Nataša Mernik: Ne potrebujem popolnega življenja, da bi bila srečna ...

Nataša Mernik je to izkoristila, da razen o modi, make upu in stanovanju piše še o temah, kot je recimo pozitivna samopodoba. Preteklo leto je zanjo bilo prelomno, svoj blog je preimenovala v Curves in colors (Obline v barvah) in kot soustanoviteljica začela projekt I Am All Wo(men) – Sem vse ženske/Sem vsi moški, s katerim spodbujajo ljubezen do sebe, da se vsi sprejmejo in podpirajo druge na poti, da so takšni, kot so, postala pa je tudi model za večje številke pri Lisci.

Kako to, da ste se odločili postati blogerka?

Nataša Mernik: Začela sem, ker mi je bilo všeč delo drugih blogerk in sem hotela delati v tej smeri, saj od nekdaj rada pišem, tudi moda me je zanimala, hotela pa sem biti malo drugačna. Moja prednost je, da v Sloveniji, ko sem začela, ni bilo nobene blogerke z oblinami. Punce so mi takoj pisale: “Kje najdeš stvari večjih številk, kje kupuješ …?” Ravno to je moj plus, saj nisem samo še ena od mnogih, ampak imam dodano vrednost, ker pišem še o temah, ki jih druge blogerke ne pokrivajo. Lepoto in modo imamo vse, stanovanje imamo prav tako vse, osebno pa imam še body positivity (pozitivno samopodobo).

Koga je med vašim odraščanjem bolj motilo, da imate večjo konfekcijsko številko od vrstnikov, vas ali vrstnike?

Nataša Mernik: Mislim, da so imeli vrstniki s tem največ težav. Sama se s tem nisem toliko obremenjevala. Že v prvih razredih osnovne šole sem namreč bila za eno glavo višja od drugih, tudi od fantov, in je bil že to problem, ker sem bila ta velika ter še malo bolj okrogla, zaradi česa so se iz mene norčevali. Bila sem črna ovca v razredu in priznam, da je to ostalo še nekje zadaj, čeprav se lahko zdaj z vsemi dobro razumem. Zdi pa se mi, da ti je med primarno socializacijo ali ko se spoznavaš, najbolj pomembno, kaj drugi mislijo o tebi, se pravi vrstniki, in se te to tudi najbolj dotakne. Ni bilo pa tako, da bi se sovražila in zelo grozno počutila. Me je pa še zdravnica poslala na hujšanje.

Res?

Nataša Mernik: Zdravnici je bilo grozno, da imam preveč kilogramov, in me je spraševala, kdaj bom šla hujšat? Šla sem in tudi komaj čakala, da bo konec teh treh tednov. Mami sem rekla, da komaj čakam, da bo konec, da bom po treh tednih lahko pojedla en piškot, ker mi je to manjkalo. V redu je, da živimo zdravo, se gibljemo, zdravo prehranjujemo, ampak v življenju moraš imeti ravnovesje. Če se odrečeš vsemu, kar ti je dobro in všeč, ne boš nikoli srečen. Meni je pomembno to, da sem srečna v svojem telesu in srečna ob tem, kar počnem, tudi to, da si lahko privoščim kos torte.

Ste zdravi?

Nataša Mernik: Nimam nobenih bolezni in nobenih zdravstvenih težav. Je pa res, da imam po družbenih standardih preveč kilogramov.

Kako ste predelali to, da so vas vrstniki žalili?

Nataša Mernik: Se mi zdi, da sem žaljivke, ki so se ponavljale, kar preslišala. Kakšna punca se je zame tudi potegnila, najbolj so me žalili fantje, imeli so največ pripomb. To mi je bilo tudi najbolj težko, sploh če me je zafrkaval fant, ki mi je bil všeč. Kaj si punca pri 10 ali 15 letih misli o taki stvari? Doma sem velikokrat potarnala o teh stvareh, kdaj tudi jokala, sem pa imela dobro podporo. Mami mi je vedno rekla: “Take stvari ignoriraj.”

Se pravi, da vas doma niso nadlegovali zaradi oblin?

Nataša Mernik: Ko sem se rodila, sem bila zelo suha in bleda punčka in je mami stalno govorila “Joj, ko bi imela vsaj kakšen kilogram več.” Zdaj se hecam, da imam vsakega tega preveč, ker je tako govorila.

Kako ste se počutili v srednji šoli, ste želeli biti kot večina vrstnic?

Nataša Mernik: V najstniških letih smo vse sošolke želele biti kot punce na naslovnicah. Zdaj se mi zdi, da je še huje, ker vse želijo biti Kim Kardashian. Že takrat smo gledale punce na naslovnicah, zvezdnice, najljubše pevke in igralke. Vsaka je imela vzornico in vedno so bile to punce, ki so bile moje čisto nasprotje. Zdi se mi, da me je to najbolj motilo. Saj sem se super počutila, ampak spraševala sem se, zakaj ne morem biti takšna. Veliko podobnih vprašanj je bilo in takrat je to prišlo za mano, tako da sem o teh stvareh začela več razmišljati ter začela pisati blog.

Kdaj ste sprejeli, da ste takšni, kot ste?

Nataša Mernik: V srednji šoli, ko sem začela pisati blog in obenem tudi razmišljati o takšnih stvareh. Takrat sem tudi videla zaledje vsega tega, koliko je fotoshopa, retuširanja fotografij za naslovnice in je oseba v živo lahko povsem drugačna. Še vedno pozabim kakšno takšno stvar in potem, ko se spomnim, pomislim, Zakaj bi si želela biti nekdo, ki nisem, in nekdo, ki niti ni takšen, kot je v resnici. Zdi se mi, da je velika prednost v tem, da si unikat, takšen, kakršen si, in si pozitiven ter srečen v svoji koži.

Se pravi, da ste se ukvarjali s tem, da se sprejmete?

Nataša Mernik: Sem takšna, da nikoli ne pokažem, da me nekaj potre ali prizadene, navzven dajem močno podobo, čeprav včasih ni tako, saj smo znotraj vsi lahko mehki. Vse to sem blokirala, ko sem enkrat prišla do te točke, da ni pomembno, kaj si neznanec na ulici misli o meni. Zakaj bi nekdo, ki me ne pozna in mi nekaj reče, vplival name. Prišla sem do tega, da si mislim: “V redu, misli si, kar si hočeš, jaz si tudi lahko o tebi mislim, kar si hočem, pomembno pa je, kako se počutiš v svojem telesu in jaz v svojem.”

Kako se zdaj imenuje vaš blog, glede na to, da ste spremenili ime?

Nataša Mernik: Prej se je blog imenoval Anakrejevska, nisem hotela biti Nataša, temveč nekaj drugega, po čemer bom prepoznavna. Potem sem to spremenila, zdaj hočem biti Nataša Mernik z imenom bloga, ki me predstavlja. Tako sem nekega dne čakala avtobus v rdečih hlačah in razmišljala: “Zelo dobro ime bi bilo Curves in colors (Obline v barvah). Tako je do novega imena prišlo spontano med čakanjem na avtobus, ker sem imela na sebi najljubše hlače, brala blog, gledala fotografije na Instagramu in rekla, da potrebujem spremembo.” To je bilo še pred projektom I Am All Wo(men) (Sem vse ženske). Takrat sem tudi o teh temah začela še bolj razmišljati, spremljala sem podobne projekte, Ashley Graham … Rekla sem si, da potrebujem spremembo, ker sem toliko naredila pri sebi v glavi, potrebujem še celotno prenovo.

Se vam je vse skupaj začelo dogajati precej hitro?

Nataša Mernik: Res je, tudi mene je kar presenetilo, da se je vse skupaj dogajalo tako hitro. Začela sem, ko sem bila stara 17 ali 18 let, povsem iz zabave, spontano z mislijo, da mi ne more nič uspeti. Malo sem se igrala zase, prijatelj ali prijateljica sta me fotografirala, in to je bilo to, potem pa so prišle prve ponudbe za sodelovanje in je blog kar rastel, zdaj pa sem na tej točki, da sodelujem z največjo slovensko znamko spodnjega perila, za katero sem model za večje številke.

So iskali takšno, ki ji ne bo nerodno pred fotoaparatom v spodnjem perilu?

Nataša Mernik: Fotograf mi je povedal, da je videti, da sem sproščena in se imam rada, saj so prejšnjič imeli punco, ki ni bila povsem sproščena. Čeprav je to zame bilo prvo fotografiranje v spodnjem perilu, mi ni bilo težko.

Vam ni bilo nič nelagodno?

Nataša Mernik: Zjutraj je bilo zagotovo malo živčkov in vsega, ampak izteklo se je povsem normalno. Bila je lepa mala ekipa, s katero smo se super povezali. Od tega prvega fotografiranja sem zelo veliko odnesla. Zdaj natančno vem, kdaj moram dati ramo malo bolj dol in kdaj se moram obrniti proti svetlobi.

Se je pozitivna samopodoba začela vzporedno s tem angažmajem?

Nataša Mernik: Ja, lani. Leto 2017 je zame bilo najbolj prelomno, ker sem zamenjala ime bloga in začela projekt I Am All Wo(men) in postala model za večje številke pri Lisci. Vem, da bi mi, če bi pri mojih 13 letih v Sloveniji bil takšen projekt, takrat to zelo pomagalo. Zdaj tega ne delam le zase, da bi s tem služila, temveč da lahko nekomu pomagam.

Nam poveste kaj več o projektu I Am All Wo(men)?

Nataša Mernik: S projektom smo začele Nina Stanič, Katarina Mljač in lani še jaz. Potem sva ostali sami s Katarino. Hoteli sva, da gledamo na celostno podobo človeka, od glave do peta, in od znotraj navzven. Ne piševa samo o mentalnem zdravju, temveč tudi o prehrambnih motnjah. Imamo zgodbe in fotografije deklet, ki so imela anoreksijo, depresijo, spreminjajo spol … Katarina je recimo imela težave s kožo, zato se je v osnovni šoli in tudi potem v srednji grozno počutila. Veliko punc ima težave z mozolji, aknami, zunanji videz pa ti je v najstniških letih zelo pomemben. Ona je to prestala in zdaj o tem govori brez težav.

Ste za to, da se o vseh teh stvareh pogovarjamo?

Nataša Mernik: Človeško telo ne bi smelo biti tabu. Najbolj pomembno je, da se sprejmeš. Če ne moreš drugače, se poglej v ogledalo in namesto da si govoriš, kako si debela, moraš shujšati, si raje reci: Danes sem se zelo lepo namazala ali Moja rit pa je zelo dobro videti v teh hlačah. Govoriš si le pozitivne stvari, ker si tako krepiš samozavest, če pa si govoriš negativne stvari, se boš potem samo še slabše počutil. Na sebi moraš vzljubiti malenkosti, da si potem zadovoljen s celoto.

Kaj natančneje počnete v sklopu projekta?

Nataša Mernik: Projekt I Am All Wo(men) je projekt 'body positivity', se pravi projekt za pozitivno samopodobo. Spodbujamo ljubezen do sebe, govorimo o vseh temah in nočemo tabujev, želimo, da se vsi sprejmejo in podpirajo druge na poti, da so takšni, kot so.

Se ženske obračajo na vas in vas prosijo za nasvete?

Nataša Mernik: Na mojem blogu me prosijo, da jim svetujem, kaj
in kako obleči, kje kupovati … Kar se pa tiče projekta I Am All Wo(men), me sprašujejo, kako priti do pozitivne samopodobe, kako sva postali samozavestni … Punce nam pošiljajo svoje zgodbe in s tem dajo to ven iz sebe. Če lahko pomagava, pomagava z veseljem. Aprila sva organizirali konferenco s strokovnjaki z različnih področij, ki so se je udeležile ženske vseh starosti. Niso bile le najstnice, bile so tudi mamice, babice, tudi en fant je bil. Zaradi tega tudi imava naziv projekta zapisan v angleščini, ker s tem zajameva ženske in moške.

Kako pa je s fotografiranjem?

Nataša Mernik: Najprej smo se fotografirale vse tri ustanoviteljice in povedale svoje zgodbe. Lani decembra pa sva s Katarino organizirali prvo fotografiranje za javnost. Prijavilo se jih več kot 100. V studiu nas je na koncu bilo več kot 30, vsega skupaj z ekipo 38, kar je rekord studia. Letos smo imeli fotografiranje še februarja in junija. Veseli sva, da so prišle tudi temnopolte punce na fotografiranje. Pozvali sva, da se lahko prijavi kdorkoli. Imamo pa še piarovko, ki raziskuje in išče ljudi, dobili smo tudi kakšnega, za katerega vemo, da je malo drugačen, piše o teh stvareh ali se pogovarja … Tako sva dobili različne zgodbe.

Kje so te zgodbe in fotografije objavljene?

Nataša Mernik: Na spletni strani projekta in na Instagramu. Razen fotografij smo objavili še zgodbe, saj fotografije vsi objavljajo, najbolj pomembna pa je zgodba. Tako kot ne moreš knjige soditi po platnici, ne moreš človeka po njegovi zunanjosti. Zelo pomembno mi je, da povedo svojo zgodbo. Dobili smo tudi komentarje, zakaj samo objavljale suhe punce. Komentatorje sem usmerila na zgodbo, ker ni stvar samo v tem, kako je nekdo videti. Pogovarjala sem se tudi s kakšno manekenko ali punco, ki ji daš vse kljukice glede idealnih družbenih meril o videzu, pa ima največ težav s svojo samopodobo, ker jo družba ali njeno delo sili v to, da mora biti še boljša. Zdaj vidim, da ima tudi ona veliko težav s svojo samopodobo, jaz pa sem pred 10 leti želela biti kot ona. Zdi se mi, da, če ljudje slišijo podobno zgodbo od nekoga drugega, lažje premagajo čez svoje težave.

Ste se povezali s podobnimi projekti v tujini?

Nataša Mernik: Še ne, je pa to najin cilj. Radi bi šli še ven iz Slovenije. Ko je Lisca imela shod v kopalkah sredi Ljubljane, sva se spoznali s Srbkinjo, ki je podobne postave, kot sem jaz. Je pa prva v Srbiji, ki ima brend za večje številke. Začela je šivati obleke in ima podoben projekt. Imava cilj, da bi šli malo po Balkanu, da se združimo, kar bi bilo zelo zanimivo. Vesela sem, ko koga spoznam, ki mi pove, kako je glede tega v njihovi državi.

In kaj pravijo, kako je?

Nataša Mernik: Se mi zdi, da je povsod enako, punce z večjimi številkami povsod zafrkavajo ali zaradi kože ali bolezni. Preveč je tega zafrkavanja.

Lahko rečemo, da ste svojo pomanjkljivost obrnili v svojo korist?

Nataša Mernik: Natančno tako. Ko se spomnim, kaj vse so mi govorili, se jim zdaj lahko smejim, ker sem zaradi tega uspela. Ko sem šele začela pisati blog, sem srečala sošolca, ki se mi je posmehoval: “Ti si pa zdaj kao neka manekenka?” Vprašala sem ga, kaj počne on, a mi ni imel nič kaj pametnega za povedati. Od življenja hočem nekaj več.

Kaj želite od življenja?

Nataša Mernik: Rada delam veliko stvari, tudi zanima me veliko stvari in rada se preizkušam v marsičem. Zelo pomembno je, da sem od tem delu srečna, ne glede na to, kaj delam. Cilj, ki ga moraš imeti pri svojem delu, je, da si lahko vedno še boljši, vedno še bolj uspešen. Vem, da bom srečna, če bom lahko napredovala, prav tako mi je v veliko zadoščenje to, da s projektom lahko delam dobro za druge. Najboljši občutek pa je, ko te sredi mesta ustavi punca in reče: “Živijo, si ti Nataša?” Potem te vpraša kakšno stvar ali pohvali, kar me pogreje pri srčku. Pozimi me je ogovorila prodajalka v Mercatorju, pa sem mislila, da me bo vprašala kaj o bundi. “A ste bili vi pri Lisci? To mi je bilo zelo všeč! Zaradi tega sem se veliko bolje počutila.” Kar onemela sem, nisem vedela, kaj naj ji rečem nazaj, na koncu sem se ji zahvalila. To mi je ena izmed anekdot, ki mi bo ostala v spominu.

Ste se odločili živeti in uživati po svojih merilih?

Nataša Mernik: Natančno tako. Življenje želim zajemati s polno žlico in po svoje. Se mi zdi, da mi nič ne manjka.

Se še kdaj spomnite obdobja, ko so se vrstniki iz vas norčevali?

Nataša Mernik: Včasih še vedno pride trenutek, ko padem, kar je povsem človeško, in tega me ni sram priznati. Potem ugotovim, kaj vse sem naredila zase in druge, da nisem več to, kar sem bila, in sem obrnila popolnoma nov list. Tudi če pride kakšen takšen slab trenutek, ko si mislim: “Mogoče bi bilo res boljše, če bi bila takšna,” se hitro ustavim. Zakaj bi morala biti takšna? Včasih mi kdo reče, da bi bila pa zelo luštna, če bi bila malo bolj suha. Moraš biti res zafrustriran, da greš nekomu, ki ga poznaš le prek zaslona, pisati bedarije: ”Fuj, kakšna pa si? Ojoj, celulit imaš!” Kdo ga pa nima?

Kako pa shajate s celulitom?

Nataša Mernik: Menim, da sem se predolgo obremenjevala s celulitom, na srečo sem spoznala, da ga ima skoraj vsaka ženska. Imela sem kolegico, ki je bila zelo suha in imela celulit. Ni se pretirano obremenjevala z njim. Tisti, ki me bo imel rad, me bo imel rad, ker sem takšna, kot sem. Tisti, ki te bo imel rad, te bo imel rad z vsemi nepravilnostmi.