Miša Molk: Nočem biti nekaj posebnega, vendar nekateri pač zmoremo več kot drugi

Pravi, da ne da vsakomur. Povpraševanje je veliko in z vsakim novim medijem postaja vse večje. Ne da. Pravi, da je lahko usodna: vsaka nova revija prej ali slej propade, če ga da prva. Zato se izmuzne. Rajši prizna, da slabo vpliva na karmo. Pošteno. Intervju z Mišo Molk ne spada v lahko kategorijo. Dobro ve, v kakšnih količinah se merijo kapljice, ki jih dozira izbranim medijem.

Njena javna podoba je kot ocean s kontroliranim poreklom. Ko padeš vanj, nimaš občutka, da si moker. Zdi se ti, da lebdiš med njo in njo. Med Mišo in Mišo. Med tisto, ki jo gledaš, in tisto, ki jo vidiš. Prva je resnična, druga mitološka; boginja, ki jo je ustvaril človek. Dva človeka. Ljudje. Množica. Bil je signal, ki je sprožil plaz. In jo ujel. Za vedno. Ne more pobegniti, noče se rešiti. Glas ljudstva jo vse manj zanima. Hm, polovička ali klic v sili? Nekaj vmes.

Nekje na sredi med paralelnimi potmi, ki vodijo povsod. Kjer je prostor za večji prostor, kjer je več prostora za globji vdih. Velika nacionalka ji je postala pretesna. Kot seksi kostim iz osemdesetih, ki ji je razkrival bedra in razgalil pljuča. Rešila je vsako križanko. Vsak rebus. Vsako zadrego. Res je, majhni ljudje porabijo preveč kisika. Zato bo šla. Na zrak. Nekoč. Morda. Na POP TV ali v politiko.

Koliko je danes v Sloveniji vredna blagovna znamka Miše Molk?

Odvisno na katerem trgu.

Zabavna industrija. Koliko bi bila vredna, če bi kotirala na borzi?

Borzi česa? Dela? V medijih bi lahko tržila samo sebe. Kot urednica in voditeljica, torej kot kredibilen televizijski ustvarjalec.

Big money, nedvomno. Škoda, da je RTV v marketinški defenzivi.

Aaaaaaa. Denar?! Seveda. Na POPU bi se z veseljem pustila tržiti.

Ops, tole se sliši precej heretično. Si vrgla rokavico?

Ne, nisem, tudi prej nisem nikoli razmišljala tako, ampak človek ne more vse življenje delati zgolj za čast. Tudi nacionalna televizija bi se morala zavedati, koga ima in koliko je tistih, ki ikonizirajo prepoznavnost nacionalne televizije.

Zdi se, da nacionalna televizija že dolgo ni imela tako malo zvezd, kot jih ima danes.

Absolutno. Že s tem, ko ni televizijskih napovedovalk. To so bile prve velike zvezde. Potem so bili to novinarji, ki so bili persone, kredibilni televizijski obrazi, in tudi voditelji dnevnika, kulturnih oddaj in televizijske zabave. Prepoznavna, verodostojna imena.

Zoprno, a ne?

Nacionalna televizija ima sicer tudi mnogo več produkcije kot druge komercialne teve mreže. Mnogo več. Zaradi tega verjetno tudi ne more vzgajati samo nekaj zvezd, na katerih bi slonela celotna hiša in cela produkcija. Ampak jaz vseeno mislim, da gre za nezavedno ali namerno opuščanje ustvarjanja teve zvezd, čeravno v pogovoru vsi poudarjajo, da jih potrebujemo. Tudi plačilna uravnilovka govori o tem. Nihče ni nič boljši, torej tudi nihče ni nič slabši.

Ampak sediš na čelu programa, ki naj bi po definiciji ustvarjal zvezde …

Molk: Saj je zelo preprosto. Že to, da imamo cenik, ki je za vse voditelje skoraj povsem enak, govori o nezvezdniškem sistemu. Imamo sicer neke razpone, glede na minutažo in zvrst oddaj. Ali je dolga pet minut, trideset ali uro in pol in po žanrih, a ne? Ali gre za talk show, ali gre za moderiranje, ali gre za napovedovanje in povezovanje. Ampak cenik nima razpona do zvezd. Nima razpoznavnega odmika od začetnega izhodišča. Vse je konfekcija, nobene butične prodaje, bolj ali manj razprodaja.

V zadnjih desetih letih je razvedrilni program sproduciral dovolj prepoznavnih likov, vendar je na koncu ostal le Mario.

Saj pri nas se ne ukinja voditeljev, ampak oddaje. In če oddajo ukineš, tudi voditelja nimaš in potem tudi zvezd ne moreš ustvarjati.

Razen v nedeljo zvečer.

Ja, sobote smo žal izgubili, vendar jih bomo že z januarjem spet vzpostavili in s tem seveda tudi voditelje.

Ti so tako rekoč izginili. Si kdaj razmišljala o umiku s položaja odgovorne urednice?

No, v taki situaciji se umakniti ni ravno pogumno. Izziv je tudi z malo denarja še karkoli sploh narediti in biti kreativen. Dolgo časa pa verjetno ne. Bilo bi precej neprofesionalno v taki situaciji reči »s tem denarjem naj kdo drug dela razvedrilni program«. Mislim, da ni pravi čas pustiti ljudi in uredništvo, saj se je prav zdaj treba še bolj ali zares boriti za obstoj programa.

Vidim, da kljub vsemu nisi nezadovoljna s svojim mandatom?

Mislim, da se vseeno ve, kaj sem vzpostavila v štirih letih prvega mandata, ko sem vendarle s sodelavci ustvarila vsaj pet, šest novih oddaj, in da se ve, da teh oddaj sedaj ni na ekranu zaradi finančne situacije. To verjetno ne pomeni, da ni več energije v uredništvu in idej. Nasprotno. Idej je za cele fascikle in še tiste izpred štirih let niso realizirane, ker so bili projekti baje predragi.

Se ti zdi prav, da ima odgovorni urednik svojo oddajo?

Spet govoriš, kakor da vse velja za vse. Nočem biti nekaj posebnega, vendar nekateri pač zmoremo več kot drugi in smo lahko dobri uredniki in dobri voditelji, če imamo seveda tudi dobro ekipo, ki ti zaupa, ker veš, kaj hočeš. Je pa tudi nekaj slabih urednikov in slabih voditeljev, čeprav počnejo samo eno od dveh stvari. Tudi moje evropske izkušnje pravijo, da je to možno.

Poznam urednike, ki imajo svojo informativno oddajo in jim preostala ekipa pomaga tako kot drugim novinarjem ali voditeljem, ali pa delajo še bolj disciplinirano in zavzeto. Pri nas pa »furamo« sistem enakih. Tudi Karl Moik je najbolj preferiran voditelj in tudi velik, v njihovih razmerah celo mogočen producent (producent seveda v Evropi pomeni isto ali celo več kot urednik).

Ali ne obstaja latentna nevarnost, da se zaradi črednega nagona vse sile, ki ustvarjajo program, nekako podzavestno, z nekim pogojnim refleksom usmerijo tja, kjer se to neprimerno bolj izplača, in to je vsekakor oddaja odgovorne urednice. Vse drugo, razen redkih izjem, pristane v drugi ligi, ki čaka na pravo priložnost.

Ni prve in druge lige. In čeprav smo dnevna, torej tovarniška produkcija, gre za oddaje, ki jih naslavljamo gledalcem in jih ne ustvarjamo zaradi lastnega narcisizma. Odgovorni urednik pač usmerja programsko politiko, uredniki oddaj pa jih snujejo skupaj z mano. Od vsakega urednika in voditelja je potem odvisno, koliko se oddaji posveti in kje se njegova ustvarjalnost konča. Res je, da sem imela pri oddajah, ki sem jih vodila, izjemne sodelavce, je pa tudi res, da so že pred leti, ko še nisem bila odgovorna urednica, enako zavzeto opravljali svoje delo.

Se pač zlahka ne sprijaznim z doseženim. To od njih tudi pričakujem. Če bi jih takrat vprašal, bi sicer rekli, »zelo je naporna«, ampak ko so bili rezultati pet let zelo uspešni, so se veselili svojega prispevka k oddajam, ki je vse prej kot zanemarljiv. Zelo pomembno in priporočljivo je, da je voditelj tudi urednik svoje oddaje, ker potem zna zahtevati in ve, kaj bi rad. S tem vzpostavlja avtoriteto, da tudi preostala ekipa dela dobro.

Res je. Ali pa tudi ne. Razmišljaš o tem, da bi koncept svoje nove oddaje ponudila POP TV, o katerem si prej govorila dovolj pohvalno?

Ja, tako je – človek dela nekaj časa zgolj iz ambicije, da bi naredil kaj dobrega, uspešnega. Potem to narediš in delaš tudi dobro za lastno potrditev, za afirmacijo. Najprej pri sebi, potem pa tudi za javno in medijsko afirmacijo. Ko ugotoviš, da gledalci to tudi spoštujejo in sprejemajo, da se tvoje delo in ime izjemno dobro tržita, takrat ne želiš biti zgolj »šihtar«. Saj, ko nosiš breme odgovornosti in seveda tudi »slave«, slovenske seveda, kar lahko pomeni celo večje breme kot kjerkoli drugje, potem pričakuješ, da boš primerno svoji izpostavljenosti in javnemu priznanju občinstva in strokovne kritike za to tudi plačan. Ker potem lahko to slovensko slavo tudi nosiš.

Če prav razumem, bi rada nekoč pustila službo, da bi lahko postala zvezda?

Ja! Saj če »šihtaš« in hodiš v službo, nisi zvezda. To sem že ne vem kolikokrat izjavila, ko so spraševali, ali sem zvezda. Tudi če bi se odločila, da ne bi bila odgovorna urednica, bi morala zelo veliko delati kot voditeljica. Merila so namreč različna. Neke prireditve pač sprejmeš za vodenje, drugih ne. Zgolj simpatična bralka veznih besedil nočem biti, ker me to hromi, ker nimam možnosti osebne reakcije in improvizacije.

Da sklenem: če nisi plačan kot zvezda, tudi kot zvezda ne obstajaš. Lahko si priljubljen ali popularen, nikakor pa ne zvezda, čeprav te enako »cefrajo« kot kjerkoli drugje po svetu. Tudi Borut Pahor je enkrat duhovito izjavil, da dokler lahko on Mišo Molk s fičkom podre na cesti, toliko časa ni zvezda ne on ne jaz.

Toda mediji so pri nas večinoma prizanesljivi do zvezd. Imaš v vseh teh letih kakšno zelo neprijetno izkušnjo z njimi?

Moram reči, da pred leti ni bilo veliko zlaganih in potvorjenih zabeležk. Pozneje pa vedno več. Vendar me ni toliko presenetilo pisanje samo, kot so me šokirali ljudje, torej novinarji. Nekaj časa enostavno nisem mogla razumeti, da so razna natolcevanja in laži pisali tudi taki, za katere sem celo mislila, da so moji prijatelji. V tem so me ljudje razočarali.

V Sloveniji je zelo ozka meja med privatnim druženjem in zgolj profesionalnim. Ker smo si vsi tako rekoč sestrične in bratranci. Pri tem mislim tudi ali pa predvsem na novinarje. Pozabljate namreč, da ste tudi vi željni javne pohvale in ugleda. In tega včasih skušate doseči zgolj s provokacijami, z nasilno kritiko za vsako ceno. Samo da ste tudi vi, ki ste iz šibkejšega medija, odmevnejši. Tudi s pisanjem neresničnosti. Na to se mi ne da več računati.

Sem, kdor sem. Konec koncev preživim kljub ostremu tempu nekaj časa tudi sama s seboj oziroma s svojim intimnim življenjem. In ni mi ga treba prodajati za dobro javno oceno. Pač s takimi ljudmi nimam več opravka in se ne dobivam z njimi. Ampak to moraš spoznati. Ni me sram reči, da je bilo čisto na začetku človeško razočaranje, »a tako je to«. Nisem mogla razumeti, da takrat, ko komu kaj prav pride, postaneš zgolj javni material, prodajna roba.

Ja, v tem majhnem prostoru je tanka meja med človekom, ki riše, in človekom, ki piše. Moram priznati, da ti je že od samih začetkov medijski cirkus vendarle nekako uspelo krotiti.

Pred desetimi in več leti je bila televizija posvečen prostor. Rekla bi, v narekovajih, zavidanja vreden. Prostor, v katerega ne stopi vsakdo in ni vsakdo na ekranu. In sem pač doživljala vso to spoštljivost medija, ki jo je tudi nacionalna televizija kot medij takrat imela. Zato so bili ljudje avtomatično malo na distanci, če si šel v banko, na trg ali prireditev. Sem bila tista gospa s televizije.

Danes, ko je toliko več televizij in ima vsakdo svojih pet televizijskih minut, je tudi televizija izgubila sijaj. Ne bom rekla, da mi je to zares tudi prijalo, kajti to te v bistvu tudi zadolži k vedenju po njihovih pričakovanih vzorcih. Dober inženir je zasebno lahko tudi slab človek, dober voditelj pa mora paziti tudi na moralno etično držo celo v zasebnem življenju. Pa smo čisto navadni ljudje, nič boljši in nič slabši od drugih. Le več posluha naj bi imeli za ljudi. Smo namreč tudi neke vrste zaupniki in terapevti. Zagotovo se najde kak psiholog, zdravnik ali pravnik, ki sicer bodri druge in jim skuša pomagati, sam pa se znajde sredi ločitvenega postopka, drugačni spolni opredelitvi ali praksi, pa se nihče ne ukvarja s tem. Teve pa naj bi bila, kot sem že rekla, posvečeno območje.

Naša resnica so naši gledalci. In potem se vprašam, ali tisti, ki so navdušeni nad nami, ali tisti, ki so ogorčeni? Oboji. In zato se prav rada zakopljem v sociodemografsko podobo svoje resnice, in potem mi je vse bolj jasno. Najbolj nevarno je namreč zares verjeti in nasesti, da si kaj več kot le smrtnik, kajti populizem je lahko zelo agresiven in zadušljiv. Vsakdo razpravlja o tem, kaj počnemo, kako počnemo, kako se vedemo. Televizija očitno nima več tiste magične moči, ki jo je imela včasih, ko je res prodajala iluzije, tako v obliki ideoloških sanjarjenj kot bleščave podobe. To je zame sicer izziv, ker rada vdiram v zakodiranost družbe, saj svet ni le prijazen in udoben, je pa pogosto zgolj »na lepem« prijazen.

Če je svet krut, ni nujno, da bi morala biti kruta tudi televizija. A ni nenavadno, da v skoraj petdesetletni zgodovini nacionalne TV še nobena voditeljica ni pokazala jošk?

Ah, kakšni je že tu pa tam kakšna malo ven pobegnila, se mi zdi.

Kateri?

Mislim, da je bila zelo seksi Ivana, recimo.

Ops, kdaj so Ivani Šundov pobegnile ven?

No, imela je dekolteje, ki so dražljivo, pa vendarle decentno malo odkrivale. Aha.

Malo odkrivale. Hm, če je to največ, kar …

Ja, malo smo še sramežljivi. Ne malo, preveč! V stilu bi in ne bi. Pravzaprav svetohlinski.

V primerjavi z Italijani smo nekje v poznem srednjem veku.

S tem se čisto strinjam. V italijanskih oddajah že ob desetih dopoldne vidiš bejbe na ekranu oblečene kot zajčice.

Zdi se mi, da je seksapilen styling ostal v osemdesetih.

Takrat smo mnogo več pokazali kot sedaj. V osemdesetih je ženska poudarjala svojo ženskost tudi s telesom. Nosile smo drzne dekolteje, minice, razkošne pričeske in opazen nakit. Vse bolj v stilu Dinastije. Bile smo skorajda ikonske podobe žensk, ki jih nisi mogel srečati na cesti. In takrat je modo soustvarjala tudi televizija.

In ti si slovela po najkrajših krilih na televiziji, a ne?

Ja. In dekoltejih, ne najkrajših, ampak precej globokih. Pa mislim, da so gledalci to zelo dobro sprejemali, tudi ženske, celo starejše.

Zgledi vlečejo. So te začele posnemati?

Tudi, to se zdi zdaj mogoče bla bla, ampak dobila sem ogromno pisem, češ da sem jih v marsičem osvobajala. Tudi z intervjuji, ki so jih prebirale, s svojim načinom mišljenja, vedenja, oblačenja, s stališči. Pisale so mi profesorice, višje medicinske sestre, študentke, maturantke, ker so želele imeti tako obleko kot jaz. In seveda tudi moški, saj je bila moda takrat res zelo čutno ženstvena. Zdaj je pa že nekaj let na pohodu minimalizem. Danes je ženska v moški obleki lahko zelo seksi. Takrat so bili poudarjeni vsi zunanji ženski atributi.

Pogrešaš osemdeseta?

Ne. Če gledam nazaj, se mi zdi, da smo bile okrašene kot božični dreveščki, nakičene. Tudi precej manj naravne smo bile. Takrat je bilo res vsega preveč, nosile smo trajne, natupirane frizure, ogromna podložena ramena in preobložen nakit. Ter ogromno barv. Zdaj smo veliko bolj preproste.

Kako so televizijski šefi sprejemali in komentirali tvoje drzno oblačenje?

Nihče nikoli ni rekel nič slabega. Mislim, da sem znala to tudi nositi, da je bila podoba skladna z mojo energijo, z mojim značajem.

Ali slovenske televizijske voditeljice kdaj nastopate tudi brez hlačk?

Tudi brez hlačk kdaj nastopamo, kadar imamo tesne obleke. Da ne silijo čez s preostrim robom.

Škoda, da ne spromovirate takšnih detajlov. Ratingi bi bili verjetno višji.

Nekateri bi nam zamerili, če bi o tem govorili na glas.

Zakaj bi vam kdo zameril kaj takega?

Zato, ker bi bil naslov ali vestička – »oddajo je vodila brez spodnjega perila« ali pa brez spodnjih hlačk – spotakljiv ali vsaj provokatorski. Prebrali ali slišali bi namreč samo ta stavek, ne pa tudi, da je veliko lepše, kakor da se vidi celoten rob skozi obleko ali hlače. Lahko je torej spodaj brez, izjavlja pa se tega ne preveč na glas. In zakaj se sploh bi?

Mislim, da ne bi bilo slabo razmišljati v tej smeri.

Če bi imeli na programu od ponedeljka do petka šov oddaje, potem je zagotovo vmes lahko tudi tak šov. Ker pa jih imamo tako malo, moramo zapolniti predvsem gledalčevo potrebo po tisti elementarni, enostavni ali pa poenostavljeni zabavi. Resničnostni šovi so pa povsem druga zgodba.

Vemo tudi, da smo še zelo tradicionalistični, prej sem rekla tudi precej konservativni, in jaz se seveda kot urednica moram malo spogledovati z večinskim okusom in mentaliteto, ki je razpoznavna prav v amorfnosti in brezbarvnosti. Če pa bi imeli deset šovov in dovolj denarja, bi seveda uvedla tudi bolj spotakljive oddaje z zajčicami in korzetki, ki bi bile lahko čez nekaj mesecev zelo gledane. Izbira je stvar možnosti.

Medtem ko veselo skoparite z goloto, vam je v Zoomu mimogrede uspelo »legalizirati« travestite.

Ja, zato, ker dolgo sploh niso dojeli, za kaj gre.

Ja, ampak potem so zaštekali.

Kar je grozljivo, da moraš toliko časa gledalca zapeljevati, da sprejme, in šele potem priznati, kaj si pravzaprav počel. Zapeljati ga moraš.

Nevarno, a ne?

Veliko težje, veliko bolj prefrigano. Lažje oprostimo oziroma sprejmemo Deso, ki nosi toliko in toliko podob Slovenke, kot nekoga, ki ponuja drugačnost, nekaj, česar ti nimaš. Ker mu potem tisto zavidaš ali zameriš. Ko hodiš po Italiji, vidiš na cesti ogromno seksi žensk. Pa jih poglej pri nas, kjer je vse sivo kot na avtobusnih postajah.

Če je televizija siva, potem so tudi ljudje sivi.

Ja, je res.

Mi pa v živimo v času barvne televizije, a ne?

(smeh) Ja, Bojan. Pa zdaj? Pogumno nad sivino!

Bo to naslov tvoje nove oddaje?

Več je poudarka na vsebini kot na dekoltejih.

Dekolteji z vsebino. Globoki človeški izrezi?

Ja. Ker hočem, da ljudje govorijo »nepoštirkano«, ker se še vedno mažemo z raznimi politurami, da bi bili neprepoznavni, ker enostavno Slovenci slabo komuniciramo in se slabo izražamo. To sem že poskušala v pogovorih, zdaj bom pa nekako drugače.

Kako? Z detektorjem laži ali EKG-jem? Obstaja še kakšna druga možnost neprijetnega vrtanja?

Taka, ki jo ti sedaj počneš, je neprijetna. In prav to je to, o čemer sem govorila. V slovenski zadregi sem, kaj povedati in kaj ne. Kaj bi tebi osebno sicer povedala, naključnemu bralcu pa ne. Ker bo to bral in si pri tem ustvarjal svojo podobo, vnovič povsem drugačno, čeravno bo bral moje besede, ampak jih bo pretvoril, prevedel jih bo v svojih možganih. On nima možnosti postaviti naslednjega vprašanja tako kot ti, ki me že malo poznaš. Ampak bo zaključil z neko mojo izjavo. »Aha, a taka je!« In ne bo več razmišljal.

Ja, ampak ne bo odkril Amerike, ker je že kontaminiran s tvojo javno podobo.

Že, že, ampak moja podoba je precej kontroverzna. Sem ljubljenka ljudstva v tej neki prisrčnosti, milini, toplini, o tem mi namreč pišejo, po drugi strani pa tudi drzna in boemska.

Je preveč intimno vprašanje, če te vprašam, kolikokrat si v zadnjih desetih dneh seksala?

Mislim, da dobro skrbim za slovensko povprečje.

Ni dobro, če skrbiš za slovensko povprečje, dobro je, če skrbiš za presežke.

Saj računam na to, da nekateri nič. (smeh)

In kakšno je povprečje?

Ja, menda dvakrat na teden, ne.

Vidiš, če bi skrbela za povprečje, ne bi bila to, kar si.

(smeh) Meni, mmmmm, meni seks veliko pomeni. Tudi zaradi tega, ker čutim izmenjavo energij. Veliko žensk hodi na masaže zaradi tega. Da skompenzirajo dotik, da se nekdo z njimi pogovarja, ukvarja, se jih dotika. In h kozmetičarki, da jih nekdo boža. In te stvari ženska potrebuje.

In zame je, če govoriva o seksu, zelo pomembno in dragoceno tudi vse drugo, kar se okrog njega dogaja, poljubi, objemi, dotiki … Želja in ne le sam akt, uh, bodiva strokovna, penetracije. Poleg tega se tudi ogromno pogovorim vmes. Potem se drugače pogovarjam, ker sem bolj sproščena. Zelo me zmehča.

Če toliko govoriš vmes, potem tvoj seks traja bistveno dlje kot povprečen slovenski spolni odnos?

Pa ne samo zaradi besed (smeh), včasih sem tudi tiho in si mislim svoje.

Kako se znajde povprečen slovenski moški v resnični komunikaciji z žensko, ki v njegovih očeh deluje podobno kot glavni dobitek na »novoletnem 3x3«?

Pa saj je veliko možnosti za pristop. Kdo me kaj vpraša, mi kaj pošlje v službo kot znak približevanja, me povabi v kino ali gledališče, na kosilo, mi kupi rožo, pokliče po telefonu in me sprašuje o nogometni tekmi, pa so še mejli in mesidži, a ne? Skratka, različna znamenja obstajajo, da si sporočamo željo po bližini ali srečanju.

Kaj pa ženska?

Misliš ženska z žensko? Ja, ženske so očarljive.

Kje so najbolj očarljive? Pod prho?

Pod prho sem raje z moškim.

Na masaži?

Na masaži me moški lahko celo moti, če se zelo zavedam, da je moški, sploh če je čeden.

Bi te tudi hudo motilo, če bi v postelji poleg svojega moškega zagledala žensko?

Ja, če bi ga imela zelo rada, bi me motilo. Ker bi ga težko delila.

Nikoli, na noben način?

Hhhhh, jaz res nikoli ne rečem nikoli. Ker ne vem, v kakšni situaciji se lahko še znajdemo, v kakšnih zgodbah se bomo še videli. Sicer nimam načelnih opredelitev in zapriseg. Ampak če gre za ljubezen, če je to »moj« moški, bi težko gledala, kako jo je »vzel« in jo pobožal, in bi se zbala, da bi mi tisto »moje« razvrednotil. Ustrašila bi se zanj oziroma zase.

Ustrašila?

Ne bi mu mogla več verjeti, da se imava zares rada, če sva se imela. In seks bi se mi zdel sicer prijeten, pa vendar rutinski obred. Tega se bojim, ker je seks zame res velika intima in včasih celo presežek besed.

Si že kdaj v življenju poklicala callboya?

Ne. Saj veš, za seks ni dovolj podhranjenost. Sem pa razmišljala, kako je to, če bi na koncu – se ve česa, ne – recimo rekla »sedaj me pa še plačaj«. (smeh) O tem sem razmišljala. Ker me je zanimala reakcija, kaj bi moški rekel, naredil.

Ne boš verjela, ampak tipi na poziv so dvakrat cenejši kot ženske.

Verjetno zaradi tega, ker je manj povpraševanja. Če bi bilo povpraševanja več, bi verjetno tudi cene callboyev začele naraščati.

Gledaš porniče?

Dokler so bili, sem jih, tu pa tam. Saj zdaj nobenega ni več nikjer, kot da bi se vsi zbali za gledanost svojega Dnevnika. Na VHS jih pa ravno ne hodim iskat. Gledala sem jih pa. Predvsem me je zanimalo, kakšna je razlika med tistimi, ki smo jih gledali mi kot odraščajoči, takrat, ko nas je to zelo vleklo, ko smo v bistvu prek tega spoznavali tudi svojo lastno spolnost in svoje reakcije, in danes, ko si užitek priznamo in lastimo tudi ženske.

Vmes je tekel čas. Tudi pogleda skozi kamero. Da smo tam, kjer smo bili, sem ugotovila zelo hitro, še huje, sedaj so si izmislili še zgodbe. Neskončno dolgočasne. Ej, vmes so avtorji porničev na žalost začeli brati doktor romane in pisati scenarije.

Uh, znanstveni pristop. Sliši se kot parada dolgočasja. Kot da bi si skrbno zapisovala vsak gib posebej.

Ja, saj mogoče tako tudi gledam. Zapisujem si sicer ne (smeh), zlasti besed ne, ampak gledam jih pa, ja, skoraj iz tehničnega vidika. Zelo precizno. Me pa moti, ker v porničih ni poljubov.

Bojim se, da poljubi ne prodajajo teh filmov.

Ja. Saj zato se tudi kurbe ne poljubljajo. Poljubiš res nekoga, ki ti je blizu.

Ali dovolj daleč. Pred nekaj leti ti je predsednik Kučan na vprašanje, ali gleda porniče, odgovoril pritrdilno. Če bi ga kaj podobnega vprašal kak »no name«, bi verjetno kasiral nekoliko trši odgovor. Si pričakovala tako spontano reakcijo?

Lahko bi rekla, da sem bila skoraj prepričana, da bo rekel – ja. Zaradi tega, ker vem, kako odgovarja, ker je človek, ki hitro oceni sogovornika, in če ga oceni kot močnega, želi biti še močnejši. Močan ali pogumen pa je človek tudi takrat, ko nekaj prizna, tudi če se pri tem zlaže, če laž deluje kot priznanje. Saj predsednik je tudi človek, ne.

Človek in pol. Kot je lahko vprašanje že pol odgovora.

Seveda, tudi označuješ ga z vprašanji. S tem, ko ga nekaj vprašaš, ga že zaznamuješ in namiguješ, kaj o njem misliš. S tem mu že zarisuješ neke poteze, ne da bi sploh čakal na odgovor.

S katerim od aktivnih slovenskih politikov si šla najdlje … v komunikaciji?

Tudi z nekaterimi, ki niso več aktivni. Ne vem, ali je to potem njihova usoda. (smeh) Med politiki imam kar nekaj dobrih znancev, lahko pa rečem, da tudi kakšnega prijatelja. Zakaj me pa zdaj tako prodorno gledaš? (smeh)

Je bil kdo od njih že kdaj pri tebi doma?

Je bil.

Krasno. Je to vse, kar boš povedala?

A te zanima, kdaj je šel, ali kaj? (smeh)

Hm, bolj me zanima, kdo je bil?

Jah, seveda ti tega ne bom povedala. Privilegij je imeti skrivnosti. Povabiti koga domov. Jaz ne povabim domov ljudi kar tako. Pa ne zaradi tega, da ne bi bila drugim na očeh, ampak zato, ker se tukaj dobro počutim.

Razumem. Če je zate skrivnost privilegij, kaj je šele potem zanje.

Privilegij je, če lahko ostane, in ne, kdaj gre. (smeh)

Nekoč si resno razmišljala o političnem angažmaju. Te še mika, si si premislila ali zgolj zamrznila idejo o vstopu v politiko?

Samo zamrznila.

Kaj te najbolj fascinira v slovenski politiki? Hollywood?

To, da lahko s svojim mnenjem in navzočnostjo, s svojo prezenco tudi spreminjaš stvari, predvsem pa mišljenje in ideologijo. To se mi zdi zelo pomembno. Treba je vedeti, da je vsak narod vendarle bolj čreda ovac. Volkov je pa nekaj. In ti volkovi so potem nevarni. Nevarni predvsem v tem, kar izjavljajo in kar je v ušesih ljudi, ki to poslušajo, kredibilno in verjetno. In vzamejo zares. To je nevarno.

Zato ni vseeno, kdo to pripoveduje in kdo vodi te stvari. Predvsem sem človek, ki bi zagotovo določene stvari postavil bolj liberalno, mogoče bolj napredno, ker me je včasih strah, da rinemo nazaj v zaplankanost, strahospoštovanje, v šentflorjanščino.

Kaj bi bili vrhunci tvoje liberalne politike?

Legalizirala bi javne hiše. Za začetek bi bila verjetno ena dovolj. Homoseksualne poroke, saj veš, spolnost je kazen za pridnega in uglednega Slovenca, če opustim vse socialne stiske ljudi. Vsak dan ustvarimo nov geto drugačnih. Tudi odločanje o umetnem oplojevanju se mi zdi ponesrečeno. Se bomo spet cmerili ob stihih Nezakonske matere? Človek se ustraši, če mu vsak dan odvzamejo eno pravico in o kakovosti njegovega življenja odločajo drugi.

Sliši se dovolj jasno, toda dvomim, da bi te v predvolilni kampanji volilci pravilno razumeli?

Ne, ker smo konservativni. Takrat bi morala verjetno drugače obračati besede. In govoriti o splošni dobrobiti človeka, ne pa o konkretnih ciljih in načrtih, kajti tega se ljudje zbojijo in ustrašijo. Če si zelo radikalen in če si zelo jasen, to ljudi zmede, predvsem zato, ker spodnese in spodmakne njihovo mnenje, ki ga ima pri nas skoraj vsakdo o vsem. Njihovo osebno izkušnjo, ki jo zavzeto in glasno ponujajo kot zakon. Kdo je kdaj žel velik uspeh ali pa privrženost ljudstva, če je govoril napredno in naravnost?

Bolj ko so govorili na splošno, bolj ko so uporabljali božajoče, ohlapne, nedefinirane floskule, bolj so bili ljudski in ljudstvo njihovo. Zato v kampanji zagotovo ni dobro biti oster, jasno začrtan, ampak vedno malce meglen. Ljudje imajo radi veliko sentimenta in tako zavržejo celo emocije. Ker smo toliko let tako govorili z odra, govoriškega pulta, so se ljudje te govorice navadili in navzeli. Obljub, topline, skrbi za obči blagor. Kar je demagogija, ampak tako je!

Nikoli nisem dvomil, da si lahko mojstrica demagogije. Populizem ti seveda ni tuj in mogoče je napočil čas, da ljudem ponudiš tisto podobo Miše, ki jo je glas ljudstva v svoji projekciji že ustvaril.

Absolutno, pa ne samo prek televizijskega ekrana, ampak predvsem na velikih javnih prireditvah, kjer so bile dvorane napolnjene s tisoč petsto ali dva tisoč obiskovalci. Tam vidiš, kaj vse bi lahko naredil. Včasih se celo ustrašiš svoje moči. Kajti ko spraviš ljudi v evforijo z milozvočnimi popevkami, takrat imaš lahko mimogrede tudi tak govor, da ga še sam nekaj noči sanjaš. To je nevarno.

Nevarno seksi.

Moč je absolutno seksapilna. Skoraj vsaka pozicija moči je dražljiva, saj so tudi vse uniforme nekako zelo privlačne, ker govorijo o distanci, pa najsi gre za zdravnika, oficirja ali odvetniško togo. Obleka, ki nas podreja, je lahko zelo erotična.

Tudi predsednica države v elegantnem kostimu je lahko dovolj seksapilna.

V tem trenutku, ko že vemo nekaj imen in kandidatov, bi bilo sicer dobro v ponudbo vnesti nekaj zmede ali realnosti. Zdi se mi prav, da ljudje malo premislijo, ker mi ni prav nič vseeno, kdo bo predsednik države, ki je tudi moja, ampak danes me to še ne zanima. Pred Hanžkom me je zelo mikalo mesto varuha človekovih pravic. Priznam. Ampak zdi se mi, da on to zelo dobro dela in da je prava persona na tem mestu. Verjetno me bolj kot kak strankarski prvak zanima čisto novo gibanje, ki bi imelo zelo konkretne cilje, znotraj tega pa lahko pripoveduješ še marsikaj drugega, tudi o teh stvareh, o katerih sva prej govorila.

Gibanje ali stranka?

Stranko je najlažje ustanoviti. Na prvo žogo. Rečeš stranka, in nekateri ljudje že drvijo vanjo, drugi pa odkimavajo.

Če se stranke borijo za oblast, za kaj se potem borijo gibanja? Naša kratka zgodovina demokratizacije pravi, da se gibanja borijo za to, da bi enkrat postala stranke, ki bi se nekoč lahko borile za oblast.

Gibanje se ne ustavi po prvem porazu in ne špekulira. Politika pa je posel, ki pozablja na svoje cilje in namene. Gre za nujno in veliko mero samoodpovedovanja, zanikanje lastnega mišljenja, veliko kompromisov in diplomacije, zato da preživiš. Zlasti če nimaš nobenega drugega možnega polja udejstvovanja, če ti je to edini, zadnji izhod, potem moraš tukaj goltati.

Torej bi šla med volkove, nevarne volkove?

Z nekim ciljem že. Saj ni treba, da pogrizeš ovce. Lahko jih samo opozoriš, da si tam. A ti misliš, da bi se drugih volkov ustrašila?

Misliš, da bi se oni tebe?

Saj tako že sedaj živim, pa moram preživeti. Mislim sicer, da so moški bolj preplašeni kot ženske. Zdaj je treba že moškim počasi pomagati. (smeh) Res se mi zdi, da je čas za alarm.

Oh, malo feminizma nikoli ne škodi, a ne?

Ne, govorim iz zelo osebnih izkušenj. Moški potrebujete veliko nege, veliko pozornosti. Ženske seveda tudi. Ampak če je nimamo, se s tem žal sprijaznimo. Moški jo pa neprenehoma išče, vzbuja to, da te potrebuje. In zdi se mi, da so nekatere ženske, ki so šle v direkten napad ali pa v pripovedovanje, kaj hočejo, moške preplašile.

Hočeš reči, da je moški nekega lepega popoldneva odšel na lov in se vrnil kot vegetarijanec?

Ja. (smeh) Odlično. Tako jih vidim, kar pa ne pomeni, da jih nimam rada. Celo spoštujem jih, kljub temu, ker sem dojela, da smo drugačni. Včasih sem si zelo želela, da bi me razumeli, da bi moški sedel v moji glavi in vedel, kaj si zdajle mislim, pa vem, da je to nemogoče. In zaradi tega, ker sem si to želela, sem se res bolj navezovala na take nežnejše, občutljivejše, s katerimi sem se seveda imela tudi zelo lepo. Saj taki so lahko potem tvoji prijatelji.

Je precej strahospoštovanja v uvodni fazi?

Mislim, da zelo ali pa včasih preveč. Spoštovanje je v redu, strahospoštovanje pa je moteče. Povsem nedejavno. In to se mi večkrat zgodi.

Kako ga občutiš?

Kakšen mi kar pove.

Da se te boji?

Aha.

In kaj, ga pobožaš po glavi in mu rečeš, »revček, saj ne grizem«?

Jah, nekaj časa se potem res še trudim, da bi ga tega osvobodila, čeprav je to včasih lahko samo nemaren izgovor.

Skozi terapevtski program mu poskušaš dokazati, da si iz mesa in krvi?

Da sem človek in da je on v redu dec. Da mu nič ne fali. Da je fajn. Saj to vsi radi slišimo. Ženske in moški. Ne da smo dober dec, ampak da smo fajn kot ženske. Verjetno se pa moški take ženske malo zboji.

Mogoče iz čistega rešpekta.

Ja, saj potem imam pa že vzrok. (smeh) Ne, saj ne. (smeh) Šala. (smeh) Ne, ko v odnosu že takoj na začetku pride do reciklaže, me začne minevati. Začnem razmišljati. Ne bom rekla, da veliko zahtevam, pričakujem pa, da se odnos začne razvijati, odpirati, sicer je res boljše imeti randije vse življenje. Če z nekom živim, me potem zanima tudi, kako se ta človek zraven mene počuti. Ni mi vseeno.

Verjamem, da si prijazno bitje.

Mislim, da preveč. To ni dobro in se ne obrestuje. Pač želiš ohranjati vnaprejšnjo podobo, ki jo imajo o tebi. Samo enkrat sem na nekoga javno zakričala in se je nekje zapisalo, da sem ga furmansko nadirala. Če bi to naredil kdo drug, ne bi bilo pripomb. V bistvu sem mu le zelo jasno povedala, naj opravi svoje delo tako, kot je treba.

In?

Bilo je v časopisih. Ker si jaz tega očitno ne smem privoščiti.

Ne smeš?

Ne, ker je to vse zabeleženo in potem potencirano. Če bi se od nekdaj tako obnašala, bi bilo to povsem normalno in pričakovano. Tako se pa tretira kot izpad. Če si prijazen toliko in toliko let. Bila sem res preveč in predolgo prijazna.

Bi spremenila svojo prijazno javno podobo?

Ja, lahko jo spremenim, interpretacije bodo zelo različne.

Aha.

Ja, recimo, »nezadovoljna je, pa sika okrog«, poleg tega ti prilepijo še kaj.

Ja, ampak potem se počasi navadijo. In nič več jih ne more presenetiti.

Zelo cenim ljudi, ki so znali zasikati že v samem začetku in braniti sebe in svoje argumente. V zasebnem in poslovnem življenju.

Koliko je v tem trenutku ljudi na nacionalki, ki jih resnično spoštuješ?

Če nas je res dva tisoč, potem jih ni prav veliko. Ampak so tudi ljudje, ki mogoče niso na pravih mestih. Nekateri, ki jih cenim kot ljudi ali kot ustvarjalce.

Za televizijo velja stereotip, kako lepe in mlade voditeljice ponavadi pridejo do svojih oddaj. Poti so različne, vse pa naj bi vodile prek postelj urednikov. Smešno, ampak takšen je glas ljudstva.

Saj nimamo tako dobrih seksi urednikov, sploh ni toliko poželenja. (smeh)

Vem.

Ja, precej ofucana in staromodna teza.

Mogoče se vleče iz časov, ko je bila nacionalka ena in edina.

Pozicije teh urednikov so bile trdnejše in se kazale kot večne. Prepričana sem, da se mora iskriti na obeh straneh, da mora torej tudi podrejeni oddajati neke signale, da se ga nadrejeni »loti«, če že govoriva o pozicijah moči. Ne morem si namreč predstavljati, da bi se kar vsevprek po hodnikih lovilo brhke punce za enosmerne seksualne užitke. Saj potem je treba najti še posteljo, okej, ali pa mizo. Ampak če je to miza, potem je nekaj drznosti tudi v tem dekletu, a ne? Ali pa preračunljivosti, morda tudi zagledanosti. Težko namreč verjamem, da bi šlo zgolj za strah. Pred čim?

Kako je bilo s tabo pri osemnajstih, ko si začenjala televizijsko kariero?

Do mene so imeli zelo profesionalen odnos, verjetno sem tudi kazala, kaj me zanima, in dala jasno vedeti, da tudi odreagiram hitro in neposredno. Zelo hitro, sproti in mi tudi nič ne pomeni ugajati vsem po vrsti. To nekateri dobro vedo. Kadar me kdo zanima, to pokažem, ampak da bi hodila po televiziji kot nebogljena princeska ali preplašena srnica, čeprav sem prav to tudi bila, ko sem bila stara osemnajst let, toda na srečo se mi to ne vidi na prvi pogled. Zato ni bilo upa zmage.

Nisem bila plašna punca, ki ob pogovoru z nadrejenim zvrta luknjo v asfalt, čeravno sem bila precej zmedena pa nebogljena tudi, ko sem prišla. Ampak verjetno že moj pogled ni tak, da bi se moški izgubljali v njem. To imajo verjetno najraje. Te plahe oči, v katerih zatavajo. Taka pač nisem bila in verjetno tudi ne dober ulov. Niti potencialno.

No, zdaj je na mestu odgovorne urednice (enkrat za spremembo) ženska, ki med plahimi očmi mladih in nadebudnih voditeljev išče potencialno zvezdo.

Opazim, če me kdo skuša šarmirati, ker se mu mogoče zdi, da ženski to prija. In take komplimente tudi sprejmem. Seveda z neko prijetno ironijo, ki jo dam čutiti in vedeti, ampak ne zatrem možnosti, da mi recimo kdo to pove ali da se kdo tako tudi obnaša. Verjetno ima včasih kdo občutek, da mi je treba polaskati, ali pa to celo zares misli. Nič ni narobe, če gre zgolj za manire.

Talentirani, nesposobni, vztrajni?

Ne, ker imajo mojo vnaprejšnjo podobo. Ker bolj vzbujam strogost kot koketnost in mehkobnost. Včasih je verjetno bolje, ne slišati, kaj si mislim, ker to tudi zelo neposredno povem. Ali je govorno spreten, ali se zna gibati, je miselno gibčen. Saj pride tudi do točke, ko rečem komu, »saj si simpatičen, vendarle pa teh osnovnih televizijskih voditeljskih spretnosti nimaš.« Saj take stvari poveš.

In kam so izginile voditeljice?

Ja, nekatere dobre voditeljice so trenutno brez dela. Če bi bil denar, bi ...

… bi bilo manj seksa.

Ne, nasprotno, več. Še več bi ga kupovali. (smeh) Za to potrebuješ poleg drugih atributov tudi denar, ne.

Ima nacionalna televizija dobrega programskega direktorja?

(smeh) A to imaš za finale? (smeh) Za svoja leta se kar dobro drži. Za primerjavo moraš imeti vedno vsaj dve stvari ali dva človeka.

Poznavalci internih razmer na RTV me opozarjajo, da bi lahko bila ena izmed resnih kandidatk za funkcijo programske direktorice!

Govoriš, kot da bi bila za to potrebna velika doza poguma in drznosti. Mislim pa, da so dovolj ustvarjalna vizija in profesionalna presoja, spoštljivost do nacionalnega medija in njegovih delavcev. To ni ravno mesto za karieriste.

Se strinjam. Tudi nacionalka ni ravno v dobi največjega ugleda.

Dandanes še najmanj. Ni mi vseeno. V njej lahko zapraviš še svoj ugled.

Ja, mimogrede. Ampak zakaj mi ne odgovoriš na vprašanje?

(smeh) Ja, enostavno. Verjetno zato, ker trenutno nimam odgovora.

Odgovor je lahko izjemno kratek. Da ali ne?

Načeloma da. Če ti to zadostuje.

Recimo, da mi. Hvala za pogovor.

Bojan Krajnc