New York Times o knjigi Tam Tam Tommyja Orangea: »Res je tako dobra!«

Najboljše za vaš bralni seznam

19. 6. 2020, 12:00 | Scena | Piše: N.Z.
New York Times o knjigi Tam Tam Tommyja Orangea: »Res je tako dobra!« (foto: profimedia) profimedia

V slovenskem prevodu je izšla knjižna uspešnica New York Timesa, ki na novo spregovori o Indjancih mimo varljivih klišejev, ki jih je sodobni svet poln. Pretresljiv roman Tommyja Orangea sledi dvanajstim likom domorodne skupnosti, ki potujejo na Veliki oaklandski pow wow.

Junaki romana bi si na videz težko bili bolj različni, a jih druži vez, o kateri še nič ne vedo. Njihovi razlogi za to, da bi se udeležili pow wowa, se razkrijejo na koncu, razvoj dogodkov pa bralca pripelje do neizogibnega zaključka, ki spremeni vse.

»Tam se bo zgodilo veličastno srečanje in odvil se bo spektakel svete tradicije. Tam bodo priče žrtvovanju, junaštvu in izgubi.«

Tam tam je onkraj luže takoj postal klasika, hkrati pa je tako ganljiv in neznansko zabaven, a tudi skrajno sodoben, da bo za vselej postal nepozaben.

Ko so leta 2018 pri New York Timesu Orangeovo knjigo razglasili z knjižno uspešnico, so na svoji spletni strani v naslov zapisali enostaven: »Ja, tako dobra je knjiga Tommyja Orangea!«

Roman Tam Tam je ambiciozna meditacija o identiteti in nje uničenih alternativah, o mitu, ki se filtrira skozi lečo časa, revščine in urbanega življenja, o tradiciji, ki je vse bolj krhka in slabotna. »Zdi se, kot da avtor skuša v Oaklandu najti kraj želja in sanj ter mesto preoblikovati tako, da bo skladno z njegovo široko plejado fascinantnih karakterjev,« so še zapisali.

Tam, v Oaklandu!

Naslov knjige izvira iz odkritij glavnih junakov knjige, ko ti bodisi ugotovijo, kako zelo se je Oakland spremenil, odkar so bili še otroci, ki so tam odraščali, ali pa prav tam spoznajo, kdo so in kaj ji je tja pritegnilo.

»Zdaj se počuti, kot da ne bo poletel kvišku, pač pa bo padel v notranjost nečesa pod sabo. Tam je sidro, nekaj, na kar je bil ves ta čas pripet, kot da je v vsaki luknji kavelj, privezan na vrvico, ki ga vleče navzdol. Veter iz zaliva zaveje čez stadion in zapiha skozenj. Tony sliši ptico. Ne zunaj. Od tam, kamor je zasidran do dna dna, do sredine sredine. Do centra centra. Tam je ptica za vsako luknjo v njem. Pojejo. Držijo ga pokonci. Zadržujejo ga, da ne bi odšel.«

Tudi avtor romana Tommy Orange se je rodil in odraščal v Oaklandu v Kaliforniji. Je uradni član plemen Čejenov in Arapahov v Oklahomi ter poučuje na programu Inštituta ameriške indijanske umetnosti.

Tommy danes z ženo in sinom živi v Angels Campu v Kaliforniji.

Zahvalni obrok in indijanske glave
»Leta 1621 so kolonisti povabili Massasoita, poglavarja Wampanoagov na zabavo po pravkar sklenjenem dogovoru glede zemlje. Massasoit je prišel z devetdesetimi svojimi možmi. Zaradi tega obroka še vedno jemo novembra skupni obrok. Praznujemo ga kot narod. Toda tisto ni bil zahvalni obrok. Bil je obrok ob sklenitvi posla. Dve leti pozneje je bil še en podoben obrok, ki naj bi simboliziral večno prijateljstvo. Tisto noč je zaradi neznane zastrupitve umrlo dvesto Indijancev.«

Orange v svojem prologu tudi za bralce, ki jim (resnična) ameriška zgodovina ni dovolj znana, pojasni dovolj o krivicah in zločinih, ki so jih nad indijanskim ljudstvom izvršili beli priseljenci, da ustvari pravo vzdušje za začetek simultano odvijajoče se serije zgodb, ki pokažejo, kako se tudi globoko v sedanjost (razen na videz) in v odnosu do Indijancev ni prav veliko spremenilo.

»Določali so nas vsi drugi in še naprej so nas žalili, kljub temu da bi preprosto lahko na internetu pobrskali za dejstvi glede resničnosti naše zgodovine in trenutnega stanja kot ljudi. Imamo žalostno, poraženo indijansko silhueto in glave se kotalijo po tempeljskih stopnicah, to je v naših glavah. Kevin Costner nas je rešil, pištola Johna Wayna nas je morila, italijanski tip po imenu Iron Eyes Cody je v filmih igral naše vloge. Imamo žalostnega, objokanega Indijanca v reklami (prav tako Iron Eyes Cody), in Indijanca, ki je naokoli metal umivalnike, ki je bil pripovedovalec v romanu, glas Leta nad kukavičjim gnezdom. Imamo vse znake in maskote. Kopija kopije podobe Indijanca v učbeniku. Indijance so povsod umaknili: vse od vrha Kanade, vrha Aljaske, do dna Južne Amerike. Potem so jih zreducirali na pernato podobo. Naše glave so zastave, majice in kovanci. Naše glave so bile najprej na peniju, seveda, na indijanske centu in nato na kovancu za pet centov skupaj z bizonom, in to še preden smo sploh dobili volilno pravico kot ljudje – ki pa tako kot resnica, kja se je v zgodovini dogajalo po vsem svetu, in vsa tista prelita kri med klanjem zdaj niso več v obtoku.«

Vsi Orangeovi liki so zrasli ob zgodbah o masakrih, ki so se zgodili njihovim ljudem. Polomljeni prsti, pohabljanja, odsekana ušesa, skalpiranja in rezanje še nerojenih otrok iz utrob njihovih mater so v njih za vedno pustile rane, ki od zunaj niso bile vidne, zato pa so še kako bolele navznoter.

In čeprav je danes večina indijanskega ljudstva urbanih, kar pomeni, da tudi če ne živijo v mestih, pa živijo na internetu, se jih še vedno drži stereotip pločniških Indijancev.

»Imenovali so nas pomeščanjeni, površinski, neavtentični, brezkulturni begunci, jabolka. Jabolko je rdeče na zunaj in belo znotraj. Toda mi smo to, kar so storili naši predniki. Kako so preživeli. Smo spomini, ki se jih ne spomnimo, ki živijo v nas, ki jih čutimo, zaradi katerih prepevamo, plešemo in molimo na način, kot to počnemo, čustva iz spominov, ki nepričakovano zaplapolajo in zacvetijo v naših življenjih kot kri, ki prodre skozi odejo iz rane, ki jo je naplavila krogla, ki jo je izstrelil moški, ki nas je ustrelil v hrbet zaradi naših las, zaradi naših glav, zaradi plena ali zgolj zato, da bi se nas znebil.«

Za vaš poletni bralni seznam:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri