Mojca Mavec: Več potuješ, več vidiš, kako ljudje zares živijo

Z leti se je začela zavedati, da se s popotniškim novinarstvom stvari lahko loteva drugače, tudi bolj resnih tem, in jih predstavi na bolj sproščen, poljuden način, s čimer nam določene stvari tako približa, da jih razumemo.

Prihaja kdaj do zasičenja pri vašem delu?

Mojca: Ne predstavljam si, da bi imela drug poklic. Na televiziji mi je všeč, ker gre za skupinsko delo in ni prostora za izrazit individualizem, saj si del ekipe. Po drugi strani pa mi je poklic postal način življenja. Od nekdaj sem bila popotnica in lepo, da sem iz tega lahko še nekaj razvila, ker se je popotniška serija oddaj Čez planke spreminjala skupaj z mano. Prvih 12, 13 let, sploh začetki, so bili povsem drugačni. Rada bi, da bi oddaja postala še bolj dokumentarna in bi še bolj obdelovala aktualne dogodke v svetu.

Ne želite, da je oddaja zgolj turistična?

Mojca: Že od vsega začetka oddaja ni bila tipična turistična oddaja, ki predstavlja le turistične lokacije. Vedno sem poskušala delati tudi stvari, ki niso očitne na prvo žogo in do katerih običajen obiskovalec ne more kar tako.

Zdi se mi, da je letošnja serija dobro uspela, sploh oddaji, posneti v Belfastu in na Kitajskem. Tu sem lahko šla globlje v zgodbe in predstavila njihove aktualne družbene težave, sploh glede na to, da gre za državi, o katerih imamo še vedno precej stereotipov. Recimo v zahodnih medijih je Kitajska vedno predstavljena v kontekstu ko¬rupcije, onesnaževanja okolja ... kar seveda tudi obstaja, obstaja pa še toliko drugih obrazov Kitajske, ki so tudi mene zelo prevzeli.

Gre za ljudi, posameznike, ki jih predstavljate v svojih oddajah?

Mojca: Ja, saj našo oddajo naredijo ljudje. Neverjetno je, kako na Kitajskem ohranjajo staro tradicijo, kot je spoštovanje starejših. Kitajci nikoli niso sami. Za praznike pri njih za mizo sedi ogromna družina, v nasprotju od našega sveta, kjer smo vse bolj osamljeni. So fascinantna družba, zagotovo nekaj delajo tudi prav, če so najstarejša civilizacija z neprekinjeno zgodovino.

Zdi se mi, da imamo zdaj, ko informacije do nas prihajajo tako zelo hitro, če primerjamo z nekoč, ko so potrebovale tedne, mesece, do drugih kultur še vedno veliko predsodkov. Tudi v naši neposredni bližini smo še lani postavljali ograje in se mi zdi dobro, da določene stvari poskušam kot novinarka razložiti, da jih razumemo. Kot popotnica se stvari lahko lotevam zelo drugače, tudi bolj resnih tem se lahko lotim in jih predstavim na bolj sproščen, poljuden način. Ravno to mi je v oddajah Čez planke zelo všeč in tudi pravi pristop za naprej. Navsezadnje je oddaja ena redkih, ki imamo takšno kontinuiteto.

Koliko let ste že na sporedu?

Mojca: Začeli smo leta 2000, se pravi 16 let. Seveda začetki niso bili enostavni, koncept pa je takrat bil povsem drugačen. Vsaka oddaja potrebuje kar nekaj časa, da vidiš, kaj je dobro in kaj slabo. Marsikdo nima možnosti, da oddajo razvija, ker te zelo hitro prihajajo in odhajajo. Sem pa za to tudi sama zelo veliko naredila. Oddaja se sofinancira s pomočjo sponzorjev, in ni le televizijski projekt.

Kaj to pomeni?

Mojca: Od televizije dobim snemalca in montažerja, s katerim potem oddajo pripraviva, seveda televizija krije določene stroške, ampak večina oddaj nastaja s pomočjo sponzorjev. Po navadi sodelujem s kakšno turistično zvezo iz tujine.

Mar ni tudi njim v interesu, da so predstavljeni?

Mojca: Ja, zelo. Slovenija ni več skriti dragulj, v svetu jo že kar dobro poznajo. Tudi v New Yorku sem bila presenečena, koliko vedo o Sloveniji, ker že sami Slovenci po inerciji začnemo razlagati, da smo majhna dežela med Italijo in Avstrijo. Zdaj pa že vsi vedo za Slovenijo. Zelo si zapomnijo, če rečeš, da je edina dežela z ljubeznijo v imenu. V New Yorku je le nekaj ulic od V. avenije čudovita vinoteka, v kateri imajo vina iz vsega sveta, torej tudi čudoviti izbor slovenskih vin. Edini članek, ki je okvirjen bil obešen na steno, je bil članek o Sloveni¬ji, in to v slovenščini.

S potovanji očitno nimate težav, kaj pa z 'ajkulami' na televiziji?

Mojca: Seveda je na televiziji veliko tekmovalnosti in temu podobnega, ampak vsa ta leta sem ostala zunanja sodelavka, kar mi omogoča, da se umaknem, ko ni projektov, in poiščem kaj drugega. Kar je nevarno, je negotovost v ljudeh, ki naredi veliko škode, saj se ljudje počutijo ogroženi. Mene televizija zanima, ker je toliko različnih poklicev in toliko več možnosti. Rada bi se tudi naučila delati kot montažer in snemalec, da bi potem znala sama sestaviti prispevek. Mogoče pa sem se tudi vedno znala umakniti v pravem trenutku, da mi stvari niso stopile blizu. Zame je popotništvo način življenja, ne pa televizija.

Želite povedati, da se vam obres¬tuje, da imate svoje življenje, in ne le televizijskega?

Mojca: Vedno strogo ločujem zasebno življenje od službe. Tudi ko potujem po svetu, spremljam zgodbe ljudi iz vsakdanjega življenja in mi tudi zaradi tega terensko delo bolj leži kot delo v studiu. Prave zgodbe so v odmaknjenih krajih, na podeželju. Tam sem vedno dobilo veliko več pridevnikov čustev kot v studiu, ki je umeten svet, kjer se tudi človek začne drugače obnašati, kar me je vedno tudi malo motilo. Zato se na terenu počutim zelo doma.

Seveda sem doživela tudi imenitne palače, spala v čudovitih ho¬telih, govorila s predsedniki, po drugi strani pa mi ni težko prespati v Afriki na tleh, poskušati njihovo tradicionalno hrano, če je treba ocvreti kobilico ... To so stvari, ki te držijo pri tleh. Tudi moje zasebno življenje je zelo običajno. Mogoče sem v tem smislu dolgočasna. Nimam tako razburljivega življenja, kot si marsikdo misli, mi je pa vešč. Tudi to, da imam še vedno prijatelje iz mladosti.

Se zlonamernežev ubranite tudi z nasmeškom?

Mojca: Včasih me pri ljudeh stvari, o katerih sploh ne razmišljam, pre¬senetijo. Recimo pridem s potovanja in mi postavijo banalno vprašanje: "Imaš te čevlje iz Tajske?" Kako, saj je Tajska zame nekaj povsem drugega. Zdi pa se mi tudi, da v Sloveniji težko sprejemamo komplimente. Rada povem kaj lepega, takrat tako tudi mislim. Pri nas pa to vedno vzamemo, kot da se prilizuješ. Mogoče sem včasih tudi malo preveč sproščena, tudi pri svojem delu, ampak nekaj očitno že delam prav.

Koliko časa že soustvarjate oddaje Dobro jutro?

Mojca: Zdaj je že peta sezona, zelo dobro mi dene, ker gre za prenos v živo, kar sem na neki način pogrešala, saj sem zadnja leta večinoma bila na terenu. Oddaja poteka tri ure v živo, v njej obdelujemo zelo različne teme in moraš biti pripravljen. Zame je, to kot bi reševala sudoku, super vaja za možgane in mi zelo leži. Dobro je, da se lahko preizkušam recimo v kuhanju, ki ga obožujem, nisem pa si predstavljala, da bom v živo sekljala čebulo. Ampak tudi to se da.

Ne manjka vam različnih izkušenj. Kaj pa po vašem na koncu šteje?

Mojca: To, da imamo le eno življenje. Življenje je tako lepa knjiga, ki si jo želim le listati naprej, ker me zanima, kaj še bo. Trenutno se mi zdi, da je v naši hiši pozitivno vzdušje, veliko se dela, navsezadnje imamo 24-urni program. Če rad delaš, imaš gotovo ogromno možnosti. Pojavlja se veliko novih ljudi, tudi razvedrilni program ima nove oddaje, čeprav je leta in leta imel najmanj oddaj v lastni produkciji. Je dinamično in pozitivno obdobje.

Zdi se mi tudi, da je naša televizija zelo izkušena gospa, ki ji ni treba toliko tekmovati z mlajšimi. Eno obdobje smo bili kar obsedeni s tem, zdaj pa imamo veliko oddaj, ki jih komercialne televizije nimajo, navsezadnje gre tudi za poslanstvo nacionalne televizije. Lahko se lotevam tem, ki niso na prvo žogo in se jih drugje ne bi mogla lotiti.

Imate s tem v mislih serije, ki se jih lotevate z Barbaro Zrimšek?

Mojca: Ja, z Barbaro Zrimšek delava serijo EKO Utrinki. Recimo na temo zelenih delovnih mest, naredili sva tudi nekaj zgodb z begunci. Gre za enega bolj družbeno angažiranih projektov pri nas. Zdaj se trudiva, da bi naredili serijo primerov dobrih praks vključevanja migrantov v našo družbo in tudi v tujini. Letos sem veliko delala v Avstriji, na Dunaju. Predstavili smo super hotel, ki zapo¬sluje tudi migrante in jih izobražuje. Učijo se jezika in posameznih poklicev, s čimer imajo potem tudi možnost zaposlovanja. To se mi zdi super za Slovenijo, navsezadnje so to ljudje, ki govorijo vsaj en tuj jezik in prihajajo iz držav, ki imajo neko znanje. Če imaš v državi legalen status, moraš imeti tudi legalno delo.

Ali srečanja z ljudmi in dogodki na potovanjih kaj vplivajo na vaše življenje?

Mojca: Zagotovo sem boljši človek, ker potujem in upam tudi povedati, da bolj zdrava. Več hodim v hribe, naravo, pazim na prehrano, ker sem veliko na poti. To ti zmeša življenjski ritem, zato sem si doma uredila prehrano ter tudi svoj vrt.

Vam je marsikaj prišlo do živega?

Mojca: Vsekakor, to je bila najlepša šola, v katero sem se vpisala. Koliko samo kilometrov naredim, prepešačim na teh mojih potovanjih.

Kaj pa osebna srečanja z ljudmi, vam od tega kaj ostane?

Mojca: Ostane mi veliko in tudi zaradi takšnih zgodb lahko delam nove. Marsikatera zgodba odpre novo za prihodnje leto. Tako je tudi nastala oddaja o Belfastu. Na Irskem sem bila velikokrat, tudi sami Irci so rekli, da ljudje sploh ne ločijo, ali so Irci ali Severni Irci. Pa tudi Belfast je takšno mesto, ki ga kar težko pozabim.

Na skrajnem koncu civilizirane Evrope, ampak še vedno v Evropi, se še dogajajo take stvari, da lahko zažgeš državno zastavo in se nič ne zgodi. Ne govorimo o Balkanu ali tretjemu svetu, na katera vedno kažemo. Se mi zdi, da je zid v Belfastu še veliko bolj hud kot ta v Berlinu, predvsem zato, ker še vedno stoji več kilometrov dolga pregrada. Pa tudi tista v glavah, gre za stvari, ki jih še dolgo ne bodo rešili. Mirovni sporazum je sprejet, ni pa z njim nič rešeno. In zdaj po Brexitu, ki je odprl nove strahove in težave, kaj bo: bodo ponovno gradili fizične meje tam, kjer so jih poskušali zmehčati.

Veliko sem v Britaniji, nekaj časa sem tam tudi živela in imam veliko Angležev moje generacije za prijatelje. Zaradi Brexita so ljudje moje generacije šli narazen, ker je en glasoval tako in drugi tako. Šlo je na nož in še danes je velik šok, predvsem za mlado generacijo, ki je potegnila zelo kratko, saj so starejši glasovali za prihodnost mladih.

So Angleži malo posebni?

Mojca: To so otočani, otoške države ali sploh vse države, ki so bile kolonizirane, imajo odnos do preteklosti. Vsi natančno poznajo družinsko drevo in imajo preteklost veliko bolj razdelano kot pri nas, kjer včasih že ne veš niti, kako je bilo ime prababici.

Otoške države imajo vedno povsem posebno zgodbo in so mi zelo všeč. Verjetno tudi zaradi tega vsako leto v seriji pristane kakšen otok. Letos je to bila Šrilanka, ne le kot destinacija, ki je zelo zanimiva za Slovence, ker imajo čudovite hribe in morje, ampak tudi kot otok, ki je dal skoz državljansko vojno in je imel najdaljši konflikt v Aziji ter poskuša zaživeti na novih temeljih z velikimi vložki Kitajcev. Na Šrilanko bi se se gotovo še rada vrnila.

Na kaj pa se opirate pri potovanjih v svoj notranji svet?

Mojca: Veliko sem sama in se pogovarjam s sabo. Tudi zato mi je všeč kuhanje, ker je zelo sproščujoče in lahko zraven, če česa ne merim, razmišljam kaj drugega. Mogoče se včasih tudi ustrašim novih ljudi v svojem življenju, ker sem zelo zadržana. Veliko se ukvarjam sama s sabo.

Najprej moram biti srečna, da bom lahko dala toliko več ljudem. Se mi zdi, da če se imaš rad, s tem ni nič narobe. Predvsem bi vedno morali začeti pri sebi, da potem lahko damo naprej toliko več stvari. Sem pa absolutno večinoma nasmejana in pozi¬tivna, ker s tem prihajajo tudi dobre stvari nazaj.

Ste radi v družbi sebi podobnih ljudi?

Mojca: Kamorkoli greš, vedno najdeš ljudi, ki so ti podobni. Absolutno sem vedno iskala sebi podobne ljudi in smo se tudi vedno našli. Lahko tudi rečem, da imam tudi v službi ekipo, s katero se imamo dobro.

Zavedam se, da tudi jaz nisem vedno enostavna in včasih zamujam s kakšnimi stvarmi, in kot sem rekla, je delo na televiziji timsko delo, kjer se moraš naučiti delati z drugimi. To mi je dalo zelo veliko tudi za druge stvari v življenju: kako komuniciram v svoji družini, s sestro, prijatelji. Moraš postati timski igralec.

Mogoče smo Slovenci v osnovi bolj individualisti, recimo tudi pri športih. Zelo nam ležijo recimo smučarski skoki, tam pa, kjer je treba podati žogo naprej, nismo več tako dobri. Tudi zaradi tega se mogoče toliko držim teh stvari, ki jih počnem.

Kaj pa v zasebnem življenju, ste potegnili ročno zavoro?

Mojca: Prihajam iz okolja, kjer so v družini ženske umirale zelo mlade, in to zaradi nerešenih zgodb v življenju in sem se tako zelo zgodaj soočala s smrtjo. Take stvari te zelo definirajo. Ko je umrla mama, se mi je sesul svet, ker sem izgubila tudi najboljšo prijateljico. Sem pa tudi zelo občutljiva punca in v življenju previdna. Ta previdnost ni nič slabega v smislu, da nisem bila nikoli naivna. Previdnost mi je na poteh vedno pomagala, tudi pri stvareh, ki jih počnem.

Recimo?

Mojca: Znašla sem se na lokacijah, kjer je težko biti novinar, sploh če si s kamero, ampak se nikoli nič ni zgodilo. Bili smo že v faveli, z otroki z orožjem, ponoči v predelu Kaira, kamor naj ne bi šli, ampak vedno z nekom, ki sem mu lahko zaupala. Ne hodim na kraje, kjer se ti že tako lahko kaj zgodi. Če te kaj zanima, se temu lahko približaš tudi drugače. Zelo previdna sem tudi pri odnosu z ljudmi. Ni časa za zamere, za bolečino, ki dolgo traja. Rada živim in postanem kar nervozna, ko vidim, da so konflikti, zamere.

Ste za oddaje Čez planke pripravljeni tvegati več kot v zasebnem življenju?

Mojca: Zagotovo, ker potrebujem kontrast, ki me poganja naprej. Ne maram sive cone in nikoli nisem bila siva miš. Tudi pri gledalcih je tako, da si nekomu zelo všeč ali te res ne mara. S tem nimam težav. Huje bi bilo, da ne bi opazili mojega dela. Ekstremov v življenju pa se ne bojim.

Vam je zasebno življenje brlog?

Mojca: Ja in tako lepo je biti brez šminke. Zdaj je vse tako izjemno, moraš biti izjemen, imeti izjemne hobije, izjemen talent ... Iz časopisov te kličejo za kakšne izjemne stvari, hobije in potem vidim, da me ne pokličejo več nazaj, ker nimam nič izjemnega za pokazati.

Vse, kar ste, vlagate v delo?

Mojca: Tri četrtine življenja je delo, in če ti ni všeč, potem zboliš. Življenje je tako narejeno, da moramo delati, in če ne najdeš veselja v svojem delu, je hudo. Tudi zato sem lažje v svobodnem poklicu. Se mi zdi, da smo svobodnjaki lažje preživeli krizo, ki je marsikaj spremenila, za nas pa se ni dosti spremenilo, ker smo vajeni sprememb.

V življenju ni nič večnega?

Mojca: Treba je le sprejeti, da takega življenja, kot smo ga imeli, ne bo več. Prvič zato, ker smo vse starejši in ne bomo več tako mladi. Zlati časi so bili, ker smo bili mladi in smo na stvari gledali drugače. Tudi samo življenje se spreminja. Velikokrat letim v London in letalo je polno ljudi. Opazila sem, da večinoma niso turisti, ampak mladi Slovenci, frizerji, parketarji, ki gredo v London priložnostno delat. Prav obožujem te polete, ker vedno spoznam koga zanimivega. Vsi pljuvajo mlade, ampak to je prva generacija, ki lahko nekaj nauči starejše. Če ne drugega, računalništva.

Kaj je vam v življenju pomembno?

Mojca: Da lahko živim tako normalno, kot sem do zdaj, tudi naprej. Moj glavni princip je, da je vedno nekaj denarja, vsaj za letalsko vozovnico. Zadovoljna sem, dobro sem, kar ne pomeni, da imam veliko denarja. Marsikaj lepega imamo v Sloveniji, več potuješ, več vidiš, kako ljudje zares živijo. Take revščine, kot sem jo videla v Britaniji, izven velikih bleščečih mest, v malih oddaljenih krajih, v Sloveniji nisem nikoli. V New Yorku imajo odličen kruh in pico, ki jo moraš jesti, ampak to, da jo postrežejo na plastičnih krožnikih v restavraciji, kjer se mudi, ker zunaj čaka naslednjih 50 ljudi. Ko doživiš to, veš, da sem dobro, če živim v Sloveniji, in tudi zato se mi zdi, da je dobro pogledati čez lastno ograjo. Sploh ni treba daleč, da dobiš zdravo distanco do svojega življenja in vidiš, da v Sloveniji sploh ni slabo. Sem tudi boljša Slovenka, ker veliko potujem.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Primož Predalič.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord