Nina Ivanišin & Klemen Janežič: "Gledališče je narejeno zato, da bo nekdo predstave gledal v živo!"

Intervju

14. 10. 2020, 14:42 | Scena
»V predstavi Not Dead Enough. Vestern. igrava med drugim prizor, ki je zelo fizičen in intenziven in mislim, da mi ga je lažje odigrati, ker se z Nino zelo dobro poznava.« (foto: Peter Giodani/Gledališče Glej) Peter Giodani/Gledališče Glej

Nina Ivanišin in Klemen Janežič sta uveljavljena igralca mlajše generacije, ki sta že na začetku kariere dobila priložnost v SNG Drami Ljubljana, kar so sanje mnogih mladih igralcev. Občasno si privoščita ustvarjalne izlete zunaj matične hiše, tako v gledališču kot na filmu in televiziji.

Nina Ivanišin je širši javnosti postala znana kot letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada, Klemen Janežič pa po nadaljevanki Usodno vino, v katerem igra glavnega junaka Martina.

Igralca sta si že večkrat delila oder v skupnih predstavah, par pa sta tudi zasebno. Svoje igralske izkušnje in znanja prenašata tudi na ljubiteljske gledališčnike.

Z njima smo se pogovarjali v Izoli, kje sta vodila gledališke delavnice v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, pravkar pa smo ju lahko gledali v vlogi zakoncev v predstavi Not Dead Enough. Vestern. v Gledališču Glej. V novi sezoni se v SNG Drami Ljubljana pripravljata na premieri, Klemen bo nastopil v predstavi Učinek, Nina pa v Škorpijonu.

Tudi vidva sta gledališče najprej okusila v ljubiteljskih skupinah. Kakšne izkušnje sta pridobila tam?

N. I.: Sama sem imela zelo dobro izkušnjo z Gledališko šolo Prve gimnazije Maribor, katere ustanoviteljica in umetniška vodja Mojca Redjko je poskrbela za res bogat izobraževalni program. Dala nam je odlično priložnost, da smo si lahko širili obzorja. Mislim, da je to pomembna izkušnja, zlasti za mladega človeka, ne glede na to, ali se pozneje z gledališčem ukvarjaš profesionalno, ljubiteljsko ali pa sploh ne. Gledališče se dela v skupini, to je timsko delo, ki poveže ljudi, dostikrat smo občutljivi, ranljivi, ko se srečamo, se počutimo bolje. Pomembno je, da se lahko izražaš, si slišan, imaš pozornost.

K. J.: Prvi stik z gledališčem sem imel v gledališki skupini v domači Stični in zame je bilo pomembno, da sem dobil uvid v to, kaj gledališče sploh je in kaj vse lahko igra meni, mlademu človeku, odpira. Tudi zdaj, ko sam vodim delavnice, vidim, kakšna naložba je to, ne le za zelo mlade, temveč tudi za starejše, na primer študente, s katerimi delam v okviru projekta ŠtudenTeater. Tudi oni so kdaj lahko izgubljeni, gledališče pa je varen prostor komunikacije in izražanja, kjer najdemo številne odgovore.

Kdaj sta začutila, da bi bil to lahko vajin poklic?

N. I.: Že v srednji šoli. Dopoldan smo bili pri pouku, popoldan na gledaliških delavnicah in meni se je že takrat zdelo, da bi rada počela samo to, nisem pa še vedela, kako bi to uresničila. Potem sem ugotovila, da se na akademiji dela na način, ki mi je blizu in sem se odločila. Danes lahko rečem, da je moj poklic hkrati moj hobi, kar je velika sreča in privilegij. In iz dneva v dan me gledališče vse bolj zanima in privlači.

K. J.: Za mojo odločitev je bilo ključno sodelovanje v skupini Drzne in Lepi v Stični, v tamkajšnjem Kulturnem društvu, ki se je začelo, ko sem bil v drugem letniku gimnazije na Srednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Režiser Dejan Spasić in igralska ekipa sta me s predstavo Kava, čiki, alkohol in živci navdušila nad zamislijo, da bi šel na sprejemne izpite. Naslednji dve leti je bila to moja glavna obsedenost.

Nobeden od vaju ne prihaja iz umetniške oziroma gledališke družine. Se vama zdi, da so vajini kolegi, ki izhajajo iz igralskih družin, privilegirani?

K. J.: Sploh ne. Hvala bogu, da je tako, to, da so starši ali drugi sorodniki uveljavljen igralci, je namreč velik pritisk, in nikakor ne zavidam kolegom, ki prihajajo iz igralskih družin.

N. I.: Če bova imela otroke, jim bo seveda gledališče položeno v zibko. Če bodo hoteli tudi sami po tej poti, jih bova podprla, poskusila pa se bova v te odločitve čim manj vtikati.

Kakšno podporo sta vidva imela doma?

N. I.: Veliko. Moji starši so bili gledališki abonenti in tudi jaz sem veliko obiskovala predstave, sem pa celo sodelovala sem v njih. Nekoč so namreč v operi potrebovali otroke za statiste v dveh predstavah in prišli so na našo šolo, ki je bila čez cesto gledališča, in nas nekaj izbrali. Mislim, da me je oder, skupaj zaodrjem, že takrat zasvojil. Že biti v garderobi ima svoj čar, vse ima poseben vonj, tudi šminka … Pa vse tisto dogajanje za odrom. V gledališču se veliko čaka in spomnim se, da so nas med čakanjem med vajami in predstavami poslali v gledališki bife, kjer smo dobili preste in borovničev sok.

K. J.: Moji starši v gledališče niso hodili, tako da sam te izkušnje iz otroštva nimam. Seveda pa obiskujejo predstave, odkar sem začel jaz nastopati. A kljub temu da to ni bil njihov svet, so me pri mojih prizadevanjih povsem podprli.

Vama medijska pozornost godi ali vama je odveč?

K. J.: Če je v zvezi z delom, je to moja dolžnost, pač del poklica. In seveda sem za to, da o gledališču, igri, filmu, skratka o našem delu, širimo informacije. Nimam pa nobene želje, da bi na družbenih omrežjih objavljal fotografije z morja na primer ali o tem in drugih zadevah iz zasebnega življenja razpravljal z novinarji na intervjujih.

N. I.: Jaz sploh nimam teh družbenih omrežij, niti pametnega telefona, še vedno uporabljam staro Nokio. Vesela sem, da živim v Sloveniji, kjer je to mogoče. Lahko se po svoje odločiš, koliko se boš izpostavil, pri čemer so fotografi in novinarji zelo obzirni. Naš rumeni tisk je spoštljiv, nikoli niso pisali ničesar žaljivega, vsaj o meni ne. Imam stališče, da je moj poklic tisto, kar naj se izpostavi, ne pa moje zasebno življenje.

Bom vseeno vprašala nekaj osebnega, kje sta se vidva srečala, v gledališču?

N. I.: Pravzaprav naju je res gledališče povezalo. Marušo Majer, ki je bila na akademiji Klemnova sošolka, sva že sto let prijateljici. Tako sem zaradi tega videla vse Klemnove študentske produkcije (smeh). Zdaj, ko sva skupaj, pa naju gledališče še bolj povezuje, predvsem predstave, v katerih igrava skupaj, na primer Demian, pa Visoška kronika in predstava Not Dead Enough. Vestern., ki jo pravkar igramo v Gledališču Glej.

V tej predstavi nastopata celo v vlogi zakoncev. Ali oziroma kako dejstvo, da sta mož in žena v resničnem življenju, vpliva na vajino igro?

K. J.: Zame je to absolutno plus, a mislim, da je odvisno od vsakega para. Kar se mene tiče, je ustvarjati z Nino izjemno, pa ne le zato, ker je moja žena, temveč ker je izjemna ustvarjalka. V predstavi Not Dead Enough. Vestern. igrava med drugim prizor, ki je zelo fizičen in intenziven in mislim, da mi ga je lažje odigrati, ker se z Nino zelo dobro poznava.

N. I.: Ker se telesno dobro poznava, je take prizore gotovo lažje odigrati, kontrola je boljša. A midva sva tudi sicer zelo sinhronizirana. Seveda pa lahko podobno razmerje ustvariš tudi z drugimi soigralci, zlasti, če igraš skupaj iz predstave v predstavo, torej več predstav zapored. Pri meni je bilo tako z Aljažem Jovanovićem, s katerim sva se zelo dobro ujela.

Glede na korona razmere, si predstavljata, da bi morala igrati z zaščitno masko na obrazu?

N. I.: Sem zelo proti temu, da bi igrali z obraznimi maskami ali vizirji, razen seveda, če je to v kontekstu predstave. Sicer pa to ubije temelje, na katerih gledališče stoji in proti temu se bom borila. Maske onemogočajo kemijo med igralcem in občinstvom, ki je za gledališče ključna.

Kaj pa igra pred prazno dvorano, tudi to bi bilo možno, snemanje predstav, ki se igrajo brez občinstva?

K. J.: Gledališče je narejeno prav zato, da bo nekdo predstave gledal v živo. Pri tem se postavlja tudi vprašanje, kako gledališče sploh posneti? To ni film ali televizija, in če bo res prišlo do tega, da bo treba predstave snemati, bo pravi izziv raziskati, kako. Gledališče je neulovljivo, film bo čez 20 let isti, predstava pa je živa, zato je vsakič drugačna. Če ne druga, tudi igralci se spreminjajo, starajo, se zamenjajo.

Kaj vam je bližje, gledališče ali film, z obojim imata izkušnje? Nina, vi ste že leta 2009, na začetku kariere, odigrali odmevno glavno vlogo v filmu Slovenka režiserja Damjana Kozoleta.

N. I.: Meni je zagotovo bližje gledališče, tudi zato, ker imam s tem več izkušenj, tu se res razvijam. To je namreč tudi stvar kvantitete, ne le kvalitete. Po prvi vlogi v Slovenki sem pred kamere stopila le še nekajkrat, zadnjič leta 2016 v filmu Pod gladino in v seriji V dvoje. Lahko pa rečem, da sta me ti dve vlogi na novo oživili kot filmsko igralko.

K. J.: Pri nas je filmska produkcija omejena in gledališče je tudi meni na prvem mestu. Pri filmu in na televiziji pa delam z veseljem, zlasti, če mi predstavljata izziv.

Nekaj naših igralcev je uspelo v tujini. Vaju tudi kaj mika?

K. J.: Res je, nekaterim je uspelo v tujini, naj omenim Jurija Drevenška, Marka Mandića in Katarino Čas in ti nam prinašajo dragocene informacije o delu v tujini. A ni enostavno, našteti kolegi so zgolj osamelci. Da bi prodrl v tujino, je potrebno ogromno dela in truda, udeleževati se moraš kastingov, imeti svojega agenta … Pri tem je lahko v pomoč Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je bilo ustanovljeno prav z namenom, da lahko zagotavlja informacije o delu v tujini.

N. I.: Mene tujina nikoli ni zanimala, enostavno menim, da imam tukaj boljše pogoje za delo in razvoj.

Oba sta prišla v Dramo zelo hitro po koncu študija, Klemen, vi ste menda celo najmlajši, ki se je kadarkoli zaposlil v teh hiši.

K. J.: Biti član Drame je absolutno privilegij, pa ne samo zaradi odličnega ansambla, temveč zaradi celotne ekipe, od garderobe, tehnike, vizažistov … Seveda je treba za to priložnost trdo delati, sem pa zanjo zelo hvaležen.

Nina, v vašem repertoarju sem naštela okoli 50 vlog, ki ste jih odigrali v približno desetih letih, tako v matičnem gledališču kot drugod. Veliko, kajne?

N. I.: Res? Nisem vedela. Ja, resnično sem imela veliko priložnosti in prepričana sem, da če bi jih imeli tudi drugi igralci, bi lahko vsak od njih bil med prejemniki nagrade Prešernovega sklada.

K. J.: Močno nasprotujem. Prosim, zapišite, da Klemen močno nasprotuje tej izjavi. Vse te priložnosti si si več kot zaslužila, niso prišle same od sebe.

Kako usklajujeta delo v SNG Drama in projektih izven nje, ki jih ni malo? Imate pri izbiri zunanjih projektov proste roke ali vas matična hiša omejuje pri tem?

K. J.: Delo izven matične hiše je v naši hiši dovoljeno in vodstvo Drame temu ne nasprotuje. Mislim, da so izleti nas igralcev v zunanje projekte celo dobrodošli, saj tako pridobivaš izkušnje in nova znanja, ki jih prinašaš v matično hišo. Seveda je Drama na prvem mestu in s tem ni nobenih težav.

Kaj prinese večjo prepoznavnost, Prešernova nagrada ali vloga v seriji Usodno vino?

Oba v en glas: Absolutno Usodno vino.

K. J.: Čeprav je res, da so ljudje v času karantene, to je bilo kmalu po podelitvi Prešernovih nagrad, ljudje pogosto ustavljali Nino, ko sva se recimo sprehajala po Rožniku, ker so jo prepoznali kot prejemnico nagrade. Zelo lepo je, da te ljudje spoznajo zaradi konkretnih predstav, zaradi tvojega dela.

N. I.: Mislim, da imam zaradi Drame lepo prepoznavnost. Pogosto me na cesti ustavijo, predvsem starejši, in čestitajo zaradi katere od predstav. To je res lepo. Lahko rečem, da si naši abonenti čudoviti.

Lena Kreutz

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri