Naša novinarka ekskluzivno s snemanja novega slovenskega filma Ne pozabi dihati

Novo v naših kinih

13. 2. 2020, 07:00 | Scena | Piše: Katja Štingl
Naša novinarka ekskluzivno s snemanja novega slovenskega filma Ne pozabi dihati (foto: Željko Stevanić) Željko Stevanić

Konec februarja v slovenske kinematografe prihaja Ne pozabi dihati, tretji celovečerec režiserja Martina Turka, s katerim se vrača v čas svoje mladosti in v kraje nedotaknjenega slovenskega podeželja, v katerih je odraščala njegova partneric, Ida Weiss sicer tudi producentka filma. 

Čustvena, intimna zgodba vročega poletja, drama o odraščanju, prvih ljubeznih in bolečinah, v objemu neokrnjene narave.

Film produkcijske hiše Bela Film je svetovno premiero lanskega oktobra doživel v Rimu, bil prikazan na zagrebškem filmskem festivalu, svojo festivalsko pot nadaljeval v Bruslju na 19. ediciji mediteranskega filmskega festivala Cinémamed, sama pa sem ga lansko poletje v času snemanja odkrila tam, kjer je nastal – v čudovitem okolišu belokranjskih gričev in Kolpe, kjer so zajeli kadre, ki v slovenskih filmih še niso toliko videni.

Kadri v deželi belih brez in kačjih pastirjev

Čas? Nedoločen. Lahko bi bilo poletje srednjih osemdesetih, lahko danes, lahko čez dvajset let. Prostor? Dežela kačjih pastirjev, belih brez, biser skritih, nepoznanih naravnih lepot in za zdaj še turistično neobleganih kotičkov, kamor se že vrsto let z navdušenjem vračam po svoj košček miru.

Željko Stevanić


Občutek, ko si prišel v središče mesta, kjer čas ponavadi kar stoji, je bil kot dogodek v mestu Gogi. Ljudje so zvedavo opazovali s svojih oken, se o tem pogovarjali v malodane vsaki vaški gostilni, skrivoma in z varnostne razdalje kukali na polja in v vodo, skratka, ni ga bilo človeka, ki ne bi vedel, da se v njihovem mestu in okolici snema film!

Radislav Jovanov - Gonzo, hrvaški direktor fotografije in kultni režiser videospotov skoraj vseh pomembnejših glasbenih izvajalcev nekdanje skupne države, s katerim Turk tokrat sodeluje že petič, je bil nad pokrajino navdušen.

Novinarka, in nato še statistka

Kar šest od sedmih snemalnih tednov je bilo posnetih v Metliki in okolici, ekipa je bila vsak dan na terenu od zgodnjega jutra do poznega večera in v enem izmed pogovorov, ravno sredi mirnega veslanja po Kolpi, sem izvedela, da gresta prijatelja naslednje jutro kot statista na snemanje.

Pridružila sem se jima kot radovedna novinarka, da poskusim vzpostaviti kontakt za intervju z režiserjem, čeprav se mi je to sredi delovnega procesa zdelo skoraj neizvedljivo in nemogoče, poleg tega seveda nisem želela biti kakorkoli moteča. Pa vendar, če ne poskusiš, ne veš.

Dobili smo se kmalu po sedmi uri zjutraj - toliko o tem, kako se bom med počitnicami naspala - v metliškem blokovskem naselju.

Čeprav je bilo za njimi že šest tednov snemanj, da so se ves čas prilagajali vremenskim razmeram in bežali z dežja pod kap, vreme jim namreč ni prizanašalo, je bila celotna ekipa dobre volje. Ko se je zaslišala režiserjeva »Akcija!« je vsak točno vedel, kje mora biti.

Željko Stevanić


Pristopita prijatelja, oba »polikana« v poletnih srajcah. »Zgodbe ne definiramo v času in prostoru. Lahko se dogaja tukaj in zdaj, lahko pa je tudi spomin nekoga na najstniška leta. Zaradi tega so tudi oblačila enostavna, ne preveč izstopajoča v barvah in vzorcih. Pridita čimbolj preprosta,« sta dobila navodila ekipe.

»Film je postavljen v brezčasje, tako scenografsko kot kostumsko. To smo dosegli s tem, da smo se izognili moderni tehnologiji, v filmu ni pametnih telefonov, izogibali smo se tudi avtomobilom, ki bi lahko določali za katero obdobje gre. Prav tako je z oblačili, ki so nevpadljiva, precej nevtralno je vse,« mi je kasneje pojasnil kostumograf Emil Cerar, ki sem ga spoznala tako, da me je navsezgodaj premeril od nog do glave in komentiral: »Ti si v redu, obleka je super, postavi se tja.«

Nisem vedela o čem govori, a hitro, še preden sem uspela pojasniti, da nisem to, za kar me ima, sem se že znašla v vlogi domačinke, statistke, ki v poletni lahkotnosti prečka cesto.

Moja poletna obleka, v kateri sem prišla na snemanje, je bila očitno toliko brezčasna, da je zadovoljila standarde filma. Opravimo ekspresno hitro in že se premaknemo na naslednjo lokacijo, režiserja pa ujamem zvečer v hotelu, po snemanju.

Željko Stevanić
Vsebina je avtobiografska

»Delujem tako, da izberem najprej naslov in začnem šele nato pisati zgodbo, naslov pa je potem vodilo za celoten film. Ta naslov je prišel iz pesmi skupine R.E.M. Try not to breathe. V filmu glavni igralec trenira tenis in v enem trenutku mu brat reče Ne pozabi dihati, kar pomeni, naj bo stalno prisoten, skoncentriran, fokusiran ...

Vse, kar je pri petnajstih letih izjemno težko, saj te kar odnaša, začnejo se ti dogajati spremembe, vsega dogajanja je precej in težko ohranjaš kontrolo,« mi konec še enega snemalnega dne v mirni hotelski kavarni zaupa režiser in scenarist Martin Turk, ki je vsebino črpal iz lastnega doživljanja mladosti in časa pubertete.

»Ideja filma je avtobiografska, odnos, ki sem ga imel s svojim starejšim bratom, in čas, ko se on prvič zaljubi in se ti oseba, ki ti je zelo blizu, začne oddaljevati. Nenadoma se počutiš zapuščenega, izgubljenega in si to osebo želiš nazaj. Ni nujno, da gre za družinski odnos, podobno se ti lahko zgodi tudi s prijatelji, sploh najboljšimi in večina od nas je to vsaj enkrat doživela. To so leta, ko se učimo spustiti ljudi, da živijo svoje življenje,«  nadaljuje Turk, ki je glavno vlogo zaupal Matiji Valantu, dijaku Umetniške gimnazije Ljubljana.

Željko Stevanić


»Tokrat sem prvič delal z ekipo, v kateri vse glavne like igrajo mladi igralci. Da smo jih našli, smo imeli zelo dolge in natančne avdicije, kar je bila zame tudi nova izkušnja. Na prvo avdicijo je prišlo 700 mladih, 250 fantov in 450 deklet, mi pa smo potrebovali štiri. Pri izbiri igralcev in njihovi pripravi na snemanje mi je pomagala gledališka režiserka Tijana Zinajić.

Glavne vloge poleg Matije igrajo še Tine Ugrin ter Ronja Matijevec Jerman in Klara Kuk, mamo, netipično, zanimivo samohranilko pa Iva Krajnc Bagola," nadaljuje Turk. V filmu se pojavi tudi Nikola Đuričko, prvak Jugoslovanskega dramskega gledališča Beograd, ki nastopi v vlogi teniškega trenerja. 

"Ideja za ta film me je spremljala približno 15 let in v nekem trenutku se mi zazdelo, da je zdaj čas, da povem to zgodbo. Upamo, da bomo s svojim ustvarjalnim delom in navzočnostjo lokalno okrepili tako turizem kot dogajanje in to prav v času, ko se reka Kolpa in tamkajšnja meja v medijih pojavljata predvsem zaradi prebežnikov," je sklenil Turk ter dodal, da niso srečali nobenega migranta, čeprav so precej časa snemali ob Kolpi. 

Režiser Martin Turk sredi snemalnega procesa z direktorjem fotografije Radislavom Jovanovom - Gonzom. Željko Stevanić

Režiser Martin Turk sredi snemalnega procesa z direktorjem fotografije Radislavom Jovanovom - Gonzom.


Film bo na rednem sporedu kinematografov po Sloveniji, med drugim tudi v Dvorani slovenskega filma v ljubljanskem Koloseju, od četrtka, 27. februarja

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri