Matevž Šalehar - Hamo: V teh novih prisilnih časih razmišljam o podcenjeni vrednosti svobode, pa objemanja … (Playboy intervju)

10. 10. 2020, 10:06 | Scena | Vir: Playboy | Piše: Nika Arsovski

                            Matevž Šalehar - Hamo: V teh novih prisilnih časih razmišljam o podcenjeni vrednosti svobode, pa objemanja … (Playboy intervju) (foto: Marko Alpner) Marko Alpner

Tudi po zaslugi skupine Tribute2Love besedila v slovenščini na ves glas prepeva širok spekter generacij. Poleg besedil, ki ti dajo misliti, je bil prepoznavni vokal karizmatičnega pevca Matevža Šaleharja - Hama vse do izbruha koronakrize razlog, da so bili eden najbolj zaželenih odrskih gostov.

Hamo pa se ne razdaja le na odru, je tudi izjemen sogovornik, med intervjujem ne izbira izumetničnih besed, temveč svoje misli rad sočno začini.

1. Kako daleč od resnice je predstava, da rokerji živijo po načelu seks, droge in rokenrol?

Uf, kompleksno vprašanje. [smeh] Če se ozrem nazaj, je nekaj na tem. Menim, da nas želja po tem nekako združuje. Droge niso vedno droge v tem pomenu besede, za nekatere je droga glasba. Seks je v glasbi brez dvoma domač, z glasbo ima veliko skupnega. Nekaj je na tem …

2. Koliko pa imate slovenski rokerji v resnici skupnega z življenjskim slogom razvpitega Micka Jaggerja?

Skupno nam je morda le to, da si večina želi biti kot Mick Jagger. [smeh] Vendar pa menim, da to ni uspelo še nikomur. Morda je ta volja tista, ki je od začetka gnala tudi mene. Kitaro sem začel igrati pri dvanajstih, bil sem res popolnoma brezvezen tip, nobena živa duša me ni niti pogledala. Tako sem občudujoče prebiral članke o Jaggerju in bral o njegovem ljubezenskem življenju ter si mislil: »Jebemti, jaz bi tudi!«

3. Torej je bilo pogonsko sredstvo za nastanek skupine Babewatch, ki sta jo z bratom Mihom ustanovila davnega leta 1997, tudi privabljanje nežnejšega spola. Ni kaj, pri kovanju imena nista varčevala z domišljijo.

Prečudovito ime, ne?! [smeh] V tistem času je bila izjemno priljubljena kultna serija Baywatch z bujnimi lepoticami v rdečih kopalkah in mišičastimi tipi. Ravno zadnjič se je nekdo na Twitterju spraševal, kaj pomeni Tribute2Love, pa sem mu od­govoril, da gre bolj za miselni tok anonimnega benda, ki potrebuje neko ime, da ga napiše na plakat za prvi špil. Takrat se počutiš tako: špil imaš bukiran, nimaš pa imena. V trenutku moraš sprejeti odloči­tev.

Situacija ni nič drugačna, na gre za 18-letne mladičke ali pa za stare glasbene mačke. Gre za stanje trenutnega navdiha. Tudi pri Babewatch nismo kaj dosti raz­mišljali o tem, kako bo stvar zvenela čez 15, kaj šele 25 let. Menim, da tudi Rolling Stones niso, pa tudi ne Beatlesi. Hrošči. Prosim te. [smeh] Edina razlika je, da se zadnjih 30 let nihče več ne vtakne v to. Kaj šele v metal glasbi!? Trupla na sto in en način. Pa me res zanima, kako bodo to obrazložili svojim vnukom. [smeh]

Marko Alpner

4. Če se ne motim, ste na samem začetku ustvarjali v angleščini. Kaj vas je potem privedlo do slovenščine?

V resnici en sam tekst, Vija vaja ven. Prišla je pobuda, da en komad preobrazimo v slovenščino in sem iskal najpri­mernejšega. Ta komad je bil v angleščini povsem drugačen kot njegova kasnejša slovenska različica, s Hipijem [Urošem Škerlom] sva uspešno našla frazo, ki v rodnem jeziku zveni še dosti bolje. Ob nastanku Tribute2Love smo bili prepri­čani, da je naše poslanstvo bluz, še danes smo, a takrat smo bili gotovi, da bluz v slovenščini že ne zveni dobro. Izkazalo se je, da pripovedujemo zgodbe, in pa tudi, da smo bolje razumljeni, če se izražamo v slovenščini.

5. Danes se veliko slovenskih glasbenikov zaradi širšega trga in priložnosti odloča za hrvaščino, srbščino, tudi angleščino.

Menim, da vse manj. Pred leti je bilo tega več, danes pa vedno več mularije gradi na slovenščini. Konec je s predsodki, da slovenščina ni primerna za izražanje v glasbi. Besedila za Babewatch sem pisal v ljubljanščini, edinem jeziku, ki ga po­znam, in takrat smo na Štajerskem pogosto naleteli na težave. Vedno se je kdo vtak­nil v našo govorico. Danes moja ljub­ljanščina tudi tam nikogar več ne moti. Opažam pa, da čedalje več štajerskih bendov v svojih komadih zavija po štajersko. D'best! S tem ohraniš jezik pri življenju. Frazam pokloniš melodijo in poskrbiš, da se obdržijo. Sam rad citiram Štajerce, štajerščina mi gre zaradi pravega ljubljanskega gena hkrati na živce, po drugi strani pa zveni neverjetno seksi.

6. Že v sedemdesetih letih minulega stoletja je bila polovica svetovne glasbe ljubezenske, odstotek se iz leta v leto le še povečuje. Kje tiči razlog?

V ljubezni tem ne zmanjka. Sting je nekoč dejal, da obstajata samo dve verziji ljube­zenskih besedil: jaz imam tebe rad in ti mi ljubezen vračaš ter jaz imam tebe rad, ti pa mene ne maraš. Če to mešaš, naletiš na številne kombinacije, iz katerih lahko izhajaš. Če dodaš še svoje življenjske izkušnje, motivov ne zmanjka. Sam sem naknadno dodal še en žanr, ki smo se ga držali na prvem albumu: jaz imam tebe rad, ti si pa prasica. [smeh] V resnici gre pa le za podžanr drugega. O drugih tematikah je precej teže pisati, saj so bolj opredeljive. Če izraziš mnenje o čem drugem, si nabereš le kup sovražnikov, ki se s teboj ne strinjajo. Pri ljubezni je pa tako … Vsi jo imamo, levi, desni, rdeči, zeleni, oran­žni, beli, črni … Gre za mehanizme, ki jih nihče od nas ne razume, a o njih radi govorimo.

7. Dobro, če bi bilo vaše ljubezensko življenje prav dolgočasno, tudi materiala ne bi bilo prav dosti. Predvidevam, da bi bila besedila drugačna, kot so, če bi Hamo z boljšo polovico praznoval srebrno obletnico poroke.

Morda ravno nasprotno, saj domišljija dela s polno paro. Potem nastanejo komadi tipa jaz te imam rad, a bi te imel še bolj. Poligon je brezmejen. Znan sem po dolgih ljubezenskih zvezah, punce z mano zdržijo tam med pet in deset let. [smeh] Evolucija od »kok si kul in super« pa do »pizda si kreten« je med pet in deset let. Z leti ta staž podaljšujem. Zorim. Sem bolj prilagodljiv. Ne vem, kaj je fora. Večino tečnih ljubezenskih komadov sem spisal, medtem ko sem bil srečno zaljubljen. Takrat težko pišeš o tem, kar imaš, laže pa se oziraš na pretekle izkušnje. Dobiš distanco do preteklih razmerij, vidiš, kje si ga usral. Vese­lih pesmi je manj, saj takrat čas preživljaš drugače kot ob sveči s peresom v roki.

8. Če se ne motim, ste v svoji karieri opravljali že vse mogoče poklice. Med drugim ste kruh služili tudi v kuhinji. Kako dobro se znajdete za štedilnikom?

Kuharija je moja dolgoletna strast, saj ima podoben ritem kot glasba. Imaš glavne sestavine, začimbe … Če jih poljubno z občutkom mešaš med seboj, je lahko rezultat zelo okusen. Že ko sem bil mali, sem sedel na pultu in gledal mamo, kako kuha, in zanimalo me je, kako je lahko jed tako dobra, če pa same sestavine le niso tako okusne. Zelo zgodaj sem začel eksperimentirati.

Dolgo časa sem gojil željo, da bi postal kuhar, po koncu študija sem nekaj časa tudi delal pri prijatelji v menzi. Na koncu sem postal neke vrste semi šef kuhinje, seveda na nivoju menze. Tako kot pri glasbi je tudi v kuhinji treba preizku­šati, vaditi. Za to mi žal zmanjkuje časa, me pa kuhanje osrečuje. Kadar mi le uspe, se zapeljem do tržnice, se poslikam s par feni [smeh], nabavim zelenjavo in se za­prem v domačo kuhinjo. Potem pa se deset ur ukvarjam s kruhom, ki na koncu niti ne uspe, pa naslednji dan postopek pono­vim, vse dokler ne pridem do nečesa, kar je podobno kruhu.

Ko mi ne bo več treba skrbeti za linijo, bom zagotovo pogosteje kuhal. Nimam specialitete. Morda lahko rečem, da sem dekonstruiral golaž, saj se v njem skrivajo številni triki, ki ti poma­gajo tudi pri naslednjih kuharskih izzivih. Če slišim, kako cvrči čebula, lahko povem, kakšne barve je. To pa naredi menza. Za kuhanje si moram vzeti čas. Prižgem radio in se posvetim hrani. Z nožem se spravim na korenček, kot bi imel neke vrste avti­stično motnjo. Vsi koščki morajo biti enaki.

9. Zveni perfekcionalistično.

Ne, ne bi rekel. Kuhanje je kot rokenrol. Znotraj osnove potrebuješ perfekcioni­zem, šlamparija pa da tisti nepredvidljivi moment. Bistvo je, da znaš skuhati vedno isto. Če pa si šalabajzer kot jaz, se sku- šaš približati okusu, sicer pa se prepustiš naključju, saj le tako lahko naletiš na kaj novega.

Marko Alpner

10. Na svoji življenjski poti ste bili tudi televizijski producent. Večkrat ste že poudarili, da vam je ta služba zagotavljala udobno življenje, a da to ni vse, kar ste si želeli. Kdaj ste sprejeli odločitev, da je dovolj, da je na vrsti le glasba?

Ljubezen do glasbe je bila v meni ves čas prisotna. Babewatch je bil moj prvi bend, poskus, ki se je dobro začel in klavrno končal. Potem sem moral med dvema aktivnima glasbenima udejstvovanjema početi stvari, ki so me po eni strani tudi zanimale. Kot mulec sem želel biti glasbenik ali kuhar. V Babewacth pa smo posneli kar nekaj spotov in zamikala me je režija.

Vsi režiserji, s katerimi smo imeli opravka, so se mi zdeli blazni bleferji. »Pa to je direkt zame!« sem si rekel. Na samem začetku seveda nisi režiser, temveč asistent režije. Pa sem se javil kolegom na televiziji in nad mojo zami­slijo so bili navdušeni. Zdaj vem, zakaj! Kot asistent režije postaneš deklica za vse brez kakršnekoli veze z režijo. Producent brez denarja. Imaš veliko ekipo, kar je podobno dihanju v bendu. Vodiš ekipo ljudi od začetka do konca špila.

Na koncu sem postal producent, hkrati pa ugotovil, da moj 'bend' na televiziji nima strasti, kot jo ima glasba. Odstotek tistih, ki hodijo v službo le zato, da hodijo, je veliko večji od tistih, ki to počnejo s strastjo. To je pretehtalo, da sem se iz donosnega biznisa preusmeril v takrat bolj slabo donosnega. Odločitev ni bila lahka: imeti veliko denarja ali imeti nič denarja. Odločil sem za slednje. Še dobro! Zagotovo bi me že načela kakšna bolezen, če bi ostal tam.

11. Glasba kot le hobi ni prišla v poštev?

Ne, imel sem tudi to obdobje. Tudi ko sem se povsem posvetil glasbi, sem si še vedno moral najti službo, da sem se preživljal. Navzven je delovalo kot hobi, a je bilo daleč od tega. Ko sem prišel iz službe, sem imel še eno službo, ki ni bila pogojena s tem, koliko časa sem imel na voljo. Sebično do vseh okrog mene, do družine … Sedaj je jasno, da je bilo to potrebno.

12. V Sloveniji je kar luksuz, da se lahko glasbenik ukvarja le z glasbo. Da ne potrebuje dodatnega vira prihodka.

Menim, da ni pravilo, gre le za razumevanje standarda, ki ga želimo živeti. Če želiš imeti vilo z bazenom in menjati jeklene konjičke vsako leto, jebi ga, potem je lahko glasba le hobi. Če se temu odrečeš in živiš iz dneva v dan ter upaš, da boš ostal zdrav, potem lahko solidno živiš od glasbe. Ne gre pa slediti trendom, ki jih postavlja kapital. Si videla moje prevozno sredstvo? [pokaže na srebrno toyoto yaris, po grobi oceni že v poznih najstniških letih] Rad se pohecam, da ji vrednost, če v njej prevažam svoji dve kitari, naraste kar za 20-krat. [smeh] Glasba ne daje redne plače, včasih daje preveč, včasih nič. Nisem oseba za kredite in lizinge, saj gre v tem primeru za denar, ki ga nimaš, denar, za katerega boš moral delati še naslednjih sto let. Sam raje kupujem z denarjem, ki ga imam v rokah.

13. Torej ne daste kaj dosti na zavist sosedov?

Ah, kje! Super mi je, ko sosedje opravljajo, kako zanič avto vozim. Res nimate nič boljšega za počet v življenju? [smeh]

14. Torej pri slovenskih glasbenikih ne gre za to, da bodo preživeli še naslednjih šest generacij?

Glasba se je, vsaj do te koronakrize je bilo tako, pobrala iz krča. Pred leti smo vsi, ki smo nekoč nastopali na televiziji, jamrali, ker to ni bilo več izvedljivo. Od­daje so izginile, hkrati pa so se pojavili novi kanali. Če torej vprašaš Mrfy-je, ali pogrešajo nastopanje na televiziji, se bodo le nasmehnili, saj niso živeli v tem obdobju. Scena se postavlja nazaj oziroma se je.

Denar je začel spet krožiti. Ugotovili smo, da z založbami ni nič, zato smo postali samozaložniki. Velik strošek, a konec koncev nam nihče ne jemlje procentov. Meni je laže govoriti, a če bi z glasbo začenjal danes, se situacija ni kaj dosti spremenila. Še vedno je težko, če si brez denarja. Glasbenih mecenov ni.

15. Situacija se je spremenila tudi pri izdaji albuma. Včasih je bilo ob njegovem izidu veliko pompa, danes pa ga izdajo največje svetovne zvezde, pa le redki temu posvetijo kakšno omembe vredno pozornost.

Na to gledam malce drugače. Z Babewatch smo prve albume prodajali v danes nepredstavljivih številkah, po petnajst tisoč kosov. Če ugibam, danes slovenski top rok bendi ne sežejo do tam. Preveri! Album je nekoč pokril produkcijo samega sebe, danes ni več tako.

Danes nastopa v obliki osebne izkaznice. Češ, nekaj smo naredili, poglejte nas, pišite o nas, da dobimo špile. S koncerti nato dobiš ta keš nazaj. Včasih si imel špile, da si prodal album, danes imaš album, da prodaš špile. Počasi se prebujajo televizije, ki ne iščejo več le novih talentov, ampak dajo prostor tudi nam, starim. Sčasoma se bodo morali prilagoditi tudi komercialni radii.

Na slovenski sceni sodimo med top pet, na komercialnem radiu nas ni. Niti enkrat. Danes je težko narediti hit, če zadeva ne postane viralna v dveh dneh. Prva vrsta, naš zadnji singel, ima dober viralni potencial, ljudje komad na naših špilih pojejo z nami, pa se ga niso naučili z albuma, konec koncev jih le nismo prodali toliko. Radii danes ne šte­jejo več. Mi2 so dober primer. Na radijih jih pred Čisto jebo praktično nisi slišal, pa so razprodali halo Tivoli!

16. Glede na to, da je slovenska glasbena scena relativno majhna, vladata med bendi konkurenčno vzdušje ali vzajemna naklonjenost in pomoč?

Prej smo si bili konkurenca, pred desetimi leti pa se je plošča zamenjala. Morda prav zaradi krča. Začeli smo si pomagati. Zdru­žili smo moči, sodelujemo in si pomagamo. Vsi se na novo učimo šovbiznisa, saj stara pravila ne štimajo več. V Ljubljani imamo ulico Ditrojt, kjer domujejo vsi največji bendi. Hipijada. Med čik pavzo se srečujemo zunaj in izmenjavamo izkušnje.

Prenehali smo skrivati podatke in začeli deliti ideje. To se mi zdi pravi pristop, ki bo pripeljal do boljše glasbe. Sploh ko govorimo o velikih glasbenih imenih, kot so Siddharta, Big Foot Mama, Mi2, Magnifico … Mi ne moremo dirkati s Siddharto, ko prižgejo lučke, polovica Ljubljane ostane brez štroma. Morda jih ne bomo nikoli ujeli, a lahko se od njih veliko na­učimo.

17. Dobro, vi se do zdaj niti niste lotevali velikih koncertnih prostorov.

Dajva to misel pustiti v zraku. V manjših prostorih se bolje počutimo, kar pa še ne pomeni, da ne treniramo za velike. Zakaj ne?! Najprej moramo najti dober mood na odru, da se bomo lahko razdajali veliki publiki. Med festivalskim poletjem smo bili že zelo blizu temu. Malo me mika iti tudi na kakšno večjo sceno. A se ne mudi. Ne gre se za princip, danes Orto Bar, jutri Križanke. Križanke so tam, ko bodo hotele, da pridemo, bomo prišli.

18. Nekje sem zasledila, da ste se definirali kot introvertirana oseba, kar si po vseh teh intervjujih, ki sva jih imela samo midva, in videnih koncertih težko predstavljam.

Menim, da gre za ravnotežje. Za ventilček, ki ga introvertiranci imamo. Greš na oder, narediš svoje, potem pa se spet skriješ v klet. Brez tega bi težko preživel. Rad imam koncerte, ljudi, ko pa je tega pre- več, se ne počutim dobro. Redko me boš srečala med komolčkanjem na kakšnem drugem koncertu. Postanem nemiren, ne počutim se dobro. Ni alkohola, ki bi me lahko spravil v gnečo. Na koncertu v resnici nisem v gužvi, na odru imam dovolj zraka. Nisem človek za v množico.

Ko nisem v službi, pa me ljudje še vedno obravnavajo, kot da sem. Ustavljajo te na ulici, prosijo za fotografije, kar je do neke mere znosno, preveč ne. Ne gre za zvezdniško muho, samo nisem človek za to. Sem le nekdo, ki plačuje položnice za snago in elektriko. [smeh] Kot televizijski voditelji, ki jih vsakodnevno vidimo na malih ekra­nih, zaradi česar se nam zdi, da smo si blizu, da se poznamo. Daj, pusti ga pri miru in ne glej mu v nakupovalni voziček. Sam sem dostikrat isti, premaga me firbec. Kaj ma Mario tole v vozičku? U pizda, kaj pa mu bo toliko putra? [smeh]

19. Pogosto vas hvalijo, da ste v glasbi resnično iskreni. Kaj bi vas lahko speljalo na stranpota? Kaj bi lahko bil razlog, da bi opustili glasbo, ki jo ustvarjate, in zašli v bolj komercialne vode?

Ne vem, ali bi se to resnično lahko zgodilo. V tem, kar počnemo, smo složni, glasba nam je všeč, čeprav marsikdo izmed nas posluša tudi druge žanre. Pri nastajanju benda sem iskal podobno misleče ljudi. Da pa bi začeli slediti trendu zavoljo več­jega števila koncertov in količine denarja … No, vsaj menim, da je to edini razlog, da začneš delati za en kurc muziko. Tega pa nam ni treba. Smo 110-odstotno iskre­ni, kar je od boga dano. Težko bi bilo stati na odru z nečim, pod kar se sam nisi podpisal. Sem poskusil in nima smisla. Moraš biti zvest samemu sebi. Le tako lahko ži- viš sam s seboj, pogledaš drugim v oči, se zjutraj pogledaš v ogledalo.

Marko Alpner

20. Verjamete, da glasba lahko spremeni svet?

Valda! Ne, da ga lahko, ampak ga je. Verjamem, da vsaka stvar, ki jo počneš naglas, lahko spremeni svet. Umetniki, glasbeniki, kulturniki so ljudje, ki veliko razmišljajo o raznih stvareh, si poskušajo odgovoriti na razna filozofska vprašanja. Če te svoje približke odgovorov delijo z ljudmi, lahko povzročijo neki razmislek. Če bi si citirali Lennonov Imagine, se v pesem poglobili, analizirali, jebemti, to bi marsikoga lahko spremenilo kot dokaz, kakšen nesmisel nam servirajo bodisi na poročilih, v rek­lamah ali pa pri maši v cerkvi. Menim, da glasba lahko marsikoga spreobrne, če ne cele črede, pa vsaj posameznika.

21. Poleg glasbe, kuharije, partner­stva ste tudi oče. Kakšen je rokovski pristop k vzgoji?

Slab, ne. [smeh] Hčer učim, da mora slediti temu, kar čuti. Pri meni se je veli­kokrat izkazalo, da ima intuicija prav. Sam sem bil pri sprejemanju odločitev o svojem šolanju zelo neodločen. Prepričan sem, da sem najslabši strojni tehnik v državi, falirani študent agronomije. [smeh] Nisem poslušal sebe, želel sem biti to, kar sem sedaj, pa sem preveč dal na mnenje drugih.

22. Kaj vam najhitreje dvigne pritisk?

Predvsem to, ko kdo hitro poda mnenje, o čemerkoli, predvsem pa o meni. Če po­gledaš človeka, kako je oblečen, pa že imaš izdelan ves psiholoških profil. Skozi zgodovino sem bil že vse, od narkomana do hašišarja in skinheada. Vse to zato, ker so me ljudje le pogledali in so si ustvarili mnenje. Tudi sam včasih prehitro sodim ljudi, a skušam delati na tem, da čim manj­krat.

23. Ne moreva mimo zadnje mesece aktualne epidemije koronavirusa. Kako sami doživljate dneve v izola­ciji? Kakšne misli se vam podijo po glavi?

Uf, hecni časi so to. Pobarval sem že pol hiše in naredil tisoč stvari, ki sem jih od­lašal nekaj let, pa še vedno jih ni čisto zmanjkalo. Hvaležen sem, da smo zdravi in da je pomlad. Če pomislim, da bi se tole dogajalo med zimo, bi se mi verjetno že zdavnaj zmešalo. [smeh] Poleg omenjenega fizikaljenja in bizarnih projektov okoli hiše se dogaja tudi na podstrešju, veliko razmišljam. Ti novi prisilni časi odpirajo marsikatero vprašanje, na katero si poskušam odgovoriti. Razmišljam o podcenjeni vrednosti svobode, pa objemanja, pa nekih političnih ureditvah, ki bi bile morda bolj optimalne za planet, pa o ljudeh, ki ga bodo zaradi tega bistveno bolj resno najebali, kot bom sam ... Ni mi dolgčas.

24. Kaj vas je v tej krizni situaciji najbolj pretreslo? Presenetilo?

Pravzaprav me je popolnoma vse pretreslo. Ljudje so si sicer fizično nataknili mas­ke, v resnici pa je v teh časih marsikatera maska padla z obraza. Neko preobrazbo čutim, v pozitivnem smislu. Morda je to čas, ki bo rekonstruiral neke vrednote. Toda preden bodo prišle na plan lepe vrednote, bo marsikdo pokazal še vse slabe. Ta preobrazba potrebuje čas, to pa je tudi edina dobrina, ki je je v tem tre­nutku preveč.

Všeč mi je, in to je bolj presenetilo globalno politiko kot mene: kako se je planet ob delni zaustavitvi ne­verjetno hitro očistil. Virus za ljudi je ene sorte antivirus za ekologijo. Me zanima, koliko časa bomo še tiho in stoično po­slušali politično telo, ki zavira ekološke ideje, ko bo konec tegale sranja. Menim, da nam narava empirično kaže, česa je sposobna v zelo kratkem času. Presenečen bom, če bomo ta navodila za uporabo še naprej ignorirali.

25. Kakšna pa je prihodnost glasbenikov, umetnikov? Kakšno bo kulturno in umetniško življenje po krizi?

Uf, to vprašanje me bega že lep čas. Nas je virus najprej ugasnil in bomo verjetno ugasnjeni najdlje. To bo še kar pizdarija, če bo tole trajalo predolgo. Morda se bomo vrnili ob taborne ognje in živeli od blagovne menjave. [smeh] Definitivno bo marsikdo od nas primoran poiskati druge vrste delo, kar bo v kulturnem smislu za državo zelo slabo, saj namreč ni nujno, da so tisti, ki imajo največ denarja na računu, tudi najboljši umetniki.

Te reči težko izmeriš z denarjem, je pa denar tisti, ki diktira, kako poln bo tvoj hladilnik in kako topla bo tvoja zima. Če ga nimaš, boš z vbogajme, podporo države, težko ustvaril kak album. Te stvari niso poceni v nobeni valuti. Je pa res, da lačen in jezen pišeš boljše komade, kot če imaš polno rit vsega. Torej, v vsaki stvari je nekaj dobrega. Bi se pa obregnil ob to krizo. Zdi se mi, da krizo kar sami kličemo.

Kriza je kot letvica pri skoku v višino. Naj jo postavimo še tako visoko, čeznjo moramo. Kriza je stvar konteksta in perspektive. Morda se v teh dneh naučimo, da v bistvu porabimo bistveno manj, kot smo prej. In če na novo pridobljeno ugotovitev vstavimo v enačbo krize, ta morda ni več tako velika. Ne opletajmo s to krizo po nepotrebnem. To je politični vzvod za ožemanje naroda. Na kurac mi gre to, ne znam lepše povedati! 

(Intervju je bil objavljen v reviji Playboy junija 2020)

Nika Arsovski
Novinarka