Muzikal Orlando o potovanju skozi čas in iskanju identitete

23. 4. 2018, 13:38 | Scena | Vir: STA
Muzikal Orlando o potovanju skozi čas in iskanju identitete (foto: Peter Giodani) Peter Giodani

Sezono na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) bo sklenil izvirni muzikal Orlando, za katerega je libreto in glasbo po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf napisal skladatelj Drago Ivanuša, režirala pa ga je Barbara Hieng Samobor. Govori o potovanju skozi čas in razpira vprašanja o identiteti in spolu. Premiera bo v sredo.

Življenje Orlanda Virginie Woolf je razpotegnjeno v dobrih 400 let, v katerem glavni junak doživi najrazličnejše spremembe. Postara se za vsega dvajset let, iz najstnika odraste v samostojno žensko, na svoji poti pa sreča številne pomembne osebnosti iz različnih obdobij, med drugim kraljico Elizabeto I. in kraljico Viktorijo. Svet se spreminja in spreminja se tudi Orlando.

"Tudi naš Orlando potuje skozi čas. Začne v renesansi, konča v 20. stoletju. Potuje skozi shrambe svoje zavesti in svoje podzavesti. Potuje skozi arhetipske kontekste različnih obdobij in različnih tipov ljudi, potuje skozi vzorce, prevzetih iz duhovnega in emotivnega dednega materiala," je na današnji novinarski konferenci pojasnila direktorica in umetniška vodje MGL Barbara Hieng Samobor.

Čeprav je znamenito delo iz leta 1928 snov številnih teoretičnih študij, ga raziskovalci do neke mere po njenih besedah puščajo v stanju skrivnostnosti, nedorečenosti in enigmatičnosti. Še najbolj točna je verjetno definicija, da je Orlando najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini literature. Žanrsko ga je skoraj nemogoče opredeliti, avtorica sama ga podnaslovila z biografijo, literarna zgodovina pa ga pogosto označuje za fiktivno historično biografijo.

Gonilna sila romana, za katerega je avtorica navdih našla v svoji ekscentrični, biseksualni in intimni prijateljici Viti Sackville-West, in Ivanuševega libreta je po trditvah Barbare Hieng Samobor neke vrste hrepenenje, ki je konkretno in filozofsko obenem. Tako kot roman, tudi libreto temelji na humorju, melanholiji in erotiki ter na predpostavki, da je miselni vzgon vedno močnejši od fizičnega. Triurna predstava se po režiserkinih besedah sprašuje, "ali je iskanje sebe iskanje para, ali je iskanje sebe morda ustvarjanje in s tem realizacija samega sebe", pri čemer se naslanja na asociacijo, telepatijo in meditacijo.

Ivanuša, ki je libreto pripravljal več kot dve leti in pri tem tesno sodeloval tudi z glavnim igralcem Maticem Lukšičem, je k temu pridal, da predstava govori o iskanju vseh identitet, ne le spolne. Prepričan je, da roman lahko vzporejamo z današnjim časom, saj se zlasti mlajše generacije soočajo s krizo identitete v družbi, prežeti z materializmom na eni in neskončno možnostjo izbire na drugi strani.

Ivanuša je napisal tudi glasbo za predstavo, ki je izrazito dvovrstna. Kot je pojasnila režiserka, je izumil formo, ki prerašča klasično arijo in se pretaplja v glasbeno-dramski monolog. Ob tem je zaznati, da se je avtor libreta in glasbe navdihoval po literarnem postopku toka zavesti, sloga, ki se ga je posluževala tudi Virginija Woolf, sicer klasična predstavnica feminističnega pisanja.

Dramaturginja predstave je bila Eva Mahkovic, za likovno podobo so poskrbeli scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Uroš Belantič, oblikovalka maske Barbara Pavlin ter oblikovalca svetlobe Andrej Koležnik in Boštjan Kos. Ob glavnem junaku bodo med drugim zaigrali Nataša Tič Ralijan, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza ter kot gosta Lado Bizovičar in Tomo Tomšič.