V času nenehnih sprememb se pogosto sprašujem, ali imajo mladi danes sploh dovolj prostora, da povedo, kaj mislijo? Ne le na družbenih omrežjih, temveč v družbi nasploh. Jih zares poslušamo ali jim le govorimo, kako naj ravnajo? Prav iz tega razmišljanja se je rodil nov podkast z jasnim naslovom – Mladim se govori.
Sem Taša Mihelčič, ustvarjalka in voditeljica novega podkasta na metropolitan.si. Kot aktualna mladinska delegatka Slovenije pri OZN sem želela ustvariti prostor za vprašanja, razmislek in dialog. Ime podkasta Mladim se govori nosi dvojni pomen: opozarja, da se mladim preveč pridiga, in hkrati odpira prostor, kjer lahko spregovorimo sami.
Za začetek sem si želela sogovornika, ki mu življenjskih in političnih izkušenj ne manjka. Borut Pahor je kot nekdanji predsednik Republike Slovenije, predsednik vlade in dolgoletni politik spremljal številne družbene spremembe ter nagovarjal različne generacije. A naju tokrat niso zanimale njegove politične funkcije.
Kdo je bil Borut Pahor pri dvajsetih?
Ko sem Boruta Pahorja vprašala, kdo je bil pri dvajsetih letih, je odgovoril, da je takrat že vedel, kaj želi početi. Odločil se je za študij mednarodne politologije, pomembno prelomnico pa je predstavljalo služenje vojaškega roka, kjer je, kot pravi sam, osebnostno dozorel in začel bolj jasno razmišljati o svoji prihodnosti.
»Takrat sem spoznal, da je uspeh skoraj zagotovljen, če nekaj počneš s strastjo, če to delaš rad in če imaš cilje.«
Čeprav so bila to leta iskanja, jih ne opisuje kot tavanje brez smeri, temveč kot obdobje osebne rasti, ki mu je pomagalo oblikovati temelje za nadaljnjo življenjsko in poklicno pot.
Odgovornost za lastno pot
Ena od misli, ki se je skozi pogovor večkrat vračala, je bila povezana z odgovornostjo. Ne odgovornostjo do šole, službe ali družbe, temveč odgovornostjo do samega sebe.
Pahor je ob tem opozoril, da iskanje samega sebe ni nekaj, kar bi morali doseči čim hitreje. Kdaj posameznik najde svojo pot, je odvisno od številnih okoliščin, zato si moramo dovoliti čas za raziskovanje, preizkušanje in tudi napačne odločitve.
»Treba je biti manj ihtav v tem smislu: moram, moram, moram. Vse je v redu, boš. Samo 'take it easy'.«
Po njegovem mnenju prav različne izkušnje posamezniku pomagajo bolje razumeti samega sebe. Mlad človek zato ne bi smel ostajati zgolj v območju udobja.
Družbena omrežja – nevarnost ali priložnost?
Ker bo varnost na spletu ena izmed osrednjih tem podkasta, sva velik del pogovora namenila tudi družbenim omrežjem in umetni inteligenci. V času, ko pogosto poslušamo predvsem o negativnih vplivih digitalnega sveta, me je zanimal njegov pogled na tehnologijo.
»Digitalni svet vidim kot priložnost. Ne brez nevarnosti, ampak kot priložnost.«
Po njegovem mnenju mladih ni mogoče zaščititi pred svetom, v katerem bodo živeli. Veliko pomembneje je, da jih naučimo razumeti tehnologije, ki jih uporabljajo, ter razvijati kritično mišljenje in digitalno pismenost.
Ali mlade dovolj poslušamo?
To vprašanje je pravzaprav tudi temelj podkasta. Ali imajo mladi danes dovolj priložnosti, da izrazijo svoje mnenje? Pahor meni, da je mladim treba omogočiti priložnosti, vendar jih ne smemo obravnavati kot enotne skupine.
Po njegovem mnenju ima vsak mlad človek svojo zgodbo, svoje izkušnje in svoje poglede na svet. Prav zato je pomembno, da v družbi ustvarjamo čim več prostorov za dialog in sodelovanje. Po njegovem mnenju si morajo mladi glas pogosto tudi sami vzeti.
»Mladim je treba dati priložnost, potem pa naj sami izberejo, ali jo bodo izkoristili ali ne.«
»Veliko ljudi ima talente. O vztrajnosti pa se premalo govori.«
Če bi morala izbrati eno misel, ki me je po pogovoru najbolj spremljala, bi bila to gotovo misel o vztrajnosti. Na vprašanje, katere lastnosti so po njegovem mnenju najpomembnejše za uspeh, ni najprej omenil znanja ali talenta. Izpostavil je pogum in vztrajnost.
Po njegovem mnenju mladim poguma ne manjka. »Mladi ljudje so precej pogumni, tega jim ni mogoče odreči,« je dejal. Veliko bolj ga skrbi, da prehitro obupamo, ko stvari ne gredo po načrtih. »Če v stvar verjameš, rini naprej. Rini, rini, rini. Samo naprej.«
Njegov pogled na vztrajnost je bil preprost, a hkrati zelo življenjski. Tudi če se izkaže, da smo ubrali napačno pot ali zašli v slepo ulico, to še ne pomeni neuspeha. Nasprotno. Takšna izkušnja nam lahko pomaga razumeti, katera pot ni prava.
»Mogoče delaš napako, mogoče greš v slepo ulico. Ja, boš vsaj tisti, ki ve, da je tam slepa ulica. Drugi bodo stali na križišču in se spraševali, katera pot je prava. Ti pa veš, da tista ni.«
Podkast, ki želi odpirati pogovore
Ob koncu pogovora sva se dotaknila tudi moje vloge mladinske delegatke in govora, ki me čaka septembra na Generalni skupščini Združenih narodov. Takrat je izrekel misel, ki je po mojem mnenju tudi najboljši povzetek prve epizode.
»Ta govor sam po sebi ne bo spremenil sveta. Bo pa spremenil tebe.«
Morda podobno velja tudi za podkast Mladim se govori. Ne pričakujem, da bo spremenil svet. Upam pa, da bo odprl prostor za pogovore, ki jih prepogosto preslišimo, da bo povezal mlade s strokovnjaki, odločevalci in ljudmi z različnimi izkušnjami in da bo pokazal, da glas mladih že obstaja, treba ga je le slišati.
