Nina Noč: "Moje življenje je podrejeno baletu, plesni karieri"

3. 3. 2018, 14:01 | Scena | Vir: Liza
Nina Noč: "Moje življenje je podrejeno baletu, plesni karieri" (foto: Nina Kranjc) Nina Kranjc

Mariborčanka, komaj 23-letna baletka Nina Noč bo s 1. aprilom tudi uradno postala baletna solistka v ljubljanskem baletu.

Za sabo ima že pestre baletne izkušnje, od zbora do baletne solistke, od Aurore v Trnuljčici do belega in črnega laboda v Labodjem jezeru, tudi poškodbe ji niso tuje, kakor tudi, da je na odru za občinstvo in se njeno delo ne bo končalo do zadnjega plesnega koraka.

Se vam bodo 1. aprila, ko boste uradno postali baletna solistka, uresničile sanje?

Nina Noč: Prepričana sem bila, da bom ostala v Mariboru, potem se je kar naenkrat zgodila Ljubljana. Zaključevala sem četrti letnik baletne šole, ko so me iz Ljubljane poklicali, naj pridem na avdicijo. Zdelo se mi je, da bom tako dobila eno izkušnjo več, in šla sem na avdicijo. Takrat je bil umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla Irek Mukhamedov. Dobila sem enoletno pogodbo za solo zbor. Zdelo se mi je v redu, bila pa sem prepričana, da bom ostala eno sezono in potem šla. Toda tega, kar se mi je začelo dogajati potem, si nisem mogla predstavljati niti v najboljših sanjah.

Kaj se vam je začelo dogajati?

Nina Noč: Avgusta sem prišla, 17. novembra pa sem že imela premiero svoje prve glavne vloge v enemu najtežjih klasičnih baletov, Trnuljčici, ki jo je postavljal Irek Mukhamedov. Upala sem, da me bodo vsaj za nekaj uporabili, za kakšno vlogico v zboru. Najprej je do mene prišla Irekova žena Maša in povedala, da bom delala duet Plave ptice, kar konkretno solo vlogo v tretjem dejanju. Konec septembra pa je pred treningom do mene prišel Irek in rekel, da bi me rad preizkusil in mi dodelil glavno vlogo, princeso Auroro. Tisti dan nisem mogla niti treninga normalno speljati, bila sem povsem iz sebe. Potem sem tudi res dobila to glavno vlogo in nekaj solo vlog v Hrestaču, solo vlogo v Don Kihotu … Bilo je tako, da sem v vsaki predstavi imela solo vlogo ali glavno vlogo. Takoj ko sem dobila vlogo Aurore v Trnuljčici, sem vedela, da je moje mesto v Ljubljani, kjer imam res lepe priložnosti. Od takrat naprej sem sicer uradno še vedno v solo zboru, dobivala sem solistične in glavne vloge. Lani decembra pa je Sanja Nešković Peršin, umetniška vodja baleta, prišla do mene, češ da je čas za uradno napredovanje. Še prej pa je bilo treba opraviti avdicijo.

Kaj ste plesali na avdiciji?

Nina Noč: Belega laboda Odette in črnega laboda Odile iz Labodjega jezera. S 1. aprilom pa bom tudi uradno napredovala.

Ste vznemirjeni?

Nina Noč: Takoj sem rekla, da toliko delam, garam, vloženega je toliko nekega truda, pravzaprav sem svoje življenje prilagodila baletu in potem dobila takšno nagrado, ki je motivacija za naprej.

Kaj konkretno pomeni 'toliko delam in garam'?

Nina Noč: To pomeni, da je moje življenje podrejeno baletu, plesni karieri. Odločila sem se, da bom na prvo mesto postavila svojo kariero, navsezadnje ne bom plesala do svojega 70. leta, in vse delam samo za balet.

Mu namenjate tudi poletja?

Nina Noč: Med šolanjem sem med poletnimi počitnicami obiskovala različne baletne seminarje, na katerih sem spoznala različne plesne pedagoge, različne pristope dela, različne stile. Zdaj, ko sem zaposlena, poleti ne hodim ravno na seminarje, sem pa lani preživela slabe tri tedne v Piranu, kjer je bil organiziran seminar za otroke, hkrati pa nas je bilo tudi nekaj profesionalcev, ki smo se iz lastne volje udeležili tudi klasov in imeli tudi baletne koncerte na Tartinijevem trgu. Navsezadnje pridejo različni pedagogi, lani sta baletne klase vodila pedagoga s Kube.

Kaj vam pomeni Aleksandr Lukjanov?

Nina Noč: Po rodu je Ukrajinec, bil je solist v Bolšoj teatru, pozneje prvak v Zagrebu. Z njim sem delala daljše obdobje med šolanjem, ko nas je pripravljal za balet Cipollino, zelo simpatičen balet, pa tudi zelo težek. Takrat je z nami delal tri mesece in bil je kar strog. Zahteva zelo veliko in tudi takoj pove, kaj je bilo slabo in kaj dobro. Pred njim sem vedno imela zdravo tremo, rešpekt. Potem me je še za časa šolanja povabil na seminar na Braču in potem še v Dubrovnik, ko sem zaključila svojo prvo sezono v Ljubljani. Bilo je super, tudi naporno, saj dosti zahteva, ampak vsakič, ko sem šla od njega, sem napredovala.

Ste kdaj pomislili, da bi, če bi ostali v Mariboru, tam delali z Edwardom Clugom?

Nina Noč: On je fenomenalen. Z njim smo v drugem letniku delali Petra Pana. Ko smo predstavo ponavljali, sem dobila priložnost in plesala Wendy. V tretjem letniku sem dobila priložnost in plesala v njegovem projektu Tango. V Ljubljani sem bolj pri klasičnem baletu, sicer vedno delamo tudi nekaj modernih projektov, bi pa z velikim veseljem šla v Maribor, če bi me povabili kot gostjo, in odplesala kakšno predstavo. Se pa v Ljubljani počutim domače in bi tudi rada ostala tukaj. Tu sem že peto sezono, navsezadnje sem tu zrasla v balerino, kot
sem zdaj.

Se počutite tako domače kot v Labodjem jezeru, kjer plešete skoraj vse vloge?

Nina Noč: Tam sem začela od zbora do glavne vloge. Zdi se mi zelo pomembno, da gre balerina čez vse: čez zbor, solo zbor in potem pride do solistke. Lepo je, če takoj plešeš glavne vloge in rečeš, da nikoli nisi plesal v zboru, ampak v zboru se naučiš discipline, usklajenosti in strpnosti, ker tam ni pomembno, da sem Nina in ne vem, kaj še. Navsezadnje brez zbora tudi Labodjega jezera ni, ne moremo biti samo solisti. Zelo sem hvaležna, da sem poskusila vse. Potem tudi drugače gledaš in ceniš, če dobiš priložnost za glavno vlogo.

Kakšna je vloga belega laboda?

Nina Noč: Vsaka baletka si za gotovo želi vlogi belega in črnega laboda. Ko mi je Sanja povedala, da bom delala glavno vlogo v Labodjem jezeru, se mi je zdelo, da sanjam. Imamo verzijo, ko ena balerina pleše belega laboda in druga črnega ali kjer samo ena pleše oba. Nekaterim balerinam bolj paše beli labod, nekaterim črni.

Kaj vam bolj ustreza?

Nina Noč: Vidim se v obeh vlogah. Menim tudi, da je večji dosežek, če v isti predstavi plešeš oba laboda. Zdi se mi, da je čar te vloge in je ravno tako zahtevna za balerino, ne samo zaradi tehnike, ampak ker moraš v drugem dejanju z belim labodom občinstvo razjokati in potem čez pol ure biti glavna carica – črni labod, po desetih minutah pa moraš biti ponovno beli labod.

Kaj pravite na pravljični svet klasičnega baleta?

Nina Noč: Po mojem se vse skupaj tako začne, ko smo mali: roza oblekice, bleščice … Vse to je videti super in ko si star štiri leta in prideš na predstavo, te to očara. Tudi zase sem mislila, da bom kar naenkrat baletka.

Ste postali baletka kar naenkrat?

Nina Noč: Ni ravno tako, to gre postopoma, moraš delati. Recimo Hrestač je tipična pravljica, zjutraj se zbudim in sem Nina, tudi pred predstavo sem Nina, potem pridem zvečer na predstavo v gledališče, kjer plešem princeso Claro in sem v pravljici, povsem nekaj drugega. Po predstavi imam poklone in sem še v bleščicah, potem grem domov in sem ponovno Nina. To se mi zdi tako zelo pravljično, je pa naporno, dobesedno do krvi.

Ste že bili resneje poškodovani?

Nina Noč: Bila sem že poškodovana, 10 mesecev nisem mogla nič, ker sem na obeh stopalih imela stres frakturo – stresni zlom, ki se pojavi zaradi napora in na kosteh nastanejo razpoke, ki po določenem času začnejo boleti. Bilo je strašno neugodno, saj se je zacelilo, je pa trajalo. Po tej izkušnji sem druga oseba.

Bolj pazite nase?

Nina Noč: Enostavno sem videla, da je balet delo in garanje, ampak kljub temu moram vedeti, da če se ne bom čuvala in na prvo mesto postavila zdravja, potem tudi baleta ne bo. Med poškodbo sem se naučila, da imam veliko strpnosti do same sebe. Teh 10 mesecev sem delala vse, da se mi poškodba zaceli, ko sem se vrnila, tudi nisem mogla na oder z glavno vlogo in sem ponovno začela od začetka. Vrnila sem se decembra, prvo predstavo pa sem imela junija, ravno Labodje jezero, s tem, da takrat nisem delala glavne vloge, ampak sem plesala v zboru in solo vlogo v prvem in tretjem dejanju.

Kje ste z mislimi, ko plešete recimo belega laboda?

Nina Noč: Tam sploh ni Nine, vedno, ko delam vlogo in moram dati toliko čustev, takrat nase sploh ne gledam kot na Nino. Takrat sem s soplesalcem, s katerim plešem na odru, povsem nekdo drug, v tistega, s katerim plešem, sem najbolj na svetu zaljubljena in pozabim, kaj se dogaja v zasebnem življenju. Med predstavo mi je najbolj pomembno to, da v tistem trenutku nisem Nina. Znak, da sem res dala vse od sebe, pa je to, da sem na koncu predstave tudi jaz na koncu s svojimi močmi. Pred kratkim smo v Celovcu nastopali z Labodjim jezerom, na odru sem dala toliko čustev iz sebe, da sem bila po predstavi popolnoma izmučena, vsi so prihajali do mene in mi čestitali, jaz pa sem samo rekla “Mami, vse je v redu, ampak zdaj niti govoriti ne morem!” Bila sem prav vesela, da sem lahko šla v hotel in bila sama v tišini, bilo je videti, kot da sem slabe volje, v bistvu pa sem bila prazna. Bila pa sem vesela, ker sem vedela, da sem se tako počutila ravno zaradi tega, ker sem vse pustila na odru. Najbolj pomembno mi je, da se ne šparam in grem do konca. Če toliko vadim, zakaj bi šla na oder in se potem šparala. Za koga? Na odru moraš dati vse od sebe, saj se z leti in izkušnjami naučiš, kje lahko malo prišparaš in ne pretiravaš.

Še vedno menite, da morate, ko ste že povsem na koncu z močmi, iz sebe še nekaj stisniti?

Nina Noč: Če sem eno predstavo naredila dobro, še nisem vsega naredila. To je šele začetek. Za vsako predstavo se držim okvira, s tem mislim, da z vsako predstavo hočem znova dokazati, da si zaslužim glavno vlogo, zaradi česa potem tudi lahko napredujem. Tisoč ljudi mi lahko reče, da je v redu, ampak če meni ni to to, bom rekla, da ni bilo v redu.

Lahko rečemo, da ste lepo začeli, kljub poškodbi, in da stvari tečejo?

Nina Noč: Spomnim se, da sem takrat, ko sem rekla, da grem na bolniško in to 'porihtam', takoj na začetku povedala, da bo res težko, ampak da bom na koncu na to gledala kot na izkušnjo, s katero sem zrasla. Marsikdo mi je rekel, da sem po tej poškodbi druga oseba, pa tudi sama tako čutim, ker drugače pristopom. Drugačna sem tudi v tem smislu, da sem še vedno zahtevna do sebe, ampak imam malo bolj zdravo sproščen pristop. Ne norim in se ne sekiram zares za vsako zadevo. Zavedam se tudi, da moram počivati, si vzeti dopust in ni treba vedno vse stisniti. So obdobja, ko moram stisniti in iti na vse ali nič, potem pa pridejo tudi obdobja, ko rečem: “V redu je, zdaj se lahko sprostim.”

Se zdaj zavedate, da je vaš poklic povezan z bolečino?

Nina Noč: Sicer sem še dva meseca po poškodbi delala, bolečine so bile takšne, da jih ne znam opisati. Uživala sem vse možne tablete. Baletniki rečemo, da če te nič ne boli, si mrtev. Vedno te nekaj boli, če ne drugega mišice od kakšnega novega giba. Moraš poznati mejo, ko rečeš, da je to zdrava bolečina, normalna, oziroma bolečina, ki bo minila, ali bolečina, ki ni zdrava, prek katere ne moreš. Mogoče lahko greš, ampak ni zdravo, da se siliš s to bolečino. Včasih pa pride tudi do take situacije, ko se ti nekaj zgodi in veš, da to ni zdrava bolečina, ampak stisneš za te predstave.

Ste vi tisti, ki si krojite kariero in odločate o njej?

Nina Noč: Seveda, tisoče ljudi ti daje nasvete in ti priporoča različne stvari, na koncu se moram pa sama odločiti. Tisoče ljudi mi lahko reče, da nekaj ne delam, da sem mlada, naj se pozdravim, a jaz sem tista, ki če rečem, da bom nekaj naredila, bom.

Kdo je vaš zaveznik na tej poti?

Nina Noč: Moja družina, brez njih bi res bilo težko, stalno me podpirajo. Ko plešem glavne vloge in sem na vrhuncu, pa tudi takrat, ko sem bila poškodovana, ni bilo dneva, da ne bi čutila njihove podpore. Če nimaš podpore v takšnih trenutkih, se lahko vse skupaj razvije v depresijo. Bilo mi je skoraj filmsko. Ko se mi je po pol leta na levi nogi zadeva pozdravila, smo čez teden dni ugotovili, da imam na desni nogi isto. Takrat sem mislila, da se mi je sesul svet. Na fizioterapijah sem si mislila, da nikoli več ne bom mogla tako delati. Bila sem stara 21, 22 let in vse skupaj se mi je komaj začelo dogajati.

Ste zdaj v lepem obdobju, ko se vam kariera odpira, postavlja na trde noge?

Nina Noč: Vedno rečejo, da je to tam nekje od 25. leta naprej, odvisno tudi, kdaj prideš v gledališče. Zdi se mi, da potrebuješ nekaj let, da dojameš način delovanja gledališča, si nabiraš različne vloge, da te drugi spoznajo, nikoli pa ne rečeš, da si zdaj pa dosegel svoj nivo. Tudi pri 40 letih, ko počasi zaključuješ kariero, se učiš. Sicer je redko kdo po 40. letu vrhunski plesalec, čeprav si to želiš, navsezadnje to delaš vse življenje, ampak telo ne zmore več. Imela sem srečo, da sem že prvih pet let dobila toliko vlog, zdaj bom pa te vloge lahko gradila. Ko neko vlogo odplešeš, jo drugič drugače plešeš, saj že veš, kako je, kondicijsko in tehnično veš, kje je težko. Ko prvič nastopaš v neki vlogi, si vedno malo bolj zadržan, ker je nova. Če pa si mlad in dobiš toliko vlog, si v velikem plusu. Za vsako vlogo, ki jo bom še delala, bom rekla: “Aha, že vem, kako je to in to in to … Zdaj pa lahko delam na tem in tem in tem …”

Se spogledujete z izzivi tudi zunaj Slovenije?

Nina Noč: Seveda je izziv, da greš v tujino, je nekaj povsem drugega kot v Sloveniji. Že zaradi tega, ker je drugje balet drugače razvit in je vse povezano s financami. Tukaj ne moremo biti na takšni ravni, kot je recimo Kraljevi balet v Londonu, balet v New Yorku … Če greš v tujino in se vrneš v Slovenijo, si spoznal drugo raven, si kar malo v šoku, ko se vrneš. Čeprav zase vedno rečem, da lahko iz sebe tehnično največ naredim tukaj, v Sloveniji, ker tukaj dobivam priložnosti, ki jih v tujini ne bi dobivala v tako veliki meri. Tam je tisoč Nin in tisoč še boljših od mene, česar se zavedam. Moraš biti res nekaj izjemnega, ker je v tujini večja konkurenca. Mogoče v tujini dobiš eno priložnost na nekaj let, tukaj je odvisno, kako jo izkoristiš.

Ste vi svoje priložnosti v Sloveniji dobro izkoristili?

Nina Noč: Vsako priložnost, ki jo dobim, želim maksimalno izkoristiti, ker si mislim, da so mi to zaupali in se moram v tem izkazati. To je tudi edini način, da nekaj dosežeš. V tujino ne grem, ker se zavedam, da tam ne bi bila solistka in sem raje tukaj in delam. Tukaj se mi dogaja veliko več, kot če bi rekla, zdaj pa grem v Nemčijo. Res je tudi, da nisem poskusila. Že vem, zakaj sem se tako odločila, in tudi vem, da mi ne bo žal, da sem se tako odločila. Zelo sem zadovoljna z vsem, kar sem dala skoz, in z vsemi izkušnjami.

Živite svoje sanje?

Nina Noč: Stalno pravim, da živim svoje sanje, ker jih res. Včasih se mogoče niti ne zavedam, šele ko pogledam za nazaj, vidim, da se res veliko dogaja. Saj ko si v procesu dela, delaš in greš naprej. Včasih se zjutraj zbudim in mi je težko. Po drugi strani vem, da bom potem zadovoljna. Pridejo tudi tedni, mogoče mesec, ko se vlečem in sploh ne vem, od kod bi vzela energijo. To ne pomeni, da naenkrat več ne maram svojega dela ali da nimam motivacije. Enostavno pride takšno obdobje, da sem izčrpana, ampak potem, ko premagam samo sebe, sem zadovoljna. Procesi, ko se pripravljamo na novo premiero, so vedno naporni. Zdaj smo ponovno cele dneve v gledališču, ampak vem, da bomo na koncu zadovoljni.

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Nina Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri