Mlada vinarka s Krasa: Z dostavo terana na dom smo le deloma nadomestili prodajo v kleti

Za začetek umestiva klet Gulič v čas in prostor ...

Vino je bilo pri naši hiši v Koprivi doma od nekdaj. Enkrat ga je bilo malo več, drugič malo manj. Zdaj smo v časih, ko ga je spet malo več. Trenutno obdelujemo dva in pol hektara vinogradov z 12.000 trtami, od katerih jih je 70 odstotkov sorte refošk, ki nam na Krasu daje vino teran, ostalo je malvazija, cabernet sauvignon in nekaj malega merlota.

Koliko ste bili otroci vpeti v delo od malega?

Kot pove oče Simeon nam otrokom ni bilo nikoli prepovedano delati v vinogradih in kleti (smeh). Vedno smo bili prisotni, enim nam je bilo to delo bolj všeč kot drugim. Šele v zadnjih letih pa vidim, kako vino ni samo to - trta in klet - ampak še razne degustacije, dogodki, sejmi, martinovanja. V ozadju se pletejo zgodbe in prijateljstva. Vse to mi je priraslo k srcu. Starša sta sicer mnenja, da sta od nekdaj vedela, kaj bom študirala, ampak na koncu osnovne šole nisem imela pojma, zato sem šla na gimnazijo. V srednji šoli sem šele dojela, da me to zanima in se odločila za študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Kaj so tvoje zadolžitve?

Delam vsa dela v vinogradu in tudi kletarjenje v splošnem. V teoriji so nas na fakulteti dobro podkovali, doma vse to preizkušam v praksi in se še vedno učim. Moje področje so objave na družabnih medijih, ker tega oče ne mara početi, ampak na tak način ohranjamo stik zdaj, ko ljudje ne smejo priti na obisk. Pred kratkim smo prenovili celostno podobo, se povezali z nekaterimi gostinci, naše vino recimo lahko pijete na planini Šija na 1.500 metrih nad morjem, v gostilni Old Cellar na Bledu, v ljubljanski vinoteki Štorija ... Recimo, da je moje delo bolj s področja trženja, medtem ko pridelava ostaja v rokah očeta. Tam so pomembni znanje, izkušnje, potrpežljivost, opazovanje. Ko že misliš, da vse veš, te narava postavi v situacijo, da se znova učiš od začetka.

Kaj pa vinogradniki veste povedati o spremembah vremena zadnjih nekaj let?

Ja, vreme se spreminja. Moj stari nono, letnik 1905, je pravil, da se grozdja za teran ne pobira pred petim oktobrom. Če bi zdaj čakali do oktobra, bi bilo že vse gnilo. V nekih 50, 60 letih se je datum trgatve prestavil za približno 10 dni, zdaj pobiramo zadnji teden septembra. Sicer pa je vsako leto nekaj: pozeba, suša, toča... Oče pravi, da če imaš na koncu 70 odstotkov pričakovane letine, da si lahko vesel in da je to potem stoodstotna letina. Letošnji letnik v Koprivi je bil dober in obilen, sigurno pa to ne velja za vse na Krasu. Določene vinogradniške kmetije so ostale brez pridelka, mesec pred trgatvijo jim je vse stolkla toča.

Vsako leto je nekaj: pozeba, suša, toča.

Lahko kaj poveš o nazivu Kraljica terana?

Ta naziv sem nosila v letih 2017 in 2018. Treba je vedeti, da to ni lepotno tekmovanje, ampak se moraš izkazati na področju vinogradništva, vinarstva in turizma. To je bila krasna izkušnja, spoznala sem veliko ljudi, na katere se lahko obrnem še danes. Dobila sem nek širši pogled. Kraljica terana predstavlja Kras kot celoto, ne le vina. Gre za odgovorno nalogo.

Kako je na Krasu čutiti protikoronske ukrepe?

Spomladi se ukrepov ni dosti čutilo, niso nas preveč prizadeli in do jeseni je bilo skoraj vse kot običajno. Zdaj je pa to drugače. Predvsem pogrešamo ljudi, ki bi prišli poskusiti nov letnik in malo pokramljat. Trudimo se, da vse naše stranke dobijo vino na tak ali drugačen način. Dostavo smo ponudili tudi v okviru akcije Martinovanje na Krasu 2020 - v varnem zavetju doma. Ali pošljemo po pošti ali dostavimo osebno. 

Kakšen je bil odziv?

Odziv je bil ... Če gledamo z vidika promocije, je bila akcija lepo sprejeta, veliko se je govorilo o Krasu in teranu, a prodaja še zdaleč ni bila taka kot prejšnja leta. Ne samo to, pogrešamo življenje okrog hiše, druženja v kleti. To najbolj manjka in tega socialni mediji ne morejo nadomestiti. Glede prodaje se sicer ne smemo pritoževati, letnika 2019 nimamo več in za našo klet je to dober znak. Nismo veliki, stremimo h kakovosti, ne h količini. Rešuje nas tudi to, da največ prodamo končnim strankam, ki niso pozabili na nas in smo jim vino z veseljem pripeljali na dom. Če bi bili odvisni samo od restavracij, bi bilo slabše. Pokazali smo, da se na Krasu nekaj dogaja, da ne spimo, da smo se prilagodili razmeram. To je tudi dobra investicija za v prihodnje.

Socialni mediji ne morejo nadomestiti druženj v kleti.

Kot so investicija v prihodnost apartmaji, ki nastajajo na temeljih nekdanjega hleva?

Prav je, da ima vsaka vas tudi neko turistično kapaciteto in Kopriva pri tem ne sme zaostajati. Cilj je, da vinsko-kulinarični turizem pripeljemo na domače dvorišče.

Kakšne so želje in načrti za prihodnje?

Želja je, da letos diplomiram. In da se potem specializiram v enologiji in da potem doma malo čaram (smeh).

Se ti zdi, da bi se dalo še kaj sčarat v teh sodih?

Definitivno (smeh, oče Simeon pa pomenljivo skomigne z rameni: "Bomo videli!").

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord