»Zgodba je pripeta na resnično dogajanje mafijskega pranja denarja v slovenskih igralnicah!«

Mojca Širok & Evidenca

1. 6. 2021, 14:33 | Scena

                            »Zgodba je pripeta na resnično dogajanje mafijskega pranja denarja v slovenskih igralnicah!« (foto: profimedia) profimedia


Pred dnevi je izšla nova politična srhljivka Mojce Širok, ki po uspešnica Pogodba dopolnjuje trilogijo Rim – Ljubljana – Bruselj z drugo knjigo Evidenca. Gre torej za nadaljevanje prve?

Mojca Širok je ob izidu knjige za YouTube Mladinske knjige povedala naslednje:

»Ja, zato, ker so v Evidenci nekatere nianse, ki izhajajo iz Pogodbe – ne bom izdala katere – in ne zato, ker gre za popolnoma drugačno zgodbo s popolnoma drugimi liki v popolnoma drugem okolju. Pogodba se je dogajala v Rimu, Evidenca se dogaja v Sloveniji. Skupnega imata morda tudi to, da: če je bila ta izmišljena zgodba z izmišljenimi liki v Pogodbi pripeta na resnično ozadje polpretekle italijanske zgodovine, torej domnevnih povezav med sicilijansko mafijo in italijansko politiko, je v Evidenci izmišljena zgodba s popolnoma izmišljenimi osebami pripeta na resnično dogajanje iz polpretekle slovenske zgodovine in sicer na domnevno pranje denarja sicilijanske mafije v posojilnih službah slovenskih igralnic.«
Rim - Ljubljana - Bruselj

Mojca Širok, publicistka in novinarka RTV Slovenija, je bila trinajst let dopisnica iz Italije in Vatikana, danes pa živi in dela v Bruslju.

Tudi zato ne čudi, da je trilogija, ki jo je začela s svojim knjižnim prvencem Pogodba, postavljena prav v tista tri mesta, ki jih je tekom svojih službovanj uspela zares dobro spoznati, popolna neznanka pa ji ni niti tematika.

Svojo novinarsko pot je namreč pričela na tedniku Mladina, kjer je med drugim poročala tudi o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic. In prav o tem tokrat govori njen nov kriminalni roman Evidenca, ki bralce že s prvim prizorom postavi naravnost v eno od zaspanih sosesk v središču Ljubljane, kjer nedaleč od predsedniške palače policija najde truplo.

Videla je, kako je z ulice na dovoz do blokov zavil policijski avtomobil in se ustavil pred zapornico. Na strehi mu je svetila utripajoča modra luč in kar poskočila je, ko je zaslišala sireno. Sirena je jedko zavila in utihnila. Potem se je oglasila še enkrat. In še enkrat. Zevnikova je dojela, da trobijo njej potem ko so na avtomobilu poblisnile še sprednje luči. Segla je v žep površnika po ključe in pritisnila na sprožilec za odpiranje zapornice. Ta se še ni dvignila do konca, ko je policijski avto že speljal in s hitrostjo, mislila si je, da precej neprimerno za takšen ozek dovoz med bloki, pripeljal do nje. Vsa štiri vrata so se hkrati odprla in izstopili so štirje možje. Dva v uniformi, dva ne.

»Stopite nazaj,« je rekel uniformiranec, ki je vozil, in videla je, da v roki drži rdeče-bel plastični trak, takšen, kot jih imajo na gradbišču.

»Kaj pa je?« je vprašala in glas se ji je rahlo zatrese. »A ste le prišli zaradi tega nemarno parkiranega avtomobila?«

»Umaknite se, gospa, in se ničesar več ne dotikajte,« ji je odgovoril, medtem ko so mu dežne kaplje polzele po kapi. »Stojite na prizorišču kaznivega dejanja.«

Mafije, kot smo jo poznali, ni več!

Mojca Širok je svoje prve reportaže o sicilijanski mafiji pred četrt stoletja najprej pisala za Mladino, kasneje pa italijansko kriminalno organizacijo opisala v knjigi Oblast brez obraza ter pisala o nekdanjem premierju Silviu Berlusconiju, papežih Benediktu in Frančišku.

Njena najbolj sveža dela pa se v obliki krimininalnih romanov ponovno posvečajo mafiji, njeni organiziranosti in neverjetni sposobnosti, da se neprestano prilagaja novim realnostim.

»Mafija ima svoje korenine v posebnem družbenem okolju italijanskega juga s konca 19. in začetka 20. stoletja. Nastala je v vmesnem prostoru med lastniki zemljišč in delavci, dninarji, ki so ta zemljišča obdelovali. Bila je posrednik med oblastjo in plebsom. Tam je bila država šibka. Mlada italijanska oblast je na tem nerazvitem jugu, kjer kapitalizma tako rekoč ni bilo, s težavo vzpostavljala svoje institucije. V tem napol fevdalnem sistemu se je mafijec oziroma mož časti uveljavil kot sodnik, kot policist, kot odločevalec. Se pravi, opravljal je delo države. Raziskovanju ozadij tega delovanja sem posvetila vso svojo kariero,« je v intervjuju ob izidu romana Pogodba povedala za Dnevnik in dodala, da je fenomen mafije vedno skušala razumeti predvsem v okviru širšega družbenega okolja.

Kako močno je mafijska organizacija - in to navkljub najboljši protimafijski zakonodaji v Evropi - vkoreninjena v italijansko družbo, priča podatek, da ima nadzor nad kar tretjino ozemlja, kar tudi pomeni, da je država tam praktično brez oblasti.

In če je država tam brez moči, kaj to šele pomeni za posameznika.

Pa vendar se je sicilijanska mafija v zadnjih nekaj desetletjih tudi zelo spremenila.

Če so jo še v osemdesetih in devetdesetih letih slikovito ustrezno opisovali kot podzemlje, so danes možakarje s puškami z odrezanimi cevmi praviloma zamenjali vseprisotni beli ovratniki.

Mafija je danes organizirana na veliko bolj prefinjen in dognan sistem izigravanja pravil, ki se s pojavom globalizacije ne nanaša več zgolj na določen teritorij, temveč deluje prek nekakšnih celic, ki se oblikujejo in razpuščajo glede na potrebe posameznega posla, 'poslovna' konkurenca pa je prav tako naredila svoje. Mafija danes tako nima več nikakršne ekskluzive na nezakonito trgovino z orožjem, drogo ali ljudmi.

Pa vendar. Mafija še zdaleč ni izginila.

»Danes velja, da ko ni trupel po cestah, je mafija najmočnejša in takrat vlada navidezni mir, ki bi nas moral skrbeti. Ko vidimo trupla po cestah, pa je mafija šibka, saj potekajo vojne za oblast,« še poznavalsko ve povedati Mojca Širok, ki nam je s knjigo Evidenca taisto mafijo z italijanskih ulic pripeljala naravnost na domači prag.

O tem, da so se že lotili novega napetega branja, pa so najbolj zagreti že poročali tudi na Twitterju.