"Svoj prvi viski v življenju sem spila z Bajago" (piše: Katja Štingl)

Intervju

9. 12. 2019, 06:30 | Scena | Piše: Katja Štingl

                            "Svoj prvi viski v življenju sem spila z Bajago" (piše: Katja Štingl) (foto: Brian Rasič) Brian Rasič

»Šta piješ, očeš li viski?« me vpraša s cigareto v ustih, ko po razprodanem koncertu nesigurno stopim v zaodrje garderobe v celjski dvorani Golovec. »Može, hvala,« odgovorim. V roke dobim kozarec. Povoham, smrdi. Naredim požirek, v grlu me zapeče, okus je ogaben in ne vem ali naj isti trenutek vse izpljunem. A če pijačo ponudi on, seveda ne rečeš ne. Vsaj pri 16-tih letih ne. Izpijem do konca in se delam frajerko, kot da to počnem že leta. Svoj prvi viski v življenju sem spila z Bajago.

59-letni Beograjčan, Momčilo Bajagić-Bajaga, ki je na sceni že več kot 40 let, se 19. decembra s svojimi Instruktori vrača v Ljubljano, kjer bo v Kurzchlussu na noge dvignil oboževalce s hiti, ki so skoraj že ponarodeli, manjkali pa ne bodo tudi komadi z njegovega zadnjega, lanskega albuma U sali lom.

»Prinesli bomo pozitivne vibracije,« je napovedal. Če se ponovno znajdem v zaodrju, bom z rokersko legendo z veseljem nazdravila. Tokrat mi vsaj ne bo treba pojasnjevati doma, zakaj smrdim po čikih.

V Sloveniji ste redni glasbeni gost, s koncerti se pogosto vračate in publika je vsakič znova navdušena.

Rad imam Slovenijo, rad se vračam, res je. Pri vas smo redno igrali, sploh na Štajerskem, še v času, ko sem nastopal z Ribljo čorbo, pa potem po osamosvojitvi. Prvič je bilo leta 1978. Veliko prijateljstev se je stkalo v teh letih, vezi, ki jih ohranjam. V Ljubljani sem mesec in pol celo živel, kot mulc, ko smo snemali album Večeras vas zabavljaju muzičarji koji piju, z Ribljo čorbo. Tu sem vedno lepo sodeloval.

Napisali ste celo pesem Slovenačka reč. »Hočem nekaj povedat al ne znam, tu slovenačku reč.«

(smeh) "Prešerna bi ti bral, kot da sem pravi Goren'c, tisočkrat jaz bi tebi prebral ceo sonetni ven'c ."  Ja, zanimiva je ta vaša 'slovenačka reč'. Jo razumem, pišem in govorim pa ne.

Zadnji album, ki je po šestih letih premora izšel lani, ima od devetih le dve baladi. Kako to?

Ker imamo že ogromno balad, ki jih imajo ljudje radi in jih z nami prepevajo, smo v repertoar dodali nekaj hitrih. Da malo popestrimo.

A ljubezen je še vedno tema, ki v vaših besedilih prevlada.

Res je. Ljubezen je večna tema. Pišem, kar pride iz mene. Veliko mojih pesmi ne izhaja iz bolečine, niso žalostne, pa so kljub temu ljubezenske.

Določene vaše pesmi so skorajda že ponarodele, prepeva jih več generacij. Kdaj nova pesem postane stara, kako poslušalce navadite na nove pesmi?

Nove pesmi na koncertih uvajamo postopoma, po tri, štiri, ostalo pa so pesmi iz prejšnjih repertoarjev, stare uspešnice. Ljudje si želijo hite in jih tudi dobijo, ne moremo, da bi igrali le nove.

Kdaj nova pesem postane stara?

To zelo težko rečem. Pesmi Ako treba, da je kraj, Bilo bi lako in U sali lom z novega albuma so se med poslušalci neverjetno hitro 'prijele'. Samo nekajkrat so jih slišali, pa jih že znajo na pamet. Tudi v Sloveniji, kjer smo imeli lani predstavitev albuma. Čez en mesec so na koncertu že vse prepevali z nami.

Darja Štravs Tisu


Pravijo, da je glasba najhitrejša pot, ki človeka iz glave popelje v srce. Kaj menite o tem?

Se popolnoma strinjam. Glasba prenaša čustva, občutke. Od nas do publike, sprošča jih v ljudeh, ki se jim prepustijo. To zna biti zelo lepo, kadar si dovolimo, da nas odnese glasba.

Ali po vseh teh letih nastopanja pred koncerti še vedno čutite določeno vznemirjenje? Treme najbrž ne.

Seveda. To pomeni, da me glasba še vedno zanima, da mi je izziv, da je moja strast. Glasba je moj vsakdan, zelo sem hvaležen, da lahko delam to kar imam rad in nikoli se nisem ukvarjal z ničemer drugim kot z glasbo.

Vam je pomemben stik s publiko, prilagajate izbiro pesmi trenutnemu, njihovemu razpoloženju, ali je program koncerta vnaprej čisto določen in ga ne spreminjate?

Vsekakor mi je pomembno, da vidim, kako se publika odziva. Ti namreč daješ energijo njim, oni tebi in krog se sklene. Drug drugega dvigujemo. Vrstni red in izbor pesmi je sicer določen, a imamo tako bogat repertoar, da po potrebi tudi kaj spremenimo, če se nam zazdi, da bi to bolje vplivalo na občinstvo in jim s tem lahko damo še več.

Včasih se mi zdi, da se glasbeniki nikoli ne upokojite. Rojen glasbenik, večno glasbenik. Kaj pravite na to?

Klasične upokojitve res ni. Igramo, dokler lahko stojimo na nogah. Verjamem, da bo tudi z mano tako. Nastopi nam dajo adrenalin. Po koncertu vsaj tri ure ne morem zaspati, dokler se v celoti ne umirim.

Kot glasbeniku vam dobro uspeva držati mejo med zasebnim in javnim življenjem. Ste eden tistih, ki medijem ne dovoli blizu. Je težko?

Ni. Ko jih enkrat navadiš in sam ohranjaš to mejo, ne drezajo več. Tako sem postavil že na začetku in me spoštujejo. Medijem niti ne dajem nobenega povoda, da bi jih zasebno sploh zanimal, niti se ne pojavljam na krajih, kjer bi se izpostavljal.

Morda je sedaj, odkar so mobilni telefoni, le več fotografiranja in če se pojavim po koncertu, lahko to traja tudi več kot uro. Vedno se najde nekdo, ki prosi »samo še jaz«. Zavedam se, da je tudi to del mojih obveznosti in če se le da, občinstvu ustrežem. Včasih, če se mi mudi naprej, pa se jim tudi opravičim. Dokler so vsi vljudni, mi ni nič težko.

Torej je bolje, da niti ne poskušam?

Ne vem, kaj pa vas zanima?

Kakšen je Bajaga, kadar ni na odru?

Niti ne kaj drugačen, saj kadar nisem na odru, sem v studiu in delam nove pesmi. Glasba je moja spremljevalka tudi v prostem času. Ona je moja ljubezen, hobi, vse. Zadnje tri mesece sem ustvaril sedem pesmi za filme, serije, ne delam vedno le za skupino in koncerte.

Kaj storite, če se zgodi, da zmanjka kreative? V obdobju ustvarjanja najbrž pridejo tudi takšni dnevi?

Pridejo, to je nekaj povsem normalnega. Ko se zgodi, kar je sicer redkost, ne dovolim, da to traja predolgo, maksimalno deset dni in takrat si vzamem odmor. Grem na morje ali v hribe, potem pa nadaljujem.

Katja Štingl
Novinarka