Nina Kremžar: Ne vem, zakaj bi morali branje mladim predstavljati kot garanje

Intervju

9. 1. 2020, 06:00 | Scena | Piše: Maja Fister
Nina Kremžar: Ne vem, zakaj bi morali branje mladim predstavljati kot garanje (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Nina Kremžar je Ljubljančanka. Tudi pesnica in pisateljica. Po novem še profesorica angleščine na eni od ljubljanskih gimnazij, strastna bralka in urednica literarne revije Novi zvon. Še vedno je tudi študentka. In to doktorska. Hkrati pa se opiše še kot nestrpna duša, ki se mora stalno premikati, naj bo to v prostoru ali med besedami takšnih in drugačnih jezikov.

V vsem tem je njena še najbolj nenavadna strast curling. Tisti šport, ki ga številni nepoznavalci zmotno okličejo za nekaj podobnega balinanju na ledu. Pri curlingu na ledeni ploskvi tekmujeta dve ekipi s po štirimi igralci, za igro pa uporabljata kamen in metlo.

Curling je najbolj prepoznaven po pometanju pred kamni, ki jih igralci podajajo v "hišo" na drugi strani ledene steze. Nekaj posebnega je tudi športni duh curlinga, saj je zelo plemenit in temelji na pošteni igri, ko tekmovalnost ne pomeni tudi ponižanja nasprotnika za vsako ceno. A vrnimo se k literaturi.

Nina je pravkar predstavila svojo prvo pesniško zbirko Dostop na odprto morje. Ta je izšla kot nagrada, ki jo je prejela kot zmagovalka Festivala Urška za mlade literate. Uršljanka 2018 ima sicer pod streho že kup priznanj in nagrad. Med letošnjimi svežimi je tudi naziv vitezinje poezije.

A še preden jo spoznamo zares, predlagam, da v njene kreativne misli najprej pokukate tako, da preberete njeno Jutranjo kavo. Z njo je pred dvema letoma zmagala na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Toplo priporočam tudi, da jo preberete dvakrat. Prvič brez prečrtanih besed. In drugič z njimi vred. Najdete jo TU. Nato se vrnite sem, na pogovor z Nino Kremžar. In ja, ob branju spodnjega intervjuja se vam bo prilegla tudi prava dišeča jutranja kava.

Tudi če je v resnici že popoldanska. Ali brezkofeinska.

Diplomirali ste iz anglistike in japonologije, magistrirali iz anglistike in primerjalne književnosti, trenutno pa ste doktorska študentka literarnih ved. Ste bili eden tistih otrok, ki so že kmalu vedeli, kaj bodo, ko bodo "veliki"? 

Pravzaprav res. Že precej zgodaj v osnovni šoli sem se odločila, da bom študirala angleščino, saj so me tuji jeziki privlačili že od malih nog. Tudi ljubezen do pisanja se je pojavila že takrat, čeprav morda še nisem razumela, ali pa sem verjela temu, kar nam še zmeraj ponavljajo, da se od literature ne da živeti, zato sem svojo drugo študijsko pot izbrala nekoliko kasneje.

To torej pomeni, da ne verjamete več, da se od literature ne da živeti? Ali morda, da vam to niti ni več kriterij, zakaj bi se z nečim ukvarjali?

Lepo je živeti z literaturo, če se že ne da živeti ravno od nje. Denar seveda ni kriterij, ali se z literaturo ukvarjaš ali ne, nikakor ne sme biti. Če redna duša nahrani tvoje telo, je literatura, morda nekoliko klišejsko, hrana za dušo. Morda če povem drugače, še vedno vem, da se od literature v Sloveniji ne da živeti, vem pa tudi, da se ne da živeti brez nje.

Aleksandra Saša Prelesnik

V svojem življenjepisu imate že kup literarnih nagrad in priznanj. Koliko del od nagrajenih se je začelo s prečrtanimi, na glavo obrnjenimi osnutki in s katerimi med njimi ste bili zadovoljni takoj, ko ste jih spravili na papir?

Redkokdaj sem z besedilom zadovoljna takoj, ko ga zapišem. Po navadi sem zadovoljna edino z grobo idejo, sama besedila pa morajo potem pretrpeti še veliko prečrtavanj, prebiranj in popravljanj. 

Kakšen motivator so takšni natečaji in kakšen smisel vidite v njih? 

Natečaji me osebno spodbujajo predvsem k disciplini v smislu, da se končno lotim, da bom do določenega roka ne samo napisala, ampak tudi popravila in dokončala nek tekst.

Po drugi strani pa se mi zdijo pomembni tudi kot prvi vstop predvsem mladih literatov v ta kulturni prostor. Ne samo, da na tak način morda najprej prideš do prvih objav, hkrati začneš tudi spoznavati tiste ljudi, ki postanejo tvoj ožji ustvarjalni krog. To so ljudje, ki ti nudijo nujno potrebno kritiko in navdih in s katerimi skupaj rasteš kot ustvarjalec. 

Kako pomembno je, da avtor svoja besedila v branje ponudi še komu drugemu kot lastni beležki in kakšen korak je to?

Zelo. Dokler besedil ne daš od sebe, vsaj po mojem ne zaživijo popolnoma. Nujno je, da do lastnega dela ustvariš distanco in da se naučiš sprejemati kritike. Sprva to ni najlažji korak, vključuje veliko negotovosti, vendar samo sveže oko lahko opozori na detajle, ki jih avtor, ki je tako intimno povezan s svojimi besedili, brez zares dolge časovne oddaljenosti ne bo opazil.

Pišete prozo in poezijo, svoje tekste objavljate v revijah, na spletnih portalih in v nekaterih mednarodnih zbornikih. Katera literarna oblika vam je najbližje? 

Rada pišem tako prozo kot poezijo, je pa poezija tista, h kateri se zatekam, ko to najbolj potrebujem. Poezija je nuja, proza pa izbira.

Matej Maček

Imate med pisanjem kdaj v mislih bodočega bralca, ki mu bo vaše delo prišlo pod roke ali pišete "zase"? Če obstaja, kakšen je?

V prvi fazi pisanja, torej ko nastaja prvi osnutek, pišem zase, v želji, da bi z besedami ujela občutke, ki so me v pisanje prisilili. Ko pa začnem besedilo popravljati, vedno pomislim tudi na bralca. 

Obstajajo določeni teksti, ki sem jih napisala izključno zase in bralcu zaradi svoje intimnosti ne bi mogli ponuditi veliko, zato takšnih besedil nikoli ne poskusim objaviti.

Pri tekstih za objavo pa se mi zdi zelo pomembno, da bralcu ponudijo zadovoljivo bralsko izkušnjo in da so mu dostopni. Moj bralec je verjetno nekdo, ki je zelo podoben meni kot bralki, nekdo, ki rad bere veliko in široko, kar se tiče žanra, nekdo, ki mu je ljuba sodobna produkcija, ki so mu pomembni izčiščen slog in močne podobe. 

Za literarne ustvarjalce načeloma velja, da so jim knjige dišale že v otroštvu. Kako pomembno je, da to otroško radovednost in domišljijo znamo nahraniti tudi, ko nam zrastejo stalni zobje? Kako jo svežo ohranjate vi? 

Kot otroku so mi veliko brali in pripovedovali pravljice, ki zame še danes ostajajo čarobne in jih niti racionalnost odraščanja ne zmore zbanalizirati. Branje je pomembno, ker je morda edina človeška aktivnost – sem spadajo seveda vse umetniške izkušnje –, ko stopimo iz lastne kože in smo iskreno empatični, ko zares razumemo in čutimo kot nekdo drug. 

Sama se trudim brati veliko in raznoliko. Ko le lahko, si privoščim tudi kakšno pravljico ali fantastični roman, ker ni lepšega kot, ko se izgubiš v zgodbi. 

Poleg uveljavljanja kot mlada literatka z letošnjim letom učite tudi na eni od priznanih ljubljanskih gimnazij. Kako motivirani so sodobni učenci digitalnega sveta za branje fizičnih knjig? 

Kdo bi zares vedel. Ko govorim z drugimi profesorji ali založniki, so vsi precej razočarani nad slovensko bralno kulturo pri vseh demografskih skupinah. V vsakem razredu se jih najde nekaj, ki so strastni bralci, večina pa verjetno res spada med tiste, ki berejo samo, ko je od tega odvisna ocena.

Zdi se mi, da se predvsem mladi premalo zavedajo, da je smisel branja užitek in ne prisila. Pri tem je gotovo veliko kriva šola, ki srednješolce zalaga s knjigami, ki za njih niso nikakor privlačne ali zanimive. Nujno bi morali mladim ponuditi več sodobne produkcije in jim pri izbiri dovoliti več svobode. Važno je, da berejo, četudi je to morda za učitelja slovenščine trivialna literatura, nad katero viha nos. Ne vem, zakaj bi morali branje mladim predstavljati kot pokoro in garanje. 

Kot Uršljanka 2018 – lanska zmagovalka Festivala mlade literature Urška – ste letos izdali svoj pesniški prvenec Dostop na odprto morje. V kakšnih vodah pluje? 

Zaenkrat mirnih. Knjiga je izšla oktobra letos, tako da še išče svojo pot do prvih bralcev in kritikov, vendar so prvi odzivi, ki sem jih dobila od svojih bližnjih, topli. Čeprav je izdajo spremljala prvotna vznemirjenost, sem zdaj tudi sama pomirjena z dejstvom, da moje pesmi plujejo nenadzorovano in neznano kam.

Aleksandra Saša Prelesnik

Med drugim ste z zgodbo Jutranja kava zmagali na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Njena posebnost je, da je napisana podvojeno, z dodano prečrtano različico, ki povsem spremeni potek prve zgodbe. Kakšen je tok misli, kadar nastaja zgodba s tako posebno obliko zapisa? 

Ko sem pisala Jutranjo kavo, sem morala biti zelo natančna pri izvedbi. Ideja se mi je porajala že dalj časa, pri samem zapisu pa sem morala posebno paziti, da je zgodba tako slovnično kot logično delovala pri obeh načinih branja, torej vključno s prečrtanimi deli ali brez. Zdi se mi, da je tak način pisanja zelo obrtniški.

Kot bralka se pogosto sprašujem, koliko je v kreativnem pisanju – sploh, kadar govori o medosebnih odnosih – avtorjevih resničnih izkušenj in konkretnih dogodkov, zapakiranih v izmišljena imena. Koliko lastne intime se skriva za fikcijo in koliko je čiste domišljije? 

Neil Gaiman, pisec fantastike in eden mojih najljubših avtorjev, pravi, da mora biti vsaka zgodba, še tista najbolj izmišljena, resnična. S tem hoče reči, da mora biti v vsakem besedilu odkritost, s čimer se ne bi mogla bolj strinjati.

Aleksandra Saša Prelesnik

Ta iskrenost je po mojem mnenju tisto, kar na koncu dneva dela ločnico med povprečno in odlično literaturo. To seveda ne pomeni, da avtor piše samo o svojem življenju in si ničesar ne izmisli, nujno pa je, da pisatelj vedno črpa iz svojih človeških izkušenj.

Vsi smo že doživeli jezo, razočaranje, sram, evforijo, strah – to mora biti tisto resnično v literaturi. Če povem drugače, dobri domišljijski teksti so vedno ustvarjeni na osnovi najbolj resničnih človeških izkušenj. 

Pri šestindvajsetih imate za svoje delo že kup uradnih in priznanih potrditev. Je v takšnih poklicih v smislu priznavanja kolegov in laične javnosti vaša mladost blagoslov ali prekletstvo? 

Ne dojemam je ne kot eno ali drugo. Na lastni koži še nisem občutila, da bi mi moja mladost zapirala katerakoli vrata. Zaenkrat uživam v tej poti, na kateri imam občutek, da se imam še vedno čas in priložnost razvijati in učiti. Če se bo to z leti spremenilo, bomo še videli, a upam, da moja želja po razvoju in spremembah ostane z mano. 

Kam vas bo odneslo v prihodnje? 

Niti sanja se mi ne. Ampak upam, da še globlje v literaturo, med besede, v neznano.

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri