Nejc Cijan Garlatti: "V iskanju tega, kar nismo, kar so drugi, nismo več pozorni na to, kaj nas druži!"

V predstavi Mati, Leon, ki ga igrate, želi sanjati boljši svet skozi gledališče. Se je tudi vam spremenilo gledanje na svet odkar ste gledališčnik?

Vsekakor se mi je gledanje na svet spremenilo odkar se ukvarjam z gledališčem. Rekel bi, da me je zmehčalo v moji radikalnosti, s tem mislim radikalnosti in hitrosti obsojanja. Razvijam empatijo, pravzaprav vedno igram odvetnika, poskušam razumeti stališče oseb iz predstav, še posebno likov, ki jih uprizarjam. Ves čas jih upravičujem, poskušam razumeti in dojeti, iz česa lik izhaja. Sem pa tudi v zasebnem življenju bolj toleranten. Če slišim, da ima nekdo zelo ostro mnenje proti nekomu ali proti ravnanju nekoga, se trudim igrati njegovega odvetnika v smislu, da ni vse enoznačno, črno - belo. Takšne dualnosti na svetu preprosto ni. Vse je v področju sivine. Naše stališče je povezano zgolj z zornim kotom, iz katerega se na stvar gleda.

Ste pridobili na širini dojemanja ljudi in njihovega početja?

Zagotovo sem tudi preko gledališča pridobil na čustveni zrelosti.

Kaj pa to, da skozi vloge »preživljate« situacije, na katere morda sicer ne bi naleteli?

To je eden največjih izzvov in prednosti umetnosti, s katero se ukvarjam. Da vsaj delno doživim ali poskušam dojeti določena stališča, s katerimi se sicer v življenju ne bi soočil.

Se preko likov in predstav, ki jih igrate, učite?

Ne bi rekel, da se zavedam iz katere predstave je stališče ali gledanje na svet, ampak to s čimer se ukvarjam, se mi nekam usede. Tudi, če sem gledalec neke predstave, se lahko učim, podobno se lahko zgodi pri vseh ostalih umetnostih. Doživete, videne, slišane stvari se usedejo na podzavesten nivo, ki se ga mogoče sploh ne zavedam, a vseeno vplivajo na moje ravnanje, življenje in potek življenja, kar je ena izmed velikih prednosti ukvarjanja z gledališko umetnostjo.

Kako vas je zaznamoval študij igre?

Sam proces študija na akademiji je bil zelo strukturiran in prilagojen posamezniku, kar je neprecenljivo. Predvsem bi rekel, da me je proces profesorjev Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja ves čas spodbujal k iskanju vsebine, h konstantnem soočanju z vsebino, bolj kot z iskanjem same forme. Iskanje v uprizoritvenem smislu se mi zdi iskanje sredstev, s katerimi bi vsebina bolj učinkovito prišla do gledalca, v samem procesu pa do izvajalca – igralca. Tomi Janežič je name močno vplival tudi s spodbujanjem k senzibilnosti, ki je prav tako pomembna v vsakdanjem življenju. Menim, da postajamo vse bolj in bolj nesenzibilni, da se zapiramo v svoje male svetove, male telefone, male televizorje, ki so vse manjši in vse ožji glede poslušanja. Še posebno zadnje čase, zagotovo tudi s korono, in s tem, ker smo se bili primorani soočiti z izolacijo. Po mojem je vsakršno spodbujanje odprtosti in čuječnosti smiselno.

Mar se ne rodimo že čuječni?

Tako je, rodimo se s čuječnostjo in potem jo v nekem trenutku izgubimo, ker te vse sili v to, da jo vse bolj in bolj izgubljaš. In pri Tomiju Janežiču je vsaka vaja bila namenjena temu. Podton vseh teh vaj, ki smo jih delali pri njemu, je bil spodbujanje tega, da prisluhnemo sebi in okolici, vse v enem.

V vlogi emigranta - intelektualca nimate preveč posluha za drugačen svet sostanovalca, prav tako emigranta - fizičnega delavca.

Gre za dvotirno zajedalstvo: prvo, da družba emigranta označuje kot dva parazita, kot dva tujca, ki sta tukaj samo zato, da eden od njiju opravlja težka fizična dela za malo denarja, drugi pa je intelektualec, politični emigrant, ki ves čas pametuje. Drugo pa je njun odnos, njuno vzajemno zajedalstvo, istočasno s potrebo drugega po drugem in človeški bližini.

Kako vi doživljate emigrante?

Za kulturo so migranti samo nekaj pozitivnega, ker se ob srečevanju dveh različnih kultur porodi nekaj novega. Zakaj potujemo, gremo v druge dežele? Ker to potrebujemo, ker šele ob srečanju z drugačno kulturo, lahko ovrednotimo svojo kulturo in ugotovimo, da drugi počnejo nekaj drugačnega. Zagotovo je to ena izmed poti do samorefleksije ali do preizpraševanja o našem načinu življenja, do iskanja boljšega načina življenja.

Imajo emigranti pravico do tega, da si poiščejo svoj prostor pod soncem?

Vsekakor, glede tega sem skrajen humanist. Svet je svet, priznavam kulturne razlike med posameznimi deli sveta, navsezadnje tudi med posameznimi regijami. Ne priznavam pa tega, da drugemu človeškemu bitju odrečemo možnost bivanja. Ta egoizem, majhnost, zapiranje v vse manjše in manjše svetove, je nekaj, kar nam daje lažnen občutek varnosti. Umberto Eco ima fantastičen esej Ustvarjanje sovražnikov v svoji zbirki Po rakovi poti. V njem vzpostavlja tezo, da se ljudje identificiramo preko tega, da drugemu negiramo možnost obstoja. Oziroma, da se identificiramo preko tega, da druge negiramo: »Vem, kaj sem, ker vem, kaj nisem.« Na ta način drugemo vzamemo veljavo, marsikje pa lahko zasledimo princip, da pripadamo nečemu, kar je drugačno od drugega in tako nato vemo, kdo smo. Ker nismo tisto, kar je na drugi strani morja. Glede tega smo kot družba v ogromni zablodi.

Kaj vas povezuje z vlogo intelektualca, ki ga igrate v predstavi Emigranta?

Sprva sem se najbolj našel v tem, da sem lahko netoleranten do neumnosti, ki je glasna in mi želi prodati svoj prav. Kaj je neumnost, je drugo vprašanje. Tega ne vem, ampak, ko nekdo misli, da je pameten, intelektualčeva neumnost pa je zares glasna, takrat se v meni zgodi odpor. Lahko pride do blokade, da si ne pustim razumeti, iz česa ta človek izhaja, v katerem okolju je odraščal, kaj ga je ustvarilo takšnega, kot je in ni naj zato ne bi bil upravičen do tega, da se mu poskuša pomagati ali spraviti naprej na višjo raven zavesti. Lahko se mi zgodi trenutek, da ga pošljem v tri krasne rosne. To mi je bila začetna vstopna točka v njegov lik.

Ste v lik intelektualca vstopili z odporom?

V bistvu ja. Sem pa tudi detektiral trenutek, ko sem se zavedal svojega ravnanja, ki je blazno nehumano in neumno z moje strani. Vseeno se mi zdi, da se sooča s svojimi hladnimi in praznimi intelektualnimi ugotovitvami. Bariere mu postavlja fizični delavec s svojo prostodušnostjo, postavlja pa si jih tudi sam, s čimer odbija svojega sostanovalca – prijatelja.

Ne zna živeti človeške bližine?

Ne, ne zna. Vseeno bi se nekako želel vrniti v odnos, ki je v svoji naravi parazitski, nenazadnje ju povezuje to, da plačuje najemnino fizičnemu delavcu, ki bi mu naj takšen, kot je, bil inspiracija za pisanje. Tako sta si ves čas sopotrebna, kot vzajemna parazita. Medtem, ko intelektualec s svojim filozofiranjem poskuša psihično zlomiti fizičnega delavca, je delavec človek akcije, ki bo za to, da se mu vizija uresniči, nekaj naredil. Šel je v tujino, kjer leta in leta vrta z vrtalnim strojem, ima pa vizijo, za katero se je pripravljen žrtvovati. Medtem, ko je intelektualec dokaj prazen filozofski um, tudi površno filozofski, in nima »jajc«, da bi živel svoje življenje.

Ker ni zmožen zagristi v golo življenje, sesuva fizičnega delavca v njegovi »veri«?

Ja, ves čas najeda njegove sanje, njegovo vizijo, njegov življenjski kredo. Poskuša ga nekako ubiti. Vprašanje je, ali mu kredo poskuša uničevati z željo po tem, da ga poskuša osvoboditi. Fizičnega delavca vpraša, če je že kdaj razmišljal o svobodi. Delavec intelektualca v tem ignorira, češ da njemu duhovna svoboda ne pomeni veliko, mu pa veliko pomeni družina, ki ji bo s prigaranim denarjem kupil hišo.

Saj sanje, da družini omogočiš primeren bivalni prostor niso kar nekaj.

Niso, govorita pa o dveh različnih vizijah svobode. Fizični delavec vidi svobodo v tem, da za družino sezida hišo in lahko tako zaživijo skupaj. Po mojem je legitimno, da vidi svobodo v tem, da bo imel svojo hišo in družino ter svojih šest metrov zemlje, ki jo bo obdeloval in živel srečno do konca svojega življenja.

Kaj pa ima intelektualec?

Za intelektualca je svoboda duha v zavedanju svoje pozicije. Zanj je svoboda, da se ves čas zelo zavestno ukvarja s svojo pozicijo in se po njej preizprašuje.

Tudi tako živi?

Seveda ne, ker je človek uma, ker je človek, ki ne živi tukaj in zdaj, ampak je človek, ki živi nekje tam in kasneje.

In zaradi tega ima intelektualec potrebo, da delavcu izniči sanje?

Intelektualec ga s svojimi besedami uniči, saj ga degradira kot človeka, ker je leta in leta delal samo za to. Ker je suženj. Delavčeva vizija izgine pod pritiskom intelektualčevih besed izničevanja njegovega žrtvovanja za družino. S tem intelektualec ves čas preizkuša svojo moč, se potrjuje in zabava.

Predvesem se mi misel, da nisem suženj, zdi, kot preizpraševanje o tem, ali je človek, ki se zaveda, da je nor, res nor.

Če vem, da sem suženj, bom svoje delovanje upiral v to, da bom prešel svojo suženjstvo. Mogoče že samo z razmišljanjem o svoji poziciji. Če pa se ob tem še zgodi, da bo moje razmišljanje postalo družbeno sprejeto, relevantno, in me bo družba povzdignila na piedestal filozofa, ki ga je vredno brati, poslušati, mu dati neko veljavo, takrat res ne bom več suženj.

Zakaj ne stopita skupaj in si pomagata?

Po mojem ne moreta, ker sta popolnoma dva različna svetova, popolnoma nekompatibilna, da bi se bila pripravljena povezati.

Tako kot nas težko nekatere stvari povezujejo, tako nas mnogo lažje delijo.

Kot pravi Umberto Eco v eseju Ustvarjanje sovražnika: da ljudje v drugih iščejo tisto, kar niso. V iskanju tega, kar nismo, kar so drugi, nismo več pozorni na to, kar nas druži.

Mar danes v odnosu do migrantov ni bolj prisoten strah, da bo zavoljo njih, manj za domačine?

To je oznaka parazitstva - strah, da bodo zajedali naše službe. Osebno verjamem, da je s prihodom migrantov veliko več plusov, kot negativnega.

Zanimivo je to, kdaj se zgodi protest na Kongresnem trgu. Kaj je ta trenutek, ki do te mere poveže neko skupino ljudi, kljub temu, da zastopajo zelo različna stališča. Dostojevski na koncu romana Zločin in kazen zapiše krasne sanje Razkolnikova: o tem, kako svet na nek način razpade. O nekem virusu, ki je obnorel ves svet, za katerim so vsi zboleli, in norost je v tem, da se ne znajo več sporazumeti. Ljudje gredo drug proti drugemu z vojskami. To pride tako daleč, da na koncu ne vedo več, za kaj se borijo, kaj je povezovalni trenutek. Pa vseeno hodijo z vojskami drug proti drugemu. In te vojske med potjo razpadajo, ljudje pa se med sabo koljejo.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel