš zaščitnik. Bile smo jaz, sestra in mama. Pri nas se je vidno jokalo, glasno smejalo in tega nismo tega skrivali. 

S čim izkazujete ljubezen?

Ne vem ... Ljudi, ki jih imam rada, objamem ... jih poljubim. 

Nadaljujte stavek: Ko se bom upokojila, si želim …

… iti okrog sveta. Zelo rada bi šla, ampak se ne znam dobro organizirati. (nasmeh, op. a.) Kje začeti, narediti si moraš dober itinerar. Vem, česa si ne želim. Ne želim iti med gnečo, ker me tesni. Zanimajo me bolj odrinjeni ljudje, obredi in običaji, kako ljudje živijo. Po drugi strani sem pa mestni človek, ker imam rada higieno in ker potrebujem čisto vodo. In tukaj sem sama s sabo v konfliktu. (nasmeh, op. a.) Takšno potovanje me res mika, ampak morala bom iti po svoje. 

Bi šel z vami kakšen sopotnik ali bi najraje šli sami?

Najraje sem sama s sabo, ampak so situacije, ko potrebuješ koga ob sebi in si ga zaželiš. Pride kakšna stiska in takrat potrebuješ nekoga ob sebi. Če si sam, se ti pa ni treba na nikogar ozirati. Greš, kamor greš. Že tukaj bi šel en v kino, drugi v gledališče. Včasih bi se pa lahko kar zasedela in pogovarjala in pogovarjala. 

Pa potem, ko bo potovanja konec?

Izrazni ples, kitara ali klavir, pisanje knjige in več telesnih aktivnosti.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere