Nicole Kidman: Pri moškem najprej opazim njegov intelekt, na drugem mestu pa so roke

Nicole Kidman je ženska, ob kateri postane pozoren prav vsak moški. Zgolj v zadnjih štirih letih je elegantno seksi 178 centimetrov visoka Kidmanova igrala v desetih filmih, si prislužila dva zlata globusa, dve nominaciji za oskarja za najboljšo žensko vlogo in prejela enega za vlogo v Urah do večnosti, hkrati pa požela precej navdušenja z Moulin Rouge in Vsiljivci. Bolj za zabavo ji je duet z Robbiejem Williamsom prinesel še hit na britanskih glasbenih lestvicah za priredbo staromodnega sentiša Franka in Nancy Sinatre Something Stupid, in to v istem letu, ko so radijske postaje vrtele Come What May, pesem iz Moulin Rougea, ki jo je odpela s soigralcem Ewanom McGregorjem.

Bralci revij po vsem svetu so jo izbrali za eno izmed petih najbolj seksi žensk v filmih, na seznamu najbolj mogočnih hollywoodskih ljudi, ki ga sestavlja revija Premiere, je pridobila 52 mest, medtem pa se je njen osnovni honorar povišal na 17,5 milijona dolarjev, kolikor je prejela za napet triler Prevajalka, v katerem je zaigrala v glavni vlogi ob Seanu Pennu.

Seveda se je medtem zgodil tudi tisti dan v letu 2001, ko ji je soprog Tom Cruise kmalu po njuni 10-letnici izročil ločitvene papirje. »Nic točno ve, zakaj se ločujeva. Ampak je mati najinih otrok in ji želim vse dobro,« je takrat izjavil Cruise. Tabloidi so nemudoma preklopili v višjo prestavo z ugibanji o »vzroku«. Govorice so pokrile vse od Cruisove nelagodnosti ob Nicolini karieri do Nicoline nelagodnosti ob vzgoji njunih dveh posvojenih otrok (Isabella Jane, rojena 1992, in Connor Antony, rojen 1995) v scientološkem duhu, Cruisovega zloglasnega seksualnega apetita in ugibanj o Nicolini aferi z Ewanom McGregorjem.

Čeprav oba nekdanja zakonca še zmeraj molčita o vzrokih za ločitev, se je Cruise pozneje zapletel (in tudi že razšel) s Penelope Cruz, medtem ko naj bi imela Nicole razmerja s producentom Stevom Bingom, Tobeyjem Maguirejem, Q-Tipom in Lennyjem Kravitzom. Na sodišču je dobila znatno vsoto in opravičilo britanskega tabloida za objavljene trditve, da naj bi Toma varala z Judom Lawjem.

Nicole Mary Kidman se je rodila leta 1967 v Honoluluju. Oče biokemik Antony Kidman in mati inštruktorica bolniške nege Jannelle Kidman sta se z malo Nicole skoraj nemudoma preselila v Washington, ker je njen oče začel sodelovati pri raziskavah raka na prsih. Čez tri leta so se preselili v Avstralijo, v konservativno sosesko višjega srednjega sloja v Sydneyju, kjer je Antony delal kot psiholog. Nicole, ki je odraščala z mlajšo sestro Antonio (trenutno avstralska TV-producentka in voditeljica), je bila tako bledopolta in zaprta vase, da je preživela večino otroštva zaščitena pred soncem ob urah baleta, polnjenju domišljije z debelimi romani in sanjarjenju. Nato pa je pri šestnajstih nenadoma presenetila svoje akademske starše in se izpisala iz srednje šole, da bi se posvetila igri.

Prvi večji uspeh je dosegla z vlogo mlade žene 40-letnega Sama Neila v trilerju iz leta 1989 Mrtvo morje. Film je pritegnil pozornost Toma Cruisa, ki jo je izbral za glavno žensko vlogo v visokoproračunski dirkaški drami Dnevi grmenja leta 1990. Med njima so (vsaj za kamero) preskočile iskrice in kmalu po Cruisovi ločitvi od igralke Mimi Rogers, na božični večer 1990, sta se Nicole in Tom poročila v Teluridu, Colorado.

Sprva Nicole ni dosegala statusa velike zvezde in fotografi so jo lovili predvsem kot gospo Cruise. Stvari so se spremenile leta 1998, ko je podžgala gledališko publiko v drami Davida Hara The Blue Room, ki je vsebovala tudi 10-sekundni pogled na njeno golo telo v pridušeni svetlobi. Neki britanski kritik jo je označil za »pravo gledališko viagro«. Nicolin povišan seksualni profil je zares poskočil, ko sta leta 1999 s Cruisom 15 mesecev snemala Kubrickov erotični triler Široko zaprte oči.

Njen zvezdniški prodor se je zgodil leta 2001, ko je zablestela v moderniziranem muzikalu Baza Luhrmanna Moulin Rouge in v Vsiljivcih, tiho grozljivi zgodbi o duhovih. Vse pa ni bilo popolno, saj je Nicole spontano splavila otroka, za katerega je v ločitvenem postopku trdila, da je Cruisov. Iz zakona je sicer odkorakala z večmilijonsko poravnavo in deljenim skrbništvom nad otrokoma. Kmalu je prišla na površje tudi kot vse boljša igralka z izjemnimi dosežki v Urah do večnosti, Dogvillu, Človeškem madežu in Hladnem vrhu.

Čeprav nenaklonjena pogovorom z novinarji, je za Playboy našla čas med snemanjem filmske različice TV-serije iz šestdesetih z naslovom Začarana. Vtis novinarja po intervjuju: »V tem trenutku razglablja o ljubezni do adrenalinskih izkušenj, kot je skok s padalom, v naslednjem pa o zapletenosti ruskih romanov. To sekundo je provokativna, naslednjo pa deluje kot bogaboječa gospa. Čeprav je fascinantna in očarljiva, za to niti ne migne s prstom. Ni ji treba.«

Že od začetkov svoje kariere ne bežite pred goloto.

Obstaja pač tudi razlika med tem, kako se oblačim in kakšna dejansko sem. Pred goloto se ne skrivam zaradi mojega prepričanja, da je igra oblika umetnosti. Za Picassa bi pozirala gola, ker verjamem, da gre za umetnost. Seksualnost in golota sta pomemben del našega življenja. Kadar je to del scenarija, je pomemben del zgodbe in razumevanja lika, jaz pa gotovo nisem tista, ki bo vlogo cenzurirala. Hkrati pa moram biti v pravih rokah. Vse mora biti prefinjeno. Moram imeti občutek, da gre za umetnost. Bila bi zgrožena, ponižana in v zadregi, če bi se počutila izrabljeno. Ne bom dovolila, da bi se to zgodilo.

Kljub temu, mnoge ameriške filmske igralke so občutljive glede snemanja golih prizorov.

To ni lahko. Hočem reči, tudi jaz pred snemanjem teh prizorov nisem vsa nestrpna, ker je to res težavno. Razumem, da nekdo, ki je vezan, okleva. Tudi če bi bila sama v resnem razmerju z nekom, ne vem, ali bi hotela to ponovno početi. S tem razdajaš del sebe in včasih pridejo trenutki, ko si rečeš: »Ne vem, ali se hočem spustiti v to.« A zdaj preprosto nisem na tej točki. Hkrati je moja senzibilnost precej evropska, saj prihajam iz Avstralije in sem preživela precej časa v Evropi. Dobro sodelujem z evropskimi režiserji in, saj veste, vse to je pač del posla.

Playboy: Morda sebe ne doživljate kot seksualne, ampak večina tega sveta se ne strinja z vami. Neki britanski kritik je vašo igro v drami iz leta 1998 The Blue Room označil kot »čisto gledališko viagro«.

To se mi je zdelo ljubko in zabavno. Sploh nisem bila užaljena.

Ljudje so plačevali velike denarje za sedeže, ki so jim omogočali bežen pogled na vaše telesne čare.

Če sem odkrita, se mi je to zdelo rahlo absurdno, ker sem bila gola zgolj deset sekund.

Ali uživate, ko ljudje hvalijo vaše telo, recimo vašo zadnjico?

Ne. Jaz bi raje imela rit Jennifer Lopez. Njena se mi zdi srčkana.

Nekaterim ženskam se zdita J. Lo ali Angelina Jolie tako privlačni kot moškim. Ali je J. Lo ženska, ki bi jo želeli poljubiti?

Ne, ne želim si je poljubiti. Ne želim si poljubiti ženske, ki jo poznam. Nerada govorim o svojih fantazijah. Nekako nenavadno sem zelo čutna. Obožujem vonje. Rada se dotikam stvari. Obožujem okušanje. Čuti so zame zelo pomembni. Ohranjaš jih pri življenju, ne glede na starost. Ne glede na vlogo, ki jo igraš v življenju, so del tebe.

Pa ste se kdaj spraševali, ali bi lahko preživeli svoje življenje z drugo žensko?

Bilo bi mi veliko laže reči: »Želim si, da bi ljubila ženske,« ampak jih ne. Hočem reči, saj jih imam rada, ampak fizično, hormonsko, to zame ni tisto, name nimajo učinka. Rada imam moški način razmišljanja. Obožujem vonj po moškem, to, kako izgledajo. To mi je všeč in to me privlači. Zasvojena sem z videzom moškega, z njegovim moškim telesom.

Kaj pa je prvo, kar opazite na moškem?

Najprej njegov intelekt, na drugem mestu pa so roke. Način, kako se me dotakne, kako me drži, kaj počne z njimi. Všeč mi je tudi moška psiha. V njej je neka delitev na črno in belo, neka preprostost, ki mi je všeč. Imam ogromno prijateljev, celo toliko, da vsi mislijo, da so to moji bratje. V prijateljevanju z moškimi ni nobene grožnje, vprašam jih lahko vse in na vse dobim tudi odgovor. Pravzaprav vem kar precej o moških. Ne sodim pa o njihovih odločitvah ali nagonih.

Ali so ženske na splošno bolj prijazne ali bolj zlobne?

Ko sem bila mlajša, je bilo vse bolj v stilu: »Oh, poglej, poročena je s Tomom Cruisom,« ampak zdaj je skoraj obratno. Ne zgolj v filmskem poslu. Najmočnejšo podporo dobivam od žensk, ki me vidijo in mi rečejo: »Vem, da si sama in skušaš vzgajati dva otroka; tudi jaz sem v istem čolnu.« Ali pa: »Tudi jaz sem šla skozi takšno hudo ločitev, pa niti ne vzgajam otrok.« V različnih mestih, državah … Obstaja pač nekaj skupnega med tistimi, ki smo ponoči osamljeni, ki imamo otroka, če se vsega lotevamo sami in smo čustveno odgovorni zase in še za dva malčka.

Poroka in ločitev od velikega filmskega zvezdnika nista ravno običajna stvar.

Nikoli nisem in nikoli ne bom govorila ne o najini ločitvi ne o Thomasu. Na koncu je bilo zelo hudo, uničujoče, in zdaj previdno izbiram besede. Ko se z nekom poročiš, mu obljubiš, da ga boš ščitil vse življenje. Četudi na koncu nista več skupaj, sta še zmeraj nekako partnerja. Rečeš si lahko: »Imela sva, in to skupaj, kar sva pač imela. Nihče ne bo nikoli delil tega z nama in nikoli te bom izdala in govorila o tem.« Tako dajem vedeti, koliko pristnosti je bilo v vsem, koliko ljubezni, kako pomembno je bilo to med nama.

Ko v javnosti ne govorite o tem razmerju, torej kažete spoštovanje do njega.

Veliko, veliko spoštovanja – in s tem ščitim nekaj, kar se mi je vedno zdelo čudovito. Bile so tudi slabe stvari, ampak odločila sem se, da se bom spominjala veliko lepših. Nočem postati ujetnica jeze ali slabih misli.

Vaša mati, izrazita feministka, je mentorica bodočih vzgojiteljic. Vaš oče je biokemik in psiholog, med drugim je napisal knjigo Družinsko življenje. Kakšno pa je bilo vaše družinsko življenje?

Moj oče je postal psiholog pozneje, večino mojega otroštva je bil biokemik. Katolicizem igra v naši družini veliko vlogo. Moja sestra je obiskovala samostansko šolo in se potem poročila. Bili so časi, ko je bilo moje družinsko življenje zelo konfliktno, pa tudi časi, ko je bilo to okolje miru in tolažbe. To je bilo stimulativno okolje z veliko ekscentričnimi liki, toda družina bi bila prizadeta, če bi jih zdaj izpostavljala javnosti. Ampak med vsemi tetami, strici, starimi starši v vsej razširjeni družini je bilo veliko ekscentričnosti, ki me še vedno privlači. Moj oče je izjemno ekscentričen.

Kako?

Je edini moški na tečaju plesanja stepa in teče maraton. (smeh) Moja mati je zelo brihtna, vedra ženska trdnih stališč. Glede na to, da sta oba akademika, smo se doma veliko pogovarjali in debatirali. S sestro Antonio sva odrasli v konservativni soseski višjega srednjega razreda v Sydneyju, najini starši pa so bili politično zelo liberalni.

Kako vam je kot liberalcem zneslo živeti v konservativni soseski?

Dom moje matere je bil odprt vsakomur, vsem »sirotam«, kot jih je imenovala. Pomagala je vsakomur, ki je potreboval pomoč. Tako je bila pri nas vedno velika mešanica kultur in ljudi, kar je dobro okolje za odraščanje. In kot veste, zmeraj je zabavno, če je v soseščini nekoliko bolj intriganten par. Kljub vsemu pa sta bila zelo spodobna in korektna, enako kot se mi zdaj zdi za samo sebe. Moja mati združuje svoj liberalni pogled na življenje z nekim bolj staromodnim, ženstvenim in mičnim šarmom, na katerega ni nihče imun.

Vas je ob materi, odkriti zagovornici feminizma, kdaj zamikalo, da bi zažgali svoj modrc?

Saj ga zelo redko nosim. To je prednost majhnega oprsja. Lahko nosiš modrček, če hočeš, ali pa ga pustiš doma.

Če bi brali scenarij, ki bi opisoval dekle, podobno vam, ko ste bili otrok, kakšen bi bil ta opis?

Tišina. Zaprtost v svoj svet, iz katerega so me morali vleči s silo. Kot otrok sem veliko brala. Mati me je seznanila s knjigami in me veliko vozila v gledališče, medtem ko me je oče vodil na operne in plesne predstave. Že zelo zgodaj, nekako od sedmega leta, nisem bila posebno srečna v svoji koži in ponoči sem rada ležala v postelji in razmišljala, kam me bodo odpeljale moje sanje. Takrat sem si govorila: »No, če že preživiš tretjino ali več življenja v postelji, je ta čas lahko prav tako pomemben kot to, kar se dogaja v resničnem življenju.«

Raje ste imeli fantazije kot realnost?

Moja domišljija je znatno presegala to, kar sem počela v resničnem življenju. Najmočnejše čustvo, ki se ga spomnim iz otroštva, je hrepenenje. Liki v romanih so bili moji prijatelji. Ko sem brala, sem si včasih predstavljala, da so z menoj. Sovražila sem trenutek, ko se je knjiga končala, ker sem s tem zapustila njihovo življenje in njihov svet. Večina ženskih likov iz knjig sester Bronte¨ je imela veliko vlogo pri oblikovanju moje osebnosti, kar je najbrž zelo zgovorno. (smeh). Večino časa sem hodila naokrog v rahlo zamaknjenem stanju, podobnem snu. Taka sem, ko igram. Vse skupaj je skoraj tako, kot da bi obstajala v nekoliko zamaknjenem stanju, čudovitem, sproščenem. Občutek je podoben lebdenju.

Vas je torej ta občutek odtujenosti privedel do igralstva?

To, da sem bila v primerjavi s sošolci in sošolkami zelo visoka, da sem bila bolj tiha in rahlo nenavadna, me je najbrž pripeljalo do tega, da sem se pri štirinajstih pridružila gledališki skupini. Lahko sem se izgubila v temi gledališča, tam je bilo varno. V šoli je bilo še eno dekle, ki je bilo zaradi svojega videza drugačno od drugih, in sošolci so bili do nje kruti.

Moja prijateljica je bila močno dekle, lahko bi pretepla, kogar bi hotela. Midve sva to tretje dekle vzeli pod okrilje. To nam je dalo občutek, da smo me tri same proti vsem. Še vedno izbiram ljudi, ki se počutijo nekoliko odmaknjene od drugih, skušam skrbeti zanje in jim biti blizu.

Ste kdaj zašli v težave? Ste kdaj kaj ukradli?

Ukradla sem lutko Malibu Barbie. Vsi so jo imeli in tudi jaz sem obupno hotela eno, ampak moja feministična mati mi ni dovolila. Prisilila me je, da sem jo tudi vrnila, potem pa se je premaknila v drug ekstrem: ko je ugotovila, da ne more vsiljevati svojih nazorov majhnemu otroku, je odšla do trgovine in mi kupila deset barbik.

Bila sem vesela, da sem morala vrniti punčko, a bila sem tudi ponižana, Imam tako močno vest, ki me zelo teži ... Ne vem, ali je to zaradi katolicizma ali sem se taka preprosto rodila. Ko naredim nekaj slabega, se moja vest oglasi tako močno, da vse drugo zbledi. Zmeraj se moram izpovedati.

Duhovniku?

No, včasih grem tudi k spovedi. Vedno so mi govorili: »Pravico imaš do skrivnosti, Nicole.« In jih tudi imam. A hkrati ne bi rada naredila česa takega, česar bi me bilo sram in kar bi me težilo na smrtni postelji.

No, ko se spoveš, ti je oproščeno. Tudi za krajo barbike.

Spoved je čudovita zadeva za malo katoliško deklico, saj se lahko spove za reči, kot so: »Poljubila sem fanta« ali pa »Pokadila sem cigareto« in nekako ji bo odpuščeno. Nekdo me je pred nekaj dnevi vprašal, ali poznam samo sebe, in sem mu odvrnila: »Menim, da ne, ampak vem, kaj je dobro zame, ob čem se dobro počutim, in nisem več pripravljena na kompromise.« Imam dober občutek za to, kaj je prav in kaj narobe.

Kako sta reagirala starša, ko ste pri šestnajstih pustili šolo?

Obupno. Še danes me sprašujeta: »Kdaj boš končno diplomirala?« Če bom kdaj diplomirala, bom diplomirala iz filozofije. Ko sem zapustila šolo, je bil del dogovora, da bom nadaljevala z izobraževanjem. Zato se tudi učim francoščine in italijanščine. Ko smo bili pred petimi leti v Angliji, sem preučevala Wordsworthovo poezijo.

Trenutno preučujem Staro zavezo s profesorjem, ki poučuje na Univerzi Pepperdine. Preko tega lahko študiram Izrael, Palestino in Bližnji vzhod. Razlog za to je očitno moja fascinacija z Bližnjim vzhodom in tamkajšnjo politiko. To počenjam za sprostitev med vikendom in en večer na teden.

Ste bili kot otrok uporniški?

Moj um je uporniški. Imela sem dobre ocene in uspelo mi je hoditi po robu, a so me učitelji vseeno imeli radi, čeprav sem počenjala vse običajne stvari, kot so kajenje in vožnja z motorjem po pouku. Imela sem fanta z motorjem. V šolski uniformi sem zajahala njegovega ducatija in se počutila kar preveč kul za v šolo. Še vedno obožujem ducatije. Obožujem Italijo. Obožujem Italijane. (smeh) V bistvu sem bila torej pridno dekle, hkrati pa sem bila vseeno povabljena na divje zabave in podobno.

Kako divje?

Precej divje, ampak ne bom se puščala v podrobnosti. Zmeraj sem bila take sorte, da sem rada videla in doživela stvari. Mislim, da so bile stvari, ki sem jih počela, dobre, in to zato, da sem do osemnajstih že lahko videla in izkusila veliko. Ne vem, zakaj, ampak veliko sem videla in veliko stvari me je obkrožalo. Ko sem jih imela sedemnajst, sem sedla na letalo in se odpeljala v Amsterdam.

Ampak na letalu niste bili sami. Na letalo ste šli z moškim in potem z njim živeli. Za kaj je pravzaprav šlo?

Za ljubezen. Ne, pravzaprav sem mu, ko sem v Amsterdamu stopila iz letala, rekla: »Bodiva prijatelja.« Potovala sva po vsej Evropi kot prijatelja. On je spal na tleh, jaz pa v postelji.

In je bil s tem zadovoljen?

No, dobro, res je zmeraj obstajala možnost, da se bo nekaj zgodilo, nekaj precej erotičnega. (smeh) A končalo se je s tem, da sem rekla: »Raje ne bi.« Vedela sem, da nisem zaljubljena vanj, in nisem se hotela poročiti z njim. Naredila pa sem nekaj groznega.

Ko sva bila v Amsterdamu, sem na bolšjem sejmu kupila svojo poročno obleko, čudovito obleko iz dvajsetih, ampak ne za poroko z njim. Kupila sem jo v upanju, da bom kmalu spoznala moškega, s katerim se bom poročila. Svojega bodočega moža sem spoznala šele čez nekaj let in poročila sem se v tisti obleki. Mimogrede, tega se ne sme početi. Prinaša nesrečo. Tega ne bom več storila.

Niste tudi nekoč rekli svojemu fantu, da bi se zaročili in morda tudi poročili z njim, da pa nočete živeti z njim?

Ja. Ne zdi se mi, da bi s tem bilo kaj narobe. On ni bil najbolj navdušen nad to idejo. V tem vidim nekaj precej lepega, ker pride do skupnega življenja šele, ko se za to res odločiš. Hkrati pa je čudovito, ko se dvema življenji tako prepleteta, da velja tista: kar je tvoje, je moje, in kar je moje, je zdaj tudi tvoje. Različni načini so, kako je lahko neko razmerje čudovito. Ne zdi se mi, da bi se bilo treba ukloniti enemu pravemu idealu. Verjetno zato, ker sovražim rutino. Niti jesti ne maram sede. Res pa je, da začnem zganjati paniko, če zamujam, ker se mi zdi to nespoštljivo.

Ne zdite se kot nekdo, ki bi hitro zapaničaril, ampak ali se res bojite metuljev?

Malo pa res. In tudi molji sodijo v to kategorijo. Včasih, ko sem se vračala iz šole, je bil na vhodu v našo hišo ogromen metulj. Bilo je strašljivo. Plezala sem prek ograje, se plazila okrog hiše, karkoli je bilo treba, samo da sem se mu izognila.

Ni pomagalo, da je oče psiholog?

To je zelo kočljiva situacija, saj nočeš, da bi oče postal tvoj terapevt, hočeš ga za očeta. Na srečo imam čudovitega očeta in lepo je, da lahko to rečem. To fobijo sem poskušala preboleti. Šla sem v veliko kletko z metulji v Ameriškem naravoslovnem muzeju v New Yorku in pustila metuljem, da so se sprehajali po meni, ampak ni pomagalo. Skačem iz letal, lahko sem prekrita s ščurki, naredijo mi lahko raznorazne stvari, preprosto pa ne prenesem metuljevega dotika. Tudi nad gosenicami nisem pretirano navdušena, obožujem pa kače. Na silvestrovo 1999 sem plesala s kačo.

Podrobnosti, prosim.

(Smeh) Ne bom se spuščala v konkretne podrobnosti – zgodilo se je na Tajskem, kjer je neka ženska plesala z ogromno kačo. Prosila sem jo, ali jo lahko primem, nato pa sem si jo ovila okrog telesa. Bilo mi je všeč. Svak je bil nekoliko v paniki in je rekel: »Bodi previdna. Lahko te fotografirajo!«

Pa saj bi razsuli konkurenco na Fear Factorju (ameriški reality show, op. ur.)!

Dobro prenašam tudi bolečino. Dokler lahko dihaš, se lahko dejansko postaviš v stanje, ko si rečeš: »Saj je zgolj bolečina.« Neverjetno je, koliko bolečine lahko tako preneseš. Nekoč sem si zlomila dve rebri, mislila pa sem, da sem si samo pretegnila mišico. Niti k zdravniku nisem šla. Ves čas sem na boku nosila svojega otroka, kot da ne bi bilo nič. Seveda ni najbolj dobro, če imaš visok prag bolečine, saj se lahko tako resno poškoduješ. Ko sem si pri snemanju Moulin Rouge poškodovala koleno, sem plesala naprej in mi je bilo vseeno. Najverjetneje imam visok prag tudi pri čustveni bolečini.

Pa iščete bolečino?

Nisem mazohist. Ampak če se bolečina pojavi, jo lahko prenesem.

Kakšno pa je vaše razmerje z mamo?

Mami sem dala svojega oskarja, ker ga brez nje ne bi nikoli dobila. Dejansko je rezultat njenih besed: »Izobražuj se. Razmišljaj. Vztrajaj pri tistem, v kar verjameš. Bodi, kar hočeš.« Ona je take sorte ženska, ki ne beži pred pogovorom in za nikogar ne izda svojih prepričanj.

Ali vam ni mama nekoč rekla, da obžaluje to, da je imela otroke?

Ja, moja hčerka je bila takrat stara deset mesecev. Z njo v vozičku sem odvihrala iz hiše in kričala: »Kako mi lahko rečeš kaj takega?!« Nisem ji niti pustila dokončati stavka. Zdaj razumem, kaj je hotela povedati. Ona bi lahko postala sijajna zdravnica in naredila nekaj za svet. Pa ni. Vzgajala je nas.

Ali ste zaradi vlog v The Blue Room in v Kubrickovih Široko zaprtih očeh postali pri svojem delu drznejši in samozavestnejši?

Moje delo in odgovornost, ki ga to prinaša, sta postala pomembnejša, in to zaradi Stanleyja. Rekel mi je: »Ne sramuj se, da ti je to tako pomembno. Bodi neomahljiva in brezkompromisna. Bodi pripravljena tudi na velike napake, ampak naredi jih, ker so to tvoje odločitve.«

Umrl je le štiri dni, preden je dokončal film. Kako je to vplivalo na vas?

Bil je prvi človek, ki mi je bil blizu in ki je nenadoma umrl. Včeraj je še bil tam, danes ga ni bilo več. Spomnim se tistega nedeljskega jutra, ko sem prejela klic. Thomas je bil v Avstraliji, jaz pa sem bila z otrokoma v New Yorku in jima pekla rogljičke. V soboto zvečer sem videla, da me je Stanley klical in nameravala sem ga poklicati, ampak bila sem utrujena in sem si rekla, da ga bom poklicala zjutraj ali pa bo on poklical mene.

Čeprav smo končali snemanje, sva se slišala vsaj trikrat na teden. Potem pa me je poklicala njegova asistentka: »Stanley je mrtev.« Spomnim se, da sem zakričala in spustila slušalko iz rok, otroka pa sta me čudno gledala, ker nista vedela, kaj se dogaja. Reagirala sem tako, kot res ne bi smela, ampak novica je bila tako šokantna in moja reakcija tako nenadna, da si nisem mogla pomagati.

Zveni, kot da je bil Stanley človek, ki spremeni življenje.

Bil je nepredvidljiv, izjemen in briljanten, in rada sem bila v njegovi družbi. Izzival me je in me pravzaprav pretresel vse do temeljev. Toliko sva se pogovarjala po telefonu, ker se ni maral voziti v London! A se je vseeno pripeljal v London s svojo ženo Constantine, da si je pogledal The Blue Room in se pustil fotografirati, kar je bilo zanj najhuje. Zdi se mi, da je bila to ena njegovih zadnjih fotografij v javnosti. Zdaj jo imam jaz.

Veliko veste o fotografiranjih na premierah in drugod. Kako to prenašate te dni?

Kot sem nekoč že rekla, bo moj mož edini človek, s katerim se bom spet prikazala na rdeči preprogi. Nikoli ne bom pripeljala koga drugega. To bo le človek, za katerega se bom odločila, da bom z njim ostala za zmeraj. Hodim na podelitve nagrad, nikoli pa na premiere, razen seveda svojih. Gre za popolnoma nenaravno okolje, v katerem se počutiš popolnoma zmedenaga in rahlo nestabilnega. Dejansko lahko tam ostanem le nekaj minut, potem pa moram oditi. Obkolijo te z vseh strani. Bliskavice te zaslepijo. Ljudje prihajajo proti tebi. In takrat me zagrabi panika.

Je ta reakcija nova?

Prej se mi to ni dogajalo, ker nisem bila v središču pozornosti. Poleg tega sem takrat imela nekoga, ki sem ga lahko prijela za roko, se ga oklenila, nekoga, ki mi je rekel: »Nic, sedi, zgledaš čisto zbegano.« Nekoga, ki me je streznil – me ščitil. Nenavadno, kako se je vse obrnilo v zadnjih štirih letih, odkar je nastal Moulin Rouge. Še zmeraj sem zmedena.

Zdaj ste tako znani, da se težko izognete brskanju javnosti po svojem življenju. Pred kratkim je vaš zdravniški pregled povzročil veliko ugibanj po vsem svetu …

Imela sem mamogram. Grozno mi je o tem govoriti, toda nekdo mi je ukradel zdravniške izvide. Ko so se o tem povsod razpisali, mi je bilo seveda neprijetno, toda odločila sem se dati izjavo. Prvič, zato, ker je zelo pomembno, da ženske redno hodijo na te preglede, in drugič, ker sem hotela reči: »Ti ljudje bi res morali nehati s svojim početjem, ker je to odvratno.« Fotografiranje ljudi, kako se poljubljajo na bejzbolskih tekmah ali kako prihajajo iz restavracij ali celo iz lastnih hiš, je še v območju poštene igre. Ampak pri stvareh, ki se tičejo življenja in smrti ali ko so vključeni otroci, je drugače.

Leta 1995 ste dobili odlične kritike za vlogo manipulativne, s slavo obsedene pasti za moške v Ženska za umret. Ali se kdaj sprašujete, ali so ljudje takrat mislili, da igrate samo sebe?

Na začetku kariere je to precej nevarno, ker te tak lik označi in vsi mislijo, da si dejansko tak. Drugače je, če že imaš za seboj neki opus in te vidijo igrati različne like. V veliko vlogah, s katerimi se trenutno ukvarjam, so prisotne emocije ljubezni in izgube. Zdaj gledam na vloge, ki sem jih igrala, in si rečem: »Oh …« Zato hočem igrati Ullo v Producentih. Saj razumete, po logiki: »Spravi se malo iz tega, Nicole. Spet malo poj in pleši.«

Ulla je bohotna seksi blondinka, res pa je, da ste v zadnjih letih – v Urah do večnosti, Dogvillu, Moulin Rougeu in Hladnem vrhu – igrali ženske, ki se izjemno žrtvujejo za ljubezen.

Če odraščaš tako, da bereš in obožuješ Viharni vrh, Zločin in kazen, Ano Karenino, bi rekla, da vsrkaš precej tega, in povsem sem prepričana, da me je lepota teh likov prepričala, da sem želela postati igralka. Pogosto se kot ženska hočeš odreči velikemu delu samega sebe, se žrtvovati, da bi osrečil nekoga drugega. To je pravzaprav del naše narave, tako smo bile vzgojene – vsaj nekatere med nami.

Ali se strinjate s psihologi, ki pravijo, da si iščemo partnerja, ki nas spominja na starše?

Neverjetno vero v moške mi daje to, da je moj oče, prijazen, čudovit moški, že vse življenje srečno poročen in ostaja poročen. Čudovito je videti dva človeka, kako sta poročena 40 let, pa se še vedno držita za roke in si divje telefonarita, če sta razdvojena več kot dva dni. Moj oče ima dobro ženo, tako da se mu ni treba tako zelo truditi, ampak zdi se mi, da zakon v splošnem zahteva veliko truda.

Monogamija zahteva veliko truda. Niti enkrat je ni prevaral in ona njega tudi nikoli. Kot otrok vedno veš, da je njuna medsebojna ljubezen večja kot ljubezen, ki jo čutita do otrok, do tebe, kar je čudovita stvar, saj moraš to znati prepoznati in spoštovati že kot otrok. Zato sva s sestro tudi tako povezani. Ona je kot moja druga polovica. Če se bi ji kdaj kaj zgodilo, ne bi mogla živeti naprej.

Kakšen pa je kaj vaš okus glede moških?

Spomnim se, da sem se pri 10, 11, 12 letih zaljubljala v precej starejše moške. Ko pa sem se prvič res zaljubila, je bil občutek tako močan in opojen, da me še danes straši. Občutek je bil tako omamen, pa se na koncu kljub jakosti čustev sploh ni obneslo. A tega obdobja se spominjam kot enega tistih, ki so bili najbolj dragoceni v mojem življenju. In mislim, da se nisem nikoli več tako zaljubila.

Govorite o moškem, s katerim ste se poročili, kajne?

Ja. Zdi se mi, da so v življenju obdobja, ko si pripravljen na ljubezen. In zdaj se spet čutim pripravljeno.

Kako usklajujete spoznavanje moških s tem, da imate otroke?

Noben moški ne bo spoznal mojih otrok, razen tistega, ki bo postal moj mož. Če bo postal moj mož, bo imel veliko vlogo v njunem življenju. Do takrat pa nima nihče vstopa v naš svet. To je morda staromodno, ampak zame edino mogoče. Nisem še imela pravega razmerja, ker nisem hotela, da bi otroka tekmovala s tem. To je najbrž narobe, ampak hkrati čutim, da sem ju potrebovala in onadva mene.

Ali se vam ne zdi, da vam kariera, urnik potovanj in življenje z otrokoma že skorajda določajo, da se boste zapletli z nekom iz sveta zabave?

Prosim, ne. Rada bi fascinantno osebo, tolerantno osebo, nekoga, ki išče nekaj nekoliko drugačnega. Mogoče mi je usojeno biti sama. Upam pa, da ne, ker sem zelo rada okrog ljudi. Obožujem biti del nekoga drugega – biti z nekom.

Kaj menite o »razmerjih na lokaciji«, fenomenu, ko ljudje menijo, da je med snemanjem filma dovoljeno imeti avanturo, tudi če so poročeni, in da tisto, kar se zgodi na snemanju, ni pomembno.

Absolutno je pomembno, ker ti očrni dušo. Pomembno je, ker boš zato moral lagati. Zato je pomembno biti previden, kaj obljubljaš in komu, da lahko pozneje te obljube tudi držiš. Moraš biti previden, da ne postaneš lahkomiseln – ne samo glede tega, kaj obljubljaš, ampak ker gre za srca drugih ljudi. Sovražim ljudi, ki se gredo igrice. Ne maram mentalnih iger. Všeč mi je, če so stvari odkrite in jasne.

Ali ste kdaj koga spoznali na delu, na kakšni zabavi, na vlaku, in pomislili: »Oh, ko bi lahko le …«

Ne pogosto, ampak morda trikrat v življenju pa res spoznaš človeka, ob katerem se ti zdi: »Oh, to je tisto, na kar sem čakala. Z njim bi lahko preživela vse življenje. Ko bi ga le spoznala kdaj prej …« Ampak zdaj se mi zdi, da je okoli mene toliko pregrad, in vidim toliko vzrokov, zaradi katerih tako niti ne morem razmišljati. Obstaja pa velika razlika med razmišljanjem in tem, da to dejansko narediš. Zdi pa se mi, da vsi lažemo, če govorimo, da se nam tako sanjarjenje nikoli ne dogaja.

V vašem novem filmu Prevajalka s Seanom Pennom dela vaš lik v Združenih narodih in slučajno sliši načrt za atentat, nakar se začne suspenz. To zveni precej hitchcockovsko.

(Smeh) Upam. Rada bi delala s Hitchcockom. Da bi vsaj lahko! Zdi se mi, no, upam, da bo to nenavaden film. Hotela sem igrati žensko, ki govori veliko jezikov, in igram južnoafriško tolmačko. Všeč mi je bilo snemanje v ZN. In imela sem možnost delati s Seanom Pennom in režiserjem Sydneyjem Pollackom.

Ena izmed fenomenalnih stvari pri Hitchcockovih trilerjih je privlačnost med glavnimi igralci.

No, upam, da midva s Seanom izžarevava kaj te kemije, privlačnosti. Vem, da sem si že dolgo želela delati z njim, on pa z mano. Občutek je bil, kot bi se vračala domov, prav zares. Zdelo se mi je, da je on nekdo, blizu katerega mi je bilo usojeno biti. Sean in jaz sva se že večkrat srečala, ampak to pot sem imela občutek, da gre za nekaj, kar je bilo tako namenjeno.

Se vam zdi seksi?

Seveda! Saj vendar je. Ampak je tudi dostojen in sočuten. In za to sem najbolj občutljiva. Verjetno prepogosto omenjam besedo zaščita, ampak on je bil res zaščitniški in spoštljiv do mene. Rada sem v bližini takih ljudi. Zdi se mi, da je nekaj v Seanovi naravi, da se postavi za ljudi in je do njih zaščitniški. Bojeval se bo za tisto, v kar verjame. On je tiste sorte človek, za katerega se ti zdi, da bi se zate vrgel pred metek. Bilo je prelepo, ker sem mu najprej imela priložnost izročiti oskarja, nato pa še sodelovati z njim.

Prevajalki sledita še Začarana in Producenti, kaj pa nato?

Vse življenje sem jahala konje in najbolj doma se počutim, ko sem na prostem v avstralski divjini, tako da se bom vrnila in z Russellom Crowom posnela film po romanu Evkaliptus, ki govori o ženski, snubcu, njenemu očetu in samih evkaliptusovih drevesih, ki so zares avstralska. Včasih grem rada na pohode po kanjonih okrog Los Angelesa in evkaliptusov vonj me zmeraj ponese v Avstralijo. Vidim jih kot naše darilo Ameriki.

Dobili ste oskarja in v Hollywoodu ste pomembni. Ali imate občutek, da je to vaš čas?

Zaenkrat dobivam dobre vloge. Pravzaprav je bistvo v tem, da se izkušnje nabirajo in da moramo biti sposobni vse to vrniti ljudem. Upam, da bom tudi sama takšna. Najmočnejše čustvo, ki se ga spomnim kot otrok, je bilo hrepenenje, in še vedno menim, da je čudovita in kreativna pozicija biti na robu prepada, kjer hrepeniš po nečem nedoločenem, ne da bi vedel, ali to sploh lahko dobiš.

Stephen Rebello, foto: David Rose & Armando Gallo/Retna