3. 11. 2021, 12:09 | Vir: STA

Nina Dragičević: "Pokončnost je potencial dviganja iz represije!"

Nebojša Tejić/STA

Pesnica, zvočna umetnica in aktivistka Nina Dragičević, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za pesnitev To telo, pokončno, je za STA med drugim spregovorila o subverzivnih gestah v kaotičnih časih, protistrupih za izgorelost in t.i. veliki grozi. Pokončnost je zanjo predpogoj, da se lahko telo iz nenehne represije tudi dviga.

Nina Dragičević je do sedaj izdala dve poemi, Ljubav reče greva, za katero je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado leta 2019, in To telo, pokončno, ki je izšla pri založbi Škuc letos. To pesnitveno popotovanje si je zamislila kot trilogijo, vendar pa, kot sama pravi, ni mišljeno kot končna točka, ampak bolj kot odprt prostor razvijanja misli. Med drugim je tudi piska, aktivistka, raziskovalka zvoka, skladateljica, kritičarka, doktorica sociologije, umetniško tudi vodi festival Topografije zvoka.

Začniva pri telesu, kot ste tudi sami v svoji najnovejši pesnitvi, To telo, pokončno, kjer rečete "pri telesu kjer se vse začne se vse konča" in obratno. Telo je vaše izhodišče za zvočenje mnoštva glasov, izkušenj, podobnosti, razlik. Kaj je za vas pokončno telo?

Najenostavneje bi bilo reči, da je to telo, ki ne klone. To bi bilo hkrati paradoksalno, kajti telo je pravzaprav nenehno pod pritiski, zlasti kot družbeno telo; četudi je organsko, je vedno tudi družbeno. Pokončnost mi pomeni vzpostavitev neke miselne umirjenosti, v kateri se lahko pozicija tega družbenega telesa razmisli, razume svoj položaj in ga zna tudi artikulirati. Vse to zato, da bi se lahko iz nenehne represije tudi dvigalo. Pokončnosti telesa ne razumem kot neke končne točke, do katere pridemo, temveč bolj kot začetne. Smo v obdobju, ko je zelo močan imperativ nenehnega komuniciranja, izražanja, nenehno je treba nekaj povedati, izreči, se pokazati, se pri tem izboljševati, skratka zadovoljevati neko normo. Ta imperativ je zelo nasilen, v smislu, da je preveč za človeka, da telo, tako fizično kot družbeno, potrebuje več miru. Radikalna gesta je, da si ta mir poskušaš nekako vzeti, ga vzpostaviti, zato da bi razmislil in prišel do nekega položaja, ki ti omogoča prihodnost, ki ni popolna represija.

Tako prvi del, Ljubav reče greva, kot drugi sta ena sama pesnitev, poema, vendar pa se lahko znotraj njiju razberejo krajše pesmi, pesmi znotraj pesnitve. Kakšen je vaš proces ustvarjanja? Je dokaj linearen ali se te pesmi kdaj vključijo v samo poemo pozneje?

Na koncu se stvari samo nekako povežejo. Vedno izhajam, ne iz neke inspiracije v smislu, oh, danes bom napisala pesem, temveč iz ideje, misli, ki se mi zdi, da obsega mnogo več, kot se morda zdi. Nato dam tej misli čas. Dolgo časa deluje, kot da se ne dogaja nič, nato pa se mi z nenehnim opazovanjem sveta, pogovarjanjem z ljudmi in razmišljanjem v samoti začnejo stvari sestavljati. Drži, da so nekakšni sklopi, se pa potem med seboj vedno povežejo. Dolga pesem je zelo zahtevna forma, nekakšno sosledje je v njej, ki pa ni fiksirano, vendar hkrati prosi za določeno kontinuiteto. Samo nizanje stavkov ni mogoče, ker potem takšna pesem zelo hitro pade, zlasti, če skušaš vzdrževati precej intenziven ritem.

Ko sva že pri ritmu, vaš se mi zdi zelo intenziven, da, in specifičen, v smislu, da kar kliče po branju na glas, je poln neke pozitivne jeze, želje po spremembah, ponavljanj, zaklinjanj, ki pridobijo pozornost in kar vabijo, da se razbijejo neki miti, utvare sistema. Ko uprizarjate vaši poemi, je to seveda še toliko bolj očitno. So uprizoritve za vas preplet, spoj različnih polj, poezije, zvočnosti, performansa, področij, ki, kot sami pravite, niso tako jasno razmejena, kot se to morda dozdeva na prvi pogled?

Vsekakor je to spoj, da. Ravno to poskušam vedno znova poudariti, da te posamezne sfere niso ločene med seboj, tako kot tudi mi svojih življenj ne živimo ločeno. Pri poeziji pa gre v veliki meri za to, da je vedno zvočna. Če nič drugega, sama misel pri bralcu ali bralki povzroča ta zvočni element, saj se oseba sama odloči, v kakšnem ritmu jo bo brala. Ko knjiga izide, gre za interakcijo, kar pa pomeni, da je vanjo vpleteno vse. Vaše videnje, da je moj ritem jezen, se mi zdi zanimivo. Nekaj podobnega je napisala komisija za Jenkovo nagrado v svoji obrazložitvi, opisala ga je kot radostni bes ter dodala, da je to poezija, ki ti vse vrže v ksiht. Sicer se s tem niti približno ne strinjam, vendar pa se zavedam, da ko gre knjiga v javnost, nimaš popolnega nadzora nad tem, kako jo bodo ljudje brali, in tudi brez veze bi bilo, če bi imela nadzor nad tem, zlasti če bi se na koncu vsi strinjali. To bi bilo dolgočasno. Vem pa, da knjiga To telo, pokončno ni nastala kot akt metanja in ni nastala kot akt besa. Nastala je predvsem kot akt zbranosti, pokončnosti.

Kakšno bi bilo učinkovito zdravilo za izgorelost, ne samo izgorelost posameznikov in posameznic v teh časih, ko je pod pezo individuum, poslušamo, kako je treba delati na sebi itd., temveč tudi za izgorelost varovalk in ljudi, ki je privedla do ponovnega vzpona totalitarnih oblik, fašizmov, ekstremizmov?

Kot ideja je to zagotovo socialistično zamišljanje sveta. Zelo preprosto. Dandanes se veliko govori o tem, kako je družba polarizirana. Meni se ne zdi, da bi bila ta polarizacija kaj večja kot prej. Takoj ko se bomo dotaknili kakršnegakoli vprašanja LGBTIQ+ skupnosti, se bo izkazalo, da je ta družba že od nekdaj enako spolarizirana. Odnos do žensk prav tako že nenehno izkazuje neravnovesje, kar je privedlo tudi do konservativnega ali liberalnega feminizma, ki mu težko sploh rečemo feminizem, ker sploh ne zagovarja enakopravnosti. Socializem se uporablja kot nekaj, kar se je poskušalo izvesti in ni uspelo, predstavlja veliko grozo. Ideja socializma pa je izvedljiva in je gotovo lahko tudi še boljša.

Kakšni občutki se v vas vzbudijo, ko vas nekdo označi za lezbično ali queer pesnico, ustvarjalko in v kolikšni meri je pomembno, kdo to izreka?

Vedno je precej pozitivna izkušnja, da se te oznake sploh uporablja. Na delu je nova tradicionalizacija družbe, hkrati pa se je v zadnjih desetletjih liberalizma vzpostavila ideja, da se je treba odreči t.i. odvečnim označevalcem, vsi smo samo ljudje in se borimo za preživetje, vsi smo enaki. Vendar pa je predstavljanje lezbične avtorice ali same avtorice vedno že razredni položaj in dokler so socialne in ekonomske razlike, to ni tako preprosto. To besedišče je ključno za skupnosti, da se lahko politično udejstvujejo, izrekajo svoj položaj in se mu tudi upirajo. V primeru LGBTIQ+ avtorjev nikoli ne gre za avtorje, ki pišejo o svoji specializirani poziciji, temveč vedno, ko pišejo o sebi, neizbežno pišejo o ostalih. Zase sicer ne bi rekla, da sem na skrajnem obrobju, a mnogi avtorji in avtorice so saj so tudi znotraj skupnosti bistvene razlike. Hkrati pa tudi ne bi rekla, da sem v getu, kot se pogosto reče, zato ker vztrajam, da je tisti del družbe, ki kakorkoli izključuje in se zapira pred enim segmentom družbe, pravzaprav v getu. Ta konservativna, strejt družba je tista, ki je nenehno v getu, kar je precej patetično.

Vaši pesnitvi sta zelo duhoviti, iskrivi. Francoska feministična avtorica in teoretičarka Helene Cixous pravi, da se resnica zvija od smeha med razbijanjem institucij in konvencij. Menite, da gre lahko smeh tako daleč, da ruši ali vsaj pomaga rušiti te konstrukte?

Smeh je zagotovo zanimiva zvočna praksa, močnejša, ko se nam morda zdi, saj ga večinoma uporabljamo zelo spontano. Lahko vzpostavi neko razmerje moči, lahko ga sesuva, lahko je način zbliževanja ali oddaljevanja. Že kot sama zvočna praksa ima gotovo velik potencial. Bolj ko so oblasti avtoritarne, manj prenesejo humor, bolj si želijo to krotko molčečnost, kar pa prav prosi za humor. Za avtorje in avtorice so trenutni časi zelo zanimivi. Želiš jih artikulirati onkraj površinskega in sam poskus vzpostavitve pogojev zbranosti za razmislek tega, lastne percepcije in potenciala, o tem, kako bi lahko bilo drugače, je zelo subverzivna gesta. To je pokončnost, o kateri govorim in h kateri bi želela stremeti.

Pogovarjala se je Ajda Ana Zupančič

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.